Tiskane izdaje
V antičnih Atenah, zibelki demokracije, so predpostavljali, da bi se vsakdo lahko ukvarjal s politiko. To je bila najbolj vredna in častna dejavnost. Na eni strani zato, ker je določala pravila, ki naj bi veljala za vse prebivalce, na drugi pa je bila to osnova, iz katere so rasla razna specifična znanja in spretnosti posameznikov. Vedno bolj izrazito je, da smo postali specializirani samo za določena opravila, nihče več ne zna opravljati vseh poklicev hkrati, nihče ne more biti samozadosten, potrebujemo drug drugega, država potrebuje vse vrste specialistov za razne vrste opravil.
Zaradi tega so vsakemu, ki bi se lahko ukvarjal s politiko, pa se ni, rekli idiot oz. je bil individualist, ki se je ukvarjal samo s svojimi potrebami, ne pa s potrebami skupnosti. Njegovo intelektualno ali razgledanostno obzorje je bila samo njegova rit - potemtakem poimenovanje takega individuuma niti ni bilo tako napačno. Vendar pa je dejstvo, da so v populaciji tudi taki - prizanesljivo jim recimo, da določenih ljudi politika pač ne zanima. Vedno več pa je t. i. aktivnih državljanov, ki še kako želijo sodelovati pri upravljanju države - že zaradi tega, ker se zavedajo, da bodo odločitve na državnem nivoju morali sami »požreti« (izvajati ali pa samo preprosto upoštevati).
Zatakne se pri vprašanju, kako omogočiti vsej tej množici aktivnih državljanov sodelovanje pri upravljanju države. Volitve naj bi bile najbolj demokratična rešitev, pa na podlagi lastnih izkušenj vidimo, da tudi tak način posredne demokracije ne gre. Neposredna pa se nam ne zdi možna (navsezadnje: tudi čreda ne more upravljati same sebe - upravlja jo lahko le pastir). Sodobna tehnologija pretoka informacij nam ponuja pot k rešitvi, vendar je še vedno preveč oddaljena. Posebno zdaj, ko je večji del državljanov te države prisiljen v odrekanje na vseh koncih in krajih. Estonski nivo opremljenosti z računalniki smo zamudili, obenem pa minister Turk uničuje še tisto malo možnosti ljudi, ki bi jim omogočala doseči primerno računalniško pismenost (recimo temu kar ustrezno informacijsko-interaktivno kulturno raven).
Zavzemam se sicer za predsedniški sistem, po katerem bi imeli izvršilno-zakonodajno in sodno vejo oblasti. To pa ni bistvo tega predloga. Tudi če ostane kakšna drugačna oblika izvršilne oblasti: ta bi ravnala modro (da ne žaga veje, na kateri sedi), če bi za svoje rešitve pogosto pridobila mnenje teh aktivnih državljanov. V nekem osrednjem mediju (ali pa v vseh treh slovenskih nespecializiranih dnevnikih) bi objavila pomembno družbeno vprašanje ali predmet, ki ga obravnava, in več predlogov rešitev (odgovorov) na to vprašanje oz. zadevo. Vse skupaj bi bilo seveda objavljeno tudi na spletnem portalu. Aktivni državljani bi seveda lahko izbrali eno od predlaganih rešitev z računalnikom. Lahko pa bi recimo na vsaki pošti posameznik, ki nima računalnika ali mu je ta tehnologija tuja, zahteval, naj mu naprintajo dopisnico z vprašanjem (zadevo) in kratko oznako rešitve, ki jo podpira (ali pa celo z lastnim kratkim odgovorom). Dopisnico bi potem vrgel v nabiralnik (lahko mu zadevo naprintajo v dvojniku, da ima še pri sebi kopijo tega, kako je glasoval). Printanje dopisnice bi smelo stati nekaj centov (za papir in črnilo za printer), poštnino pa bi plačala država.
Bistveno pa je, kako nadzirati, da bi vsakdo glasoval le enkrat. V Estoniji so v ta namen menda pogruntali volilno kartico (ne poznam). Jaz trdim, da bi država vsem t. i. aktivnim državljanom dala na njihovo zahtevo neko identifikacijsko številko (geslo, kakor npr. PIN kodo pri bančnih karticah). Le da bi ta morala biti toliko enostavna, da jo bo vsakdo lahko reproduciral kadar koli. To pa je datum rojstva (6 mest), spol (eno mesto: M ali Ž), dosežena stopnja izobrazbe. Ta del se seveda lahko spreminja - na občini državljanu lahko ti dve ali tri črke gesla spremenijo ob predložitvi (neponarejenega) spričevala. Ta del gesla lahko obsega dve ali tri mesta: OŠ (ob tej lahko še število končanih razredov), OŠ+ je kakšen tečaj po dokončani 8 oz. devetletni osnovni šoli, PŠ je triletna poklicna šola, SŠ je štiri ali petletna srednja šola, VIŠ, VIS, MAG, DR.
Najbrž gre komu v nos, zakaj izobrazba (predvsem manj izobraženim) - če pa imamo demokracijo. Ravno zato, jim odgovarjam. Glas neke zaplankane smrklje, ki jo briga samo, kdo se s kom dol daje in kakšne cunjice bo navlekla nase, ali gospodinje, ki jo zanima samo njen vrtiček, ali nekega mehankarja, ki ga zanimajo samo še fuzbal ali kar šport v celoti ... tudi slučajno ni demokratično, da velja toliko kot moj glas ali glas nekega doktorja znanosti. Kar pa je zdaj, ob splošnih volitvah, uzakonjeno. In tale vulgarna demokracija gor ali dol, ampak da bi kakšni primitivci urejali državo: to pa ne. Vidite, kam nas je to vulgarno dojemanje demokracije pripeljalo.
Stopnja izobrazbe zato, ker ne poznam kakega drugega objektiviziranega merila razgledanostnega nivoja (ta nivo je pomemben). Če kdo pozna boljšega, izobrazbeno stopnjo lahko takoj črtamo. Sicer pa dodajte še kakšen objektiviziran faktor, ki pomembno vpliva na glasovanje aktivnega državljana!
Uroš Blatnik, upokojeni univ. dipl. psiholog
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
