Slovenija zaradi pozidave vsak dan izgubi enajst hektarjev kakovostnih kmetijskih zemljišč. To je ena, za naše kriterije celo večja, kmetija na dan. Vsa Nemčija izgubi 90 hektarjev na dan. Kako aktualna oblast razume pomen dejstva, da smo v zadnjem desetletju izgubili desetino najboljše kmetijske zemlje? Tako, da pozidavo še malo olajša: letos je državni zbor sprejel zakon, ki odpravlja odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v zazidalne. Nasprotno si je Nemčija postavila cilj, da bodo njene izgube kmetijskih zemljišč do leta 2020 padle na 30 hektarjev na dan. Pomislite na to, ko boste naslednjič kupili uvoženo solato v trgovini iz nemške verige supermarketov.
V času gospodarske krize nam vsiljujejo prepričanje, da je treba najprej poskrbeti za ekonomijo, vse ostalo pa že pride na vrsto, ko bo čas. Narobe. V resnici okoljski problem ni ločen od problema krize. Isti mehanizmi, ki so sprožili gospodarsko krizo − ustvarili dolgove, njihovo odplačevanje prenesli na javne finance, jih spravili v stisko ter prisilili v privatizacijo in krčenje socialne države, kar je bil morda cilj že od vsega začetka −, ustvarjajo pritisk na okolje kot naše skupno dobro.
Kako naj si drugače razlagamo ta vrhunsko nesmiselni ukrep? Ob vsem govoru o samopreskrbi je istočasno odprl pot dodatni izgubi zemlje in na račun zasebnih investitorjev prikrajšal proračun za milijone evrov. Argumenti so bolj ali manj tipično »protikrizni«: v težkih časih moramo zmanjšati »administrativne ovire« za zasebne investitorje. Pa če je treba graditi igrišče za golf na mestu sadovnjaka ali avtocesto čez habitat zaščitene živalske vrste. Kriza odpušča in dopušča vse, posebej nekaterim.
Istemu modelu − kratkoročna korist nekaterih na dolgoročno okoljsko in siceršnjo škodo večine − sledi tudi največja okoljska blamaža vlade in parlamenta v letošnjem letu: dokončna odobritev gradnje nove termoelektrarne v Šoštanju. Neizogibna evrokrizna primerjava: res je, tudi Nemčija, žal, gradi nove premogovne termoelektrarne. A istočasno se je zaradi intenzivne politike razvijanja obnovljivih virov energije proizvodnja te v enem letu povečala za 20 odstotkov. Malo, a vitalno slovensko industrijo fotovoltaike je doletelo drugačno presenečenje. Vlada jim je prejšnji mesec čez noč z uredbo močno spremenila pogoje subvencij − pač z utemeljitvijo, da so bile te v preteklosti za fotovoltaiko »pretirane«.
Izziv današnjega trenutka je zaščita javnega interesa, to je svobode, blaginje in enakosti vseh, pred oblastjo, ki bi za to morala skrbeti, pa ji ne uspeva. Tudi vprašanje samopreskrbe umeščam v ta okvir. To ni zaprtost države vase, ampak gospodarjenje na način, da neka družba iz globalnih naravnih in človeških virov ne jemlje več, kot vanje sama prispeva.
Povedano drugače. Lastna pridelava hrane je iz okoljskega vidika etična, denimo zato, ker se izogne dolgim in za okolje obremenjujočim transportnim potem. Prispeva k blaginji ljudi, ker je lahko bolj zdrava. In je ekonomsko upravičena, ker ustvarja nova delovna mesta. Podoben razmislek lahko naredimo z energetiko, torej z uporabo obnovljivih virov energije in njeno učinkovito rabo, ki v pametnih državah sploh predstavlja področje z ogromnim potencialom ustvarjanja delovnih mest. Mimogrede, omenjanje termoelektrarne na domač premog v kontekstu samopreskrbe ima eno veliko napako. Pri fosilnih gorivih izrabe ne predstavlja le izkopan premog ali načrpana nafta, ampak tudi izpusti ogljikovega dioksida, ki s svojim kopičenjem v atmosferi spreminjajo ključen »naravni vir«: stabilno podnebje. In Slovenija je s svojimi izpusti toplogrednih plinov trdno na strani tistega dela sveta, ki k temu početju najbolj intenzivno prispeva.
Kje torej stojimo? Številne zgrešene razvojne odločitve te in prejšnjih vlad ne upravičujejo pričakovanja, da bodo tak razvojni preobrat sprožile sedanje politične elite. Iniciative prihajajo iz delov civilne družbe. Takšna je pobuda Za zeleni razvojni preboj, ki predstavlja sedem politik za nova delovna mesta in drugačen razvojni model države (področja, ki jih obravnava pobuda, so prehranska samooskrba s poudarkom na ekološki pridelavi, vzpostavitev vrednostne verige predelave lesa, energetska prenova stavb, prehod na obnovljive vire energije, posodobitev železniškega omrežja in javnega prevoza, učinkovita raba naravnih virov in zeleni turizem).
Potrebujemo še en člen. To je večje angažiranje medijev za okoljske teme. Ne le v smislu poročanja, ampak predvsem v smislu uredniške politike, s katero medij sistematično in trajno razvija določeno stališče in javno razpravo o njem. Primer je uredniška politika britanskega časnika Guardian, ki varovanje okolja razume kot integralni del socialne in levičarske agende, ki ji sledi. Tega pri nas še ni.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.