Biti umetnik pomeni avanturo in torej tvegati. Včasih se izteče dobro, drugič ne

Je tista pisateljica, ki je leta 2007 ob izvolitvi  Sarkozyja za predsednika na glas izjavila, da v tako pošastno desničarski družbi, kakršno hoče on, že ne bo živela – in zato se je z družino preselila v Berlin.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 18.36
Marie NDiaye je dobitnica številnih literarnih nagrad, za roman Rosie Carpe [Modrijan, prevod Saša Jerele] je leta 2001 prejela nagrado femina. FOTO: arhiv
Videti je lepa, gracilna in vsa mlada, čeprav ni več mladenka. Deluje nežno in nekoliko zadržano, morda ni ravno nadvse zgovorna, mogoče je ena tistih, ki raje pišejo, kot govorijo. In Marie NDiaye piše izjemno, kar ji priznavajo literarni kritiki in čemur pritrjuje prav tako bralstvo, domače francosko in tuje. V slovenščini je mogoče brati tri njene odlične romaneskne knjige Rosie Carpe, Tri močne ženske in Ladivine pa še dramo Hilda.

Marie NDiaye (1967), s katero sva se pred nedavnim pogovarjali v Parizu, je tista pisateljica, ki je leta 2007 ob izvolitvi Nicolasa Sarkozyja za predsednika Francije na glas izjavila, da v tako pošastno desničarski družbi, kakršno hoče on, že ne bo živela – in zato se je z družino preselila v Berlin. »Kar devet let je bilo tako, da smo po deset mesecev preživeli v Nemčiji, preostala dva pa v Franciji. Sedaj je obratno, večinoma bivamo na francoskem podeželju, v Gironde, nedaleč od Bordeauxa, in le še dva meseca smo v Berlinu.« Zakaj nemško glavno mesto? »Za nekoga, ki prihaja iz Francije, je bilo preprosta izbira. Otroci so bili takrat še manjši, zlahka smo našli stanovanje za petčlansko družino. Česa takega si v Rimu ali Londonu gotovo ne bi mogli privoščiti, sploh ker je v Berlinu francoska gimnazija zastonj, povsod drugod po svetu pa je plačljiva in draga.« Sedaj so hči in dva sinova že odrasli: imajo 27, 25 in 21 let in spremenil se je tudi motiv, zaradi česar so takrat spakirali kovčke. »V teh letih se je Francija, kot vsa Evropa, korenito spremenila,« verbalno nasilnega Sarkozyja je v Elizeju nasledil François Hollande, za njim je lani predsedniško taktirko prevzel Emmanuel Macron. Pod novim predsednikom so se toni ublažili, to sploh ni več ista pesem, pa čeprav je bilo s skrajno desničarko Marine Le Pen kot kandidatko za predsednico države groženj, da bo nastopilo politično-družbeno mračnjaštvo, res veliko in je nevarnosti še naprej ogromno. »Ekstremna desnica je danes mnogo bolj osvobojena, kot je bila pred desetimi leti,« podobno kakor so se sramu otresli (njeni) volivci. Da glasujejo za radikalce, priznavajo Francozi in nič manj še drugi po Evropi brez rdečice na obrazu, Nemci prav tako: denimo Alternativo za Nemčijo.
 

Poudarjeno občutenje prostranosti


»Težko je družbeno primerjati Francijo z Nemčijo, saj imata državi različna volilna sistema, zato ne znam reči, katera skrajna desnica je nevarnejša,« kje je slabše, huje. A ni nepomembno, da je v Berlinu umetniško občutenje svobode še vedno silovito, tudi za pisateljevanje je navdihujoče, kako zelo umetniško spodbuden je Pariz, pa v resnici prav dobro ne ve. »Morda se sliši nenavadno, toda v Parizu nisem nikoli živela. Mesto poznam, saj ga pogosto obiščem, nisem pa še nikdar v njem živela kot Parižanka. Semkaj pridem bodisi zaradi dela bodisi za užitek, a takrat se ne vedem ravno po pariško, saj bivam v hotelu ali pri prijateljih. Toda vtis imam, da se je v Parizu, ki je mesto poudarjenih socialnih razlik, mogoče počutiti svobodno predvsem, če ima človek denar.« In prav po tem se francosko glavno mesto razlikuje od nemškega, kjer so v zadnjem desetletju cene prav tako narasle, vendar je še naprej središče, kjer »življenje ni prijetno samo za bogatine«. In naj v Berlinu (za koga) še tako vrvi, naj ponuja še toliko zanimivosti in razvedrila, v njem se od nekdaj počuti kot v kakšnem mirnejšem koncu francoskega podeželja. Zaradi širokih ulic in ker ni nepopisne gneče, je poudarjeno občutenje prostranosti, širokega obzorja in neba, tudi spokojnosti. »Berlin je mirno mesto,« kakor je tišine veliko v Girondi, kjer ustvarjata z možem Jean-Yvesom Cendreyjem, tudi pisateljem.
 

Banalno pogosto in redko

 

Pisati je začela zelo mlada, kot šolarka, pri dvanajstih ali trinajstih letih. Kako to, da se je v njej porodila tako silna ljubezen do literature? »Marsikdo začne pisati primerljivo zgodaj, rekla bi, da so taki primeri pogosti, kar banalni. Redkeje pa se pripeti, da literarno delo tako rosno mladega avtorja tudi izdajo.« Brž potem ko je svojo prvo knjigo objavila kot gimnazijka pri komaj 17 letih [Quant au riche avenir], so prepoznali njen sijajen talent in ji že napovedali bogato pisateljsko kariero. »Knjige sem požirala čisto od malega, zato je bilo nekako naravno, da sem jih začela še pisati. Verjamem, da branju, če je intenzivno, sledi pisanje. Kar pojavi se.« Včasih nastopi čudežen uspeh, kakor da bi imela prste vmes neznanska sreča – kajti vemo, da nadarjenost ne zadošča vedno za prodor. Sploh ker so bili časi, ko je izšla njena prva knjiga, docela drugačni od današnjih: predvsem so bili bolj sramežljivi in tihi. »Od takrat je minilo že 32 let in kot vemo, je bila medijska pokritost tedaj neprimerljivo skromnejša. Pisatelji niso bili deležni obilo pozornosti, saj ni bilo interneta, spletnih omrežij in še mnogo vsega, kar imamo danes.« V pomoč ali morda odriv ji ni bilo niti okolje, iz katerega prihaja. Doma, v predmestju Pariza, njen milje nikakor ni bil umetniški niti povezan z elitistično sredino francoske inteligence. »Ne, moja mama je bila samo učiteljica na gimnaziji, sicer pa iz revne kmečke družine. A imela sem srečo, da sem lahko hodila v dobro gimnazijo v jugozahodnem predmestju, ki je zelo meščansko okolje. Na severu Pariza bi bila zgodba drugačna.« Že takrat jo je kot mlado dekle, ki piše, odkril njen mož, potem ko ji je kot neznani bralec nekoč napisal prijazno pismo. Odgovorila mu je in vzplamtela je ljubezen. »Že precej časa je takrat pisal tudi on, ni pa še ničesar objavil, to se je zgodilo leto ali dve pozneje.«
 

Vsak v svojem svetu


Danes vsak ustvarja v svojem kotu, in kot pravimo, vsak je v svojem svetu. »Med samim pisanjem drug drugemu ničesar ne prebirava, ko pa je delo končano, sva si prva bralca in kritika. Seveda je to velik privilegij, a vsaj malce je tudi pritisk. Ko izročim Jean-Yvesu rokopis, me vedno skrbi.« Spoštovanje je veliko in močna je prav tako njuna poklicna obveza, kajti živita od literarnega pisanja, kar ni enostavno. »Spet moram reči, da je imela prste vmes sreča. Goncourtova nagrada, ki sem jo [leta 2009] dobila za Tri močne ženske [Modrijan, prevod Suzana Koncut], me je finančno osvobodila do malone konca življenja; kar je strašno dragoceno. V Franciji je ogromno odličnih avtorjev, ki nikoli ne dobijo tako prestižne nagrade, in hkrati ni ravno veliko pisateljev, ki živijo samo od svoje literature. Da lahko umetnik preživi s tem, kar počne, bi moralo biti normalno. Toda hkrati se mi ne bi zdelo ne dobro ne prav, če bi država izplačevala umetnikom plače. Biti umetnik pomeni avanturo in torej tvegati. Včasih se izteče dobro, drugič ne. Umetniško življenje ni takšno, kot ga imajo uslužbenci. Umetnost je nekaj posebnega, nekaj zase. ... Pravičnosti, seveda, nikoli ni dovolj, a takšna je cena svobode. V liberalnem sistemu je pač tako. Na trgu smo.« Za trg delamo.

Marie NDiaye nikoli ne dela zjutraj, ampak vselej popoldne in – razen izjemoma – disciplinirano vsak dan. »Pišem po dve ali tri ure skupaj,« samo fikcijo, onkraj leposlovja se ne spusti nikoli, in ob tem še čita velik del noči. »Rada berem ponoči, ko se vse umiri in imam občutek, da sem čisto sama na svetu. Na deželi, kjer živimo, je noč resnično globoka. Čudovito je. Otroci niso več majhni, zato si lahko privoščim ta privilegij bedeti dolgo v temno noč in se zbuditi pozno.« Nov roman, ki ga najprej pusti kako leto zoreti v glavi, izda približno na tri leta, vmes ustvarja še za gledališče – njeno dramo Papa doit manger [Oče mora jesti] igrajo v Comédie française, kar je izjemna čast za živečo avtorico –, prav zdaj piše scenarij za film. »In pravkar sem končala še gledališko igro za Narodno gledališče v Strasbourgu.«
 

Žensko in moško?

 

O ženski literaturi ne ve, kaj reči, saj niti ne ve, kaj bi ta lahko bila, v čem se razlikuje od moške pisave. »Mogoče je, da po samem izboru tem raziskovalci vidijo kakšne razlike med knjigami, ki jih pišejo pisateljice, in deli, pod katera se podpisujejo moški. Morda obstajajo rahli odtenki, mogoče nastopa pri avtoricah več otrok, čeprav ne vem, ali je res tako. Da pa bi bilo zaradi spola drugačno samo pisanje kot umetniški postopek, tega ne bi mogla reči.« V njenih romanih, se zdi, nastopa več junakinj kot moških likov, ki pa jih literarno ne rojeva zanalašč, ampak se ji protagonistke v večjem številu porajajo same, spontano. Močne so – tako kot pravi naslov knjige Tri močne ženske, in ranljive so – tako kot je očitno v romanu Ladivine, ki je pred nedavnim v prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Sanje. V knjigi, ki govori o treh ženskah treh generacij: mami, hčeri in vnukinji, se prepletajo močna, kar nasilna čustva sramu, ki se ga ni mogoče otresti, saj je kot prišita senca, in obenem tudi občutja žalosti ob boleči nemoči v sebi. »Junakinja, hči Clarisse, je bila mlada konec 50. in v začetku 60. let preteklega stoletja, torej v času, ko so se mlada dekleta v Franciji nadvse sramovala, če so imela črno mamo.« Odtlej se je ogromno spremenilo, nekatere 'napačna koža' staršev moti še danes, a taki, ki jih ten globoko vznemirja, so v manjšini. Vmes se je pač tudi francoska družba pestro popisala, mnogi zgledi, ki jo zaznamujejo sedaj, prihajajo z malone vseh koncev sveta in so različnih korenin. »A ko sem bila jaz otrok, so bile vse markantne javne osebnosti čisti Francozi, da, vsi so bili povečini tudi moški in vsi so bili bele polti. Drugačne junake sem lahko občudovala samo drugod, denimo v ZDA.«
 

Prijaviti pedofila


Je ta sramota, ta sram pred temnopolto mamo oziroma staršem, ki s tolikšno tenkočutnostjo veje iz romana mnogih nedorečenosti in neprijetnih skrivnosti Ladivine, morda avtobiografski? Je zanikanje njeno? »Ne, mislim, da mi je bilo v otroštvu veliko prizaneseno. Nikoli, niti kot deklica, nisem imela občutka, da bi bil rasizem moj problem.« Nemara je ni pestil zato, ker ju je s starejšim bratom, znanim zgodovinarjem Papom Ndiayem, samozavestno vzgajala močna mama, potem ko se je oče zelo zgodaj povsem umaknil iz njihovega življenja. Pa kaj ni ta občutek drugega ali drugačnega vselej vsaj malo dvosmeren? Takšen občutek lahko brezčutno dajemo in kot drugi se lahko tudi sami vedno kje počutimo ali pa se nikdar in nikjer, mar ne? Kaj ni to vsaj za kanček kar stvar odločitve – počutiti se žrtev? »Na tujem mi je bilo vedno všeč živeti in v Berlinu sem še danes resnična tujka. Malo sem se že naučila nemško, a nemščina gotovo ni moj jezik. Rada ima ta občutek, da sem rahlo na robu, odmaknjena.« Tudi v Gironde, kjer živijo v majceni vasici s komaj kakih 250 prebivalcev, ustvarja v odmiku, nekako ob strani, saj bi za bivanje lahko izbrali Pariz ali vsaj živahni Bordeaux, a ga niso. »V tako majhnem okolju človek, seveda, ne more biti anonimen, obenem pa se lahko po naravi sprehaja popolnoma sam.« Lahko je sam in neznanec. Prej, še pred odhodom v tuji Berlin, so kot družina živeli v umetniško prečudoviti Normandiji, od koder so nekako morali oditi, saj je postalo nevzdržno, potem ko je njen soprog Jean-Yves Cendrey storil plemenito dejanje: policiji je prijavil pedofilskega učitelja iz Cormeillesa, ki so ga dve leti pozneje obsodili na 15 let zapora. »Ni bilo mogoče, da bi ostali in bi najini otroci še naprej hodili v tisto šolo,« kajti učitelji in učiteljice so vedeli, kaj se je dogajalo, »bili so soodgovorni«. Oče je potegnil izjemno moralno potezo, in ne le za njune otroke.

image
FOTO: arhiv

 

Odsotnost očeta


V romanu Ladivine očeta ni. V očetovi odsotnosti je prav tako nekaj avtobiografskega, čeprav le v pomenu, da je tudi Marie NDiaye odraščala brez njega, kajti oče je, ko je imela komaj leto dni, zapustil Francijo in se je vrnil v Senegal. Pozneje ga je srečala samo še nekajkrat, »kar ni nič strašnega, podobno zgodbo ima mnogo ljudi«. »Ker vem, da moj oče ni bil prijazen in prijeten človek, si sploh rečem, da sem imela srečo, da nismo živeli z njim.« Takega roditelja si pač ni želeti. V Senegal je sicer postavila dve zgodbi iz knjige Tri močne ženske, drugače pa ni Afrika zanjo niti približna očetnjava. Kot je izjavila nekoč, še kot mladenka, med svojim prvim in tudi edinim potovanjem južno onkraj Sredozemlja, ni tam 'prepoznala ničesar, popolnoma ničesar'. A čeprav je Afrika zanjo – kako absurdno popreproščeno je govoriti o Afriki kot o enem! – neznana dežela, jo mnogi povezujejo z njo in jo zaradi barve kože nevedno označujejo celo za francosko Senegalko. Pa se po čisti Francozinji pretaka le nekaj senegalske krvi in to je vse. »Če bi odraščala prav tako z očetom, bi ob francoski zgodbi seveda živela tudi afriško različico, a ni bilo tako ... Pozneje se nisem nikdar vrnila v Senegal, nisem želela.« Okolje je ni pritegnilo, nemara zato ne, ker je nič kaj posebno ne privlači niti afriška književnost. »Nekateri avtorji so mi resda všeč, a me niso zaznamovali tako močno, kot so name naredili vtis ameriški in francoski pisci.« Kot najstnica je občudovala Marcela Prousta, Henryja Jamesa in kajpada Dostojevskega, pozneje pa se je navduševala nad ameriško književnostjo: posebno nad Williamom Faulknerjem, Joyce Carol Oates, Russellom Banksom ..., kakor ima rada in veliko bere japonsko literaturo. Za povrhu med sodobnimi francoskimi pisci rada sega po knjigah Emmanuela Carrèra, Auréliena Bellangerja, Leïlo Slimani, Maylis de Kerangal.
 

Literatura je glasba


Književnost je (tudi) zanjo glasba, s svojimi toni in ritmom. Ker pripisuje slogu izjemno moč, je nič kaj ne pritegnejo knjige, ki ne morejo skriti, da je za avtorja jezik le orodje. »Zame je tudi govorica snov in seveda je pomembna zgodba. Oboje je ključno.« Zato ne mara pripovedi, ki niso jezikovno izmojstrene, kakor brž prepozna prazno frazarjenje brez prave vsebine. Samo urjenje v slogu ni vredno nič, kot se mnogokrat izkaže, kako po svoje nemočna je književnost. »Ne zmore prav veliko, saj je vir užitka in obogatitve, in zatorej nima nobene moči proti nasilnosti sveta.« In vendar je upati, da vsaj malo v dobrem učinkuje na bralca, da potihoma in zlagoma, nezavedno in neotipljivo spreminja njegov način razmišljanja, njegova stališča in ravnanja.

Literatura mora biti, kot še pravi, svobodna, podobno kot bi morali biti neodvisni pisatelji. Njena smela izjava in odločitev pred leti, da v tako pošastni in nemoralni Franciji, kakršna je Sarkozyjeva, že ne bo živela, sta tedaj sprožili nemalo polemik in še posebej je razjezila nekdanjega konservativnega poslanca in župana Le Raincyja, Érica Raoulta. Tako besen in prizadet je bil, da je odposlal pismo tedanjemu ministru za kulturo Frédéricu Mitterrandu in v njem zahteval, naj vendarle okrca umetnico, saj da se mora ta odgovorno zavedati, koliko ljudem je kot veliko ime francoske književnosti zgled. Minister ni reagiral, zato pa so se vznejevoljili mnogi na desnici. ... »V Franciji je umetnost še vedno svobodna,« čeprav niso redka opažanja, da se zahodne družbe in francoska med njimi vse bolj izgubljajo v politični korektnosti. »Ne zdi se mi, da ne moremo več napisati vsega, kar bi hoteli. A morda se motim.«