Medsebojna delitev dobrin

Pot do pravične in trajnostne ekonomije.

Objavljeno
25. december 2012 11.11
iza ljubljanica
Rok Kralj
Rok Kralj

Na svetu nas je že več kot sedem milijard. Ker vemo, da so nekateri ključni naravni viri omejeni in ker vemo, da planetarnega okolja ne moremo obremeniti preko določenih meja, moramo razmisliti o drugačnih načinih porazdelitve oziroma distribucije dobrin - naravnih (virov) in družbenih.

Danes splošno in nekritično sprejemamo »resnico«, da so trgi edina oblika distribucije dobrin; v »en koš mečemo« dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb (potrebe po hrani in neoporečni vodi, primernemu prebivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), in dobrine, ki zadovoljujejo predvsem človekove želje.

Če tržnim mehanizmom, ki delujejo po principu tekmovalnosti oziroma konkurenčnosti, prepustimo ključne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, kot so na primer voda, cepiva, zdravila, osnovni prehranski proizvodi, javni zdravstveni in izobraževalni sistemi itd., potem je rezultat jasen in znan: na eni strani pomanjkanje najosnovnejših dobrin, na drugi strani pa velikanski presežki in polna smetišča. Takšen ekonomski »prepad« povzroča stalne družbene konflikte tako znotraj držav kot tudi med njimi.

Trgom lahko prepustimo distribucijo tako imenovanih luksuznih dobrin in dobrin, ki niso predmet preživetja (vendar ne na škodo okolja ali pravic ljudi do zadovoljevanja svojih osnovnih potreb), ne smemo pa jim prepustiti distribucije prej omenjenih ključnih oziroma skupnih dobrin.

Medsebojna delitev dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi

Na državni ravni bi morali ustanoviti poseben sklad, ki bi:

● določil maksimalno letno izrabo naših ključnih skupnih dobrin (vodnih virov, gozdov, obdelovalne zemlje, rudnih bogastev, energetskih virov itd.), s čimer bi zagotovili njihovo ohranitev;

● podelil koncesije za izrabo oziroma uporabo (v okviru maksimalnega obsega) teh dobrin zasebnikom in zasebnim podjetjem;

● zbrana sredstva iz koncesij namenjal ohranitvi teh dobrin in zadovoljevanju osnovnih potreb prebivalstva (zagotovitev primerne hrane in pitne vode, zagotovitev primernega bivališča, osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja za vse);

● na širši (globalni ravni) »svoje« presežne dobrine delil z drugimi državami za njihove »presežne« dobrine v okviru globalnega sklada medsebojne delitve (seveda je ta funkcija odvisna od dogovora na širši - regionalni ali globalni ravni).

Na ta način bi se ključne državne oziroma globalne dobrine ohranjale za prihodnje rodove, hkrati pa bi se koristi (dobrin) delile med vse prebivalce.

Ekonomija delitve - nove oblike potrošnje in uporabe nekaterih dobrin
Poleg medsebojne delitve ključnih dobrin, pa moramo razmišljati tudi o drugačnih oblikah potrošnje in uporabe dobrin na individualni oziroma lokalni ravni. Vemo, da bi, če bi vsi Zemljani postali individualni potrošniki, kakršni smo v razvitejših delih sveta, zelo hitro uničili naš planet.

Danes se na srečo razvijajo številne oblike oziroma modeli, ki jih s skupnim imenom poimenujemo ekonomija delitve (angl. sharing economy). Bistvo tega pristopa je, da več posameznikov uporablja eno dobrino; na primer avto, kolo, hišne pripomočke, orodja, prostore, zemljo itd.

Že zdaj obstajajo številne podjetniške, socialne in zasebno-javne oblike, ki delujejo po principu ekonomije delitve; pri nas na primer poznamo delitev koles v Ljubljani. V svetu poznajo delitev avtomobilov, »knjižnično« izposojo orodja, delitev bivalnih prostorov in še številne druge oblike. Vsem tem oblikam je skupno to, da »dajejo« prednost dostopnosti pred lastništvom dobrin. Takšne oblike »podpirajo« sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije in socialna omrežja.

Če več ljudi uporablja eno dobrino, je to ekonomsko upravičeno in ekološko sprejemljivo ter spodbuja družbeno sodelovanje in povezanost med ljudmi. Posamezniki, podjetniki, javne ustanove in lokalne skupnosti bi si morali prizadevati za uveljavitev teh novih ekonomskih oblik in modelov, država pa bi morala zagotoviti ustrezno zakonodajno in podporno okolje.

Velja poskusiti.

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.