Tiskane izdaje
Socialni konservativizem je bistvo neoliberalizma in kapitalizma nasploh. Kapitalizem razlaga družbene razlike med ljudmi kot naravne, razlike, ki so posledica sistemske eksploatacije, alienacije in parcializacije funkcij. »Nevednost« je sistemsko proizvedena na družbeni ravni, na škodo nižjih slojev. Anti-intelektualizem pa je značilen za kapitalske težnje, ki si želijo podrediti intelektualce. Izobraženec še ni intelektualec v kritično-refleksivnem smislu, ampak je le produkt univerze, ki apriorno ne more (včasih tudi ne želi) spodbujati kritičnega mišljenja. Slabo razumevanje družbe pomeni tudi slabo razumevanje politike in obratno, politike v širšem pomenu besede. Poseben problem je odsotnost (pomanjkanje)medijskega prostora za kritično refleksijo.
Podobno kot se dogaja z ekonomijo, ki je izenačena z neoliberalno ideologijo in ji služi za legitimacijo, se dogaja s pravom. Pravna država služi za legitimacijo neoliberalnih teženj, kar je razvidno iz omejevanja človekovih pravic v prid kapitalskih pravic pod krinko »objektivnosti«. Pravo (še) ni pravica, zato se napredek družbe kaže v tem, da je pripravljena spreminjati in ukinjati zakone, ki zatirajo in zavirajo potenciale večine prebivalstva. Pravo pa po drugi strani tudi ne more zajeti vseh komponent subjekta, marveč le parcialne, še manj je lahko univerzalno v tem smislu, da lahko subjekte z različno osebno zgodovino moralno izenačuje. Pravo lahko normira le nekatere vidike delovanja, ki se nanašajo na materialne dimenzije družbenega delovanja. Zato je sklicevanje na pravo kot glavni kriterij človekovega delovanja, vrednosti in nevrednosti sklicevanje na vrednote partikularnega družbenega sloja, ki brani predvsem svoje interese. Pravo ne more zajeti etike, lahko zajeme le njen del, v nobeni družbi pa ne obstaja univerzalni vrednostni konsenz, kajti družbo doživlja vsaka družbena skupina po svoje in nadalje vsak posameznik. Bistvo prava bi moralo biti torej minimum konsenza na področju materialne produkcije in ravnanj v materialnih interakcijah, pri čemer velja načelo optimizacije svobode, torej minimizacije restrikcij. Osebna svoboda ni omejena s svobodo drugega, kot bi rekel Kant, ampak se z njo šele začne. Negativna koncepcija svobode v meščanskem pravu prevladuje nad pozitivno zaradi eksploatacije in alienacije, ki sta neizogibna proizvoda kapitalizma. V podobni luči je treba razumeti tudi deviacije (psevdo)socialističnih oziroma »komunističnih« sistemov, ki so si nadeli nalepko komunizma, ubrali pa avtoritarno pot v različnih stopnjah. Bistvo teoretičnega komunizma je bilo namreč osvoboditev človeka.
Dostop do varstva osebnih pravic in svoboščin je v kapitalizmu povezan s posedovanjem kapitala, kar je nepravično, ker izpodbija svoboščine in pravice, zapisane v ustavi. Odvetniške storitve se ravnajo po principih kapitala, ne pa pravičnosti in socialne senzibilnosti. Zato je odvetniška etika in ekonomija potrebna praktično-etične prenove.
Meščansko pravo dejansko obstaja le na papirju, ker ga izpodbija in postavlja na laž družbena praksa. Vse zablode platonističnega oziroma monističnega pogleda na svet dejansko tvorijo etično podlago za meščansko razumevanje subjekta kot družbenega bitja z materialno eksistenco. Pravo namreč zadeva le materialno dimenzijo, ne pa recimo spiritualne, paradoksalno pa svoje osnovne premise in etična načela črpa ravno iz slednje, in tako izpodbija materialno resničnost, ki jo želi monopolizirati. V tem smislu je meščansko-kapitalistična država razpeta med lažjo in iluzijo. Ne pozabimo prelomne Marxove ugotovitve, da ni človekova zavest tista, ki določa njegovo družbeno eksistenco, ampak obratno. Človek kot subjekt je v veliki meri produkt okolja. Meščansko pravo naslavlja subjekt kot avtonomen, neodvisen od ideologije in produkcijske prakse. Marksistična teorija pa je dokazala da je tak koncept subjekta nemogoč. Marx je modro opozoril da do transgresije ne pride le na podlagi spremembe človekove volje, torej njegovih subjektivnih motivov, ampak tudi zaradi spremembe človekovih materialnih pogojev. Družba, ki ignorira revščino in deprivacijo, se giblje po načelu maksimiziranja dobičkov v rokah elite, torej dominantnega družbenega razreda, pozablja socialno ceno, ki jo bo morala plačati. Etika je praviloma resnica močnejšega.
Marx je zapisal: »Meščanski ekonomisti imajo pred očmi samo to, da se da z moderno policijo bolje producirati kot na primer s pravico pesti. Pozabljajo le, da je tudi pravica pesti pravo, in da pravica močnejšega v drugih oblikah živi dalje tudi v njihovi 'pravni državi'.« Znano je, da zakonodajalcem in birokratom manjkata domišljija in empatija. Povečevanje policijskih pooblastil, tako značilno za »demokratične« države, je v neizogibni korelaciji s stopnjevanjem »legitimne« uporabe sile (posledice slednjega smo lahko vsi jasno videli v primeru nedavnih demonstracij). Ena od ključnih sprememb v družbi bo redukcija policijskih pooblastil - to zahteva prizadevanje za svobodno družbo. V zvezi s tem tudi kritično poročanje o policijskih aktivnostih v medijih, v nasprotju s sedanjo prakso, ki teži k poveličevanju policije in policijske koncepcije subjekta.
V zvezi s pravom nasploh, ki ni vrednostno nevtralno, je Freud opozoril, da pravo ne more pogrešiti opore v nasilju, saj je nasilje skupnosti. To nasilje pa je mogoče le, če so člani skupnosti povezani s čustvenimi vezmi. Destruktivni gon se prepleta z erotičnimi goni in deluje znotraj vsakega živega bitja, njegov namen pa je spreminjanje živega v neživo materijo. To je gon smrti, usmerjen proti drugim, ki ščiti svoje življenje tako, da uničuje druge. Prevedeno v družbeni jezik: živimo v disciplinarni družbi, družbi konstantnega nadzorovanja in kaznovanja, po načelu panopticizma, kot je ugotovil Foucault. Za neoliberalizem je še posebno tipično vedno večje nadzorovanje, vedno večja represija, čeprav zagovarja svobodo - kapitala (ne ljudi), kar je utemeljeval že Foucault v svojih predavanjih o biopolitiki. Toda varnost, ki je v službi dominacije kapitala, varnost, ki temelji na konstantnem sumničanju in poniževanju ljudi (varnostni pregledi na letališčih itd.), v službi konstantne anti-teroristične vojne, je izgovor za teror. Družba je podobna zaporu in obratno, je sklenil Foucault v Nadzorovanju in kaznovanju že leta 1975, kar je še bolj potrdil razvoj dogodkov.
Pravo po Gramsciju ni integralen izraz vse družbe, ampak vodilnega razreda. Najustreznejši izraz družbe so po njegovem tista praktična pravila ravnanja, ki jih juristi imenujejo »juristično indiferentna«.
Meščanska družba zna v človeku vzbuditi občutek krivde, povezan z obstoji njene materialne reprodukcije, kolikor ta odseva v subjektivnih pravicah, zapisnih v zakonih. Občutek krivde, ki deluje v instanci nadjaza, je ideološki učinek, ki je povezan s pravicami zasebne lastnine in osebne nedotakljivosti. Osebna nedotakljivost pa je dejansko nadrejena osebni lastnini, ki je družbeno proizvedena, zatorej izvor lastnine nikoli ni povsem zaseben, za razliko od človekovega telesa. Biopolitična praksa tudi natančno predpisuje, kdo ima pravico posegati v človeško intimo, torej telo: medicina in represija. Vsaka družba je torej prijavljena žrtvovati pravico do osebne nedotakljivosti na račun materialne prakse, ki zagotavlja družbeno reprodukcijo kot tako. V nobeni družbi, in meščanska tu ni izjema, ni zaželen dvom v avtoritete, pri čemer se funkcionalne avtoritete izenačuje z moralnimi. Večji kot je razkorak med temi, večja je represija v družbi. Subjekt se podreja »dobremu« nadjazu in čuti krivico pred krivičnim nadjazom (arhaičnim; po Freudu ta izhaja iz nerazrešenega Ojdipovega kompleksa).
Stopnja konformnosti v družbi je soodvisna s konservativizmom in ohranjanjem statusa quo v socialnem smislu, stopnja ne-konformosti pa je povezana s stopnjo transgresije, pod pogojem, da je slednja progresivna. Umor, recimo, je praviloma neproduktiven, uporaba nasilja kot takega pa je odvisna od družbenega konteksta. Sleherna država skuša preko zakonodaje normirati uporabo nasilja in ga legitimirati, monopolizirati in diskvalificirati sleherne deviacije. Vemo pa, da do družbenih premikov prihaja ravno zaradi nekonvencionalne uporabe sile, ki izhaja iz progresivnih idej, ki se zoperstavijo represivnim učinkom prevladujoče družbene prakse. Stopnja razvitosti družbe se kaže v minimalni uporabi sile, bodisi v službi zakonov, bodisi v funkciji revolta, saj razvita intelektualna praksa omogoča lažje problematiziranje vloge subjekta glede na družbene spremembe.
Spoštovanje institucij je recipročna stvar: institucije, ki postanejo same sebi namen in se sklicujejo le na zakon - tudi v etičnem smislu izenačevanje morale in zakonodaje -, izgubijo stik z družbeno bazo, zato jih ljudje doživljajo kot tujo arbitrarno silo, ki jim uravnava življenje, mimo njihove volje. Dodaten problem je različen odnos do ljudi, glede na njihovo premoženje - zato so recimo sodišča na slabem glasu.
Družbena pogodba ne obstaja, o čemer sem pisal že v knjigi Oko oblasti, ampak je vedno v procesu redefinicije, stvar pogajanja, njena mitizacija oziroma monopolizacija pa ustvarja avtoritarne učinke, preoblečene v demokracijo.
Nazoren primer nerazumevanja recipročnosti in njenega sankcioniranja se kaže tudi v kazenskih zakonikih. Slovenski, na primer, ki sem ga kritiziral v omenjeni knjigi, trpi zaradi socialnega konservativizma in prevelikega ščitenja kapitala, ne pa dela. Zastaralni rok za nekatera kazniva dejanja je prehiter, pri drugih pa predolg, četudi gre za kazniva dejanja z neprimerno različno težo. Gospodarski kriminal zastara že po petih letih, poleg tega ga definira premalo zakonov. Še posebno se slednji učinki kažejo v nezmožnosti obsodbe dejanj bankirjev in menedžerjev z oškodovanjem družbenega premoženja. Zato bi kazalo na tem področju uvesti spremembe (predlog, po katerem bi se v omenjenem primeru podaljšalo dobo zastaranja na 20 let, je bil sprejet s posmehom). Drugačen moralen problem predstavlja, recimo, izenačevanje otrok in mlajših najstnikov kot enakih subjektov v korelaciji z dejanji, ki zadevajo spolnost. Družbena praksa zavrača preozko razumevanje teh dejanj. Primerov neustrezno definiranih zakonov je še veliko, tudi na področjih, povezanih s policijskimi pooblastili, kazenskim postopkom itd.
Poveličevanje prava in ekonomije je povezano s poveličevanjem konformizma - kot bi dejal Marcuse, enodimezionalnosti - in z odporom do filozofije in umetnosti, kar je tipična poteza konservativnega neoliberalizma. Filozofija in umetnost premoreta namreč nevarno družbeno komponento - revolt. Revolt zoper absurd je namreč tisti, ki daje - po Camusu - človeškemu minljivemu življenju veličino in smisel. A absurd ima dva vira: družbenega in metafizičnega.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
Objavljena besedila niso lektorirana.
