»Levica« in levica

To, da stranka Levica nima izkušenj z vladanjem, je njena prednost.
Objavljeno
26. maj 2018 06.00
Posodobljeno
27. maj 2018 18.49
Slavoj Žižek: Grobo povedano, pravi cilj novega antifašizma je eliminacija radikalne levice, ki se ji z razkrojem zmerne levice v Evropi odpira nov prostor. ILUSTRACIJA: dokumentacija
Slavoj Žižek
Slavoj Žižek
Marx je zapisal, da je religija opij ljudstva. Ta trditev v omejenem smislu še zmeraj drži: islamski in krščanski fundamentalizem dejansko delujeta kot opij, ki vernikom omogoči, da pobegnejo v ideološke sanje in se tako izognejo dejanskemu soočenju z izzivi in nevarnostmi globalnega kapitalizma. Problem s fundamentalizmom ni v tem, da je preveč radikalen, ampak v tem, da v resnici sploh ni radikalen, ampak se gladko vklaplja v mašinerijo globalnega kapitalizma, kar lahko lepo vidimo v Trumpovi Ameriki in »fundamentalistični« Saudski Arabiji. Vendar pa je treba Marxovo opredelitev danes na novo premisliti: predvsem v zahodnem svetu smo priče dvema novima opijema ljudstva, opiju in ljudstvu.

Najprej opij v širšem pomenu množice kemičnih proizvodov, od zdravil in alkohola do težkih mamil, ki vse bolj postajajo del našega vsakdana. Če imamo težave s spanjem, vzamemo uspavalno tableto, če smo preveč vznemirjeni, vzamemo pomirjevalo, če smo preveč pasivni in depresivni, vzamemo poživila, če smo impotentni, vzamemo viagro, tja do kokaina in samega opija. Naše psihično stanje je nekaj, kar je treba kemično uravnavati, in to uravnavanje gre v dve nasprotni smeri. Pomirjevala uporabimo, ko smo preveč vzburjeni, ko ne moremo več prenašati zunanjih dražljajev, s katerimi smo bombardirani; ko se uspešno zapremo vase, pa uporabimo antidepresive, da bi spet vzbudili zanimanje za svet okoli nas. V družbah nas kolektivni angažmaji vse manj privlačijo, poživila pa nas usmerijo v intimna vzburjenja.

Zdravila tako hkrati urejajo evtanazijo javnega življenja in umetno animacijo zasebnega življenja. Kar je v zahodnih državah preostalo od strastnega javnega angažmaja, je predvsem populistično sovraštvo, in to nas pripelje do drugega opija za ljudstvo: do samega ljudstva. »Ljudstvo« je v populizmu megleni sen organske enotnosti, ki jo ogroža takšna ali drugačna zunanja nevarnost (imigranti, korumpirana elita, kulturni in moralni relativizem). Nevarnost nikoli ni vpisana v jedro naše družbe, saj tisti, ki nas ogrožajo, nikoli niso »zares naši«. Sovražnik tako deluje v populizmu kot fetiš v Freudovem pomenu: fascinantna podoba grožnje (imigrantske množice, ki se valijo proti Evropi; pokvarjeni bankirji brez patriotskega čuta; itd.), ki nas zaslepi za naše lastne antagonizme. V tem smislu so Judje fetiš za fašizem: v Jude se projicira vir naših težav in tako se naša skupnost lahko dojame kot harmonična organska celota, katere ravnotežje je porušil zunanji sovražnik – če tega sovražnika likvidiramo, bosta spet zavladala red in harmonija.

image
Slavoj Žižek. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Toda vse to je bolj ali manj znano – manj opaženo je, da je danes temu nizu fetišistov, ki rabijo sovražnika kot grožnjo našim svoboščinam, treba dodati sam antifašizem. Novi duh straši »zmerni« levoliberalni center na Zahodu, duh populističnega fašizma. Trump v ZDA, Le Pen v Franciji, Orban v Madžarski, vse se demonizira kot novo Zlo, proti kateremu moramo združiti vse sile – vsak minimalni dvom ali zadržanost sta takoj razglašena za znak prikrite kolaboracije s fašizmom. Naši lastni antagonizmi in kompromisi – vse tisto, kar je odprlo prostor za vzpon nove desnice – pa so tako udobno potisnjeni v ozadje. Tu je treba iti do konca: prava tarča tega novega antifašizma niso fašisti, ampak radikalna levica, ki opozarja na sokrivdo liberalnega centra za vzpon desnega populizma. To se je jasno pokazalo ob zadnjih predsedniških volitvah v Franciji, ko so veliki liberalno sredinski mediji vsako kritiko Macrona z leve v povsem stalinski maniri takoj razglasili za nevarno, ker »objektivno« pomaga Le Penovi – nekateri so trockista Mélenchona, vodjo leve opozicije, celo razglasili za »lepeno trockista«!
Grobo povedano, pravi cilj novega antifašizma je eliminacija radikalne levice, ki se ji z razkrojem zmerne levice v Evropi odpira nov prostor. Obscenost tega položaja je osupljiva: globalni liberalni kapitalizem se zdaj predstavlja kot zadnja zaščita pred fašizmom, in če kdo skuša opozoriti na to dejstvo, je obtožen, da skrito podpira fašizem! Današnji panični antifašizem ne prinaša upanja, ampak ga ubija, saj direktno preprečuje, da bi se soočili s koreninami naše krize. Da se izognemo usodnemu nesporazumu: rasistični populizem je res nevaren, civilizacijska katastrofa, konec visoke evropske emancipatorične tradicije, toda populizma se bomo rešili le tako, da kritično pretresemo našo lastno udobno liberalno pozicijo.

Tudi v Sloveniji se približujemo temu stanju in fetišu je seveda ime Janša. Kdo oziroma kaj je »levica« pri nas? Spomnimo se stare šale iz Sovjetske zveze o Radiu Erevan, kjer na vsa vprašanja poslušalcev odgovarjajo z »načeloma to drži, ampak …«. Tako poslušalec vpraša: »Je res, da je Jud Rabinovič zadel na loteriji nov avto?« Odgovor Radia Erevan: »Načeloma je to res, vendar ni šlo za nov avto, ampak za staro kolo; poleg tega ga ni zadel na loteriji, ampak so mu ga ukradli pred hišo …« Ni težko uganiti, kako bi Radio Erevan odgovoril na vprašanje: »Imamo res v Sloveniji močan levosredinski blok?« »Načeloma je to res, vendar se ta levosredinski blok prav nič ne meni za pravice najbolj revnih in ogroženih, poleg tega pa je zapleten v stalne korupcijske afere in poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij.« Kaj pri tem pomaga patetično sklicevanje na partizanstvo, ko pa služi zgolj kot figov list za prikrivanje naše lastne bede?

Današnji panični antifašizem ne prinaša upanja, ampak ga ubija, saj direktno preprečuje, da bi se soočili s koreninami naše krize. Da se izognemo usodnemu nesporazumu: rasistični populizem je res nevaren, civilizacijska katastrofa, konec visoke evropske emancipatorične tradicije, toda populizma se bomo rešili le tako, da kritično pretresemo našo lastno udobno liberalno pozicijo.


Tako smo dosegli najnižjo raven našega političnega življenja. Čaka nas žalostna prihodnost, ko bomo vsake štiri leta bombardirani s paničnimi opozorili, da Janša lahko zmaga in da bomo tako spet postali žrtve izsiljevanja in na še enih nesmiselnih volitvah oddali svoj glas »civiliziranemu« kandidatu brez kakršne koli pozitivne vizije, vmes pa bomo dremali v varnem objemu globalnega kapitalizma s človeškim obrazom.

Je kdo zunaj te obscene igre, kjer Janša in naša »levica« rabita drug drugega kot grožnjo, tako kot na slavni Escherjevi risbi dveh rok, ki rišeta druga drugo? Stranka Levica je edina, ki se ne definira kot Antijanša, ampak je kritično uperjena proti celotnemu političnemu establišmentu. Seveda se ni mogoče zmerom strinjati z vsem, kar posamezni predstavniki Levice rečejo, a osnovna usmerjenost stranke Levica je edinstvena pri nas – preprosto govori drug jezik kot ostali. To smo lahko lepo videli ob zadnjem soočenju voditeljev sedmih strank na Pop TV: medtem ko je šesterica z neskončnimi replikami tekmovala v izmenjavi praznih fraz, vzajemnih očitkov in iskanju izgovorov za lastne kompromise, je Luka Mesec na vsako temo podal nekaj jasnih predlogov za ukrepe, ki bi jih bilo treba narediti. So ti predlogi nerealni, kot Levici radi očitajo nasprotniki? Nikakor: gre za konkretne spremembe, ki še kako upoštevajo realne okoliščine in iščejo v njih odprte možnosti. Kritiki stranke Levica so tisti, ki mešajo realne okoliščine in ideologijo, se pravi, ki prodajajo ideologijo prostega trga in zmanjšane vloge države kot opis realnih okoliščin. Se ti kritiki zavedajo, da se celo v najbolj uspešnih kapitalističnih državah, od Skandinavije do Južne Koreje in Singapurja, vloga države v gospodarstvu krepi? Se zavedajo, da finančna kriza leta 2008 ni bila kriza pretirane regulacije, ampak – kot je priznal sam Alan Greenspan – kriza deregulacije? Stranka Levica združuje zavest o potrebi radikalnih sprememb s pragmatičnim pristopom, ki nalaga, da že zdaj, v okviru realnih možnosti, izkoristimo vsako priložnost za poseg in tako pripravimo teren za prihodnje krize.

Kar se tiče strahu, da bodo stranko Levica, če se bo pustila zvabiti v novo koalicijo, »normalizirali« v enega od členov naše »levice«, nas tega ni treba biti strah. Stranka Levica bo šla v koalicijo, če bo presodila, da bo lahko uresničila nekaj natančno opredeljenih ciljev, predvsem v socialni politiki. In če se bo to zgodilo, smo lahko prepričani, da si bo po stisku rok ob podpisu koalicijske pogodbe umila roke ne le z milom, ampak z močnim razkužilom, saj se bo vseskozi zavedala, da gre v posteljo s sovražnikom.

Kar pa se tiče strahu, da stranka Levica nima izkušenj z vladanjem: da, prav v tem je njena prednost. Stranka Levica nima prav nobenih izkušenj z zakulisnim barantanjem med lobiji in podobnim. V vladi si zasluži mesto prav zato, ker v družbo, v kateri se bo tam znašla, ne spada.