Kje so zunanjepolitične prioritete
Morebitna privolitev v pogajanja s Hrvaško in demontiranje arbitražne sodbe bi bil najslabši možen scenarij.
Odpri galerijo
Desnica ima izdelana zunanjepolitična stališča, a so nekatera – odnosi s Hrvaško, migrantske kvote – zelo problematična.
FOTO: Uroš Hočevar
Odhaja dolgoletni vodja diplomacije Karl Erjavec, v njegovem mandatu je zunanja politika postala bizarna, treba jo bo redefinirati. Nujen je temeljit premislek o zunanjepolitičnih prioritetah, vse od vstopa v evroatlantske integracije, EU in Nato, ni jasne smeri.
Poslovil se je zunanji minister, za katerega se je na začetku zdelo, da biva v Mladiki bolj začasno. Toda Karl Erjavec je obstal dolgo, predolgo, resor je vodil dobrih šest let, dlje je bil na tej funkciji samo Dimitrij Rupel.m Predsednik Desusa – in stranka upokojencev je bila vedno doslej jeziček na tehnici koalicijskih dogovarjanj – je izkušen in spreten politik, notranjepolitično trgovino je poldrugo desetletje obvladoval bolje kot kdorkoli drug. Zato se je, ne glede na sprehajanje ven in noter, na razrešitev in odstop, lahko obdržal na položaju prvega diplomata, ki mu je očitno zelo godil. Preden pogledamo, kako naprej in kaj so prednostne zunanjepolitične naloge, se je zato smiselno ozreti na dediščino oziroma oceno, kje smo.
Treba se je spomniti, za zunanjega ministra ga je ustoličil predsednik vlade Janez Janša, in sicer v svoji drugi vladi, v začetku leta 2012. Težko bi našli kak položaj v vladnem kabinetu, za katerega bi bil bivši obrambni in okoljski minister manj primeren, v diplomacijo je vnesel nemir, neki način, ki je v mednarodnih odnosih škodljiv: verbalno napadalnost v odnosih s Hrvaško, brezbrižnost in neukvarjanje z Evropsko unijo, nobenega sistematičnega dela, enostransko zunanjo politiko, orientirano predvsem na Rusijo. Obenem ga predsedniki vlad, še najbolj med vsemi Miro Cerar, niso zamejili, obstajal ni nikakršen zunanjepolitični korektiv. Od Janeza Drnovška in oglejskega sporazuma z Italijo leta 1994 – Lojze Peterle ga je podpisal, premier ga je zavrnil – je bilo vendar jasno, da ministrski predsednik nikdar ne sme zunanje politike popolnoma prepustiti šefu diplomacije, vedno mora ostati pozoren.
Preteklih šest let je zato pustilo trajne sledi. Ostajamo z zdramatiziranimi slovensko-hrvaškimi odnosi, treba jih bo na novo premisliti in domisliti, v Evropski uniji Slovenija lebdi nekje vmes, v praznem prostoru, v osemindvajseterici ima predvsem imidž članice, sprte s sosednjo državo. To je slaba blagovna znamka, zlasti če je zunanja politika kake države tako neprepoznavna, kot je slovenska.
Zapuščina je torej slaba, pri čemer gre za dediščino več akterjev, ne samo ministrovo. Njegovo nenehno besedno zaostrovanje, uprizarjal ga je več let zapored, ni bilo nikoli zares problematizirano, njegovo škandalozno prejudiciranje arbitražne sodbe ni bilo nikdar ovrednoteno; ne da se izmeriti, kako velika napaka je bila narejena, Slovenija je z afero Sekolec-Drenik izročila Hrvaški najbolj zaželeno darilo. Razen odnosov z eno sosedo, negovanja relacij z Rusijo in gospodarske diplomacije, pa je ostajala slovenska zunanja politika prazna: vsebinsko neopredeljena, neizdelana, votla. Kdaj pa kdaj je imel Erjavec tudi prav, na primer, ko je premieru javno svetoval, naj ne hodi na obisk v Zagreb, če so stališča o arbitražni sodbi popolnoma nespravljiva.
Tudi zunanje politike predsednika vlade je bila ena sama negotovost in medlost. V odnosih s Hrvaško ni bil sposoben parirati premieru Andreju Plenkoviću niti v trenutku, ko je Slovenija dobila zadoščenje z razglasitvijo arbitražne sodbe. Ob spreminjanju konstelacij v Evropi ni opazil nove stvarnosti in nuje aktivnejše politike oziroma pozicioniranja v EU. Dopustil je, da je neustrezen način ukvarjanja s teranom dosegel mejo škodljivega, pri čemer ni opazil, kako si ta država nabira nasprotnike v komisiji. Prav tako ni zaznal, da se podoba Slovenije zoprno lepi z Madžarsko. V preteklih letih, skratka, vlada ni naredila nič, kar bi tej državi omogočilo vstop v skupino najtesneje povezanih članic Evropske unije.
Ne glede na to, komu bo uspelo v prihodnjih mesecih sestaviti koalicijsko vlado, desnici ali levici, je najbolj gotovo, da prihodnja politika do Rusije ne bo več takšna, kot je bila. Odnosi se bodo spremenili, ni verjeti, da bi katera koli opcija vztrajala pri tolikšnem gladenju Rusije. Slovenija je preveč trdno usidrana na evropske trge, kjer je pretežni del njene blagovne menjave in primarni interes, Rusija še zdaleč ni tako zelo pomembna gospodarska partnerica, kot nenehno poslušamo, da je. Opiranje nanjo ni ne gospodarsko razumljivo ne politično primerno.
Druga področja so težavnejša. Posebej problematičen je dosje s Hrvaško, po razglasitvi arbitražne sodbe pred kakim letom dni je bilo narejenih več napak, čeprav je kontekst objektivno težak. Velik problem je tudi pri sami Evropski uniji, ki se ni pripravljena angažirati, kot bi se morala, ne glede na to, da gre za vprašanje evropskega prava in je bruseljska komisija varuhinja pogodb. Ampak to je realnost, treba jo je prepoznati, se z njo sprijazniti, jadikovanje o EU, ki nam ne pomaga, nič ne pomaga. Pričakovanje, da bo delo, ki ga je treba vložiti v uveljavitev arbitražne sodbe in vključuje tudi sposobnost diplomatskega prepričevanja, namesto tukajšnje diplomacije opravil Bruselj oziroma komisija, je iluzorno.
Aktualna vlada je prihodnji zapustila med drugim zavezo tožbe proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne odločitve o meji. Že marca je sklenila, da jo bo Slovenija vložila pred sodiščem v Luxembourgu, če bo sosednja država vnaprej zavračala odločbo in če komisija ne bo sprožila postopka. Sprejela je celo poseben sklep, ki omogoča vložitev tožbe v volilnem času.
Toda to je tožba, ki je Evropa ne želi, ni običajno, da bi država članica tožila državo članico. Iz izkušnje z blokado Hrvaške leta 2008 bi že morali vedeti, kako se stvari iztečejo in kdo na koncu popusti. Nedvoumen je bil tudi predsednik Sodišča Evropske unije Koen Lenaerts, najmanj dvakrat je javno izrazil dvom o ustreznosti slovenske pravne poti.
Razen tega je odločitev za tožbo tvegana, epilog je lahko tak ali drugačen – v vsakem primeru pa dokončen. In potem ne ostane drugega kot procedura pred meddržavnim sodiščem v Haagu, kar je natanko tisto, česar se je Slovenija vedno otepala in kar si je vselej želela Hrvaška. Pri vseh improvizacijah, ki se dogajajo v slovenski zunanji politiki, bi človek težko verjel, da je vlada temeljito preigrala vse možne izide in ovrednotila vsa potencialna tveganja.
Ker pa je ideja trde politike do Hrvaške tukajšnjemu javnemu mnenju všečna, se ji verjetno ne bo odrekla niti nova vlada, večina strank v predvolilni kampanji temu ni nasprotovala. In vendar je mogoče predvidevati, da obstajajo nekatere pomembne razlike, kako bi se slovensko-hrvaških odnosov lotila bodisi desnica bodisi levica.
SDS je v svojem volilnem programu o zunanji politiki ohlapna. Dikcija, da se zavzema za »dosledno upoštevanje evropskih standardov tudi v dialogu s sosednjimi državami«, in poudarek, da Slovenija »potrebuje novo splošno politično soglasje, ko gre za temeljna izhodišča slovenske zunanje politike, še posebej pri iskanju najboljših rešitev v odnosih s sosedi«, je deklarativna. Bistveno pa je vprašanje, kako naprej: ali vztrajati pri dosledni implementaciji razsodbe, četudi to ta hip ni mogoče in bo nemara potrebno »čakanje na boljše čase«; slednje je za politiko vedno nevabljiva, nespektakularna rešitev. Ali pa morebiti začeti na novo, na primer z bilateralnim dogovarjanjem, česar si želi Zagreb. Gre za ključno zunanjepolitično dilemo.
Racionalno vzeto je nesmiselna, opraviti imamo vendar z dokončno razsojeno zadevo (res iudicata) in o tem se ne pogaja. Kdo bi se vendar odrekel arbitražni razsodbi eminentnega tribunala, ki je stvari dokončno uredila na mednarodnopravno korekten način – znotraj mednarodnega prava, in vendar kreativno? Saj vendar vemo, ponovna bilateralna pogajanja ne bi pripeljala nikamor, s tem imata sosednji državi bogato, mučno, četrt stoletja trajajočo izkušnjo.
Treba pa se je spomniti, kako je Janševa vlada urejala odnose s Hrvaško v preteklosti, splača se obuditi spomin na republikansko zunanjo politiko leta 2004, ki je demontirala vse, kar je pred tem dosegel premier Drnovšek. Je mogoče sklepati, da bi se tudi v prihodnje koalicija s Slovensko demokratsko stranko na čelu tega lotila na podoben način? Arbitražnemu sporazumu je nasprotovala od vsega začetka, z razsodbo se nikakor ni strinjala. Uradni Zagreb je zadnje mesece izražal veselo pričakovanje, da se utegne vlada v Ljubljani zamenjati. In ne nazadnje, Janša, on, ki je tako briljanten vojaški taktik, je bil do Hrvaške vselej nerazumljivo, nepojmljivo mehak.
Ko je leta 2004 zapuščino slovensko-hrvaških odnosov dobila desnosredinska vlada Janeza Janše, kljub impulzu, ki ga je pomenila zamenjava, manevrskega prostora skoraj ni bilo. Hrvaška je s politiko mnogih malih korakov ustvarjala nova dejstva na terenu in si prizadevala za to, da bi odstranila na ravni obeh vlad parafirani sporazum Drnovšek-Račan.
Nova vlada je hotela nov začetek, koalicijska pogodba je predvidela vrnitev pogajanj na izhodiščno točko in to se je zgodilo. Dolgo časa pripravljana skupna seja slovenske in hrvaške vlade leta 2005 na Brionih se je končala z istoimensko deklaracijo kot tista zgodovinska iz leta 1991. Predsedsednik slovenske vlade je nekako ustvaril vtis, da mu je s skupno izjavo uspelo vrniti zadeve na tako imenovano začetno točko. A medeni tedni niso trajali, začeli so se vrstiti incidenti.
Čeprav je Janša dal Ivu Sanaderju darilo, se odrekel parafiranemu sporazumu, je ostal praznih rok. Brionska deklaracija je pomenila formalen odstop od sporazuma. Ostalo je kup dilem. Predvsem tista: je naredil strateško uslugo hrvaškemu kolegu zaradi kakšne obljube?
Ko sem jeseni 2005 odšla v Zagreb in se srečala s profesorjem mednarodnega prava Davorinom Rudolfom, izvajalcem zunanje politike in državnim sekretarjem Hidom Biščevićem ter diplomatom, nekdanjim veleposlanikom v Ljubljani Ivico Maštrukom, je vsak od njih komentiral, da je obstala ena samo pot: vprašati tretjega, spor preusmeriti na mednarodno avtoriteto. Dve leti kasneje, poleti 2007, je na Bledu sledilo srečanje Janša-Sanader. Premiera sta se dogovorila, da bosta državi neurejeno mejno vprašanje prepustili meddržavnemu sodišču v Haagu.
Poraja se mučno vprašanje: Bi se ta opcija lahko ponovila?
Dilema je, ali ima kdo na levi strani političnega spektra kak zunanjepolitični koncept. Leve stranke imajo manj kategorična stališča, zagovarjajo uveljavitev arbitražbe sodbe, vendar je negotovo, ali je katera sposobna resnega razmisleka, kako naprej. Iz dozdajšnjih politik in njihovih programov tega ni razbrati.
Desnica ima bolj izdelana zunanjepolitična stališča, vendar so nekatera, posebej v odnosih s Hrvaško, skrajno problematična. Morebitno demontiranje sodbe in privolitev slovenske strani v pogajanja o že razsojeni zadevi bi bil najslabši možen scenarij. Nasploh je ta politična opcija bolj osredinjena na bližnje teme, manj na multilateralne, ni pričakovati ambiciozne zunanje politike, sistematičnega posvečanja profiliranju v Evropi, bolj iskanje strankarskih vezi. Tudi te so pomembne; pri Hrvaški opažamo, kako spretno izkorišča evropsko ljudsko stranko. In medtem ko je ob desnosredinski vladi na obzorju več atlanticizma, se je bati navezave na stališča višegrajk, še posebej na Orbánovo Madžarsko in suverenizem, to je Evropo nacionalnih držav.
Šlagerja sta v bistvu dva, Hrvaška in Evropa, ostalih sosed, predvsem Italije, slovenska zunanja politika niti ne opazi. Smiselno se je vprašati, kaj je prioriteta in čemu se je treba več posvečati. Ni videti, da bi se kateri koli državni vrh želel odpovedati Hrvaški, ki je že dvajset let »najljubši sovražnik«, vtem ko evropske zgodbe Slovenija še vedno ni ponotranjila.
Ob aktualni nezmožnosti napredka v slovensko-hrvaških odnosih bi kazalo pogled usmeriti proti Evropi. Ne glede na vse pomanjkljivosti, teh je čedalje več, je Unija še vedno najboljše zavetje za slovensko državnost. In treba si je prizadevati za pozicioniranje v skupino najtesneje povezanih, tako imenovanih jedrnih držav EU, čeprav je to realpolitično zelo ambiciozno. Razelektritev slovensko-hrvaških odnosov, ki bi jih za nekaj časa nekoliko postavili na stranski tir, je prvi korak k temu. Dvostranski spor je Evropi postal preveč nadležen, obenem Slovenijo, članico evrske skupine in schengenskega območja, vleče vstran od integrirane Evropi in bliže Hrvaški.
Primerno izhodišče je tudi izoblikovanje niza slovenskih stališč do najpomembnejših evropskih vprašanj. Dobro je, če se uveljaviš kot tisti, ki tudi kaj prispeva, ne samo konzumira. Slovenija doslej ni bila sposobna enakopravno razpravljati za evropsko mizo, ni se uveljavila kot članica, ki bi imela lastna, verodostojna stališča, raje se je skrivala za odločitvami drugih.
Razmisleki v EU se stopnjujejo, kar bo trajalo do evropskih volitev leta 2009, ključna področja so migracije in dogovori v zvezi s tem, demokratična legitimnost in institucionalne reforme, socialna razsežnost, reforma ekonomske in monetarne unije. Slovenija nima razčiščenih dilem: recimo o sistemu »spitzenkandidatov« in transnacionalnih listah; je bliže rešitvam, ki zagotavljajo enakost držav članic in načelo komunitarnosti, ima dvome o tako imenovanih vodilnih kandidatih, pa tudi o predlagani zamisli transnacionalnih list, ki postavlja eno temeljnih vprašanj predstavniške demokracije, namreč, katerim volivcem naj bo odgovoren član parlamenta, izvoljen na nadnacionalni listi; med drugim so transnacionalne liste potencial, ki bi bistveno pripomogel h krepitvi evropske, nadnacionalne identitete.
Podobno kot v Evropi tudi v Sloveniji ni strateškega razmisleka o migracijah, vse je zoženo na sprotno reagiranje. Politična razsežnost migracij na celini je razvidna v razkolu med zahodnimi in vzhodnimi članicami, povečujejo se suverenizem, nacionalizem in populizem, ki spreminjajo nacionalne strukture družb. Smiseln je razmislek o delovanju na podlagi vladavine prava in človekovih pravic – če se Slovenija pač hoče razumeti kot država, ki spoštuje mednarodno pravo.
Najbolj tvegan teren je, kako se bo do migracij in kvot opredelila prihodnja vlada, zlasti če bo desnosredinska. To utegne državo približati bloku neliberalnih demokracij na vzhodu, kar je strašljiva možnost.
Poslovil se je zunanji minister, za katerega se je na začetku zdelo, da biva v Mladiki bolj začasno. Toda Karl Erjavec je obstal dolgo, predolgo, resor je vodil dobrih šest let, dlje je bil na tej funkciji samo Dimitrij Rupel.m Predsednik Desusa – in stranka upokojencev je bila vedno doslej jeziček na tehnici koalicijskih dogovarjanj – je izkušen in spreten politik, notranjepolitično trgovino je poldrugo desetletje obvladoval bolje kot kdorkoli drug. Zato se je, ne glede na sprehajanje ven in noter, na razrešitev in odstop, lahko obdržal na položaju prvega diplomata, ki mu je očitno zelo godil. Preden pogledamo, kako naprej in kaj so prednostne zunanjepolitične naloge, se je zato smiselno ozreti na dediščino oziroma oceno, kje smo.
Erjavčeva zapuščina
Treba se je spomniti, za zunanjega ministra ga je ustoličil predsednik vlade Janez Janša, in sicer v svoji drugi vladi, v začetku leta 2012. Težko bi našli kak položaj v vladnem kabinetu, za katerega bi bil bivši obrambni in okoljski minister manj primeren, v diplomacijo je vnesel nemir, neki način, ki je v mednarodnih odnosih škodljiv: verbalno napadalnost v odnosih s Hrvaško, brezbrižnost in neukvarjanje z Evropsko unijo, nobenega sistematičnega dela, enostransko zunanjo politiko, orientirano predvsem na Rusijo. Obenem ga predsedniki vlad, še najbolj med vsemi Miro Cerar, niso zamejili, obstajal ni nikakršen zunanjepolitični korektiv. Od Janeza Drnovška in oglejskega sporazuma z Italijo leta 1994 – Lojze Peterle ga je podpisal, premier ga je zavrnil – je bilo vendar jasno, da ministrski predsednik nikdar ne sme zunanje politike popolnoma prepustiti šefu diplomacije, vedno mora ostati pozoren.
Preteklih šest let je zato pustilo trajne sledi. Ostajamo z zdramatiziranimi slovensko-hrvaškimi odnosi, treba jih bo na novo premisliti in domisliti, v Evropski uniji Slovenija lebdi nekje vmes, v praznem prostoru, v osemindvajseterici ima predvsem imidž članice, sprte s sosednjo državo. To je slaba blagovna znamka, zlasti če je zunanja politika kake države tako neprepoznavna, kot je slovenska.
Zapuščina je torej slaba, pri čemer gre za dediščino več akterjev, ne samo ministrovo. Njegovo nenehno besedno zaostrovanje, uprizarjal ga je več let zapored, ni bilo nikoli zares problematizirano, njegovo škandalozno prejudiciranje arbitražne sodbe ni bilo nikdar ovrednoteno; ne da se izmeriti, kako velika napaka je bila narejena, Slovenija je z afero Sekolec-Drenik izročila Hrvaški najbolj zaželeno darilo. Razen odnosov z eno sosedo, negovanja relacij z Rusijo in gospodarske diplomacije, pa je ostajala slovenska zunanja politika prazna: vsebinsko neopredeljena, neizdelana, votla. Kdaj pa kdaj je imel Erjavec tudi prav, na primer, ko je premieru javno svetoval, naj ne hodi na obisk v Zagreb, če so stališča o arbitražni sodbi popolnoma nespravljiva.
Tudi zunanje politike predsednika vlade je bila ena sama negotovost in medlost. V odnosih s Hrvaško ni bil sposoben parirati premieru Andreju Plenkoviću niti v trenutku, ko je Slovenija dobila zadoščenje z razglasitvijo arbitražne sodbe. Ob spreminjanju konstelacij v Evropi ni opazil nove stvarnosti in nuje aktivnejše politike oziroma pozicioniranja v EU. Dopustil je, da je neustrezen način ukvarjanja s teranom dosegel mejo škodljivega, pri čemer ni opazil, kako si ta država nabira nasprotnike v komisiji. Prav tako ni zaznal, da se podoba Slovenije zoprno lepi z Madžarsko. V preteklih letih, skratka, vlada ni naredila nič, kar bi tej državi omogočilo vstop v skupino najtesneje povezanih članic Evropske unije.
Kako naprej
Ne glede na to, komu bo uspelo v prihodnjih mesecih sestaviti koalicijsko vlado, desnici ali levici, je najbolj gotovo, da prihodnja politika do Rusije ne bo več takšna, kot je bila. Odnosi se bodo spremenili, ni verjeti, da bi katera koli opcija vztrajala pri tolikšnem gladenju Rusije. Slovenija je preveč trdno usidrana na evropske trge, kjer je pretežni del njene blagovne menjave in primarni interes, Rusija še zdaleč ni tako zelo pomembna gospodarska partnerica, kot nenehno poslušamo, da je. Opiranje nanjo ni ne gospodarsko razumljivo ne politično primerno.
Druga področja so težavnejša. Posebej problematičen je dosje s Hrvaško, po razglasitvi arbitražne sodbe pred kakim letom dni je bilo narejenih več napak, čeprav je kontekst objektivno težak. Velik problem je tudi pri sami Evropski uniji, ki se ni pripravljena angažirati, kot bi se morala, ne glede na to, da gre za vprašanje evropskega prava in je bruseljska komisija varuhinja pogodb. Ampak to je realnost, treba jo je prepoznati, se z njo sprijazniti, jadikovanje o EU, ki nam ne pomaga, nič ne pomaga. Pričakovanje, da bo delo, ki ga je treba vložiti v uveljavitev arbitražne sodbe in vključuje tudi sposobnost diplomatskega prepričevanja, namesto tukajšnje diplomacije opravil Bruselj oziroma komisija, je iluzorno.
Aktualna vlada je prihodnji zapustila med drugim zavezo tožbe proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne odločitve o meji. Že marca je sklenila, da jo bo Slovenija vložila pred sodiščem v Luxembourgu, če bo sosednja država vnaprej zavračala odločbo in če komisija ne bo sprožila postopka. Sprejela je celo poseben sklep, ki omogoča vložitev tožbe v volilnem času.
Toda to je tožba, ki je Evropa ne želi, ni običajno, da bi država članica tožila državo članico. Iz izkušnje z blokado Hrvaške leta 2008 bi že morali vedeti, kako se stvari iztečejo in kdo na koncu popusti. Nedvoumen je bil tudi predsednik Sodišča Evropske unije Koen Lenaerts, najmanj dvakrat je javno izrazil dvom o ustreznosti slovenske pravne poti.
Razen tega je odločitev za tožbo tvegana, epilog je lahko tak ali drugačen – v vsakem primeru pa dokončen. In potem ne ostane drugega kot procedura pred meddržavnim sodiščem v Haagu, kar je natanko tisto, česar se je Slovenija vedno otepala in kar si je vselej želela Hrvaška. Pri vseh improvizacijah, ki se dogajajo v slovenski zunanji politiki, bi človek težko verjel, da je vlada temeljito preigrala vse možne izide in ovrednotila vsa potencialna tveganja.
Ker pa je ideja trde politike do Hrvaške tukajšnjemu javnemu mnenju všečna, se ji verjetno ne bo odrekla niti nova vlada, večina strank v predvolilni kampanji temu ni nasprotovala. In vendar je mogoče predvidevati, da obstajajo nekatere pomembne razlike, kako bi se slovensko-hrvaških odnosov lotila bodisi desnica bodisi levica.
Kontinuiteta ali nov začetek
SDS je v svojem volilnem programu o zunanji politiki ohlapna. Dikcija, da se zavzema za »dosledno upoštevanje evropskih standardov tudi v dialogu s sosednjimi državami«, in poudarek, da Slovenija »potrebuje novo splošno politično soglasje, ko gre za temeljna izhodišča slovenske zunanje politike, še posebej pri iskanju najboljših rešitev v odnosih s sosedi«, je deklarativna. Bistveno pa je vprašanje, kako naprej: ali vztrajati pri dosledni implementaciji razsodbe, četudi to ta hip ni mogoče in bo nemara potrebno »čakanje na boljše čase«; slednje je za politiko vedno nevabljiva, nespektakularna rešitev. Ali pa morebiti začeti na novo, na primer z bilateralnim dogovarjanjem, česar si želi Zagreb. Gre za ključno zunanjepolitično dilemo.
Racionalno vzeto je nesmiselna, opraviti imamo vendar z dokončno razsojeno zadevo (res iudicata) in o tem se ne pogaja. Kdo bi se vendar odrekel arbitražni razsodbi eminentnega tribunala, ki je stvari dokončno uredila na mednarodnopravno korekten način – znotraj mednarodnega prava, in vendar kreativno? Saj vendar vemo, ponovna bilateralna pogajanja ne bi pripeljala nikamor, s tem imata sosednji državi bogato, mučno, četrt stoletja trajajočo izkušnjo.
Treba pa se je spomniti, kako je Janševa vlada urejala odnose s Hrvaško v preteklosti, splača se obuditi spomin na republikansko zunanjo politiko leta 2004, ki je demontirala vse, kar je pred tem dosegel premier Drnovšek. Je mogoče sklepati, da bi se tudi v prihodnje koalicija s Slovensko demokratsko stranko na čelu tega lotila na podoben način? Arbitražnemu sporazumu je nasprotovala od vsega začetka, z razsodbo se nikakor ni strinjala. Uradni Zagreb je zadnje mesece izražal veselo pričakovanje, da se utegne vlada v Ljubljani zamenjati. In ne nazadnje, Janša, on, ki je tako briljanten vojaški taktik, je bil do Hrvaške vselej nerazumljivo, nepojmljivo mehak.
Republikanska politika
Ko je leta 2004 zapuščino slovensko-hrvaških odnosov dobila desnosredinska vlada Janeza Janše, kljub impulzu, ki ga je pomenila zamenjava, manevrskega prostora skoraj ni bilo. Hrvaška je s politiko mnogih malih korakov ustvarjala nova dejstva na terenu in si prizadevala za to, da bi odstranila na ravni obeh vlad parafirani sporazum Drnovšek-Račan.
Nova vlada je hotela nov začetek, koalicijska pogodba je predvidela vrnitev pogajanj na izhodiščno točko in to se je zgodilo. Dolgo časa pripravljana skupna seja slovenske in hrvaške vlade leta 2005 na Brionih se je končala z istoimensko deklaracijo kot tista zgodovinska iz leta 1991. Predsedsednik slovenske vlade je nekako ustvaril vtis, da mu je s skupno izjavo uspelo vrniti zadeve na tako imenovano začetno točko. A medeni tedni niso trajali, začeli so se vrstiti incidenti.
Čeprav je Janša dal Ivu Sanaderju darilo, se odrekel parafiranemu sporazumu, je ostal praznih rok. Brionska deklaracija je pomenila formalen odstop od sporazuma. Ostalo je kup dilem. Predvsem tista: je naredil strateško uslugo hrvaškemu kolegu zaradi kakšne obljube?
Ko sem jeseni 2005 odšla v Zagreb in se srečala s profesorjem mednarodnega prava Davorinom Rudolfom, izvajalcem zunanje politike in državnim sekretarjem Hidom Biščevićem ter diplomatom, nekdanjim veleposlanikom v Ljubljani Ivico Maštrukom, je vsak od njih komentiral, da je obstala ena samo pot: vprašati tretjega, spor preusmeriti na mednarodno avtoriteto. Dve leti kasneje, poleti 2007, je na Bledu sledilo srečanje Janša-Sanader. Premiera sta se dogovorila, da bosta državi neurejeno mejno vprašanje prepustili meddržavnemu sodišču v Haagu.
Poraja se mučno vprašanje: Bi se ta opcija lahko ponovila?
Dilema je, ali ima kdo na levi strani političnega spektra kak zunanjepolitični koncept. Leve stranke imajo manj kategorična stališča, zagovarjajo uveljavitev arbitražbe sodbe, vendar je negotovo, ali je katera sposobna resnega razmisleka, kako naprej. Iz dozdajšnjih politik in njihovih programov tega ni razbrati.
Desnica ima bolj izdelana zunanjepolitična stališča, vendar so nekatera, posebej v odnosih s Hrvaško, skrajno problematična. Morebitno demontiranje sodbe in privolitev slovenske strani v pogajanja o že razsojeni zadevi bi bil najslabši možen scenarij. Nasploh je ta politična opcija bolj osredinjena na bližnje teme, manj na multilateralne, ni pričakovati ambiciozne zunanje politike, sistematičnega posvečanja profiliranju v Evropi, bolj iskanje strankarskih vezi. Tudi te so pomembne; pri Hrvaški opažamo, kako spretno izkorišča evropsko ljudsko stranko. In medtem ko je ob desnosredinski vladi na obzorju več atlanticizma, se je bati navezave na stališča višegrajk, še posebej na Orbánovo Madžarsko in suverenizem, to je Evropo nacionalnih držav.
Odprite okno
Šlagerja sta v bistvu dva, Hrvaška in Evropa, ostalih sosed, predvsem Italije, slovenska zunanja politika niti ne opazi. Smiselno se je vprašati, kaj je prioriteta in čemu se je treba več posvečati. Ni videti, da bi se kateri koli državni vrh želel odpovedati Hrvaški, ki je že dvajset let »najljubši sovražnik«, vtem ko evropske zgodbe Slovenija še vedno ni ponotranjila.
Ob aktualni nezmožnosti napredka v slovensko-hrvaških odnosih bi kazalo pogled usmeriti proti Evropi. Ne glede na vse pomanjkljivosti, teh je čedalje več, je Unija še vedno najboljše zavetje za slovensko državnost. In treba si je prizadevati za pozicioniranje v skupino najtesneje povezanih, tako imenovanih jedrnih držav EU, čeprav je to realpolitično zelo ambiciozno. Razelektritev slovensko-hrvaških odnosov, ki bi jih za nekaj časa nekoliko postavili na stranski tir, je prvi korak k temu. Dvostranski spor je Evropi postal preveč nadležen, obenem Slovenijo, članico evrske skupine in schengenskega območja, vleče vstran od integrirane Evropi in bliže Hrvaški.
Primerno izhodišče je tudi izoblikovanje niza slovenskih stališč do najpomembnejših evropskih vprašanj. Dobro je, če se uveljaviš kot tisti, ki tudi kaj prispeva, ne samo konzumira. Slovenija doslej ni bila sposobna enakopravno razpravljati za evropsko mizo, ni se uveljavila kot članica, ki bi imela lastna, verodostojna stališča, raje se je skrivala za odločitvami drugih.
Razmisleki v EU se stopnjujejo, kar bo trajalo do evropskih volitev leta 2009, ključna področja so migracije in dogovori v zvezi s tem, demokratična legitimnost in institucionalne reforme, socialna razsežnost, reforma ekonomske in monetarne unije. Slovenija nima razčiščenih dilem: recimo o sistemu »spitzenkandidatov« in transnacionalnih listah; je bliže rešitvam, ki zagotavljajo enakost držav članic in načelo komunitarnosti, ima dvome o tako imenovanih vodilnih kandidatih, pa tudi o predlagani zamisli transnacionalnih list, ki postavlja eno temeljnih vprašanj predstavniške demokracije, namreč, katerim volivcem naj bo odgovoren član parlamenta, izvoljen na nadnacionalni listi; med drugim so transnacionalne liste potencial, ki bi bistveno pripomogel h krepitvi evropske, nadnacionalne identitete.
Podobno kot v Evropi tudi v Sloveniji ni strateškega razmisleka o migracijah, vse je zoženo na sprotno reagiranje. Politična razsežnost migracij na celini je razvidna v razkolu med zahodnimi in vzhodnimi članicami, povečujejo se suverenizem, nacionalizem in populizem, ki spreminjajo nacionalne strukture družb. Smiseln je razmislek o delovanju na podlagi vladavine prava in človekovih pravic – če se Slovenija pač hoče razumeti kot država, ki spoštuje mednarodno pravo.
Najbolj tvegan teren je, kako se bo do migracij in kvot opredelila prihodnja vlada, zlasti če bo desnosredinska. To utegne državo približati bloku neliberalnih demokracij na vzhodu, kar je strašljiva možnost.
