sre, 13.03.2013, 12:00
Sistem in aktivni državljan
Aktivno državljanstvo je najboljši porok delujoče demokracije.

Takoj, ko se človek začne spraševati, kako kaj početi, čemu naj se izogne ali kaj naj doseže, se že ukvarja s politiko. Pojavna oblika politike se kaže v interakcijah človeka (ali skupine) s socialnim okoljem, z namenom da uresniči svoje potrebe, pri čemer se poslužuje pravic in drugih možnosti, ki mu gredo iz statusa državljana. Vsi procesi in interakcije med posameznikom z drugimi posamezniki in njegovih oziroma njihovih asociacij, s katerimi se dosega uresničevanje interesov ter ohranjevanje skupnosti, so antični Grki poimenovali politika. Tudi danes, ko gre za državo, še bolj pa za družbo, ni nič kaj drugače. Naj nam je všeč ali ne, izven političnega nič ne obstaja, ljudem pa je prepuščeno da odločijo ali želijo biti subjekti ali objekti političnih procesov. Kot je razumeti iz naše prakse v Sloveniji, politika že dobro trese vsakega posameznika in vse obstoječe institucije, preko katerih se zagotavlja uresničevanje individualnih in tudi skupnih oziroma splošnih interesov. Pozicija v verjetnem odhodu in prodirajoča opozicija, ki želi prevzeti oblast, bijeta težke bitke za oplenjenje še preostalega državnega oziroma družbenega premoženja, medtem ko volivci zasedajo ulice in preko vzvodov neposredne demokracije poskušajo rešiti kar se rešiti da.

Skratka, politični fenomen zaseda osrednje mesto v človeški družbeni eksistenci, ne glede na to ali politiko mislimo kot instrument ali bistvo same skupnosti. »Od Epikurjevega individualizma ('živi iskreno, sam zase'), preko izsiljenega kolektivizma, korporativizma, do sodobnih teorij o 'pobegu v privatnost' kot zatočišča človekove svobode, traja tudi človekova drama homo politicusa (1). Traja torej proces iskanja najboljše človeške skupnosti! V nobenem trenutku ni dobro spregledati trenutnega stanja, ko politika s svojimi učinki zaobjema vse člane družbe, vpliva na njihove »usode«, medtem pa državljani hkrati v enaki meri niso ustvarjalci te politike. In ravno ta prepad med človekovim prispevkom oblikovanju vsakokratne politike in posledicami, ki jih čuti v obliki delovanja sistema, preko katerega se politika uresničuje, vedno znova postavlja vprašanje odnosa med državljanom in državo oziroma sistemom in družbo. Skratka, ogromni demokratični deficit v praksi delovanja našega političnega sistema je gibalo aktualnih dogajanj ljudstva, vseh vstaj in upanje, da iz krize izidemo z novimi rešitvami v organizaciji in delovanju političnega sistema. Parola na protestih »Parlament damo, ulice ne damo« na najboljši način opisuje krizo parlamentarne demokracije, ko je diktatura strankokracije ob zlorabah volilnega sistema oropala ljudi pravice do aktivnega državljanstva.

Moderno družbo namreč lahko razumemo kot dva svetova, ki tvorita celoto. »Eden je svet socialnega vsakdana, kjer se vzpostavljajo relacije med posameznikom in družbo, medtem ko je drugi svet formalnih in institucionaliziranih odnosov v družbi, t.j. svet sistema. Hkrati je v tako zastavljeni shemi moč opaziti dve tendenci v moderni družbi. Prva je dezintegracija sveta posameznik-družba, nadvlada in dominacija individualizma; druga tendenca je integracija človeka v sistem, premoč in dominacija sistema nad človekom in družbo. Tretja tendenca se kaže kot objektivno »topljenje« družbe in prehod v sistem formalnih in institucionalnih odnosov. Posameznik kot organsko bitje vse bolj pripada masi, medtem pa kot državljan sistemu številk preko katerih ga sistem lahko identificira in kontrolira (2). Ali drugače, te procese so demonstranti na shodih po Sloveniji interpretirali preko parole »Državo ste nam ukradli« ali »Vrnite nam državo«. To pomeni, da je potrebno v družbi krepiti vlogo demokratičnega participativnega argumenta kot ključnega dejavnika legitimnosti delovanja institucij sistema.

Odpravljanje hib sodobne demokracije je eden od načinov, da se institucije sistema približajo človeku in postanejo sredstvo družbe za zagotavljanje pogojev trajnostnega razvoja. Aktivno državljanstvo je najboljši porok delujoče demokracije. Aktivni državljani torej, preko demokratičnega mehanizma, bi morali usodno vplivati na oblikovanje družbenega dogovora o tem, kako bodo sami participirali v oblasti ali kako bodo oblikovali, kontrolirali in nadzorovali delovanje organov politične oblasti. Mnogi aktivnega državljana narobe zamenjujejo s pojmom volivec. V pojmu volivec, čeprav naša normativna ureditev med drugimi oblikami pozna aktivno in pasivno volilno pravico, ni vnaprej vsebovana aktivnost v izvrševanju oblasti, ampak se državljanova aktivnost najpogosteje realizira v smislu udeležbe (neposredno ali posredno) pri oblikovanju organov oblasti.

Pogosto se spregleduje, da je državljan v bistvu posameznik s pravicami in dolžnostmi do politične skupnosti in tudi države. Zato je državljan na nek način tudi državnik, dejansko ali hipotetično, posredno ali neposredno in ne zgolj volivec. Ta državljanova pravna vez z državo, bistveno povzdiguje volivca v subjekta političnega dogajanja. Državljan je obvezno v enakopravnem odnosu nasproti drugim članom skupnosti, pa čeprav samo na političnem nebu (K. Marx). Celota in skupek, pravic in dolžnosti, ki gredo posamezniku v skupnosti, predstavlja vsebino in pomen državljana kot aktivnega političnega bitja. Državljani - znotraj obstoječih norm in institucij (sistema) - določajo in zagotavljajo pogoje skupnega življenja dokler to legitimnost institucij omogoča, nato se seveda politično delovanje nadaljuje izven institucij. Zato so demonstracije v Sloveniji bile nič drugega kot posluževanje državljanov s pravico do urejanja razmer, ki se tičejo njih samih in skupnosti kot celote. Volja državljanov je, ko so njihove pravice ogrožene, nad vsako ustavo, institucijo, nad sistemom. Tega bi se pri nas morali zavedati vsi tisti, ki kakor koli hrepenijo po moči in oblasti.

Po Heldu danes državljanstvo razumemo kot polno članstvo v skupnosti, ki zajema pravico, da se s participacijo sodeluje v določanju načinov za razvoj in organizacijo skupnosti in zagotavljanja statusa posameznika ter skupin, in to, skozi medsebojno odvisnost pravic in dolžnosti, tako do države kakor tudi do drugih pripadnikov politične skupnosti. Skratka, državljan je absolutni subjekt politike, ki preko protestov sporoča, da preklicuje svojo voljo, izraženo na volitvah, in napoveduje volitve oziroma drugačno podelitev legitimnosti za svoje zastopanje v parlamentu. Seveda pa je skupnost socialni prostor, okolje (ambient), v katerem se politika odvija, medtem ko je demokracija medij in pogoj, da je državljan subjekt politike. Seveda, govorimo o pogojih t. i. geopolitičnega - ceteris paribusa. Namreč, nikakor pri oceni stopnje demokracije in aktivnostih državljana, ne smemo spregledati globalizacijskih učinkov političnih praks drugih držav in vplive integracijskih procesov držav na razvoj in krepitev demokratičnega argumenta kot posledice delovanja aktivnega državljana. Seveda morajo aktivni državljani prodreti tudi v sfero ekonomske demokracije, ki je podlaga tudi politične demokracije. Toda, tukaj se takoj pojavi problem in vprašanje socialne narave lastnine in lastništva, torej novi dejavnik, ki pomembno determinira razvoj in delovanje političnega sistema (interakcije med državljanom in državo, državo in družbo, državljanom in družbo) in skupnosti.

Poglejmo nekatera področja, kjer je možno brez revolucionarnih prejemov bistveno izpopolniti politični sistem in ga narediti prijaznega razvojnim potrebam državljana in družbe. Seveda, v nadaljevanju želimo, brez poglabljanja v rešitve, pokazati na tiste točke v političnem sistemu, ki jih je že sama politična praksa označila kot vprašljive.

Številni avtorji omenjajo vprašanje avtonomije (ožjega vodstva) političnih strank pri politiki notranjega kadrovanja na listah v času volitev. Namreč, volivci in celo tudi člani strank nimajo prostih rok pri tem predvolilnem opravilu. Frontmeni političnih strank s svojo interno karizmo ali zaradi posebnih zaslug, uzurpirajo pravico kadrovanja na listah. Ob tem pa ne smemo spregledati zahtev po enakomernem zastopanju spolov na listah, ko se zgodi da spol postane močnejša referenca kot strokovnost in znanje. Izbira volilnega sistema ravno tako določa stopnjo uresničevanja volje državljanov. Nekateri avtorji terjajo zamenjavo sedanjega proporcionalnega volilnega sistema z večinskim, predvsem zaradi stabilnosti vlade. Seveda, zelo modro je odločiti se med stabilnostjo vlade in stopnjo udeležbe volivcev pri posrednem načinu izvrševanja oblasti. K učinkovitosti parlamentarne demokracije prestopanje poslancev v druge stranke po volitvah nikakor ne koristi. Celo obratno. S tem dejanjem poslanci preklicujejo svojo verodostojnost in zavezanost določenemu programu, na katerem je bil izvoljen, istočasno pa ustvarja novo neravnovesje sil v parlamentu, novo nestabilnost.

Neuporaba preferenčnega glasu je velika škoda za učinkovitost delovanja aktivnega državljana. Glede na možne tehnike uporabe tega mehanizma, se na najboljši način lahko naredi poštena distribucija moči med stranko in volivci oziroma člani stranke. Volilna geometrija ali določitev volilnih enot glede na število prebivalstva, število volivcev ali velikost površine volilne enote v veliki meri lahko določi udeležbo volivcev na volitvah in tudi izid volitev. Preko natančnega določanja kompetenc med parlamentom in volivci se lahko izognemo zlorabam referenduma s strani politikov. Pri tem je potrebno upoštevati načelo, da demokracije nikoli ni preveč, drugo vprašanje pa je, kako se državljani poslužujejo te svoje ustavne pravice. Lahko analiziramo učinkovitost uresničevanja načela o splošni in enaki volilni pravici, nikakor pa zavoljo tega ni dopustno sprejemati omejitve referenduma. Načelo aktivnega državljana v politiki in zahteve po omejevanju referenduma sta med seboj izključujoča pojma.

Res pa je tudi to, da je splošna in enaka volilna pravica kot uvod v politično subjektivizacijo državljana močno prizadeta z vztrajanjem političnih elit na oblasti do konca dni. Takšna drža ogroža izhodiščno in avtentično načelo, ki demokracijo opredeljuje kot proces, v katerem vsi volivci vladajo in so vladani. Če že govorimo o aktivnem državljanu, potemtakem se opravljanje političnih nalog, kjer koli, ne more razumeti kot poklic. Pojavljanje vedno istih obrazov na politični sceni, je naravnost nemoralen in protidemokratičen proces. Zato so zahteve vstajnikov po odstavitvi vseh do sedaj »potrošenih« politikov, toliko bolj utemeljene in legitimne.

Za večjo stopnjo političnega angažiranja državljanov je obstoječi reprezentativni mandat poslancev zagotovo neustrezen. Toda v situaciji, ko imamo parlamentarni sistem in predstavniško demokracijo, ni lahko uvajati imperativnega mandata, čeprav bi se na lokalni ravni in s spremembo volilne geometrije na državni ravni lahko državljana bolj aktiviralo v političnih procesih. Praksa kaže, da je kopičenje ali vsaj podvajanje političnih funkcij v eni osebi zelo moteče v očeh javnega mnenja in neproduktivno za uresničevanje demokracije. Tako je denimo ločitev poslanske in županske funkcije lep prispevek k izboljšanju slike političnega sistema.

Pri analizi delovanja političnega sistema nikakor ne gre spregledati vpliva interesa kapitala na odločanje politikov. Učinkovitost udejstvovanja državljanov v politiki v veliki meri zmanjšujejo eksterni geopolitični interesi močnejših igralcev na mednarodni sceni: mi, kokoši in kune, imamo sklenjen dogovor o nenapadanju in miru, treba je samo videti, kaj menijo jastrebi (K. Čapek)? Z vključevanjem v širše mednarodne asociacije, npr. v Evropsko unijo in prenosom dela zakonodajne funkcije (3-a člen Ustave) državnega zbora na organe EU, se neposredno omejuje demokratični potencial državljanov Slovenije. Skratka, ogromno je možnosti za popravek ali prilagoditev obstoječega političnega sistema novim zahtevam. Samo od stopnje politične kulture nosilcev politične oblasti je odvisno, ali nas čaka evolucija ali pa tudi revolucija.

1 Mirić, J., (1989). Politička znanost zagovor demokracije. Politčka misao. Vol. XXVI No 2, str. 3-12, Fakultet političkih nauka Zagreb

2 Cifrić, I., (2012). Individual, System and Society, Department of Sociology, Faculty of Humanities and Social Sciences, University of Zagreb, Zagreb, Croatia

***

Doc. dr. Božidar Veljković je profesor in dekan Fakultete za turizem Univerze v Mariboru

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.

Objavljena besedila niso lektorirana.



Sistem in aktivni državljan

Tretja veseslovenska vstaja. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Povezane novice

Revoltirani video kotiček
13. februar ob 09:00
Forum Revolt in alternative, na katerem zbiramo ideje za boljši jutri, smo obogatili tudi z videovsebinami.
Prijavi sovražni govor