ned, 24.03.2013, 06:00
Samooskrba s hrano?
Ob tem, da toliko denarja namenimo za kmetijsko okoljske programe, je nižji DDV za pesticide prava perverznost.

O samooskrbi danes govorimo vsi: politiki, trgovci, raziskovalci, nevladne organizacije in civilne pobude. Zakaj? Ker se po eni strani močno zavedamo, da je res pomembna. Kljub temu da obilje v trgovskih centrih ni bilo še nikdar večje, ali pa prav zato: ugotovili smo namreč, da je obilje navidezno, kakovost hrane pa je pogosto (enako) slaba. Po drugi strani pa je samooskrba zelo priročna populistična krilatica, s katero lahko podpremo in opravičimo skoraj karkoli. Skratka, vsak jo lahko uporabi po svoje in za svoj račun. Skoraj tako kot »trajnostnost«.

Kako je torej s samooskrbo in trajnostnostjo pridelave hrane v Sloveniji?

Uradni podatki kažejo, da smo v Sloveniji z živalskimi proizvodi bistveno bolje preskrbljeni kot z rastlinskimi. Statistični urad (SURS) za leto 2011 poroča o nizki stopnji samooskrbe z zelenjavo (37 odstotkov) in krompirjem (63 odstotkov), medtem ko je ta pri mesu in jajcih v povprečju več kot 80-odstotna; glavni primanjkljaj je pri svinjini, medtem ko smo z govedino in mlekom samooskrbni. Samooskrba z vinom pa je celo 94-odstotna – na zdravje!

Če kot kazalnik trajnostnosti kmetijstva vzamemo delež kmetijskih zemljišč v ekološki pridelavi, ne kaže najbolje: ekoloških (in v preusmerjanju v eko) je bilo konec leta 2012 le 3,5 odstotka vseh kmetij oziroma 7,4 odstotka vseh kmetijskih zemljišč, ob tem, da je bilo od tega skoraj devet desetin travinja.

Kje so vzroki za neuravnoteženo samooskrbo? Ali se ne bi s povečanjem obsega ekološke pridelave samooskrba celo poslabšala?

Slovenija je pač hribovita dežela; verjetno je zato toliko živinoreje? Toda tudi na ravninskih kmetijskih zemljiščih, ki jih je najlaže obdelovati, raste koruza – za živalsko krmo.

Pridelava krme za govedo sodi na travinje. Reja goveda in drobnice je smiselna na hribovitih območjih, kjer njive niso možne. Govedo se hrani s travo, s katero si človek za zdaj še ne more kaj prida pomagati. Prežvekovalci sončno energijo, ujeto ob pomoči fotosinteze, spreminjajo v energijo v mleku in mesu za človeško prehrano.

Obenem je pri nas na ravninskih območjih treba varovati pitno vodo. V konvencionalni pridelavi koruze uporabljajo velike količine herbicidov in mineralnih dušikovih gnojil.

Če v tej strukturi ne bo sprememb, se bodo težave le še zaostrovale: nadaljevanje onesnaževanja vode s pesticidi, širjenje starih in novih škodljivcev zaradi preozkega »kolobarja« (pri skoraj 60-odstotnem deležu koruze v Sloveniji je pravzaprav težko govoriti o kolobarju) … Bomo to morda »reševali« z gensko spremenjeno koruzo, še eno zablodo zastarelega netrajnostnega kmetijstva, ter si nakopali še več težav?

Če bi bilo kmetijstvo v Sloveniji po kakem čudežu ekološko, bi bila struktura gotovo drugačna. Kmetje na ravnini ne bi gojili koruze za živinsko krmo, ker za to ne bi bilo ne ekonomskega ne (eko)sistemskega izračuna. Ekološki kmet mora organsko gnojilo pridelati ali kupiti, saj ne more po sintetično mineralno v trgovino. Zato se mu na dobrih njivah ne splača gojiti koruze za živali, temveč žita in zelenjavo za ljudi – tudi za otroke v šolah in vrtcih ...

Med ekološkimi kmetijami, s katerimi sodelujemo, je več takih, ki so ob govedoreji povečevale pridelavo zelenjave in žit, da je slednje potem postalo glavna dejavnost. Kot smo ugotovili z raziskavo, so te kmetije ekonomsko (zelo) uspešne.

Za sodobno kmetijstvo je največji izziv, da zadosten obseg in kakovost pridelkov doseže s trajnostnim gospodarjenjem z naravnimi viri in prenehanjem uporabe okolju škodljivih snovi. V ekološki pridelavi in predelavi hrane se je razvilo veliko inovacij: od tehnoloških in ekosistemskih do tržnih in socialnih. Nekatere od teh so pripomogle tudi k zmanjšanju porabe kemije v konvencionalni pridelavi (primer: integrirano varstvo rastlin).

Enega od naporov v ekopridelavi smo poimenovali ekofunkcionalno intenziviranje. Pomeni izboljšati kakovost, stabilnost in količino pridelkov s poglobljenim znanjem o delovanju (ekokmetijskih) ekosistemov.

Za uspešno ekološko pridelavo je najpomembnejše znanje. V Sloveniji pomen tovrstnega znanja podcenjujemo. Tudi pri (ekoloških) kmetih velja, da boljši ko so in več ko vedo, bolj se zavedajo pomena znanja. In pogosto obratno – kar kaže na dejansko stanje pri nas, kot ugotavljamo v raziskavah. Obenem pa so, če smo pošteni, najboljši ekološki kmetje v znanju in razumevanju na svojem področju precej pred večino standardne kmetijske stroke.

Znanje je pomembno za optimalno pridelavo, kar na koncu vpliva na cene pri pridelovalcu. Ekoživila bi morala biti dostopna vsem. Sedanje cene ekoživil zlasti v glavnih tržnih kanalih (supermarketi) so pri nas previsoke. Po drugi strani pa določene kakovosti hrane ni možno zagotoviti za diskontne cene. Potrebno je torej ravnovesje med pravim vrednotenjem hrane in pravično ceno za oba, pridelovalca in potrošnika.

Lokalna pridelava in poraba je danes potreba in velik izziv. Manj transporta hrane pomeni manj onesnaževanja okolja in podnebja zaradi prometa.

Toda lokalno ni dovolj – hrana mora biti pridelana ekološko, kar pomeni trajnostno. Če ne ta hip in naslednje leto, pa v jasno začrtani perspektivi. Navijanje za »naše« in« lokalno«, ne glede na način pridelave, je kratkovidno in škodljivo za slovensko družbo, lahko pa je tudi navadna demagogija in populizem, ki pomaga ohranjati nespremenjeno stanje stvari in duha.

Smisel samooskrbe, lokalne preskrbe in razvoja podeželja je tudi v pravičnejši porazdelitvi prihodkov: prihodki se porazdelijo na lokalni/regionalni ravni na več deležnikov (pridelovalci, predelovalci, organizatorji, trgovci …), namesto da se dobički koncentrirajo v vrhovih domačih ali tujih trgovskih verig in posrednikov.

Če pogledamo stopnjo samooskrbe z ekološkimi živili, smo še veliko na slabšem: ta znaša le kakih 20 odstotkov, medtem ko 80 odstotkov pri nas prodanih ekoživil – uvozimo. In to ne le predelane proizvode, temveč (še zlasti) svežo zelenjavo, sadje in žita. Delež ekohrane je bil v letu 2009 dober odstotek celotnega slovenskega trga s hrano, letna rast porabe ekoživil pa se giblje okoli 10 odstotkov.

Bolj osveščeni potrošniki pogosteje posegajo po zelenjavi in zmanjšujejo porabo mesa. Povečuje se število potrošnikov, ki želijo kupovati neposredno – toda pri ekoloških in/ali »osebno preverjenih« pridelovalcih. Za samooskrbo je pomembno tudi, da tisti, ki želijo pridelovati hrano, pridejo do kmetijskih zemljišč, ki jih ne obdeluje nihče. Naše raziskave kažejo, da veliko (ekoloških) kmetij zemljišč ne more ne najeti ne kupiti, čeprav bi radi širili pridelavo. Bomo končno dobili ustrezno zakonodajo?

Bo država morda končno ukinila tudi nižjo stopnjo DDV za kemične pesticide (medtem ko so sredstva za krepitev in varstvo rastlin v ekološki pridelavi obremenjena z 20-odstotnim DDV)? Ob tem, da toliko denarja namenimo za kmetijsko okoljske programe, je nižji DDV za pesticide prava perverznost.

Porabljanje davkoplačevalskih sredstev SKP za ohranjanje nespremenjenega stanja (kot je pred nekaj leti ugotovilo računsko sodišče) in za »farbanje na zeleno« (greenwashing), za kar gre npr. pri kakovostni shemi integrirane pridelave (IP), je škodljivo kratko- in dolgoročno, in to zlasti za pridelovalce. Kje bo njihova konkurenčnost, ko bodo svoje pridelke želeli ponuditi na trgu, morda celo za višjo ceno, pa bodo potrošniki razočarano ugotovili, da IP pridelki niso eko, ampak le konvencionalni »pod nadzorom«?

Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj

***

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.



Samooskrba s hrano?

Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se