Imeti rad mesto, se ga dotikati,  ga imeti za svoje

Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič sta pred kratkim prejela Plečnikovo nagrado za leto 2018, in sicer za ureditev nabrežij Ljubljanice od Tromostovja do Zoisove ceste, vključno z ureditvijo Novega trga.
Objavljeno
12. maj 2018 06.00
Posodobljeno
11. maj 2018 18.04
Plečnikova nagrajenca za leto 2018 Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič
Saša Bojc
Saša Bojc
Četudi letošnja Plečnikova nagrajenca, arhitekta Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič, menita, da nista kakšni slavni osebi, prepoznavni na ulici, smo ju v četrt stoletja v resnici dodobra spoznali prav na ulicah. Njune arhitekturne poteze med Tromostovjem in Zoisovo cesto, vključno z Ribjim, Dvornim in Novim trgom v Ljubljani, se razširjajo na kar 19.040 kvadratnih metrih, drevesa, s katerimi sta jih ozelenila, pa se že bližajo številu sto.


Ljubljana s stare fotografije


Danes, ko ob Ljubljanici vrvi življenje, ko se po nabrežjih tako zaradi množic turistov kot Ljubljančanov stežka prebiješ s kolesom in si brez zadrege lahko privoščiš, da ležeš na stopnišče in si s pogledom proti večnosti utrgaš svoj košček nebesne modrine, vse bolj bledijo podobe nekdanjih dni. Še v času rojstva mlade države so bila nabrežja zgolj asfaltirane dovozne poti in kot sosednji trgi polna pločevine, brez ene same kavarniške mizice ter z visoko, polno betonsko ograjo, tudi s pogledom odrezana od zelene Ljubljanice.

Prav na eno takih fotografij Hribarjevega nabrežja pred prenovo je med nedavnim pospravljanjem ateljeja in urejanja arhiva naletel Matej Vozlič. Brez kančka dvoma se kaže strinjati, da je sprememba res velika in da Ljubljana poslej premore mnogo več pouličnega življenja, ki nas je nekoč tako zelo navduševalo že v sosednji Italiji.

»Velikokrat se spomniva na Sieno. S kolegi smo si hodili ogledovat razstave, staro arhitekturo, kupovat knjige. Midva pa sva se najraje strastno prepuščala utripu urbanega prostora, ko za uživanje zadostuje že zgolj sedeti in piti macchiato. Kar požirala sem te mestne podobe. Popoldne so na rob, na tla školjkastega trga prišle posedat gospe v krznenih plaščih.«

»Čeprav se morda nisem dobro zavedala, kaj vse gledam in vidim, me je nadvse fasciniralo, da imajo tako radi svoje mesto, se ga dotikajo, ga imajo dobesedno za svoje. In sem se ob tem spraševala, zakaj mi nimamo tako radi naše Ljubljane, saj vendar tudi mi premoremo svojo zgodovino, imenitne stavbe, ki štejejo stoletja, ljudi, ki so zapustili pečat v prostoru,« se Vesna spominja časov, ko je bila podoba slovenske prestolnice diametralno nasprotje celo majhnemu italijanskemu mestu.
 

Mediteran v Ljubljani


Prvo zmago na javnem natečaju sta proslavila kot sveže pečena diplomanta ljubljanske fakultete za arhitekturo leta 1981 za ureditev Petkovškovega nabrežja z Mesarskim mostom in Kolodvorsko ulico do železniške postaje. Ta jima je zaradi spoštovanja, ki sta ga kljub mladosti gojila do stare Ljubljane in vsega Plečnikovega v njej, vlivala strah.

»Bila sva tukaj, v vlogi, da nenadoma zares nekaj narediva. Zavestno sva se odločila, da ne bova preglasila tega, kar je naredil Plečnik, in bova skušali slediti njegovi viziji približevanja reki, Mediteranu v Ljubljani,« je bilo izhodišče, ki sta ga v naslednjih, skoraj štirih desetletjih le še plemenitila. Nista se predala skušnjavi, ki utegne zapeljati marsikaterega mladeniča, da bi že ob prvi priložnosti pokazal prav vse, kar se je do tedaj naučil, in za povrhu upošteval še trenutne trende.

Ob tem pa še zdaleč ni zanemarljiv kontekst začetka 80. let, ko je tudi pri nas vladalo obdobje postmodernizma, o katerem, kot pravi Vesna, s profesorji vred niso prav veliko vedeli. Na ljubljanski arhitekturni šoli pa v duhu novega sloga tudi niso slišali skoraj ničesar o predvojnem, sicer samosvojem modernistu Jožetu Plečniku ne o povojnem modernističnem izrazu Edvarda Ravnikarja.

»Predavanja je pogosto krojila takrat kakovostna angleška arhitekturna revija AD, ki sva jo med drugimi revijami imela naročeno tudi midva. Tako sva zjutraj za razvedrilo kaj prebrala, potem pa odšla na faks in to poslušala še na predavanjih. S tem sva spoznala predvsem, da se moraš sam zanimati za stvari, da jih moraš sam poiskati in raziskati,« je bila po Vesninih besedah tista najbolj dragocena lekcija. Spoznala sta tudi, da jima postmodernizem ni všeč.

»Imela sva tudi malce sreče, da sva spoznala ljudi, ki so naju znali navdušiti. Profesor dr. Aleš Vodopivec je v nameri, da postane predavatelj, izkoristil ponudbo tedaj že upokojenega profesorja Edvarda Ravnikarja in na fakulteto ob četrtkih vabil študente na študijske pogovore o arhitekturi. Prinesel je kup Ravnikarjevih knjig in tako smo spoznavali vsa mogoča poglavja iz arhitekturne zgodovine in teorije. To naju je zelo potegnilo,« pripovedujeta zakonca, tudi nekdanja sošolca.


Pozitivni ustvarjalni zanos


V nasprotju z marsikaterim študijskim kolegom, ki je z vpisom na arhitekturo sledil družinski tradiciji, med sorodniki nista premogla arhitekta. »Moji starši so bili slavisti in šele moj praded, fotograf Avgust Berthold, je bil prvi v družinskem deblu, ki se je ukvarjal z umetnostjo. Sam sem vedno rad kaj ustvarjal, bil sem tudi modelar, in ker sem v 5. razredu osnovne šole izdelal odličen načrt za čoln, sem v nekem intervjuju za revijo Tim izstrelil, da bom arhitekt. Želel sem si na študij slikarstva, in spominjam se, da sem že veliko pred sprejemnim izpitom na arhitekturi rad listal po prekrasni Plečnikovi monografiji dr. Lojzeta Gostiše in po knjigah Veliki arhitekti Marjana Mušiča. Navsezadnje sem tudi živel v središču mesta, v neposredni bližini Plečnikovih del ...« pripoveduje Matej.

Vesna je imela bolj neposreden stik s stavbeništvom. Njen oče, tržaški Slovenec, čigar družina je pred fašizmom prebežala v Ljubljano, si je želel na študij arhitekture v Prago, naposled je postal višji gradbeni tehnik. Po vojni je prostovoljno projektiral lesene mostove na Savi od Jesenic do Dobove, sprojektiral pa tudi lesen stadion za spidvej v njenem rodnem Krškem, ki je postal glavno prizorišče edine zabave v kraju.

»Podnevi je bil v službi, ponoči pa je risal, in to cele noči. Ta pozitivni ustvarjalni zanos je navduševal tudi mene. Čeprav ne vem natančno, ali sem se na gradbeno tehnično šolo v Ljubljani vpisala zato, da mi ne bi bilo treba vsak dan z vlakom v brežiško gimnazijo, ali zato, ker me je gradbeništvo res tako zelo veselilo. Tam za Bežigradom me je za študij arhitekture navdušila profesorica gradbenih konstrukcij. Potem sem spoznala še Mateja in hitro nama je bilo jasno, da bo to tisto, kar bova počela,« je bila usoda, ki je zapečatila tako njuno poklicno kot zasebno življenje.


Plečnika spoznala šele na Dunaju


Po diplomi si je Matej želel v tujino, vleklo ga je na Dunaj, na katerega se je slovenska arhitektura od vselej močno naslanjala, pa tudi zato, da bi bolje spoznal Plečnikov opus. In ko se je naposled izkazalo, da tam ni podiplomskega študija, kakršnega si je želel, je na predavanju v klubu delegatov v današnji Narodni galeriji za rokav pocukal gosta z Dunaja, arhitekta Borisa Podrecco. Ko je naslednjič prišel v Ljubljano zaradi priprave velike Plečnikove razstave v pariškem Centru Georges Pompidou, se je navdušil nad Matejevimi risbami.

Po več mesecih je neki petek sredi februarja zvečer le zazvonil telefon, na drugi strani je bil Podrecca, rekoč: »Zdaj pa bi nekoga potreboval. Bi lahko prišel že jutri?« Pustil je službo in delo pri projektu za Ulan Bator, ki sta ga z Vesno zasnovala v natečajnem projektu za Biro 71, in sedel na vlak proti srednjeevropskemu velemestu. Tam je ostal tri leta. Z Vesno sta sodelovala pri mnogih Podreccovih projektih in se počasi učila.

Zaradi sodelovanja pri pripravi razstave sta tako šele na Dunaju dodobra spoznala Plečnikovo delo, v ateljeju profesorja Borisa Podrecce pa sta risala piranski Tartinijev trg, trg za italijansko mestece Sacile in za Salzburg, tudi za dva legendarna ljubljanska mestna interierja, ki še kar vztrajata: bar Platana na Kongresnem trgu in galerijo Dessa na Židovski stezi.

»Ko smo delali pri projektih na severu Italije, je bil Boris gostujoči profesor na Harvardu. Ker ni imel dosti časa, se nama je ponudila priložnost, da prispevava svoj kamenček v tisto romantično okolje. S svojo rešitvijo sem zmagal na natečaju za most v Sacilu, majhnem mestu v bližini Aviana, ki se ga zaradi deltasto razvejane reke Livenza drži vzdevek male Benetke. Župan Isidoro Gottardo nama je nato naročil še obnovo svoje paladijanske vile. A načrti se niso uresničili zaradi muhavosti njegove žene, rodilo pa se je sodelovanje z njeno družino, ki je proizvajala pohištvo. Oblikovala sva nekaj pohištvenih kosov za njihove tovarne, ki smo jih predstavili na milanskem pohištvenem salonu leta 1992. Sodelovanje z županom Sacila je bilo zanimivo in prijateljsko, tako da naju je ob naši desetdnevni osamosvojitveni vojni celo povabil, naj se za stalno preseliva v njegovo mesto,« je povedal Matej.


Pozornost tudi na najmanjše detajle


Ko sta Vozliča leta 1991 zmagala na arhitekturno-urbanističnem natečaju za ureditev nabrežij, sta imela za sabo že mnoge izkušnje iz srednjeevropskega arhitekturnega prostora. Leta 1994 sta začela urejati Cankarjevo nabrežje, sledili so posegi na Hribarjevem nabrežju, Dvornem trgu, Bregu in Novem trgu, pravkar pa sta končala Gallusovo nabrežje, s katerim sta se ukvarjala zadnja štiri leta. Tu poslej po njuni zaslugi zlasti otroke razveseljuje replika legendarnega modernističnega igrala ribe iz parka Tivoli, ki ga je zasnovala Plečnikova učenka, arhitektka in kiparka Vladimira Bratuž Furlan. Matej meni, da bi kot simbol reke, vode, njenega vse večjega pomena in zato tudi ekološkega opomina lahko postala ena novih ljubljanskih ikon.

»V vsem tem času sva delala za pet županov, pri iskanju primernih rešitev pa sva se opirala tudi na strokovnjake s področja umetnostne zgodovine. Kellerjevo betonsko korito je bilo izdelano v krizi, konec prve svetovne vojne, in je ostalo nedokončano, Plečnik je nadaljeval in v tem delu izdelal Tromostovje, Makalonco, prizidavo fasade filharmoniji, Čevljarski most … Zato se je bilo treba v tem občutljivem območju, sestavljanki časa in prostora, opredeliti in naštudirati vsak najmanjši detajl, saj bo tam ostal desetletja. Ko se mestne oblasti odločijo, da nekaj prenovijo, s tem prenovijo tudi vzorce življenja in vsebine. To pa se začne kazati v zamiku enega do dveh let,« vesta tudi iz lastnih izkušenj.

Zaradi pozornosti na najmanjše detajle še danes vesta povedati, zakaj je kaj tam, kjer je, tudi na sprehod ob Ljubljanici se stežka podata kot turista, prej kot najostrejša (osebna) kritika. Zavedata se zamujenih priložnosti, boljših rešitev, ki jih kdaj pa kdaj nista mogla uresničiti. Ena takšnih je ostanek Kellerjevega zidu na Bregu, zaradi česar Novi trg ne steče do rečne gladine.

»Vso svobodo pa sva imela ob oblikovanju novih ograj, balkonov, trgov, poti do gladine Ljubljanice, celo ob prestavitvi spomenika slovenskim vojnim prostovoljcem 1912–1918 na Dvornem trgu,« pripovedujeta.
 

Vodnjak po skici iz Valvasorjevih časov


Pod Hribarjevim spomenikom že nekaj let sameva tudi predvidena informacijska pisarna za turiste, ki bi si ob spustitvi ob reko ali pred vkrcanjem na ladjico tam lahko ogledali še najdbe iz najbogatejšega arheološkega najdišča, Ljubljanice, denimo, a Vozliča raje kot o tem, kako bi lahko bilo, pa ni, govorita o tistem, kar je.

Ena bolj romantičnih zgodb je o ponovno sestavljenem vodnjaku z nekdanjega Nunskega vrta, zadnjih osem let veličastni zvočni kulisi na izteku Novega trga ob Ljubljanici. Tu so trg pred potresom leta 1895 zapirale tri meščanske stavbe, vodnjak z dvema skledama pa je tja umestil že Boris Kobe v 50. letih. Tretjo, danes srednjo skledo je postavil na Krekov trg pred Lutkovno gledališče Ljubljana in je nekaj časa štela celo za pogrešano.

»Ko se je porodila zamisel, da vodnjak ponovno sestavimo na podlagi skice iz Valvasorjevih časov, smo ugotovili, da manjka eden od podpornih stebrov. Na novo sem ga zrisal. Tudi njegov parterni bazen je izdelan na novo, nekoč je bil kvadraten. Bi pa vodnjak v vsakem primeru morali sanirati, saj je bil ne samo nagnjen za 15 centimetrov, pokazalo se je tudi, da je zlepljen iz tisočev koščkov, kot vodomet pa je potreboval novo tehnologijo,« pojasnjuje Matej.

Vodnjak zdaj stoji približno tri metre niže od prejšnje lokacije, saj na tem mestu po njegovem prepričanju lepše obvladuje prostor in zaključuje tlakovanje Novega trga, ki je zamišljen kot metafora preproge po vzoru teorije nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja.
 

Dolg seznam objektov


Čeprav so jima nabrežja poleg aktualne Plečnikove nagrade prinesla še dve – Plečnikovo medaljo leta 1994 za Cankarjevo nabrežje in skupinsko evropsko nagrado za javni urbani prostor leta 2012 –, Vesna in Matej Vozlič v svojem življenjskem opusu izpostavljata še druge projekte. Med njimi je kompleks zavoda za usposabljanje invalidne mladine Cirius Kamnik, ki sta ga leta 1989 začela snovati z Mihom in Katarino Dešman in vse od tedaj dobiva nove in nove dograditve, pri čemer jim je kot mladim arhitektom uspelo tudi zakonsko uveljaviti nove normative za urejanje prostorov invalidskih zavodov.

Ponosna sta na tudi poslovno stavbo Linde m. p. a. v Ljubljani, ki je bila odlikovana s Plečnikovo medaljo 2003, na to predrzno hišo iz betona, ki se zdi, kot da je počila po šivih in je po Matejevih ugotovitvah tudi njuna stavba, ki se najlepše stara.

Tu so še policijska postaja Moste, športna dvorana na Svetju v Medvodah in interier Opere bara, ki so bili leta 2007 odlikovani z nagrado Prešernovega sklada, svojevrsten, tehnično nadvse zahteven paviljon ljubljanske gostilne AS, osnovna šola v Višnji Gori (1999) pa tudi prenova interierja 14 nadstropij stolpnice in nov poslovni vhod Nove Ljubljanske banke na Trgu republike v Ljubljani (razen poslovalnice v pritličju, 1999), vila ob ljubljanski Ižanski cesti, vila na Pagu, hiša v Novem mestu, vikend na Jasni v Kranjski Gori …

Matej k dolgemu seznamu velikih in prepoznanih objektov doda še dva manjša: sestavljivo poslovno darilo, lučko iz dveh plasti kamna in paličic (Rokus), ter interier parfumerije Lancôme v Prečni ulici, ki je bila razglašena za interier leta te kozmetične multinacionalke.
 

Atelje najpomembnejšega fotografa z začetka 20. stoletja


Ateljeja Vozlič se drži nekaj tiste imenitne staromodnosti, ki ni tako zelo povezana s tem, da nima ne spletne strani ne profila na družabnih omrežjih, temveč s privilegijem ustvarjati v nekdanjem ateljeju najpomembnejšega fotografa prve polovice 20. stoletja in buditelja impresionizma pri nas, Matejevega pradeda Avgusta Bertholda, portretista Ivana Cankarja, Riharda Jakopiča, Ivana Tavčarja, Ivana Groharja, Antona Aškerca in Otona Župančiča ter avtorja prvotne (fotografske) podobe Sejalca.

Sicer tipska gradnja fotografskega ateljeja iz leta 1905, podobna tisti Pelikanovi iz Celja, ki jo je Berthold postavil tudi ob pomoči v Trstu priigranega loterijskega dobitka, se ni mogla ohraniti že zato, ker je maja 1945 zaradi velike eksplozije na ljubljanski železniški postaji vanjo priletela vagonska os in razdejala stekleno streho.

Ta edinstvena arhitektura, ki se skriva za secesijsko okrašenimi vrati v neposredni bližini nacionalnega radia, je tudi eden Vozličevih vselej aktualnih projektov, pravita. Po zaslugi tiste značilne zenitalne svetlobe pa tudi ustvarjalne energije, ki sta jo po nacionalizaciji ateljeja v 50. letih štirideset let bogatila še slikarja, profesor Zoran Didek in njegova žena Smiljana, mu izjemnost poklanjajo predvsem pogledi in izhod na navidez samorasli vrt. Poleg sto deset let stare hruške, ki jo je zasadil še Berthold, rojen na Puštalskem gradu v Škofji Loki, tam uspevajo tudi Matejeva limona in Vesnine rože z maminega vrta v Krškem.
 

Velika arhitekturna družina


Ob vsem tem se ne kaže čuditi, da sogovornika stežka skrijeta razočaranje nad razumevanjem arhitekture, ki jo kažejo nekateri naročniki. Sprašujeta se tudi, kako bi bila Ljubljana videti, če njuni natečajni projekti za stolpnico na Bavarskem dvoru, za šolski center ob Ižanski cesti, za sosesko na Mesarski ali atletski center Žak na natečajih ne bi končali na nehvaležnem drugem mestu.

Prepričana pa sta, da sta imela srečo, da sta kariero lahko gradila skupaj s kolegi v ustvarjalnem kreativnem okolju Delovne skupnosti samostojnih arhitektov Dessa, ki je pod vodstvom Andreja Hrauskyja in Majde Cajnko od začetka 80. let samostojnim arhitektom zagotavljala ne samo delovno okolje in prostor za arhitekturne aktivnosti, temveč predvsem razvoj in stik s svetovno produkcijo in poznejšimi nosilci Pritzkerjevih nagrad.

»Tudi na naših razstavah slovenske arhitekture po svetu, kakršna je bila med drugim leta 1991 razstava Sodobna slovenska arhitektura, ki je gostovala od New Yorka do San Francisca in Toronta, nismo promovirali toliko posameznih ustvarjalcev, temveč predvsem svojo mlado državo. Potrebovala je kulturno podporo, ki je bila večja kot kdaj prej in potem, mi pa smo čutili pripadnost in ustvarjali kot del ene same velike družine. To je naš družbeni in kulturni dosežek,« sta o širšem prispevku tudi svoje generacije arhitektov prepričana Vesna Vozlič Košir in Matej Vozlič.
01 - Modified: 2018-05-21 08:11:40 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Dončića ni mogel ustaviti niti čarovnik Obradović (FOTO in VIDEO) 02 - Modified: 2018-05-21 11:50:29 - Feat.: 1 - Title: Luka Dončić na prvem, drugem, tretjem in petem mestu (VIDEO) 03 - Modified: 2018-05-21 09:52:17 - Feat.: 1 - Title: Mercator ima 101 počitniško enoto, Telekom nobene ... 04 - Modified: 2018-05-21 10:22:13 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Janja Garnbret: Motivacijo črpam izključno iz ljubezni do plezanja 05 - Modified: 2018-05-21 09:16:22 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Vsepovsod ljubezen in spomin na Diano 06 - Modified: 2018-05-21 09:09:17 - Feat.: 1 - Title: Slovenski strokovnjaki v tujini: Slovenija ne pokaže, da bi jih potrebovala 07 - Modified: 2018-05-21 12:27:13 - Feat.: 1 - Title: Cecini hiti za osnovnošolce 08 - Modified: 2018-05-21 11:43:46 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Erdoğan v Sarajevu očaral evropske Turke 09 - Modified: 2018-05-21 12:12:40 - Feat.: 1 - Title: Maročan utonil v Kolpi 10 - Modified: 2018-05-21 10:55:08 - Feat.: 1 - Title: Fitnes in bazen Tivoli danes zaradi sanacije zaprl vrata 11 - Modified: 2018-05-21 12:10:03 - Feat.: 1 - Title: Olimpijin junak iz Argentine: Vesel sem zaradi navijačev, igralcev, Ljubljančanov 12 - Modified: 2018-05-21 11:39:31 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Amsterdam v boj proti navalu turistov
weather icon
23°
Vreme jutri:
pretežno oblačno
01 - Modified: 2018-05-20 05:13:08 - Feat.: 0 - Title: Revščina postala novo potrošno blago 02 - Modified: 2018-05-19 06:36:46 - Feat.: 1 - Title: Janko Pleterski si želi umreti - življenje je postalo neznosno breme 03 - Modified: 2018-05-20 06:33:18 - Feat.: 0 - Title: Jo Nesbø: Motivov za umor ni veliko. Ljubosumje, ambicija, denar … 04 - Modified: 2018-05-20 11:24:10 - Feat.: 0 - Title: Ko ti ustavijo srce, je temno in boleče 05 - Modified: 2018-05-19 10:51:58 - Feat.: 1 - Title: Mož, ki rešuje deklice 06 - Modified: 2018-05-18 15:51:57 - Feat.: 0 - Title: Za okoljsko škodo naj odgovarja onesnaževalec, ne davkoplačevalci 07 - Modified: 2018-05-18 10:15:37 - Feat.: 0 - Title: Druga hladna vojna 08 - Modified: 2018-05-18 15:44:31 - Feat.: 1 - Title: Od terorista do odločilnega politika 09 - Modified: 2018-05-20 08:42:11 - Feat.: 0 - Title: FOTO:Luka Skansi: Uničujemo vedno tisto, česar vrednosti ne poznamo 10 - Modified: 2018-05-14 13:40:42 - Feat.: 1 - Title: Posebna številka Sobotne priloge 11 - Modified: 2018-05-11 13:46:05 - Feat.: 0 - Title: Potrebujemo ljudi, ki so občutljivi, kritični in odprtega duha 12 - Modified: 2018-05-11 09:13:42 - Feat.: 0 - Title: FOTO:»Nimam ne doma ne domovine. Nikoli ju nisem imela. Kakšna usoda je to?« 13 - Modified: 2018-05-11 13:07:20 - Feat.: 0 - Title: Na temni strani meseca 14 - Modified: 2018-05-11 13:01:31 - Feat.: 0 - Title: Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes? 15 - Modified: 2018-05-11 07:59:36 - Feat.: 0 - Title: Arbiter italijanske politike v povolilnem času 16 - Modified: 2018-05-11 13:09:32 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Takšna bo naša prihodnost, plesali bomo s podobami
01 - Modified: 2018-05-21 11:43:46 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Erdoğan v Sarajevu očaral evropske Turke 02 - Modified: 2018-05-21 11:39:31 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Amsterdam v boj proti navalu turistov 03 - Modified: 2018-05-21 10:27:20 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Temačna stran Leipziga 04 - Modified: 2018-05-20 21:05:00 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Portret: Tudi legendarni Gianluigi Buffon zgolj (velik) človek 05 - Modified: 2018-05-21 10:22:13 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Janja Garnbret: Motivacijo črpam izključno iz ljubezni do plezanja 06 - Modified: 2018-05-21 11:34:12 - Feat.: 0 - Title: FOTO:Fotografije dneva (21. 5.) 07 - Modified: 2018-05-21 08:25:47 - Feat.: 1 - Title: FOTO:Maduro ostaja na čelu Venezuele 08 - Modified: 2018-05-18 14:00:49 - Feat.: 0 - Title: FOTO:Ko Židan pusti svoje sledi. Dobesedno. 09 - Modified: 2018-05-21 08:33:37 - Feat.: 0 - Title: FOTO:Ko Židan pusti svoje sledi – dobesedno 10 - Modified: 0000-00-00 00:00:00 - Feat.: 0 - Title: FOTO: Na ljubljanskih trgih in ulicah silvestrovalo približno 100.000 ljudi 11 - Modified: 0000-00-00 00:00:00 - Feat.: 0 - Title: FOTO: Na ljubljanskih trgih in ulicah silvestrovalo približno 100.000 ljudi 12 - Modified: 0000-00-00 00:00:00 - Feat.: 0 - Title: FOTO: Na ljubljanskih trgih in ulicah silvestrovalo približno 100.000 ljudi 13 - Modified: 0000-00-00 00:00:00 - Feat.: 0 - Title: FOTO: Na ljubljanskih trgih in ulicah silvestrovalo približno 100.000 ljudi