Tiskane izdaje
Želel bi osvetliti temo in dogodke, ki so se zgodili v naši sedanji širši domovini Evropski uniji še pred našim vstopom leta 2004. In sicer, kako so se v institucijah EU soočili z raznimi oblikami korupcije in klientelizma. Te institucije lahko imenujemo javna uprava EU.
Januarja 1995 je bil Jacques Santer, dotlej luksemburški premier, predlagan in pozneje potrjen za predsednika evropske komisije tako kot predvideva procedura. Marca 1999, eno leto pred dokončanjem mandata, je bila celotna Santerjeva komisija (predsednik komisije Jacques Santer in vsi komisarji) prisiljena v odstop na zahtevo evropskega parlamenta. Razlog za predčasni odpoklic so bili različni očitki o korupciji in klientelizmu.
V nadaljevanju se ne bi osredotočal na vzroke za odstop, niti ne na vse aktivnosti, ki so bile takrat izpeljane s ciljem, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Osredotočil bi se na rešitev njihovega takratnega problema - »političnega« kadrovanja oziroma kadrovanja »po vezah«.
Leta 2002 je bil ustanovljen urad EPSO (European Personnel Selection Office), ki danes služi kot enotna kadrovska služba za vse institucije EU. V tem obdobju je urad s približno 150 zaposlenimi izpeljal 700 razpisov, na katere se je prijavilo 650.000 kandidatov, izmed katerih je bilo izbranih 13.500 oseb s področja celotne EU. Od leta 2003, ko je bil izpeljan prvi izbirni postopek za zaposlitev, do danes očitkov o klientelizmu ni bilo več.
Pot do stalne zaposlitve v katerikoli instituciji EU vodi izključno samo skozi izbirni postopek, ki ga organizira EPSO. Ta urad je edina vstopna točka, druge poti ni.
Izbirni postopek je razdeljen v več faz. Začne se z objavo razpisa, ki je v skladu z bodočimi kadrovskimi potrebami. Nato sledi sprejemanje prijav zainteresiranih kandidatov in izločanje tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev, zahtevanih na razpisu. V prvem krogu izpitov se preveri in oceni njihovo poznavanje EU, znanje enega tujega jezika (na izbiro je angleščina, nemščina in francoščina), numerično in abstraktno razumevanje (potreben je določen nivo inteligence), ter še situacijska sodba (kako bi kandidat odreagiral v določeni situaciji). Na podlagi rezultatov iz prvega kroga izpitov se v drugi krog povabi vnaprej določeno število kandidatov z najboljšimi rezultati. Ta vmesni čas traja med dvema in tremi meseci. V drugem krogu izpitov so prvi testi sestavljeni iz vprašanj, ki zadevajo neposredno področje, za katerega se je kandidat prijavil, nato sledi študija primera (case study) ali esej in še zadnji test, ki je kratek in razmeroma preprost, test o znanju materinega jezika. Sledi naslednje sito in kandidati z najboljšimi rezultati so povabljeni na intervju, ki je zelo strukturiran in je vse prej kot le »spoznavne narave«. Kandidati, ki uspešno in kot najboljši opravijo izbirni postopek, so uvrščeni na listo, s katere se potem zaposluje glede na tekoče potrebe in predhodne projekcije potreb po novem kadru.
Potek, ustreznost in pravilnost postopka nadzira in usmerja izbirni odbor, ki je sestavljen iz osmih članov. Pogoji za pristop k testom, težavnost in vprašanja sama so odvisni od področja bodoče zaposlitve in njenem mestu znotraj hierarhije organizacije.
Ne menim le, da bi bilo kaj podobnega dobro uvesti tudi v naši deželici pod Alpami, ampak mislim, da bi bilo to celo potrebno. Res je, da nas državljane take stvari zadnje čase precej razburjajo, kar pa ne pomeni, da se niso dogajale tudi prej. To so primeri prakse, ki se dogaja že od leta 1991 naprej. Pred tem je bila samo naša meja tolerance višja ali bi lahko celo rekel, da se na račun naše lastne apatičnosti za te stvari nismo kaj prida zanimali. Z uvedbo takega načina kadrovanja bi državljani dobili javno upravo, kakovostna raven delovanja katere bi bila vsekakor višja in z vidika davkoplačevalcev precej cenejša. Zaposlovanje v javni upravi bi bilo pod nadzorom, kar zadeva število zaposlenih in osebe zaposlene v javni upravi bi bile tam na račun svoje strokovnosti in ne pripadnosti.
Ob menjavi oblasti se ne bi več dogajali kadrovske čistke ali odvečno izplačevanje odpravnin ali celo odškodnin. Kogar koli bi nova oblast pripeljala »s seboj«, bi bila zaposlitev tega kadra vezana na mandat te iste vlade. Brez opravljenega izbirnega postopka ni stalne zaposlitve, brez izjem.
Trenutna politična elita si je v veliki meri in skozi leta prikrojevala našo državo po svoji lastni meri in v skladu z lastnimi interesi in interesi lobijev. Zamenjava te elite ni dovolj. Celoten sistem je treba prikrojiti tako, da bo država služila nam, ki jo obenem tudi financiramo, na način, da bo v prvi vrsti zadoščeno interesom državljanov. Pripeljali so nas dovolj daleč, da nas le lepotni popravki ne bodo zadovoljili.
Za nazaj se stvari ne da spremeniti, s pravimi prijemi pa lahko preprečimo, da bi se ponavljale tudi v prihodnje. Pravi odgovor na te nepravilnosti je omejevanje politike, čeprav utegne ta v prihodnje nositi barve današnjega upora, katerega član sem tudi sam.
Vse, kar si osebno želim, je samo fair-play.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
