Tiskane izdaje
Zadnje vprašanje je seveda povsem retorično, v nadaljevanju pa bomo pod drobnogled vzeli omenjena štiri temeljna načela, da bo pogled na veličino omenjenega prepada bolj jasen.
1. Slovenija je samostojna država. Mar lahko naši politični organi, naša vlada, parlament, da o predsedniku države niti ne govorimo, dejansko odločajo o kakšni bistveni in res pomembni politični zadevi? Mar ni neprimerljivo bližje resnici trditev, da nam precej toge okvirje urejanja javnih in družbenih zadev, ki vplivajo na življenje slehernega državljana, kujejo nekje zunaj naših teritorialnih meja v smeri Zahod - Severozahod. Mar lahko dejansko sami in povsem avtonomno vodimo svojo finančno, gospodarsko, šolsko, zdravstveno, pravosodno, javno-upravno, kmetijsko, zunanjo in nenazadnje notranjo politiko? Mar nismo precej bližje dejstvom, če rečemo, da nam politiko slehernega vladnega resorja diktirajo iz foteljev evropskih institucij, lociranih v Bruslju, Strassbourgu, Luxemburgu itd. Celo Berlin ima več vpliva na politične odločitve v Sloveniji kot Ljubljana.
Slovenska vlada je vsekakor izvršilna veja oblasti. Izvršuje namreč ukaze, ki jih prejema s sedežev evropskih institucij. Včasih bolj, drugič manj eksplicitno, vedno pa ubogljivo in kimajoče. Seveda pa kimamo in ubogamo povsem samostojno in celo evropske dokumente imajo naši predstavniki ljudstva čast podpisati povsem samostojno. Pri podpisovanju jih nihče ne drži za roko in vodi pisala po papirju, saj naši politiki to zmorejo povsem sami. Samostojno.
Slovenija ni samostojna država. Slovenija je le ena izmed najmanj pomembnih in najmanj avtonomnih provinc Evropske Unije. In kot vsaka provinca dolžna izvrševati ukaze iz daljnih sedežev evropskih oblasti.
2. Slovenija je demokratična država. Demokracija pomeni vladavino ljudstva. V demokratični ureditvi naj bi torej vladalo in odločalo ljudstvo. Toda ali ni ljudstvo oz. velika večina prebivalstva, tista, ki se ji vlada? Mar ni ljudstvo tisti pol oblastnega razmerja, ki je vladan in ne vladajoč? Ljudstvu se vlada, ljudstvo je vladano in ne vladajoče, to je najbrž vsakomur jasno. V imenu ljudstva odloča peščica izbranih, samo ljudstvo ne odloča o ničemer, kar presega obseg posameznikovega mikrokozmosa. O zadevah, ki zadevajo celotno ljudstvo, ne odloča ljudstvo, kako potem lahko trdimo, da ljudstvo vlada?
Vloga ljudstva pri sprejemanju odločitev o javnih in političnih zadevah je minimizirana na možnost izbire svojih predstavnikov, tako imenovanih poslancev, ki tvorijo zakonoodajno vejo oblasti. Poslanci predstavljajo ljudstvo samo, reprezentirajo njegove interese, kot se za reprezentativno demokracijo pač spodobi. Težava je le v tem, da zastopniki interesov ljudstva nimajo nikakršnih interesov delovati v interesu ljudstva in za narodov blagor, pač pa jim je poglavitni cilj in namen oblasti oblast sama. Oblast kot sredstvo zadovoljevanja svojih lastnih, egoistično nenasitnih apetitov, ki se iz dneva v dan večajo.
Vsake štiri leta pred nas postavijo škatlo z jajci, ki je skrajno levo in skrajno desno prazna. Volilci pa se lahko potem povsem svobodno odločamo, katera jajca bodo izbrali, tista na levi ali tista na desni strani škatle, ali nemara tista na sredini. Toda jajce je jajce in čim dlje je jajce v škatli, bolj smrdi in bolj je gnilo. Tudi nova jajca, tista, ki so jih v to škatlo postavili šele pred kratkim, se hitro navlečejo smradu in začnejo gniti. Če seveda niso bila gnila že pred prihodom v škatlo. Kar je tudi bolj verjetno. In tako načeloma vsake štiri leta izberemo 90 bolj ali manj gnilih jajc, ki so si med seboj kakopak različna. Kot jajce jajcu. In temu pravimo reprezentativna demokracija. In temu pravimo svobodna izbira.
Slovenija ni demokratična država. Slovenija je diktatura gnilih jajc.
3. Slovenija je pravna država. Pred zakonom so vsi enaki, ne glede na starost, spol, vero, narodnost, prepričanja in seveda ne glede na družbeni položaj. Toda mar niso tudi v naši živalski farmi nekateri neprimerno bolj enaki kot drugi? Majhni lopovi dobijo majhne kazni, veliki lopovi pa velike nagrade. Skladno z načelom enakosti pred zakonom oz. enakopravnostjo. Ne le da ima močnejši in bogatejši bistveno več dejanskih pravic in možnosti pravnega varstva v obliki najsposobnejših in najdražjih odvetnikov, kot jo ima šibkejši, več ima tudi formalnih pravic. Oziroma ima pravico, da ne spoštuje pravic ostalih, medtem ko šibkejši te pravice nima. Ne le, da ima bogatejši dejansko pravico do letnega dopusta na eksotičnih lokacijah s presežkom luksuza, ki jo s pridom izkorišča in da ima revnejši oz. običajnejši tudi to isto formalno pravico, ki pa je dejansko ne more izvajati in si z njo niti riti ne more obrisati, pač pa ima ima bogatejši in močnejši tudi pravico do ropanja revnejših, medtem ko revnejši nima pravice ropati bogatejšega. Robin Hood pač ni slovenski idol, pač pa je slovenski idol njegov antipol, Superhik iz stripov Alan Ford. Kako si drugače razlagati dogajanje v slovenskem gospodarstvu, kjer lastniki in vodstvo določenega podjetja, seveda z blagoslovom države oz. vsaj zatiskanjem oči njenih pravosodnih organov, delavcem dobesedno ukradejo zasluženo plačilo, sebi pa izplačajo bajne nagrade. Oziroma iz podjetja vsa sredstva izčrpajo na svoje račune v tujini, zaposlene pa pred tem izčrpajo tako fizično kot psihično, nazadnje pa še finančno. Če je to, kar se v zadnjem času eskalirano dogaja v slovenskem gospodarstvu, protipravno, potem bi morali organi pregona, ako je Slovenija pravna država, nemudoma in prednostno brezkompromisno ukrepati. Če pa je kraja legalna, če bogati lahko povsem zakonito ropajo revne, potem pa je v imenu pravne države treba spremeniti zakon. Ali je slovenska sodna veja oblasti jalova ali pa je gospodarsko pravo dejansko legalizacija ropa? V nobenem primeru pa država noče ali ne zmore ščititi pravic svojih državljanov, kar je njena temeljna naloga. Če pa ne zmore ali noče opravljati svoje temeljne naloge, potem tudi nima pravice do obstoja. Države, ki ne ščiti posameznikovih pravic in interesov, posamezniki ne potrebujejo.
Slovenija ni pravna država. Slovenija je z vidika naravnega prava oblika vladavine, v kateri za pravni red in njegovo izvajanje skrbijo v pravičnike preoblečeni zločinci, ki za hrbtom ljudi kršijo vse pravne in moralne norme sodobne civilizacije. Pravo je zgolj eno od orodij oblasti v rokah hipokritske zločinske organizacije. Slovenijo pravno obvladuje kriminalna združba, ki je oblast sama. Torej je Slovenija kriminokracija.
4. Slovenija je socialna država. Človek naj, če le more, živi od svojega lastnega dela, če pa tega zaradi določenega hendikepa ne more ali če mu država ne zmore zagotoviti udejanjenja pravice do dela, mu bo država priskočila na pomoč in poskrbela za zagotovitev osnovnih sredstev za preživetje. Toda mar ne ravno ta nominalno socialna država z že omenjeno egocentrično kriminalno politiko pravzaprav sama ustvarja odvisnike od socialne pomoči, ki jih potem ali ne zmore ali pa noče zadostno vzdrževati. Če se je Janez preživljal z delom na njivi in mu je nato država s svojo grabežljivo politiko odrekla to temeljno človekovo pravico ter mu nato kot nadomestilo ponudila proizvode iz nekega svojega zanemarjenega vrtička, ki mu nikakor ne omogočajo niti osnovnega, kaj šele dostojnega preživetja; je mar s tem vršila poslanstvo socialne države? Iz socialno zdravega, družbeno koristnega in dostojanstvenega bitja ustvariti od socialne pomoči odvisnega kroničnega bolnika, ki za preživetje potrebuje 5 enot zdravila dnevno in mu nato zagotavljati 2 enoti zdravila dnevno; to je slovenska vizija socialne države. Če te nekdo porine pet korakov nazaj in ti nato pomaga stopiti dva koraka naprej, ne moremo reči, da ti je pomagal napredovati.
Slovenija ni socialna država. Slovenija s svojo vse bolj antisocialno politiko postaja država vse večjega števila socialnih bolnikov, ki jih je v precejšnji meri sama ustv arila in ki jih ni sposobna oziroma pripravljena zdraviti.
***
Vsak človek ima določene človekove pravice. Temeljna naloga države, njen raison d′être je zagotavljanje uveljavljanja teh pravic v družbeni praksi. Če tega osnovnega poslanstva ne zmore ali noče opravljati, potem izgubi razlog za svoj obstoj. Potem je ljudje ne potrebujejo. Poleg ostalih pravic ima človek tudi pravico, da ščiti svoje pravice pred potencialnimi ali aktualnimi kršitelji. Če me nekdo poskuša ubiti, ga imam v samoobrambi pravico ubiti. Prav tako imam pravico sam zaščititi tudi ostale pravice. V sodobni in civilizirani družbi ljudje pravico do zagotavljanja lastnih pravic prenesejo na državo, ki pa ne le, da jih ne zagotavlja, pač pa jih še sama krši. In zato imamo ljudje pravico, da takšno državo ubijemo oziroma odpravimo, na njeno mesto pa postavimo takšno, ki bo zmožna izvrševati svoje temeljno poslanstvo. Naša današnja država je podobna krvoločnemu volku v vlogi pastirja črede, ki si na ta način z zvijačo zagotavlja hrano zase in za svoj trop. Tega volka je treba ali pregnati ali ubiti, če naj čreda živi naprej. Ne potrebujemo ne psa čuvaja niti ne spretnega lovca, pač pa le organizacijsko sposobnega alfa samca oz. samico črede, ki ima nagon po zaščiti svoje črede v krvi in ki niti slučajno ne more zlorabiti svojega položaja, saj v svoji čredi ne more videti zgolj sredstva za zadovoljevanje lastnih egoističnih interesov, pač pa je njegova ali njena dobrobit premosorazmerna z dobrobitjo celotne črede.Bolj kot bodo vsi pripadniki zadovoljni, bolj bo zadovoljen vodja.
***
Po dobrih dveh desetletjih obstoja države Slovenije se zdi, da je bil predmet denacionalizacijskega procesa tudi sam aparat državne oblasti, ki je pristal v rokah zasebnih lastnikov z zasebnimi interesi, ki skupno dobro nikakor ne dojemajo kot namen njihovega delovanja, pač pa to krilatico uporabljajo zgolj kot sredstvo za doseganje povsem partikularnih ciljev ozkega kroga samooklicanih izbrancev.
Tako. Diagnoza je postavljena. Sledi določitev metode zdravljenja. Najprej je seveda treba odstraniti vse omenjene maligne tvorbe v državnem telesu, kar zna seveda biti boleče, a drugače ne gre, saj je stanje preveč resno, da bi lahko odlašali z ukrepanjem.
Nato sledi terapija z velikimi odmerki etike in morale, ki morajo preplaviti celotno telo ter se zasidrati v sleherni celici državnega organizma. Osnove etike in temeljni moralni imperativi morajo biti vcepljeni v zavest slehernega prebivalca. Še posebej pa etabliranih predstavnikov ljudstva, ti bi morali biti zgled etičnega razmišljanja in moralnega delovanja. Od tu naprej se bo zdravje vzpostavilo samodejno, saj bo vsak organ imel vse potrebno za opravljanje svoje funkcije. Vodstva podjetij se bodo pričela zavedati svoje vloge in soodvisnosti z zaposlenimi, tako da njihov poglavitni cilj ne bo maksimiranje dobička za vsako ceno in ne glede na sredstva, pač pa bodo težila k ohranjanju in ustvarjanju novih delovnih mest, ki bodo zaposlenim omogočala dostojno življenje, razvoj delovnih sposobnosti in pridobivanje novih znanj. Prav tako bodo zaposleni težili k uspehu celotnega podjetja, saj bo interes podjetja v veliki meri tudi njegov lastni interes.
Priložnosti za razvoj in ponovni zagon gospodarstva je veliko, izpostaviti velja predvsem koriščenje obnovljivih virov energije, smotrnejše gospodarjanje z naravnimi viri, revitalizacijo podjetij ali delov podjetij, ki niso propadla zaradi razmer na trgu, pač pa zaradi mahinacij in pohlepa njihovih lastnikov in menedžerjev. Namesto, da bi razmišljali, kje dobiti nove kredite, bi veljalo razmisliti, kje dobiti investitorje, namesto višanja davčne stopnje bi veljalo ustvariti pogoje, kjer bi bilo več davkoplačevalcev in manj porabnikov socialnih transferjev, kar bi imelo dvojne pozitivne učinke. Če namreč prejemnik denarne pomoči postane zaposlena oseba in s tem tudi davkoplačevalec, ne le da državi ni treba zanj porabljati sredstev, pač pa jih od njega odslej prejema, tako da ji bistveno več sredstev ostane za vzdrževanje in plemenitenje ostalih porabnikov, od šolstva in zdravstva do policije in sodstva. Odpraviti je potrebno celo vrsto socialnih in gospodarskih anomalij, ki jih tu ne moremo našteti, in na njihovo mesto postaviti določila, ki bodo zasledovala vzajemno korist vseh udeležencev določenega procesa. Predvsem pa postaviti prave ljudi na prava mesta. Na oblasti tako nikakor ne bi smel biti nekdo, ki po oblasti hlepi, kajti ta jo bo zagotovo zlorabil; pač pa bi morali oblast prepustiti nekomu, ki je bolj moder in sposoben, a manj oblastiželjen. Ki bo oblast razumel kot osebno breme in dolžnost, a bo pripravljen to breme vzeti nase, saj hoče delovati v interesu celote in doprinesti h koristim skupnosti.
Namesto da se neprestano zgledujemo in primerjamo z ostalimi državami, bi za spremembo lahko sami skušali postati zgled drugim. Zgled samostojnosti, demokratičnosti, zgled vladavine prava in socialne pravičnosti. Ni nam treba spreminjati ustave, le njena temeljna določila moramo dosledno aplicirati v vse pore družbene prakse.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
