Tiskane izdaje
Nekomu se je zdelo primerno, da zdravnica, ki nima prav dosti časa, da bi se v teoriji posvečala viziji slovenskega zdravstva, pač pa s svojimi kolegi in sodelavci v zdravstvenem timu vsakodnevno doživlja spremembe, ki jih narekuje varčevalna mrzlica, razmišlja o sistemu, ki bi bolnikom in zaposlenim dal kar največ zadovoljstva, države pa s svojimi stroški ne bi spravil na kolena.
V Sloveniji se je do nedavnega zdelo, da je javno zdravstvo za večno pridobljena pravica, ki bo obstala neodvisno od smeri slovenske barke, a danes postaja vse bolj jasno, da sistem, kakršen je, ne more več delovati. Ob napredku zahodne medicine nikjer več ne morejo zagotoviti vsega vsem. Zato vsak po svoje išče načine komu, kako, kdaj in za kakšno ceno nuditi zdravstveno oskrbo.
Državno zdravstvo naj bi bilo socialno in naj bi temeljilo na solidarnosti. Kot tako seveda ni dobičkonosna dejavnost. Družba se mora sprijazniti, da vsi plačujemo visoko ceno širokodostopnega in zato občasno okostenelega, manj učinkovitega ter včasih tudi (za vse) frustrirajočega sistema. Skrbnik tega načina, torej država, manevrira med pravicami na eni ter omejitvami na drugi strani v dogovoru z zavarovalnicami. Socialno zdravstvo namreč v današnjem času ne pomeni, da so vsakemu bolniku (in konec koncev tudi zaposlenemu) zagotovljeni vsi možni načini, ampak da so čim večjemu številu bolnikov zagotovljeni dobri načini obravnave in zdravljenja.
Na drugi strani seveda zasebno zdravstvo deluje po načelu tržne dejavnosti, kjer postane oskrba odvisna od vrste zavarovanja oziroma finančnega stanja posameznika. To s seboj prinese odličnost za peščico in precej večjo negotovost za večino. Verjetno je najboljša kombinacija obeh brez (pre)velikega prekrivanja. Ker so v urejenih in povprečnemu uporabniku bolj prijaznih sistemih državne ustanove tudi učni in raziskovalni centri, to ne pomeni, da so ljudje v javnem sistemu na slabšem, jim je pa verjetno res na splošno manj udobno.
Ko je treba varčevati, se začne sesuvati primarna raven − vhodna vrata dobre in dolgoročno učinkovite ter racionalne zdravstvene oskrbe, česar se v bolje organiziranih sistemih zavedajo. Neoliberalni pristop reže najprej pri preventivi, nato pa pri uvajanju novih načinov, tehnologij in zdravil. Rezultat so hitreje in bolj nepovratno bolni, ki jih ne moremo učinkovito (po)zdraviti, tudi zato, ker se čakalne vrste daljšajo. V tem obdobju razgradnje javnega se zaposleni privajamo na čedalje bolj izredne razmere, soočamo se z vedno novimi omejitvami in zamislimi, kako bi »racionalizirali« naše delo in privarčevali še kakšen evro več. Diplomanti se v pomanjkanju priložnosti vse lažje odločajo za odhod. Mladi kolegi, ki so se že med časom specializacije aktivno vključili v svojo bodočo ekipo, pa danes po opravljenem specialističnem izpitu večinoma ne vedo, kdaj in ali se sploh bodo zaposlili.
Najtežje je delati takrat, ko stara pravila očitno ne veljajo več, nova pa še niso sprejeta. V katero smer bo politika dokončno usmerila naše zdravstvo, bodo najprej vedeli povedati v družinskih in urgentnih ambulantah, ki so prva bojna črta ter katerih težave se prej ali slej odrazijo tudi na sekundarni in terciarni ravni.
Zdravstveni delavci skrbimo za bolnike, medtem ko naj bi bili za organizacijo in načrtovanje dela ter projektov usposobljeni drugi. Do obveznega navzkrižja interesov prihaja, ko birokratski ukrepi v želji po izboljšanju računice niso vedno najbolj domišljeni in pravzaprav dodatno zapletajo (in v zaključku podražijo) obravnavo. Tako vztrajno tičimo na nasprotnih bregovih, prepričani, da vsi delamo v »korist bolnika«, kar je že dolgo časa preveč uporabljana in zlorabljena floskula.
Tisti, ki na svojih oddelkih, v ambulantah, na urgenci in v dežurstvih preživimo lep kos svojega življenja, vemo, da je na koncu najbolj pomembno, kako lahko v danih razmerah poskrbimo za tiste, ki iščejo našo pomoč. V množici smernic, kliničnih poti, standardiziranih ocenjevalnih in točkovalnih sistemov ter protokolov, ki so v resnici uporaben in koristen pripomoček, je vsak bolnik vseeno zgodba zase, kar je lepota in prekletstvo medicine. V informacijski dobi se ne širijo obzorja samo bolnikom, ampak tudi nam, ki opravljamo svoje delo v skladu z veljavno doktrino in moramo upoštevati tudi njihove želje in pričakovanja ter občasno sprejeti tudi to, da se z našimi predlaganimi načini ne strinjajo. Vsi skupaj se moramo naučiti odkrito in korektno obravnavati tako uspehe kot neuspehe, brez za nas tako značilnega obtoževanja in občutkov krivde, kar je mogoče le v vzdušju medsebojnega zaupanja in strpnosti. Tako enim kot drugim bi moralo biti tudi jasno, kakšne so pravice in dolžnosti, ker resnici na ljubo je v trenutnem kaotičnem dogajanju to pogosto težko doreči.
Kaj si torej želimo? Družbo, kjer močnejši ščitijo in skrbijo za šibkejše, ali družbo, kjer prevladujejo načela (naravne?) selekcije s hitrejšo izločitvijo manj sposobnih za preživetje? Slovensko zdravstvo bo namreč odsev ureditve, ki si jo bomo izbrali. Moj glas gre vedno sistemu, ki na prvo mesto postavi solidarnost za skupno dobro: manj je nesrečnih in nezadovoljnih ljudi, ki so morda zato tudi malo bolj zdravi.
***
Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.
