Kompromis na Janševem zidu

Po volitvah je zdaj že jasno, da skoraj zanesljivo ne bomo dobili povsem desne vlade.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 20.51
Zmagovalec volitev Janez Janša pri predsedniku Borutu Pahorju. FOTO: Jure Eržen
Volitve so prinesle polarizacijo volivcev, a ne toliko na leve in desne. Volilni programi so bili, vsaj tako zazna zunanji opazovalec, drugotnega pomena. Tako imenovani levi blok na teh volitvah ni bil levi, ampak proti Janši. Enako je tako imenovani desni blok črpal moč iz strahu pred nadvlado levega bloka.

Opisana polarizacija postaja problem Slovenije. Ne gre toliko za to, da Slovenija potrebuje enotnost v vladi ali stabilno vlado. Večji problem je, da kar nekaj preteklim vladam ni uspelo rešiti anomalij, ki se pojavljajo v Sloveniji.

Po volitvah je zdaj že jasno, da skoraj zanesljivo ne bomo dobili povsem desne vlade. Tri stranke, SDS, NSi in SNS, namreč ne premorejo dovolj glasov (teoretično obstaja možnost prestopov poslancev). Mogoče je torej sestaviti le koalicijo strank obeh vetrov ali pa vlado z vsemi šestimi strankami tako imenovanega levega bloka.

Obe opciji zaradi velikih razlik v interesih prinašata veliko verjetnost, da bo vlada nestabilna in da bo, podobno kot v prejšnji vladi pod vodstvom SMC, glavni in edini razlog obstoja koalicije vlada sama. To seveda pomeni, da bo vlada neučinkovita in da ne bo sposobna ne prepoznati in ne reševati problemov, ki so se že in se še bodo pojavili.

Lep primer je reševanje problemov v zdravstvu, kjer je prejšnja vlada po njenih lastnih navedbah sprejela štiri od petih sistemskih zakonov. A kaj, ko je eno papir, nekaj povsem drugega pa stanje na terenu.

Tudi gospodarski ukrepi že kar nekaj vlad so pogosto tujek v sistemu. Uvedba davčnih blagajn, na primer, ki jim nasprotuje SDS, zagovarja pa jih SD. Težava davčnih blagajn (spomnimo, tudi velik del gospodarstva jih je podprl) je v izvedbi. Ta je namreč še povečala oportunitetne koristi sive ekonomije in delno tudi zaradi drugih vladnih ukrepov se je v nekaterih okoljih povečala toleranca sive ekonomije. Skratka ukrep, ki je bil usmerjen v zmanjšanje sive ekonomije, je zvodenel v birokratsko oviro, ki do neke mere celo spodbuja sivo ekonomijo.

Še en primer velja izpostaviti – prekarno delo, kjer se tudi s splošnimi ukrepi posega v svobodo gospodarske pobude, ključne težave prekarnega dela pa ostajajo nedotaknjene.

S tema problemoma želim le opozoriti na vedno debelejši in višji zid, ki se gradi med javnim in zasebnim sektorjem z izdajanjem neučinkovitih, nerazumljivih ali povsem birokratskih predpisov. To so zelo jasno pokazale tudi volitve.

Nekoliko karikirano povedano: šest navidezno »levih« strank v resnici zastopa interese javnega sektorja. Tudi ključ uspeha Marjana Šarca je bil v tem, da je skoraj popolna kopija Mira Cerarja izpred štirih let. Jedro stranke so javni uslužbenci, od učiteljev, državnih uradnikov do politikov na lokalni ravni. SDS je na drugi strani svojo bazo iskala med nezadovoljnimi, ki občutijo spremembe zadnje krize, bodisi zaradi zvišanih davčnih bremen, birokracije … NSi, ki je vztrajala s svojim gospodarskim programom in se ni jasno opredelila za ene ali druge, je skoraj pogorela.

Poteza navidezno levih, da niso veliko govorili o svojih stališčih, ampak so se preprosto postavili, da so proti Janši, je bil povsem logičen odziv na Janševo potezo, ko je umirjal svojo retoriko in retoriko strankarskih kolegov. Janša je začel z bolj ekstremni stališči, s katerimi si je izboril volilno bazo, v drugi fazi pa je skušal pridobiti neopredeljene. NSi sta še večjega debakla verjetno rešili pretirana polarizacija večine drugih strank in skrajno nizka raven debat tik pred volitvami.

Sestava državnega zbora se zdaj ne deli na leve in desne. To je le popularno vrednotenje. Deli se na tiste, ki so tako ali drugače odvisni od sredstev v javnih blagajnah, in tiste, ki so prepričani, da se z javnim denarjem ravna (milo povedano) slabo. No, s tem drugim se strinjajo skoraj vsi, le da se prvi bojijo, da bi boljše upravljanje javnih sredstev vplivalo na njihove pravice.

V tem pogledu je kar hrabra poteza predsednika Boruta Pahorja, ki je že zdaj jasno nakazal, da bo mandat najprej ponudil SDS oziroma Janezu Janši. Ta bo namreč moral, če želi sestaviti vlado, iskati kompromis z drugo stranjo. Pustimo vprašanje, ali bo žrtev teh kompromisov Janša sam. Ključno je to, da bi bila takšna koalicija prisiljena vzpostaviti dialog na zidu med javnim in zasebnim sektorjem. Karikirano povedano: med birokracijo in tistimi, ki se morajo spopadati z birokratskimi bremeni.
 
S tem pa bi se lahko problem prekarnega dela začel odpravljati z iskanjem anomalij, ne z oviranjem samostojnih podjetnikov. In problem sive ekonomije bi se lahko začel odpravljati z zmanjševanjem birokratskih ovir in drugimi »korenčki«, ki bi spodbujali gospodarsko aktivnost, ne zgolj s strožjim nadzorom gospodarstva. Za to pa je potreben dialog med eno in drugo stranjo.

Državna administracija bo težko učinkovito uredila posamezno področje, če ne dobi ali pa noče sprejeti odziva druge strani – gospodarstva in prebivalcev. Parlament bo prvi test, kjer se bo pokazalo, ali je dialog mogoč že zdaj ali pa po naslednji krizi.