Druga hladna vojna
Pomenljivo sporočilo generalnega sekretarja
Odpri galerijo
Pes, ljudje in puška. FOTO: Jure Eržen
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov, pravi, da se je hladna vojna vrnila. Če je misel o vrnitvi hladne vojne izrečena ob kavi ali pivu, je to luciden prispevek k pestrosti kavarniške debate. Če pa jo izreče generalni sekretar Združenih narodov, človek, ki službuje v relativno visokem, ne najbolj bleščečem newyorškem nebotičniku, je zadeva toliko bolj resna. Guterres je misel o vrnitvi hladne vojne izrekel že aprila, med eskalacijo vojne v Siriji. Ponovil jo je sredi iztekajočega se tedna, med obiskom sedeža evropske komisije, ko se je na zemljevidu potencialnih kriznih žarišč izrisal Iran. Ob tem je generalni sekretar Združenih narodov – tako vsaj se zdi – na hladno vojno, ki se je končala leta 1989, gledal z rahlo nostalgijo. Omenil je namreč, da so med prvo hladno vojno le obstajali komunikacijski kanali, ki so preprečevali nesporazume. Zdaj pa niti tega pripomočka nimamo.
Metafora o hladni vojni je bila prvič natisnjena dobra dva meseca po Hirošimi in Nagasakiju, občinstvu pa jo je v eseju Vi in atomska bomba podaril George Orwell. Nekaj let pred objavo romana 1984 je Orwell ugotovil, da atomska bomba povsem spreminja geostrateške parametre. Besedna zveza »hladna vojna« se je do konca štiridesetih let prejšnjega stoletja preselila v splošno rabo. Takrat je postalo jasno, da bi imela vojna, ki bi imela v svojem središču temperaturo jedrske eksplozije, hude posledice tudi za mravlje, ne le za človeštvo. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so imele države popoln monopol nad proizvodnjo najmočnejšega orožja. In do leta 1989, ko se je hladna vojna s padcem berlinskega zidu menda končala, so države s tem monopolom upravljale dokaj razumno. Strah, da bi jedrsko orožje pobegnilo iz državnih skladišč, je naslednja desetletja sicer poganjal domišljijo pisateljev in filmskih scenaristov, vendar atomska bomba ni prišla v roke uporabnikov, ki bi jo dejansko aktivirali. Med Kremljem in Pentagonom je bila po letu 1963 vzpostavljena neposredna komunikacija. Teleprinterska povezava je bila vzpostavljena zato, ker se je leta 1962, med kubansko raketno krizo, izkazalo, da nesporazumi niso zgolj možni, temveč več kot verjetni.
Trditev generalnega sekretarja Združenih narodov, da so do leta 1989 obstajali komunikacijski kanali, ki so preprečevali nesporazume, danes pa teh kanalov ni, ni povsem točna. Ni problem v tem, da Donald Trump ne bi imel domače telefonske številke Vladimirja Putina. Ima jo in mu občasno pošilja tudi čestitke. Težava pojava, ki mu Guterres pravi vrnitev hladne vojne, je drugje. Pred 70 leti je bila geografija enostavna. Od Trsta do Szczecina naj bi se raztezala železna zavesa, kot se je izrazil Winston Churchill. Na eni strani železne zavese so bile divizije in bombe rdečih, na drugi strani so bile divizije in bombe modrih.
Sodobni svet ni organiziran na enak način, kot je bil svet postavljen med letoma 1948 in 1989. V času hladne vojne je veljalo, da je sovražnik mojega zaveznika skoraj gotovo tudi moj sovražnik. Prijatelj mojega prijatelja je bil skoraj zagotovo tudi moj prijatelj. Ko gre za Iran – Donald Trump je sklenil, da je Iran spet sovražnik –, formula o sovražniku mojega zaveznika, ki je torej tudi moj sovražnik, v Evropi ne more veljati. Evropska unija z Iranom sicer ne prijateljuje, vendar se hkrati ne gre sovražnosti. Odnosi med evropskimi državami in Iranom so dokaz korektnosti. Ameriški zaveznik Evropsko unijo prepričuje, naj se tudi sama do Irana obnaša sovražno. Če se ne bo obnašala sovražno, bodo sledile sankcije.
Druga hladna vojna je mnogo bolj nepregledna kot prva. Če so bila zavezništva, postavljena po letu 1948, jasna, trajna in pregledna, so sodobna zavezništva ohlapna, nepredvidljiva. Od leta 2000 se Vladimir Putin ukvarja s projektom, kako bi naredil Rusijo spet veliko. In zdi se, da Putin ve tudi, kako bo to storil. Ameriški predsednik Donald Trump se leto dni ukvarja z uresničevanjem domislice, da mora veličino ponovno doseči tudi Amerika, a ob tem ne vzbuja vtisa, da ve, kako bi to lahko dosegel. Evropska unija pa se ukvarja s tem, kaj naj naredi, da ne bi postala velika. Kakšno desetletje je ključni strateški cilj Evropske unije ta, da se ji ne bi bilo treba širiti proti Turčiji in na Balkan, ker bi to povzročilo preveč težav. A Evropska unija je dosledna vsaj v tem, da ne rine v vojno.
Kakšne so ločnice nove hladne vojne? Leta 2003 je Robert Kagan, tedaj goreč podpornik (in do neke mere tudi snovalec) politike Georgea W. Busha, zapisal, da so Američani z Marsa, Evropejci pa z Venere. S tem je želel povedati, da so Evropejci bolj naklonjeni miroljubnemu, po njegovem mnenju nekoliko zasanjanemu reševanju sporov, Američani pa se kot politični realisti ne izogibajo uporabi sile. V času iraške vojne je Robert Kagan jasno nakazal, da med Evropo in ZDA obstajajo zelo velike razlike. Kagan je pred petnajstimi leti med republikanci veljal za jastreba. Februarja 2016 je zapustil republikansko stranko. Pol leta pred ameriškimi volitvami je za Washington Post napisal članek Tako je v Ameriko prišel fašizem.
Ob vrnitvi hladne vojne je dobro, da smo Evropejci z Venere. Res pa je tudi, da se del Evrope vedno bolj spogleduje z Marsom.
Metafora o hladni vojni je bila prvič natisnjena dobra dva meseca po Hirošimi in Nagasakiju, občinstvu pa jo je v eseju Vi in atomska bomba podaril George Orwell. Nekaj let pred objavo romana 1984 je Orwell ugotovil, da atomska bomba povsem spreminja geostrateške parametre. Besedna zveza »hladna vojna« se je do konca štiridesetih let prejšnjega stoletja preselila v splošno rabo. Takrat je postalo jasno, da bi imela vojna, ki bi imela v svojem središču temperaturo jedrske eksplozije, hude posledice tudi za mravlje, ne le za človeštvo. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so imele države popoln monopol nad proizvodnjo najmočnejšega orožja. In do leta 1989, ko se je hladna vojna s padcem berlinskega zidu menda končala, so države s tem monopolom upravljale dokaj razumno. Strah, da bi jedrsko orožje pobegnilo iz državnih skladišč, je naslednja desetletja sicer poganjal domišljijo pisateljev in filmskih scenaristov, vendar atomska bomba ni prišla v roke uporabnikov, ki bi jo dejansko aktivirali. Med Kremljem in Pentagonom je bila po letu 1963 vzpostavljena neposredna komunikacija. Teleprinterska povezava je bila vzpostavljena zato, ker se je leta 1962, med kubansko raketno krizo, izkazalo, da nesporazumi niso zgolj možni, temveč več kot verjetni.
Rdeči telefon
Trditev generalnega sekretarja Združenih narodov, da so do leta 1989 obstajali komunikacijski kanali, ki so preprečevali nesporazume, danes pa teh kanalov ni, ni povsem točna. Ni problem v tem, da Donald Trump ne bi imel domače telefonske številke Vladimirja Putina. Ima jo in mu občasno pošilja tudi čestitke. Težava pojava, ki mu Guterres pravi vrnitev hladne vojne, je drugje. Pred 70 leti je bila geografija enostavna. Od Trsta do Szczecina naj bi se raztezala železna zavesa, kot se je izrazil Winston Churchill. Na eni strani železne zavese so bile divizije in bombe rdečih, na drugi strani so bile divizije in bombe modrih.
Sodobni svet ni organiziran na enak način, kot je bil svet postavljen med letoma 1948 in 1989. V času hladne vojne je veljalo, da je sovražnik mojega zaveznika skoraj gotovo tudi moj sovražnik. Prijatelj mojega prijatelja je bil skoraj zagotovo tudi moj prijatelj. Ko gre za Iran – Donald Trump je sklenil, da je Iran spet sovražnik –, formula o sovražniku mojega zaveznika, ki je torej tudi moj sovražnik, v Evropi ne more veljati. Evropska unija z Iranom sicer ne prijateljuje, vendar se hkrati ne gre sovražnosti. Odnosi med evropskimi državami in Iranom so dokaz korektnosti. Ameriški zaveznik Evropsko unijo prepričuje, naj se tudi sama do Irana obnaša sovražno. Če se ne bo obnašala sovražno, bodo sledile sankcije.
Druga hladna vojna je mnogo bolj nepregledna kot prva. Če so bila zavezništva, postavljena po letu 1948, jasna, trajna in pregledna, so sodobna zavezništva ohlapna, nepredvidljiva. Od leta 2000 se Vladimir Putin ukvarja s projektom, kako bi naredil Rusijo spet veliko. In zdi se, da Putin ve tudi, kako bo to storil. Ameriški predsednik Donald Trump se leto dni ukvarja z uresničevanjem domislice, da mora veličino ponovno doseči tudi Amerika, a ob tem ne vzbuja vtisa, da ve, kako bi to lahko dosegel. Evropska unija pa se ukvarja s tem, kaj naj naredi, da ne bi postala velika. Kakšno desetletje je ključni strateški cilj Evropske unije ta, da se ji ne bi bilo treba širiti proti Turčiji in na Balkan, ker bi to povzročilo preveč težav. A Evropska unija je dosledna vsaj v tem, da ne rine v vojno.
Kakšne so ločnice nove hladne vojne? Leta 2003 je Robert Kagan, tedaj goreč podpornik (in do neke mere tudi snovalec) politike Georgea W. Busha, zapisal, da so Američani z Marsa, Evropejci pa z Venere. S tem je želel povedati, da so Evropejci bolj naklonjeni miroljubnemu, po njegovem mnenju nekoliko zasanjanemu reševanju sporov, Američani pa se kot politični realisti ne izogibajo uporabi sile. V času iraške vojne je Robert Kagan jasno nakazal, da med Evropo in ZDA obstajajo zelo velike razlike. Kagan je pred petnajstimi leti med republikanci veljal za jastreba. Februarja 2016 je zapustil republikansko stranko. Pol leta pred ameriškimi volitvami je za Washington Post napisal članek Tako je v Ameriko prišel fašizem.
Ob vrnitvi hladne vojne je dobro, da smo Evropejci z Venere. Res pa je tudi, da se del Evrope vedno bolj spogleduje z Marsom.
