Tiskane izdaje
Prevladujoče ideologije in politike visokemu šolstvu že dolgo vsiljujejo vlogo osrednjega instrumenta za gospodarski razvoj. Deloma zaradi tega, deloma pa tudi zaradi nekaterih preživetih praks iz preteklosti se utrjuje prepričanje, da izobrazba avtomatično vodi v dobro službo in višjo plačo. Po drugi strani je javna razprava polna dramatičnih zgodb o izobraženih brezposelnih. Poenostavljeno povezovanje izobraževanja in zaposlovanja včasih pripelje do absurdnih ugotovitev, da imamo preveč visoko izobraženih ljudi. Ob teh nasprotjih se je vredno vprašati, ali je izobrazba sploh še vrednota in kaj visoko šolstvo pomeni za sodobno družbo.Predvsem pa velja razstaviti tako ekonomistične kot staroakademske predstave, ki mladim vzbujajo neuresničljiva pričakovanja.
Za razumevanje in pojasnjevanje napetosti v odnosu med izobraževanjem in zaposlovanjem je treba najprej sprejeti dejstvo, da imamo danes opravka z množičnim visokim šolstvom. Po drugi svetovni vojni je v Zahodni Evropi ideja o demokratizaciji univerz in dostopnosti visokošolskega izobraževanja tudi za otroke manj premožnih in manj izobraženih staršev vodila v množičen vpis na univerze. Z nekoliko zamude je ta trend pljusknil tudi v Jugoslavijo in Slovenijo. Danes se na univerze v večini evropskih držav vpiše že krepko čez polovico vsakoletne generacije mladih. Visoko šolstvo se je zato povsem spremenilo v bistvu, predvsem pa ni več elitno. K drugačnemu položaju univerz v sodobni družbi prispeva tudi prehod iz industrijske družbe v družbo z izjemno širokim spektrom življenjskih slogov ter delovnih mest v pretežno urbanem okolju. Svet dela je mnogo bolj raznolik od takrat, ko so bili visoko izobraženi delavci le direktorji, strokovnjaki, specialisti in tradicionalni (državni) uslužbenci, kot so zdravniki, sodniki ...
Ob upoštevanju zgornjega je odnos, ki ga do organizacije in vsebine študija gojijo in reproducirajo premnogi visokošolski učitelji, prav avtističen. V prepričanju, da mora v množici študentov vsak, ki hoče diplomo, postati vrhunski strokovnjak s področja študija, predpisujejo vsem enake, zelo specifične in prenatrpane kurikule. Medtem se vse manjši delež njihovih študentov zaposli v stroki, ki je zapisana na diplomski listini. Zaverovanost v poučevanje stroke zavaja dijake in njihove starše v prepričanje, da je z vpisom na univerzo zagotovljena služba. Danes je študentov posameznih strok bistveno več, kot je delovnih mest, ki potrebujejo ozko strokovno kvalifikacijo. Ob upoštevanju sodobnih razmer je treba visoko šolstvo reformirati tako, da bo skozenj prišlo več diplomantov, ki bodo lahko zasedali raznolika, a intelektualno zahtevnejša delovna mesta, ne da bi bili vsi avtomatično direktorji oziroma bogati in vplivni.
Kako zgrešeno je neposredno povezovanje študija in zaposlitve (tudi za gospodarstvo), je pokazalo brezpogojno krajšanje/omejevanje študijske dobe. Pred dobrim desetletjem so v tem prednjačili angleški politiki in ekonomisti. Rekli so, da morajo diplomanti čim mlajši na trg delovne sile, saj da so v rosnih dvajsetih najbolj produktivni in koristni za narodno gospodarstvo, pa še njihovo šolanje naj bi se tako pocenilo. Danes jih razmere na terenu postavljajo v hudo zmoto. Raziskovalci namreč ugotavljajo, da namesto napovedane »produktivne delovne sile« v svet dela vstopa armada nerodnih in pasivnih bledoličnežev. Podjetja so mnogo zadovoljnejša s tistimi, ki so študirali kako leto dlje, bili ob študiju dejavni v civilni družbi, delali ali pa opravili študijsko prakso. Angleške univerze zaradi teh ugotovitev celo spodbujajo študente k udejstvovanju zunaj učilnic. Študentsko delo, slovenski unikat, ki se ga vlade želijo znebiti, bodo morda kdaj na novo odkrili v državah, kjer izkušnje kažejo, da »industrijsko proizvajanje« diplomantov ne prinaša nič dobrega, da je ponudba študijskih praks premajhna in najpogosteje neplačana ter da štipendije niso dovolj za financiranje študija in obštudijske dejavnosti.
Pavšalni trditvi, da imamo preveč izobražene in napačno izobražene ljudi, je sledila instrumentalna politika preusmerjanja mladih v študije, ki naj bi vodili v boljšo in bolj gotovo zaposlitev. Po ekonomistični domišljiji naj bi povečanje diplomantov določenih (produktivnih, uporabnih …) disciplin pognalo gospodarsko rast. Predlagatelji take politike v Sloveniji so utrjevali navidezno racionalno prepričanje, da je namesto gimnazij treba polniti poklicne šole in strokovna usposabljanja. Poleg tega, da je takšna politika predvsem zavajanje, je to tudi prikrito promoviranje socialnega razslojevanja. Težko si namreč predstavljamo, da bi zdravniki, odvetniki, bankirji, menedžerji svojim otrokom svetovali, naj se šolajo za avtokleparja ali pleskarja.
V socialno razslojevanje vodi tudi politična ideja o diverzifikaciji visokošolskih ustanov. V osnovi naj bi ta vodila v zadovoljitev gospodarskih potreb po delavcih z različno izobrazbo in kompetencami. Dobronamerni poskusi evropske komisije in nekaterih evropskih vlad, da bi spodbudile razvoj strokovnega visokega šolstva in poklicnega usposabljanja, so spodleteli. Visoko šolstvo je pač institucija, v kateri ljudje vidijo priložnost za vzpon na družbeni lestvici. Pri tem je pomembna percepcija prestiža. Kakršna koli pričakovanja, da bomo s to ali ono politiko dvignili prestiž strokovnega ali aplikativnega izobraževanja, so utvara ali manipulacija iz ust tistih, ki bodo svoje otroke medtem vpisovali na gimnazije in pošiljali na univerzitetni študij v tujino.
Misliti visoko šolstvo samo v kontekstu zaposlovanja neizogibno vodi v erozijo izobrazbe kot vrednote in univerze kot osrednje družbene ustanove. Po drugi strani bi bilo ponovno oživljanje humanističnega ideala univerze, kot izključno prostora intelektualnega ustvarjanja in kritične vesti družbe, na tej točki zgodovine kontraproduktivno, saj bi se morali vrniti k elitnemu visokemu šolstvu – torej tistemu, ki je dostopno le določenim družbenim skupinam. Namesto tega lahko vidimo univerzo kot ustanovo, ki na enem mestu združuje večino mladih v najbolj svobodnem obdobju svojega življenja. Množično visoko šolstvo je treba organizirati tako, da bodo poleg predpisanega kurikula mladi lahko počeli tiste stvari, za katere pozneje v življenju ne bo časa. Učilnica ni več glavni vir znanja. Treba je zagotoviti razmere za aktivno preživljanje študijskega obdobja s prostovoljstvom, delom, študijem v tujini, športom, umetnostjo in navsezadnje s protesti in družbeno kritiko. Študij mora postati osrednje obdobje osebnostnega, intelektualnega in duhovnega razvoja mladih iz različnih družbenih skupin, še preden postanejo sužnji karier, delodajalcev, nadrejenih, kreditov in drugih obveznosti. Ponujena jim mora biti priložnost, da se morda kateremu od teh suženjstev izognejo, postanejo gospodarji svojega življenja in predvsem zavzamejo kritično distanco do svoje usode. Množična univerza je torej priložnost za razvoj drugačnih posameznikov in s tem drugačne skupnosti. To pa je najbrž edina stvarna pot iz tistega, čemur danes rečemo »kriza« in kar obsega mnogo več kot zgolj banke, davke, stečaje in brezposelnost.
Klemen Miklavič je raziskovalec na Centru za študij edukacijskih politik pri ljubljanski univerzi.
