Janko Pleterski si želi umreti - življenje je postalo neznosno breme

Evtanazija in samomor s pomočjo sta legalna v vse več državah, v Sloveniji ne.
Objavljeno
19. maj 2018 08.00
Posodobljeno
19. maj 2018 08.36
Akademik Janko Pleterski nima več časa in ga razprave ne zanimajo. FOTO: Blaž Samec
Akademik dr. Janko Pleterski je znani zgodovinar. Je avtor številnih knjig, pred dnevi je objavil zadnjo – Knjiga pisem: razmišljanje o slovenski državnosti. To je zagotovo njegova zadnja knjiga. Star je 95 let in si želi umreti.

Janko Pleterski želi umreti, ker mu je življenje postalo neznosno breme. Oglušel je in oslepel, telo je opešalo, um je v dobri formi, z izjemo kratkoročnega spomina. Pri polni zavesti se je odločil za smrt. Na zapestju leve roke si je prerezal žile, a se mu je smrt izmaknila. Ni si predstavljal, da kri odteka tako počasi. Med odtekanjem je v njegovo sobo v domu starejših občanov Fužine v Ljubljani vstopila tam zaposlena oseba in sprožila akcijo preprečitve smrti.

Njegov sin dddr. Andrej Pleterski, ki ima očeta rad, pravi: »Samo pustiti bi ga morali. A so se bali, da bodo v tem primeru kazenskopravno odgovarjali.« Res bi.
 

Pismo državnemu zboru


Janko Pleterski je tak način smrti izbral zato, ker nima druge izbire. Če bi lahko, bi izbral evtanazijo. Prepričan je, da ima človek pravico končati življenje po lastni volji. Zato je prostovoljki, ki ga obišče enkrat na teden, narekoval pismo državnemu zboru: »Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava. Hočem posebej poudariti, da vztrajam pri stališču, da bi morala biti ta pravica do smrti priznana v Sloveniji pa tudi v vseh drugih državah. Moja želja in namen je opozoriti državni zbor RS kot najvišji organ naše državne suverenosti, da mora sistem demokracije to vprašanje pravice rešiti sistemsko. Sam v tem smislu kaj drugega ne morem storiti več.«

Kdo bi vedel, v čigavih rokah je pristalo to pismo in ali je tistemu, ki ga je prebral, dalo kaj misliti. Janko Pleterski je želel doseči vsaj to, saj ve, kakšen je postopek sprejemanja zakonov in da pobuda posameznika, če ni zbral najmanj 5000 podpisov, ne velja nič. Tako in tako pa je zanj prepozno. Državni zbor je nagovoril v svojem imenu, a za druge, ki si želijo in si bodo želeli umreti.

Janko Pleterski je želel doseči vsaj to, saj ve, kakšen je postopek sprejemanja zakonov in da pobuda posameznika, če ni zbral najmanj 5000 podpisov, ne velja nič. Tako in tako pa je zanj prepozno. Državni zbor je nagovoril v svojem imenu, a za druge, ki si želijo in si bodo želeli umreti.

 

Evtanazija in samomor s pomočjo


Za lahko smrt je v rabi najmanj troje izrazov – poleg evtanazije oziroma uboja iz usmiljenja še samomor s pomočjo. Med njimi je tudi pomenska razlika. Pri samomoru s pomočjo bolnik s pomočjo druge osebe, iz medicinske stroke, aktivno sodeluje pri procesu, ki bo pripeljal do lastne smrti. Najpogosteje popije medikament v smrtonosni količini, ki mu ga da druga oseba. Pri evtanaziji pa življenje bolnega človeka z njegovo privolitvijo prekine nekdo drug, napogosteje zdravnik, ki vbrizga smrtonosno injekcijo.
 
Pravica do življenja je temeljna človekova pravica, utemeljena že v času Hipokrata in danes zapisana v številnih dokumentih. Toda ali pravica do življenja pomeni, da je človekova dolžnost živeti in da sama po sebi izključuje možnost evtanazije? Na to vprašanje ni enotnega odgovora in ga nikoli ne bo. S pravico do življenja so povezana tudi vprašanja splava, smrtne kazni in evtanazije, o katerih že leta potekajo polemike med zdravniki, filozofi, bioetiki, pravniki, duhovniki in med državljani v najširšem pomenu besede. Glede na to, da je splav v večini držav legaliziran in da so v mnogih državah smrtno kazen ukinili ali pa jo redko izvajajo, je v zadnjih letih največ razprav o legalizaciji evtanazije.
 

Dobra smrt


Evtanazija je grška beseda in pomeni dobra smrt, prvi pa jo je v medicinskem kontekstu uporabil Francis Bacon v 17. stoletju, da bi opisal lahko, srečno smrt. Da takšna smrt ni bila nesprejemljiva starim Grkom, je jasno iz številnih ohranjenih razprav o tem. V nekem obdobju atenske države je lahko vsak državljan stopil pred senat in povedal svoje razloge, zakaj bi končal življenje, ter je v primeru privolitve od zeliščarja dobil smrtonosno dozo pikastega mišjaka.

Rimljani, ki so bili kot kultura prežeti z močnim vojaškim kodeksom časti, so šli neredko pri tem še dlje. Plinij st. je možnost samomora štel za največje darilo, ki so ga dali bogovi človeku. Politiki, vojaški poveljniki in aristokrati so se navadno zatekli k samomoru kot častnemu izhodu iz sramotnih situacij. Evtanazija je veljala za legitimni način, s katerim so neozdravljivim bolnikom skrajšali trpljenje, zato so bolniki od zdravnikov pogosti zahtevali in dobili dozo smrtonosnih strupov.

S širjenjem krščanstva je vsaka oblika samomora veljala za smrtni greh, toda kljub temu so se taki primeri dogajali.

 

Kaznivo dejanje


Odvzem življenja iz usmiljenja velja za kaznivo dejanje šele v novejši dobi. Špartanci so nekaznovano ubijali svoje fizično in duševno šibke otroke, v starem Rimu so ta običaj uredili z zakonikom 12 plošč in v 4. tablici je pisalo, da je treba spačene otroke takoj ubiti, Nomadi so starejše ljudi ubijali ali zapuščali, ker so bili nekoristni in niso vzdržali tempa selitev, Švedi so na obreden način tepli in ubijali težke bolnike ter stare in onemogle ljudi, Prusi so ubijali obnemogle starše, toda z njihovo privolitvijo ...

Toda bolj ko se bližamo moderni dobi, več je bilo ubojev iz usmiljenja. Danes je tema o samomoru s pomočjo in evtanaziji v družbi ves čas navzoča, število držav, kjer sta zakonsko dovoljena, se povečuje. Glede na naraščanje starejšega prebivalstva, je več bolnih, zato je domnevati, da bo to vprašanje vse bolj aktualno.
 

Države z legalno evtanazijo


Samomor s pomočjo ter uboj iz usmiljenja torej obstajata že od antike, toda še nikoli ni bilo ozračje tako naklonjeno zagovornikom teh metod kot danes. Zakon, ki dovoljuje evtanazijo, so najprej sprejeli na Nizozemskem, leta 2001, veljati je začel 2002, vendar so evtanazijo tolerirali že več let prej. Sledila ji je, še istega leta, Belgija in tej še peščica držav. Zdravniki morajo pri tem ravnati po pravilih. Bolnik, ki vloži zahtevo, mora imeti neozdravljivo bolezen in pri tem nevzdržno trpeti, njegov zdravnik se mora posvetovati s svojim kolegom, zatem pa gre primer pred komisijo, ki jo sestavljajo pravnik, zdravnik in strokovnjak za etiko.
Na Nizozemskem, Belgiji, Luksemburgu, Kanadi in Kolumbiji sta dovoljena evtanazija in samomor s pomočjo.

Na Nizozemskem, Belgiji, Luksemburgu, Kanadi in Kolumbiji sta dovoljena evtanazija in samomor s pomočjo. Švica dovoljuje samomor s pomočjo, če oseba pomaga iz nesebičnih razlogov. V Švici so ga dovolili že leta 1942, vendar brez pomoči zdravnika. Švica dovoljuje tujcem, da na njenem ozemlju končajo svoje življenje, zato tja prihajajo umirati iz vsega sveta. Samomor s pomočjo dovoljuje tudi pet zveznih držav v ZDA ter avstralska zvezna država Victoria.

Zakonodaje posameznih držav pa različno opredeljujejo legalne razloge za hoteno smrt oziroma to, koliko mora človek trpeti, da mu pomagajo umreti. Na Nizozemskem mora biti bolnikovo trpljenje neznosno in brez prognoze za izboljšanje. Ni nujno, da je trpljenje povezano s terminalno boleznijo in ni omejeno samo na telesne bolečine. Gre lahko tudi za izgubo osebnega dostojanstva, strah pred dušenjem ipd.

Belgijski zakon je podoben. Bolnikovo trpljenje mora biti dolgotrajno in neznosno. V zakonu ni naveden pogoj, da mora imeti bolnik diagnosticirano terminalno bolezen, čeprav morajo primer bolnika, ki ni terminalno bolan, dodatno preveriti.
V Kanadi mora biti bolnik v težkem in nepopravljivem stanju, ki povzroča neznosno trpljenje.

V petih ameriških zveznih državah je dovoljen samomor s pomočjo le, če je pacient terminalno bolan. V njihovih zakonih ni dodatnega pogoja, ki se nanaša na pacientovo izkušnjo bolezni ali na kakršnokoli minimalno raven trpljenja.

Zakoni vseh držav pa zahtevajo, da je bolnik dobro obveščen in da prostovoljno zahteva smrt. In povsod na koncu evtanazijo odobri posebna komisija.
 

Evtanaziranje otrok


Zakonodaje pa se razlikujejo glede starostne omejitve. Le na Nizozemskem in v Belgiji je dovoljena evtanazija bolnikov, mlajših od 18 let. Na Nizozemskem lahko zahteva evtanazijo ali samomor s pomočjo najstnik v starosti od 16 do 18 let, pri čemer se je treba s starši ali skrbniki posvetovati, a nimajo pravice veta. Bolniki v starosti od 12 do 16 let prav tako lahko zahtevajo evtanazijo, vendar morajo vanjo privoliti starši. V Belgiji bolnik, mlajši od 18 let, lahko zahteva evtanazijo, vendar s privolitvijo staršev. Belgija je tudi prva država, ki je ukinila starostno mejo za evtanazijo. Odzivi so bili burni, poslanci pa so odločitev utemeljevali s tem, da pri zakonu ne gre za sprejemanje odločitve o tem, ali naj otrok umre ali ne, ker bi smrt nastopila v vsakem primeru. Gre za dovoljenje otroku, so pojasnjevali, da izrazi svoje mnenje o koncu življenja in o načinu, kako bo umrl. Če se otrok sam o tem ne more izjasniti, namesto njega to lahko storijo starši.
 

Oče hudo prizadetega otroka


Evtanazija otrok je še posebej občutljivo vprašanje, nanj se ljudje tudi najbolj čustveno odzivajo. Tega se zelo zaveda dr. Sašo Greiner, oče sedemletne deklice s hudo genetsko okvaro, pa vendar pravi, da zagovarja evtanazijo otroka, ki se rodi s tako hudo prizadetostjo, zaradi katere bo bodisi umrl bodisi bo rastlina. Sašu in Petri Greiner se je rodila hčerka z redko genetsko okvaro trisomijo 13, s katero v prvem mesecu življenja umre več kot 80 odstotkov otrok.

image
Saššo Greiner: Resnično hude okvare, ki vodijo v popolno vegetacijo, so dober razlog za možnost evtanazije in ne obveznost. FOTO: Tadej Regent


Sašo Greiner torej o evtanaziji ne razmišlja hipotetično, ampak na podlagi svoje izkušnje z bolnim otrokom in ker je skozi to izkušnjo spoznal mnoge hudo bolne otroke in odrasle. Meni, da bi morala biti odločitev o koncu življenja in načinu smrti temeljna človekova pravica. Človek, ki je še pri zavesti in pameti, naj odloča zase, pravi. »Nedopustno je, da se mu ne omogoči dostojnega konca, če tako sam želi. Onemogočanje ima številne negativne posledice, od trpljenja, tesnobe, ki jo na smrt bolni doživljajo, pa vse do (neuspelih) poskusov samomora. Do živali smo bolj usmiljeni kot do ljudi. Ko resnično več ne morejo, jih damo uspavati, medtem ko ljudi, ki več ne (z)morejo, pitamo z morfijem, antibiotiki in kortikosteroidi.«

Nasprotniki legalizacije evtanazije pogosto omenjajo možnost zlorab. Greiner o tem pravi: »Zloraba ni nikakršen argument proti, saj bi po isti logiki morali prepovedati mnogo stvari, ki so danes dovoljene (alkohol, mastno hrano, hitra vozila, seks). Odločitev za evtanazijo bi morala biti konsenzualna. V prvi vrsti bi odločal posameznik, ki bi imel največjo težo, potem njegovi zdravniki in svojci. Morda bi končno odločitev sprejelo sodišče. Tako bi minimizirali možnosti zlorabe. Razlog proti je pogosto tudi moralne ali verske narave. Tudi to je legalna pravica posameznika, vendar samo posameznika, in ne sme veljati za celotno družbo.«
 

Možnost in ne obveznost


Nekateri so ogorčeni že ob sami povezavi besed otrok in evtanazija, pravi Greiner. »Vendar pa je treba stvari konkretizirati. Resnično hude okvare, ki vodijo v popolno vegetacijo, so dober razlog za možnost evtanazije in ne obveznost.« Na vprašanje, ali bi dal svojo prizadeto hčerko evtanazirati ob rojstvu, če bi imel možnost, odgovarja: »Težko vprašanje. Takrat morda ne. Zdaj, po dolgoletni izkušnji, če bi se mi po čudnem naključju rodil še en težko prizadet otrok, bi želel imeti to možnost.« Bi lahko dal svojega prizadetega otroka evtanazirati zdaj? »Zdaj pri njegovih sedmih letih nikakor. Ta otrok je del našega življenja, radi ga imamo, žalostni bomo, ko bo odšel.«

Starši dobijo hudo prizadetega otroka in ne vedo kaj z njim početi, pravi Greiner. »Nimajo informacij, znanja, izkušnje. Če bi jim pripeljali na ogled nekaj let starega otroka z isto okvaro, bi se morda odločili za evtanazijo, saj bi jih šokiralo spoznanje, kaj jih čaka. Tri dni star otrok še ni socialno povezan v družino, ne poznamo ga, še mati ga ne pozna, saj ga ji takoj vzamejo in namestijo v inkubator. Deset let star otrok pa je del družine in ko umre, je enako, kot da umre povsem zdrav otrok. S to razliko, da je ta otrok deset let vegetiral in trpel.«

Sašo Greiner meni, da zakon o evtanaziji vsekakor potrebujemo. »Menim, da bi staršem dal možnost pomembne izbire, ki bi spremenila njihovo življenje na bolje. Absurdno in hkrati ironično je stališče nekaterih pro life aktivistov, da je to nedopusten umor, ko prav to staršem omogoča nadaljevanje življenja, imeti drugega otroka, ki bo sposoben živeti.«


Sašo Greiner pravi, da je slišal tudi to, naj otroka dajo v zavod, če zanj niso sposobni skrbeti. »To je suha birokratska izjava človeka, ki ne pozna življenja. Napotitev v zavod je seveda možna, vendar je to samo preložitev problema na pleča države. Otrok bo v zavodu negovan, vendar ne bo srečnejši. Ker ni sposoben živeti, ne more živeti. Videl sem take otroke. Ljudem, ki imajo polna usta svetosti življenja, priporočam, da kakšnega vzamejo k sebi in ga opazujejo med epileptičnimi napadi. Vsak dan, leto za letom.«
 

Kaj je prinesla legalizacija


Z legalizacijo evtanazije se število evtanaziranih povečuje, a ne bistveno. Na Nizozemskem so naredili raziskavo, ki je pokazala, da so leta 1990, pred legalizacijo, z njo izzvali približno 1,7 odstotka vseh smrti. Poltretje desetletje pozneje se je ta odstotek povzpel na 4,5. Od vseh evtanaziranih je bilo 92 odstotkov resno bolnih. Drugi so zahtevali evtanazijo zaradi težav, povezanih s starostjo, demenco ali psiho.

Zahtev za evtanazijo tistih, ki ne trpijo zaradi neozdravljivih bolezni, je torej še vedno zanemarljivo malo, vendar naraščajo. Ljudje, ki nimajo smrtne bolezni, želijo umreti, ker se počutijo stari in tega bremena ter zdravstvenih in psihičnih problemov, ki jih starost prinaša, ne zmorejo nositi.
 

Pasivna evtanazija


Aktivna pomoč pri smrti je v številnih državah po zakonu izenačena z ubojem. Pasivna evtanazija pa v glavnem nikjer v Evropi ni kazniva. Pasivna pomoč pomeni odtegnitev medicinskih ukrepov, ki podaljšujejo življenje, na primer operacije ali umetnega hranjenja, če to želi bolnik ali njegovi svojci v primeru, ko on ni pri zavesti. Ali predpisovanje snovi, kot je morfij, ki blaži bolečine, lahko pa tudi skrajša življenje umirajočemu.

V zdravstvenih ustanovah na različne načine pomagajo lajšati tako telesno kot duševno trpljenje bolnikov pred smrtjo. Med njimi je zdravljenje s tako imenovanim dvojnim učinkom, za katero ni potrebna privolitev bolnika. To je zdravljenje s tolikšnimi odmerki zdravil, kolikor je potrebnih za lajšanje bolečin, četudi je jasno, da to bolniku skrajšuje življenje.

Med zdravljenje s dvojnim učinkom spada tudi terminalna ali paliativna sedacija, s katero bolniku, ki so mu z medikamenti povzročili globoko spanje ali komo, izklopijo umetno hranjenje in hidracijo. Takšno ravnanje zdravnika ni kazensko ali etično sporno skoraj nikjer v svetu.

V veliki večini držav, tudi v Sloveniji, imajo bolniki možnost zavrniti predlagano zdravljenje, tudi v primeru, ko bi jim to lahko rešilo življenje. Možnost velja tudi za mladoletnike. Zdravnik mora bolnikovo voljo upoštevati.

Frančišek za prekinitev terapevtskega nasilja
Ob številnih odmevnih primerih v različnih državah, ko so se svojci in zdravniki odločili za prekinitev umetnega ohranjanja pri življenju svojih najbližjih, ker ni bilo najmanjšega upanja za ozdravitev, se je pokazalo, da je javnost večinoma temu naklonjena, duhovščina pa ne. Teologi prisegajo na svetost življenja, pa četudi zgolj vegetiranja. Katoliška cerkev nikoli ne bo naklonjena splavu in evtanaziji, toda papež Frančišek je tudi glede tega presenetil, ko je leta 2017 zdravnikom Svetovne medicinske zveze, ki so se sestali v Vatikanu, poslal sporočilo, da prekinitev terapevtskega nasilja ni evtanazija. Danes je mogoče podaljšati življenje v pogojih, kakršnih si v preteklosti ni bilo mogoče predstavljati, je sporočil, ter poudaril, da medicinski posegi lahko spodbujajo biološke funkcije ali jih celo nadomestijo, toda to ni zdravljenje. »Moralno je dovoljeno prekiniti uporabo terapevtskih sredstev, kadar njihova uporaba ne ustreza etičnemu in moralnemu merilu, ki je definirano kot proporcionalnost zdravljenja.«

 

Volja slovenskega pacienta


Pacient v Sloveniji pa lahko svojo voljo izrazi tudi vnaprej za primer, ko tega ne bo več sposoben storiti. Vnaprej izražena volja mora biti dokumentirana na posebnem obrazcu, pacientov osebni zdravnik in zastopnik pacientovih pravic pa ga morata pred izjavljanjem takšne volje poučiti o pomenu njegove odločitve. Pacient lahko to izjavo ne glede na sposobnost odločanja o sebi kadarkoli pisno prekliče. Je pa postopek zelo zapleten. Človek mora iti k zastopniku pacientovih pravic in zdravniku, potem mora overiti podpis na upravni enoti, iti na Zavod za zdravstveno zavarovanje, kjer vnesejo podatek v računalnik, nato pa mora poslati izjavo zdravniku in zastopniku.
V debatah o evtanaziji navajajo veliko razlogov za njo in proti njej.

V debatah o evtanaziji navajajo veliko razlogov za njo in proti njej. Nasprotniki navajajo, da jemlje vrednost človekovemu življenju in da ni mogoče povsem izključiti zlorab in možnosti, da bi bila komu vsiljena. Stari, revni in bolni bi legalno evtanazijo lahko občutili kot pritisk, naj se čimprej umaknejo s tega sveta.
 

Možnost zlorab


Verjetnost zlorab je večja, če je zakon slabo pripravljen in če ni družbenega nadzora, o čemer priča izkušnja iz Tretjega rajha. Prav v Tretjem rajhu so prvi uzakonili evtanazijo, leta 1939, idejni tvorec zakona pa je bil Hitler. Zakon je dovoljeval, da neozdravljive ljudi osvobodijo trpljenja. Zakon so zaradi pritiska svetovne javnosti po dveh letih ukinili, kajti v tem času so ubili 275.000 ljudi. Kljub ukinitvi pa se je ubijanje ljudi, ki so kvarili arijsko čistost, nadaljevalo v plinskih celicah.

Nasprotniki se tudi sklicujejo na etiko, toda etika je produkt časa in okolja in se torej spreminja. Tisti, ki se sklicujejo na dve tisočletji staro Hipokratovo prisego, bi morali vedeti, da je tudi ta, kot veliko drugih stvari, veljala za neko drugo obdobje. Kajti po Hipokratu številne stvari danes ne bi bile dovoljene.
 

Kaj kažejo izkušnje


Filozof dr. Friderik Klampfer s filozofske fakultete v Mariboru meni, da pomislekov ne kaže podcenjevati, vendar dodaja, da se v državah z dalj časa uzakonjeno evtanazijo ali zdravniško pomočjo pri samomoru niso pokazali kot upravičeni. Po uzakonitvi je sicer v vseh postopno naraščalo tako število zahtev po aktivni prostovoljni evtanaziji kot tudi smrtnih primerov zaradi nje, so pa napovedani trendi izostali v vseh drugih, bolj problematičnih kategorijah: število neprostovoljnih in prisilnih evtanazij ali stagnira (v Belgiji) ali pa celo očitno upada (na Nizozemskem), krog ‛upravičencev‘ do evtanazije se ni razširil s kompetentnih na nekompetentne bolnike (ostarele, otroke, dementne, depresivne, kronično bolne, revne …), v naboru ‛upravičenih‘ razlogov za evtanazijo neznosnega telesnega trpljenja ni zamenjalo težje izmerljivo psihično trpljenje in še manj neoprijemljive eksistencialne stiske ali naveličanost življenja; zakonske varovalke pred zlorabami se v tem času niso zrahljale in zdravniki po vseh teh letih še vedno spoštujejo zakonsko predpisane postopke, od pojasnilne in komunikacijske dolžnosti do dolžnosti dokumentiranja in poročanja.

Dr. Klampfer pravi: »Na smrt bolnim priznati pravico do evtanazije ne pomeni, da jih je katerikoli zdravnik na njihovo zahtevo dolžan ubiti, temveč da bodo lahko odslej zdravniki, ki so pripravljeni uslišati njihovo prošnjo, to storili brez strahu pred kazenskim pregonom in začasnim ali trajnim odvzemom licence.


Dr. Klampfer pravi: »Na smrt bolnim priznati pravico do evtanazije ne pomeni, da jih je katerikoli zdravnik na njihovo zahtevo dolžan ubiti, temveč da bodo lahko odslej zdravniki, ki so pripravljeni uslišati njihovo prošnjo, to storili brez strahu pred kazenskim pregonom in začasnim ali trajnim odvzemom licence. V nobeni od držav, ki so evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo ali oboje že uzakonile (ali, natančneje, dekriminalizirale), ni zakon zdravnikom naložil dolžnosti, da neozdravljivo bolnega, ki v skladu z zakonsko predpisanimi pogoji upravičeno prosi za smrt, brez odlašanja usmrtijo. Zdravnik sme tako prošnjo vedno zavrniti in bolnika napotiti k drugemu zdravniku. Zakon mu v takem primeru nalaga le, da zdravniku, ki je omenjenemu bolniku takšno prošnjo pripravljen uslišati, preda ustrezno zdravstveno dokumentacijo.«
 

Pot do slovenskega zakona


Pripravo slovenskega zakona o evtanaziji, če bi bila politična volja zanj, pa si filozof predstavlja tako, da bi ministrstvo za zdravje najprej imenovalo komisijo za izdelavo strokovnih podlag za tak zakon, ki bi sploh prvič v zgodovini naše države preverila potrebo po evtanaziji med neozdravljivo bolnimi pri nas in analizirala obstoječe razmere, tj. zbrala in obdelala empirične podatke o za širšo javnost povsem netransparentni trenutni praksi odločanja o končanju njihovih življenj, pregledala zakonske rešitve in evtanazijsko prakso v državah, kjer je ta že dalj časa uzakonjena, in si nato pri pisanju evtanazijskega zakona, če bi se seveda pokazala potreba po njem, pomagala s primeri dobrih praks iz tujine. Strokovni pripravi zakonskega osnutka bi morala nato slediti dolgotrajna in izčrpna javna razprava, v kateri bi se moral imeti vsak posameznik in organizacija možnost seznaniti s tem dokumentom in izreči o njem, v živo ali po spletu. Podobno kot je pred predlansko sodno odrejeno uzakonitvijo evtanazije v Kanadi ravnala tamkajšnja oblast in kjer sta v režiji kanadske Kraljeve družbe in pa posebne komisije Quebeškega parlamenta v letih 2011 in 2012 nastali dve res vzorni, izčrpni poročili o tako imenovani dostojanstveni smrti. Ne le v postopku, tudi v disciplinarno pestri sestavi komisije bi lahko posnemali Kanadčane: vsekakor bi morali v njej poleg zdravnika sedeti tudi strokovnjak za paliativno oskrbo (ukrepi za izboljšanje le-te bi morali iti vštric s pisanjem evtanazijske zakonodaje), psiholog, socialni delavec-gerontolog, pravnik(i), sociolog, filozof in kot nujno zlo uradnik z ministrstva za zdravje. Morda še zdravstveni antropolog. »Za okras lahko zaradi mene dodajo tudi moralnega teologa, čeravno se bojim, da so njihova predvidljivo dogmatična stališča slaba popotnica za trezno razpravo in neizogiben moralni kompromis,« dodaja Klampfer.

image
Zahtev za evtanazijo tistih, ki ne trpijo zaradi neozdravljivih bolezni, je torej še vedno zanemarljivo malo, vendar naraščajo. FOTO: Reuters


Evtanaziranje otrok dr. Klampfer podpira, četudi ga, kakor pravi, ob tej misli zmrazi. »Ker bi bilo pač nedosledno, če bi odraslim pravico do pospešitve smrti v primeru neznosnega trpljenja priznali, otrokom pa bi jo v enakih ali zelo podobnih okoliščinah odrekli. Je pa seveda zaradi njihove čustvene nezrelosti in/ali zmanjšane sposobnosti razumne in avtonomne presoje nujno, da mladoletnega neozdravljivega bolnika pred tem temeljito pregleda psiholog oz. psihiater in da se z njegovo odločitvijo s težkim srcem strinjata tudi oba starša.«
 

Svoboda izbire


Svoboda izbire je najbrž najmočnejši argument v prid legalizaciji evtanazije in samomora s pomočjo. Zagovorniki pravijo, da gre za spoštovanje osebne avtonomije pri odločanju o lastni smrti.

Mnenja o tem, ali pravica do življenja pomeni tudi pravico do smrti, nikoli ne bodo enotna.

Janka Pleterskega razprave o tem ne zanimajo. Nima več časa. Zanimajo pa njegovega sina Andreja, ki pravi, da je smrt preveč tabuizirana, saj je vendar del življenja. Vsi umremo, pomembno pa je, kako. Zase in za očeta lahko reče, da si ne želita dolgega in neznosnega trpljenja, ki ga je pred smrtjo prestajala njuna mama in žena.