Kar pozabiš, odide z vetrom

Ta devetdesetletnik, ki je nekaj dni pred tem okroglim jubilejem za soprogo vzel svojo damo Evo, kot ji rad reče, še danes z istimi radovednimi očmi in čudenjem opazuje svet pred njim. Ga beleži s kamero.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 20.28
Aljoša Žerjal FOTO: Jože Suhadolnik
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Aljoša Žerjal je izjemen opazovalec sveta. V objektiv svoje superosemmilimetrske kamere, pa ne samo te, je v sedmih desetletjih ujel zgodbe nepozabnih potovanj (Kazahstan, Tibet, Čile, Peru, Vietnam, Kitajska, Sovjetska zveza, Latinska Amerika, države nekdanje Jugoslavije), pa tudi svoj rojstni tržaški Škedenj, kraški svet – ves svoj otroški svet in skozi objektiv kamere razmišljal o zgodovinskih grozotah, pretresljivi so njegovi posnetki Rižarne.

Prve posnetke je naredil s staro nemško kamero Agfa, ki mu jo je posodil Edi Šelhaus, vojni fotoreporter in snemalec. Ta devetdesetletnik, ki je nekaj dni pred tem okroglim jubilejem za soprogo vzel svojo damo Evo, kot ji rad reče, še danes z istimi radovednimi očmi in čudenjem opazuje svet pred njim. Ga beleži s kamero.

Tržaški Club Cinematografico Triestino je bil dolgo njegov drugi dom. A tako kot se je amaterski film razvil izven institucionalnih okvirjev, se je tudi Žerjal začel filmsko udejstvovati že prej in povsem samostojno. Svoj prvi film, dokumentarni filmski zapis o škedenjskem pustnem karnevalu, je posnel že leta 1954, ko je bil komaj 26-leten in je bil kot uradnik zaposlen v tržaški pomorski agenciji. Tako se je začelo, potem pa je postal prepoznavni in po vsem svetu nagrajevani amaterski avtor. »Aljoša Žerjal – neustavljivi popotnik, človek, ki ga privlačuje eksotika tako, da jo s kamero lovi in beleži na obrazih ljudi in v zarisih pokrajin, v Aziji, v Latinski in Srednji Ameriki, po Evropi. Definicija je tesna. Aljoša je veliko več. Živahen, energičen, radoveden, komunikativen. Je umetnik,« je na prelomu tisočletja o njem zapisal filmski kritik Miha Brun. Je tudi človek, ki še danes z začudenjem in radovednostjo opazuje svet, občuduje človeka in naravo, stare mojstrovine in arhitekturo, likovno umetnost in glasbo. In je nekdo, ki je vedno pozoren na dogajanja, na socialni trenutek, na lastne korenine in zgodovino, na zgodovino ljudi, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. V ospredju je vedno človek, človek v svojem vsakdanjiku. Žerjal ne prikazuje razglednic. V njegovih filmih niso ključne palače in ruševine, niti pokrajine. Povsod so ljudje in njihov vsakdanjik. Na svet ne gleda zgolj kot zunanji opazovalec, najprej ga začuti. Potem ga spozna in posname.

Kdaj vas je prvič prešinilo, da je treba svet posneti na film?

Če se prav spominjam, se je začelo tako, mi je Edi Šelhaus posodil kamero, sicer vojni plen, in nekako mi je pri snemanju uspelo vse, kakor sem si bil zamislil.

Bili ste knjigovodja pri Pomorski agenciji, kasneje ste postali direktor in njen predsednik.

Ja, ukvarjal sem se z administracijo in lahko rečem, da z veliko lahkoto. Imam pač smisel za delo s papirji, sem urejen in nekaj podobnega bi lahko rekel tudi za delo s kamero; znam vzpostavljati in ohranjati ravnovesje. Moj prvi film je bil Pust v Škednju, pri katerem nisem skoraj nič zgrešil. Tako sem si mislil celi dve leti, ki sta sledili, in posnel mnogo neuporabnih reči. Potem sem posnel svoj prvi kratki igrani film Božično drevo. Film sem poslal na enega od natečajev amaterskega filma in zmagal. Potem sem postal član tega Kino kluba.

Še kaj potujete z ladjami?

Splošna plovba je imela ladjo, ki je plula po vsem svetu. Govoril sem si, da se bom za dlje časa vkrcal nanjo, ko se bom upokojil. Ampak ta linija je propadla.

Ne pa tudi vaša potovanja s kamero.

Seveda ne. Odhajal sem daleč in včasih ostajal še dlje. V sedemdesetih in osemdesetih sem šel v Singapur, Japonska, Kitajska … lepo. Ampak bil sem tudi v Koludrovcu, Poprečniku, saj ni treba daleč, da je lepo … In tam so naši ljudje.

So filmi, ki jih nosim globoko v srcu, med mojimi je zagotovo film o gledališki predstavi Krvava svatba SSG, v režiji Damirja Zlatarja Freya. Gre za čudovito montažo. Moji prvi filmi s Krasa, ko sem snemal na ruševinah Avberja, naslov je Zmaji. Pa tudi film Čas ne izbriše. Hotel sem, da Italijani vidijo, kaj vse smo Slovenci morali pretrpeti.

Kaj je za vas film?

Zgodba v podobah. Zanimivo, da se še nisem naveličal snemanja. Za prvo kamero sem zbiral denar skoraj leto dni. Štiri tedanje plače sem odštel zanjo. Spomnim se, kako mi je mama dala denar za dežnik, jaz pa sem ga dal na kup, ki je bil namenjen nakupu kamere. Ko je potem kdaj deževalo, mi je mama rekla, no, zdaj si daj pa kamero nad glavo.

Kaj je dober film in kaj dobra montaža?

Montaža je vse. Če imaš smisel za montažo, lahko tudi šibko idejo, ki je povprečno posneta, z montažo rešiš.

Povejte mi o vaših potovanjih, tudi tistih prvih …

Moji prvi spomini na potovanja segajo v predvojno obdobje, ko smo s starši sedli na vlak in se iz Trsta odpravili na izlet na Kras. Po vojni smo hodili smučat v Avstrijo. Prve večje potovanje je bilo v Bosno, z motorjem. Zanimivo, da mati temu ni nasprotovala, bil sem mlad, lahko bi padel ali pa bi me kdo ugrabil. Molčala je in jaz sem šel.

Pogum.

Ja, ali pa nora naivnost. Pojma nisem imel o motorjih in vseh teh stvareh v njem. Prvo kamero sem si kupil leta 1953. V Bosni sem jo preizkušal. Veliko veselja sem imel z njo in ona z menoj, naredila sva lepe posnetke.

Na prvem potovanju so vas imeli za špiclja. Kako to?

Snemal sem čudovit sončni zahod in mimo sta prišla dva mlada miličnika in začela filozofirati, da sem vohun. Peljala sta me na policijsko postajo. Zvečer pa prespat v neki hotel, kjer je bila čudovita pevka in sem jo potem lahko posnel.

image
Prve posnetke je naredil s staro nemško kamero Agfa, ki mu jo je posodil Edi Šelhaus, vojni fotoreporter in snemalec. FOTO: Jože Suhadolnik


Je bilo na potovanjih pomembnejše snemanje ali potovanje samo?

Če sem pošten, bom rekel, da snemanje.

Leta 1968 ste šli snemat olimpijske igre v Mehiko. In kasneje ste s kamero prepotovali Latinsko Ameriko.

To so dežele za moje srce. Vse te barve in glasba in ljudje, pomešani med seboj. In vsa ta nasprotja, ki vlečejo kot magnet …

Kako snemate?

Veste, mene zanima človek. In zanima me življenje. Seveda tudi vse ostalo, kar ujamem v kader, zgradbe in sploh, narava … Zgodovinske zgradbe ali ostanki me vedno potegnejo v preteklost človeštva, premišljujem o tem, kakšno je bilo življenje nekoč. In kakšno je danes. V Peruju sem bil pogosto do solz presunjen nad skromnim življenjem teh ljudi.

Začeli ste s superosmičko. Katera kamera je najboljša?

Vedno zadnja (smeh). Imel sem jih doslej kakšnih pet ali šest. Potem je sledila kamera s tremi objektivi. Med njimi je bil širokokotni swittar, pri naslednji kameri sem spoznal zoom. Na kamero super 8 sem prešel šele leta 1980, ko sem snemal olimpijske igre v Moskvi. Danes sem zaljubljen v digitalno kamero, zdi se, kot bi bila narejena zame, praktična, lahka, vse naredi sama. Eno kamero sem razbil v Tibetu, drugo v Jemnu, tretjo so mi ukradli. Zdaj snemam samo še z digitalnimi: filmanje je res lažje, montaža, v kateri sem bil prej mojster, pa mi ustvarja kako težavo. A zdaj lahko posnamem ogromno materiala in ga nato sortiram: ko so bili filmi dragi, je bilo drugače, takrat je montaža nastajala že med snemanjem.

Posnamete zgodbo, tako kot se zgodi, ali imate že vnaprej izdelan sinopsis?

O, kje pa! Saj tudi Fellini ni imel scenarijev, ne da bi se hotel primerjati z njim. Nekaj je načečkal na list papirja, zgodba se je sama sestavljala med snemanjem.

Aljoša Žerjal in Kras.

Hotel sem prikazati življenje na kraški kmetiji, življenje na vasi in atmosfera. Kmečka dela so še danes ista, ampak orodje in atmosfera, v kateri so živeli tisti ljudje – tega ni več.

Bi lahko rekli, da ste posneli svet, ki ga nikoli več ne bo?

Žal se moram strinjati. Moj Avber ni današnji Avber.

Vaš je vseboval trgatev, s katero so imeli opravka odrasli, otroci pa so se medtem podili za papirnatim zmajem.

Zveni nostalgično, ampak tako je bilo.

Leta 1986 ste posneli film o Rižarni. Kako je bilo?

Preden sem začel s snemanjem, sem imel sestanek s takratnim županom, ki je bil tudi kinoamater. Rižarno so odklenili posebej zame in mi določili dva čuvaja. Seveda sta takoj zavila v gostilno in ostal sem sam. Ko sem snemal v celicah, me je stiskalo pri srcu kot nikoli poprej in tudi ne kasneje. Smrtna tišina. Bilo me je groza, a sem snemal. Vedel sem, da je to moja dolžnost. Posneti edino nacistično uničevalno taborišče v Italiji, kjer so mučili, ubili in v predelani tovarniški peči sežgali nekaj tisoč trupel …

Koliko je ostalo od sveta, ki ste ga posneli?

Skoraj nič. Spomnim se, ko sem bil v Mehiki in snemal olimpijske igre leta 1968. Nekaj let potem sem znova obiskal to deželo in je nisem prepoznal. Nekaj podobnega se mi je zgodilo tudi z Uzbekistanom. Sicer pa sem od vseh dežel najbolj zaljubljen v Latinsko Ameriko, zaradi barv in ljudi. Pa Iran. Svet se prehitro razvija, to vemo vsi.

V filmih ste ovekovečili tudi žensko lepoto, nje erotičnost – nekaj minut v filmu Forma Viva je silno žgečkljivih.

Ja (smeh). Ampak snemal sem dostojno, tudi ko je šlo za akte. Seveda se je slekla do golega, ampak bilo je lepo in estetsko posneto.

Koliko drži pravilo, da za dokumentarnega filmarja nekako velja, da obstaja samo tisto, kar je posnel? Kaj se je zgodilo z vsemi zgodbami, ki jih niste posneli?

Lahko bi rekel, da nič, ker jih ni ali pa sem jih že pozabil.

Vaš film o umetniku Avgustu Černigoju je silno zabaven in duhovit.

O, ja. Bil je zelo poseben mož. Na najino snemanje se je pripravil, uprizoril je pravi performans, me ves čas presenečal. To imam najraje. Vsakokrat, ko si znova ogledam ta film, najdem kakšno novo sporočilo, ki mi ga je hotel posredovati. Genij. Dobivala sva se v ulici Roma, kjer sva spila kavo in film posnela v dveh dneh.

Kakšen človek je bil?

Prijeten in zabaven. Velik umetnik.

Tu za nama visi nekaj černigojev, spacalov, palčičev in ciuh …

Od umetnikov sem se učil. Občudoval sem jih.

Na kamero ste zabeležili celo vrsto dogodkov na Tržaškem, kulturnih in športnih …

Vse to sem posnel z mislijo, da je to pač treba dokumentirati, da mora ostati za prihodnje rodove. Veste, Italijani niso vedeli, da imamo na italijanskem Krasu prvakinje v namiznem tenisu, mogoče, da so vedeli ali vedo za Tanjo Romano, petnajstkratno svetovno prvakinjo v umetnostnem kotalkanju.

V monografiji Filmsko ustvarjanje Aljoše Žerjala ste zapisali misel: Kar pozabiš, odide z vetrom.

Nekje sem našel te besede. Stvari in svet doživljam poetično. Romantik pač.