Tiskane izdaje
Urad za Slovence v zamejstvu in v tujini je pred leti spraševal Slovence, ki so zaposleni na univerzah in raziskovalnih institucijah v tujini, v čem vidijo problem visokega šolstva v Sloveniji, in o spremembah, ki bi jih bilo treba uvesti. Na poziv sem se odzval tudi jaz. Odtlej sem prek sodelovanj z Univerzo na Primorskem in Univerzo v Ljubljani ter z delom za Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) nekoliko bolje spoznal slovenski visokošolski prostor. Z izkušnjami lahko znova razmislim o tej problematiki.
V svojem originalnem mnenju sem opisal nekaj razlik med slovenskimi in nizozemskimi standardi in organizacijo v visokem šolstvu. Opazil sem, da so zaposleni na slovenskih univerzah pojmovani predvsem kot pedagoški delavci. Za raziskovalno delo niso niti plačani niti nagrajeni, zato pogosto manjka motivacije za raziskovalno odličnost. Ker tudi oddelki zanjo niso nagrajeni, niso motivirani za najemanje uspešnih raziskovalcev. Na Nizozemskem so zaposleni na univerzi pojmovani predvsem kot raziskovalci in se vsako leto pogajajo o pedagoškem in raziskovalnem deležu. Nizozemska raziskovalna agencija zahteva, da se pedagoška obremenitev v času trajanja projektov zmanjša na minimum, po zaključku projekta pa spet zviša, saj s tem zagotovi intenzivno delo pri projektu in zaposlitev po njegovem zaključku. Ker zaposlenih ni treba pokriti s pedagoškimi urami, ni nepotrebnega izmišljanja novih predmetov in podvajanja vsebin. Skupaj s prilagodljivim plačnim sistemom je okolje dovolj prilagodljivo, da je možno privabiti odlične raziskovalce z drugih univerz in ob finančni stiski odpustiti redne profesorje in zapreti celotne oddelke, ki občutno zaostajajo v doseganju raziskovalne in pedagoške kakovosti. Predavanja v višjih letnikih in na drugi stopnji so praviloma v angleščini, saj je to jezik znanosti in mednarodno povezanega gospodarstva.
V Sloveniji sem videl premalo prehodov zaposlenih med institucijami, saj mnogi predavatelji ostanejo na istem oddelku od diplome do profesure. S tem se ovira razvoj in pretok novih znanj in nastanek sinergij. Za primerjavo: na Nizozemskem morajo biti doktoranti praviloma vsaj nekaj časa po doktoratu zaposleni na drugi univerzi, saj je od tega odvisen mednarodni ugled oddelka. V Sloveniji nisem zaznal družbenega premišljanja o vlogi visokega šolstva v razvoju družbe, akademska služba pa je bila zanimiva zaradi svoje stabilnosti in statusa, namesto da bi bila zaradi priložnosti, ki jih prinaša. Slovenske univerze zaradi zaprtosti počasi zaostajajo za univerzami primerljivih držav Vzhodne Evrope, akademska kultura pa je zaradi zaprtosti konfliktna, nepotistična, hierarhična in neprofesionalna. Na Nizozemskem oddelki med seboj niso sprti, zaposleni so v večini pogledov enakopravni, karte odprte, pogodbe in dogovori pa enostavni.
Moje nekdanje mnenje večinoma še vedno velja. V zadnjih letih pa sem oblikoval tudi mnenje o tem, kje so problemi v sistemu, ki jih iz tujine nisem opazil. Očitno je pomanjkanje razumevanja pomena kakovosti in odličnosti. Kakovost se prepogosto razume kot količino: nagrajuje se število študentov, število diplomantov in število člankov. A za družbeni napredek je kakovost izobrazbe in raziskovanja pomembnejša od količine. Problem je, seveda, ker je kakovost neoprijemljiva – opredeljene je nima niti Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu. Pomanjkanje razumevanja kakovosti se nadomešča s točkovalniki in podrobnimi pravilniki, ki pa vodijo v nabiranje kljukic in izrivajo notranjo akademsko motivacijo. Mnogi raziskovalci tako tekmujejo s številom točk namesto z dobrimi objavami. Če visokošolski zavodi niso sami motivirani k doseganju kakovosti, najdejo luknjo v vsakem pravilniku. Tipičen primer je zahteva, da je vsako delovno mesto objavljeno javno, čemur se običajno ustreže z objavo na lokalni spletni strani, ki pa nima pravega javnega dosega. Na Nizozemskem se doktorska in profesorska mesta objavljajo na vseh akademskih spletnih forumih, saj so odlični kandidati ključ do mednarodne veljave in prihodnjih finančnih sredstev. Še posebej sem iskanje bližnjic zaznal pri svojem delu za Nakvis. Marsikateri prijavitelj novega visokošolskega zavoda ali študijskega programa ob negativni odločitvi sveta raje zagrozi s pravno luknjo ali medijskim pritiskom, namesto da bi z izboljšavo prijave izkazal resničen trud za kakovost.
Drugi problem je drobljenje fakultet, oddelkov, kateder in habilitacijskih področij. Univerza v Ljubljani ima 26 fakultet in akademij ter znotraj njih še veliko več oddelkov, kar omogoča udobno monopolizacijo, a ovira povezovanje, konkurenco in transparentnost. Za primerjavo: univerza v Amsterdamu ima le sedem fakultet. Zanimiv primer je slovenski sistem podrobnih habilitacij, ki se izkorišča za oviro pri zaposlovanju. Na Nizozemskem je habilitacija vezana na delovno mesto. Ko se izbere najboljšega kandidata, ta avtomatsko dobi habilitacijo z zaposlitvijo. V Sloveniji pa je habilitacija pogoj za prijavo na delovno mesto, in ker so habilitacijska področja izjemno razdrobljena, so prehodi med oddelki in fakultetami redki. Različne fakultete lahko druga drugi onemogočijo zaposlovanje prek blokad habilitacijskih postopkov, kar zavira zdravo tekmo in povezovanje znotraj univerze.
Tretji problem je majhnost slovenskega visokošolskega prostora. Univerza v Ljubljani je v položaju naravnega monopolista, saj si država težko privošči več tako močnih univerz. Konkurence, kot jo poznajo na Nizozemskem, zato ne moremo doseči z ustanavljanjem novih visokih šol in majhnih univerz. Z dobrim in neodvisnim nadzorom kakovosti ter finančnim nagrajevanjem odličnosti bi lahko vzpostavili zdravo tekmovanje na nekaterih izbranih področjih. A nenadzorovana konkurenca lahko kakovost zmanjša, na primer kadar vodi v iskanje zaslužka z nižanjem stroškov prek nižanja akademskih standardov. Univerza v Ljubljani bi morala tekmovati s primerljivimi univerzami v širši regiji in k temu jo lahko motiviramo prek pogojnih finančnih vzpodbud in mednarodnih štipendij za najboljše študente.
Četrti problem je nestabilnost visokošolskega sistema, ki je ves čas izpostavljen nepremišljenim in celo kapricioznim posegom in parcialnim interesom. Univerze, tako kot gospodarstvo, za dolgoročno perspektivo potrebujejo stabilno okolje. V Sloveniji je kratkoročnega razmišljanja veliko preveč.
V zadnjih letih je bilo tudi nekaj pozitivnih premikov. Financiranje univerz ni več vezano na število študentov. To je dober prvi korak, ki je ustavil pomnoževanje študijskih programov ter smeri in bi lahko premaknil poudarek s števila na kakovost diplom. Za oceno kakovosti pedagoškega dela bi lahko končno analizirali študentske ankete, ki se jih še vedno večinoma ignorira. Na Nizozemskem se mora predavatelj ob slabih rezultatih anket sestati s študenti in andragoškim delavcem ter izdelati načrt izboljšav, ki ga spremljajo ob naslednji izvedbi predmeta. Nacionalni program visokega šolstva, ki je bil sprejet leta 2011, prepozna veliko zgornjih težav in predlaga nekaj smiselnih posegov. Konfliktu z interesi nosilcev akademske moči bi se lahko ognili, če bi po vzoru Nemčije vzpostavili vzporedni sistem za vse, ki šele vstopajo v slovensko akademsko okolje. Vendar za resnični premik namesto novih pravil in poudarka na količini potrebujemo zavest o kakovosti. Sicer se lahko zgodi, da bo tudi nacionalni program ostal le zbirka lepih želja.
Aljaž Ule je predavatelj na univerzah v Amsterdamu in na Primorskem.
