Tiskane izdaje
Sodobno razmišljanje o politični vlogi javnega mnenja in institucionalni ureditvi političnega sistema so ključno zaznamovali liberalistični misleci predvsem devetnajstega stoletja. Zahteve o svobodni kritični razpravi državljanov o pomembnih političnih zadevah in nadzor oblasti s strani javnega mnenja so bile svojčas, v boju z arkanskimi političnimi praksami fevdalne oblasti, vsekakor radikalne in imajo lahko tudi danes kritično vlogo, če opozarjajo na samovoljnost delovanja oblasti, vendar se niso zmožne povzpeti onkraj zahtev po transparentnosti in pravni državi. Razlog tiči v tem, da se je liberalistična misel ustavila pred družbenimi pogoji politične emancipacije.
Politična osvoboditev, ki je zagotovila določene neodtujljive pravice, ki naj bi državljanom omogočile enakopravno sodelovanje v političnem procesu, ni odpravila izkoriščanja in iz njega izhajajoče neenakosti v zasebnosti (kamor se je uvrstila tako družina kot ekonomija), plašč formalne enakosti je bil poveznjen čez resnično obstoječo neenakost. Zakon ne diskriminira, svobodo izražanja mnenj enako zagotavlja meni in lastnikom multinacionalnih medijskih korporacij, kot tudi beraču in milijonarju enako prepoveduje krasti kruh.
Imamo torej situacijo, ko je izvajanje moči podružbljeno zgolj delno: monopol legitimne rabe nasilja, ki ga vrši država, je bil do določene mere podvržen demokratičnemu nadzoru, medtem ko ostaja izvajanje moči, ki izhaja iz nadzora nad produkcijskimi sredstvi, v veliki meri onkraj vsakršnega demokratičnega nadzora. S tem pa tudi dostop do mehanizmov političnega delovanja in vplivanja ostaja privilegij in ne pravica: vsakdo ima pravico izraziti mnenje, a le tisti z dostopom do sredstev množičnega komuniciranja lahko zagotovi, da je mnenje tudi slišano. Vsakdo ima pravico donirati denar politični stranki, pa vendar si le redki lahko obetajo, da bo donacija tudi ustrezno poplačana.
Zato ne preseneča, da sfera formalne enakosti deluje vse prej kot egalitarno. Namesto da bi deloval kot prostor razprave in izvrševanja volje državljanov, je politični sistem dom kaste profesionalnih politikov, ki vstop vanj skrbno varujejo z izrazito hierarhičnimi in zaprtimi strukturami političnih strank. Odnos te ločene kaste do državljanov je odnos ponudnika storitev do potrošnikov: državljani lahko svobodno izbirajo med različnimi ponujenimi programi in obrazi - pa čeprav upravičeno sumijo, da so kot pri pralnih praških razlike predvsem kozmetične -, iz postopka oblikovanja in izvrševanja političnih odločitev pa so izključeni.
Zahteva po odstopu vlade je vsekakor legitimna in razumna ter je nujni prvi korak k večjim spremembam. Prav tako zahteve po transparentnosti delovanja, integriteti in odgovornosti nosilcev politične moči, spoštovanju pravne države in krepitvi obstoječih nadzornih mehanizmov, kot je na primer komisija za preprečevanje korupcije. Vendar pa vse te zahteve, čeprav so kratkoročno nujne, ne naslavljajo globljih problemov.
Dokler bodo novi obrazi prihajali skozi sito obstoječih političnih strank, si lahko od njih v najboljšem primeru obetamo, da bodo neoliberalne politike izvajali nekoliko bolj mehko, nekoliko previdneje, nekoliko bolj strokovno utemeljeno in nekoliko bolj v skladu s pravnimi normami. Ljudski upor mora ne samo zamenjati trenutne nosilce oblasti, ampak predvsem razbiti hierarhične in izključujoče strukture reprodukcije politične kaste (v prvi vrsti politične stranke) ter skozi sam upor zgraditi strukture političnega samoupravljanja.
Drug pomemben cilj upora bi moralo biti postopno podružbljanje produkcijskih sredstev. To najprej pomeni upor proti vsakršnim poskusom privatizacije podjetij v državni lasti, hkrati pa krepitev vloge zaposlenih in tudi državljank ter državljanov pri upravljanju teh podjetij. Končni cilj mora biti ekonomija, demokratično upravljana za zadovoljevanje človeških potreb, ne prepuščena iracionalnim nihanjem profitne mere.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
