Ljudem je treba pomagati tam, kjer jih najbolj boli, medved pride na vrsto pozneje

Ni pravo vprašanje, ali imaš volka rad ali ne, temveč kako živeti z volkom, ki mu mesto v naravi pripada, pravi Seth Wilson, zunanji strokovnjak pri projektih upravljanja velikih zveri v Sloveniji.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 19.50
Seth Wilson, član združenja Northern Rockies Conservation Cooperative, je tudi soavtor filma Risova pot. Foto Uroš Hočevar
Dragica Jaksetič
Dragica Jaksetič
Seth Wilson je varstveni biolog iz Missoule v Montani, ZDA, kjer deluje kot strokovnjak za ohranitev velikih zveri in pridruženi član univerze v Montani. Wilson, sicer član združenja Northern Rockies Conservation Cooperative, je tudi soavtor filma Risova pot, ki opisuje zgodovino risa v Sloveniji in vlogo lovcev pri ohranjanju te vrste. Premieri filma bosta sredi junija v Ljubljani in Kočevju. V pogovoru so nas zanimale predvsem njegove izkušnje upravljanja populacij medvedov in volkov v Združenih državah Amerike.
 

Z raziskovalci velikih zveri v Sloveniji ste že sodelovali. V okviru projekta Life DinAlp Bear je izšel prevod vašega priročnika o razumevanju in reševanju konfliktov med ljudmi in velikimi zvermi. Kdaj ste začeli sodelovati s slovenskimi strokovnjaki? Ste se pred tem oboji ukvarjali z enakimi izzivi, ne da bi vedeli drug za drugega?


Miha Krofla, Marka Jonozoviča, Klemena Jerino in Roka Černeta sem srečal leta 2010 v Tbilisiju na mednarodnem znanstvenem srečanju o medvedih. Predstavniki Slovenije so tam imeli nekaj izjemnih predstavitev o medvedih, zato sem se začel zanimati za vašo situacijo. Tudi jaz sem predstavil svoje delo v Montani in tu se je naše sodelovanje začelo.

Nismo vedeli, da se oboji ukvarjamo s podobnimi problemi sobivanja človeka in medveda. Naše partnerstvo smo začeli graditi na medsebojnem spoštovanju, skupnih interesih in prizadevanjih za ohranitev velikih zveri, na primer medvedov, in zagotovitev njihovega sobivanja z lokalnimi prebivalci. Dobra hrana, gruzinsko vino in velike količine kave pa so bili katalizatorji, ki so dodatno spodbudili naše živahne debate. Ko smo se poslavljali od Gruzije, smo bili med seboj že povezani in imeli skupne načrte.

Dve leti pozneje smo se dogovorili o mednarodni izmenjavi, ki jo je sofinancirala mednarodna zveza za raziskovanje in upravljanje medvedov (IBA), kar je Klemenu Jerini in Mihu Kroflu omogočilo obisk v Montani in seznanitev z mojim projektnim delom, meni pa je to omogočilo obisk v Sloveniji. Potem so me Rok Černe in njegova ekipa iz projekta Life DinAlp Bear povabili k sodelovanju.

Bil sem navdušen in počaščen, in ko je bilo evropsko financiranje projekta DinAlp Bear potrjeno, sem lahko zagotovil tudi denar iz ameriške znanstvene fundacije za sodelovanje, kar mi je omogočilo, da sem v to vpletel celotno družino za leto dni.
Sem smo prišli v šolskem letu 2015/2016. Ker sem postal del ekipe, sta me Rok Černe [zdaj tudi vodja projekta Life Lynx] in ekipa zaprosila za pomoč pri pisanju prijave novega projekta Life Lynx. In sem sprejel. Naslednjih sedem mesecev smo trdo delali, projekt je bil sprejet in zdaj sem se vrnil v Slovenijo, da lahko sodelujem pri tem vznemirljivem projektu.
 

Kakšni so bili uspehi v vašem projektu Blackfoot Challenge v Montani? So izzivi med veliko Montano in majhno Slovenijo lahko primerljivi?


Montana meri 380 tisoč kvadratnih kilometrov, kar je približno dvajsetkrat več kot Slovenija, v njej pa živi pol manj ljudi kot v Sloveniji oziroma poseljenost znaša 2,6 človeka na kvadratni kilometer. Petintrideset odstotkov površine države je v javni lasti, 25 odstotkov je pokriva gozd, zato v Montani živijo velike populacije divjih živali. Imamo vse vrste velikih zveri, ki so obstajale v zgodnjih 80. letih 19. stoletja, ko je bila država vzpostavljena. Imamo rjave medvede (mi jim pravimo grizli, gre pa za isto vrsto, kot živi v Sloveniji), ameriške črne medvede, volkove, kanadskega risa, pumo, rdečerjavega risa, rosomaha, kojota, lisico in jazbeca. Imamo tudi robustne populacije jelenjadi, jelena belorepca, mulastega jelena in viloroga (ameriška antilopa).

Kar se tiče medveda, se je problem v Montani pojavil po letu 2000, ko se je populacija močno povečala in se začela širiti v svoje nekdanje habitate po vsej državi. Medvedi so začeli ubijati živino, uničevati čebelnjake, obiskovati smetišča in zgodil se je celo napad, v katerem je en človek umrl. Vsi ti problemi so povzročili veliko zaskrbljenost in škodo. To je postal resen izziv, ki je zahteval pameten odziv. Priložnost sem videl v ideji, da bi obojim, rejcem živine in kmetom, omogočil sobivanje z razvojem znanstvenega pristopa za reševanje teh težav.

Volkove so v Montani v preteklosti iztrebili. Leta 1934 so bili ustreljeni zadnji volkovi v narodnem parku Yellowstone. Preživetje nekaj zadnjim sto volkovom, ki so še živeli v vzhodnem delu ZDA v Wisconsinu, Minnesoti in Michiganu, je zvezna država zagotovila s sprejemom akta o ogroženih vrstah leta 1974. Volkovi na zahodu Združenih držav pa so bili iztrebljeni v šestdesetih letih. Z zaščito in nato federalnimi in nevladnimi prizadevanji za ohranitev volkov, kar je vključevalo ponovno naselitev volkov v parku Yellowstone leta 1995 in v osrednjem Idahu v letu 1996, so populacije začele naglo naraščati. To je bila zgodba o uspehu, mi v Montani pa smo se še vedno učili, kako živeti z njimi in kako rejcem pomagati pri zmanjševanju težav. Zahvaljujoč novim metodam zdaj lahko predvidevamo, da v Montani živi približno 900 volkov, število škod pa nam je na našem območju uspelo zadržati na nizki ravni.


Zakaj, mislite, ste bili tako uspešni? Lahko naštejete ukrepe, ki ste jih uvedli?


Uspešni smo bili, ker smo se povezali z ljudmi na terenu. To je terjalo čas, toda povezali smo ključne deležnike v racionalni in premišljeni razpravi, osredotočeni na zmanjševanje problemov z medvedi. Naš uspeh je temeljil na pragmatičnih pristopih. Usmerili smo se na zmanjševanje konfliktov in nismo izgubljali časa s prepiri o tem, koliko medvedov »bi lahko imeli«. Konflikti z medvedi se dogajajo ne glede na to, ali so populacije velike ali so majhne. Ko smo se dogovorili, da je treba zagotoviti varnost ljudem in ekonomsko varnost rančarjem, smo lahko začeli iskati rešitve. Ključne pa so bile električne ograje na območjih, kjer so živali kotile, oziroma na dvajsetih pašnikih. Sproti smo odstranjevali poginule živali z rančev, kadavre smo nato kompostirali, z električnimi ograjami smo zavarovali vse majhne zbiralnice odpadkov, zagotovili smo spremljanje čred s »pastirji« na konjih, ki so nadzorovali živino in spremljali volkove prek radijske telemetrije, uporabili smo tudi pastirske pse. Tako nam je uspelo bistveno zmanjšati število konfliktov. Ljudi smo tudi povezali prek elektronske pošte, facebooka in telefona, da so se med seboj obveščali o prisotnosti medvedov. To smo imenovali medsosedska mreža. Kar je poceni način za to, da si ljudje izmenjujejo informacije o aktivnosti medvedov.
 

Odpravili ste se med kmete, da bi se lotili reševanja problemov z velikimi zvermi. Vendar ste med njimi živeli leto dni, ne da bi načenjali problematiko velikih zveri. S kakšnim namenom in kakšne so bile vaše izkušnje?


Tisto leto sem res porabil za to, da sem jih poslušal in si prizadeval razumeti, kaj je zanje pomembno. Ugotovil sem, da so bile za preživetje njihovega načina življenja pomembne zlasti invazivne tujerodne rastlinske vrste in cene govedi. Tudi medvedi so bili pomembni, toda odločil sem se, da bom skupnosti rejcev najprej pomagal razviti nekakšen bionadzor invazivnih vrst rastlin, kar je bila dolga pot do vzpostavitve zaupanja med mano in rančarji. Ugotovil sem, da je včasih pomembno začeti z naložbo v dobre odnose in šele nato iz teh odnosov kaj pridobiti (Make deposits before asking for withdrawals). Bistvo tega je, da moramo včasih ljudem pomagati tam, kjer jih najbolj boli, pri zanje najbolj nujnih zadevah, medved lahko pride na vrsto pozneje. Takšen način mi je zagotovil tudi precej kredibilnosti in rejci živine so videli, da mi je za njihove težave res mar.


Kateri so vaši glavni principi delovanja z rejci živine in drugimi deležniki, ko govorimo o sobivanju z velikimi zvermi?


Najpomembnejši vidik dela, povezanega z velikimi zvermi, so formalna srečanja in razpravljanje. Ključno je obvladati koordinacijo in organizirati redna srečanja oziroma vodene posvetovalne skupine. Brez tega ni graditve zaupanja in kredibilnosti med deležniki ne na individualni ne na skupinski ravni. »Konzervacija«, ohranitev, se mora začeti pri »konverzaciji«, s pogovorom. S pogovori med deležniki se lahko uskladimo glede razumevanja problema, oblikujemo cilje in nato skupaj poiščemo rešitve. Če se ljudje ne strinjajo s tem, kaj je dejanski in kaj navidezni problem, je skupno iskanj rešitev nemogoče.


Komunikacija med običajno nasprotnima stranema je praviloma težavna in nabita s čustvi. Kako se temu izogniti? Imate kak nasvet za eno in za drugo stran?


Biti človek pomeni biti čustven. Nisem prepričan, da se temu lahko izognemo. Upoštevati in razumeti moramo, da medvedi, volkovi, risi in številne druge zveri vzbujajo čustva. Ključno je, da si deležniki, ki so vpleteni v problem, zaslužijo biti slišani, in če lahko sprejmemo to, da obstajajo različni čustveni odzivi na zveri, se lahko naučimo biti tolerantni drug do drugega. Moramo biti sposobni empatije do drugega.

Volkove so v Montani v preteklosti iztrebili. Leta 1934 so bili ustreljeni zadnji volkovi v narodnem parku Yellowstone. Preživetje nekaj zadnjim sto volkovom, ki so še živeli v vzhodnem delu ZDA v Wisconsinu, Minnesoti in Michiganu, je zvezna država zagotovila s sprejemom akta o ogroženih vrstah.


Na primer, ko sem izvedel, da je volk rejcu ovac v Sloveniji povzročil veliko škodo, sem postal žalosten. Lahko si predstavljam, da je tudi rejec zaradi tega čustveno zelo prizadet. Nočem, da bi škoda vplivala na ekonomsko dobro rejca ali njegove družine in kmetije. Rad bi mu pomagal, da bi se v prihodnje izognili problemom z volkovi, kajti želim si, da bi kmet obdržal svoj posel in bil uspešen.
 

Reciva, da imamo težave z velikim kmetom, ki zavrača priporočene preventivne ukrepe za varstvo premoženja pred zvermi. Obenem ima ta kmet pomemben vpliv na javno mnenje v lokalni skupnosti. Kakšen bi bil vaš pristop?


V takšni situaciji so v igri verjetno prikrite zadeve, ki so dejanski problem. Dobro bi bilo vedeti, ali se »konflikt« res vrti okrog škode zaradi volka ali medveda ali je problem kje drugje in se o tem ne govori. Seveda gre lahko tudi za kombinacijo obojega.
Ključno v tej situaciji je, da si zgradimo odnose, ki temeljijo na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. To je en način »diagnosticiranja«, kaj se v resnici dogaja. In to se lahko zgodi samo v odnosih, v katerih si zaupamo in smo pošteni drug z drugim.

Na praktični ravni pa bi bilo dobro odkriti, s kom je ta posameznik povezan oziroma na čigavo mnenje kaj da, koga upošteva. Če lahko navežemo stik s katerimi izmed njegovih vplivnih prijateljev ali se povežemo z njegovo mrežo, morda lahko sprožimo komunikacijo. Morda nas bo to pripeljalo k temu posamezniku in nam bo uspelo storiti korak naprej.

Postavlja se tudi vprašanje, kdo je najbolj primeren za vzpostavljanje takšnih odnosov. Moj odgovor je, da so to »ambasadorji zveri«. To so posamezniki, ki aktivno delajo na tem področju in se lahko odzovejo na škodne dogodke, saj poznajo biologijo in tehnični vidik uporabe ustreznih orodij, kot so na primer električne ograje, psi čuvaji, intenzivne pašne prakse. Seveda morajo ti posamezniki imeti dobro razvite sposobnosti poslušanja in komuniciranja, ljudje jim morajo zaupati in trdo morajo delati.


Se pravo vprašanje glasi, kdo ima zares rad medveda, volka ali risa, ali je pravo vprašanje drugačno?


Zverem pripada mesto v naravi, saj igrajo pomembno vlogo, uravnavajo populacije kopitarjev, in to tako, da zagotavljajo bolj zdrav gozd ali travnik. Na območjih, kot je na primer Yellowstone, je vrnitev volkov pomagala regulirati velikost obsežnih populacij jelenov.

V resnici ne gre za to, kdo ima in kdo nima rad medvedov ali volkov. Seveda razumem, za kaj pri tem gre, toda premakniti se moramo naprej od tega in sprejeti, da se zveri vračajo v krajino. Torej je zame vprašanje, kako lahko skupaj zmanjšujemo probleme. Gre za to, da smo pragmatični in da iščemo praktične rešitve za ljudi, ki živijo z zvermi. To je pravično v več pogledih. Če so ljudje iz mest zverem naklonjeni, moramo zagotoviti vire in denar, s katerim bomo pomagali tistim na podeželju sobivati z vrstami, kot sta medved in volk.
 

Ali lahko opišete nekaj dobrih in nekaj slabih praks upravljanja velikih zveri v Združenih državah Amerike? Kako ocenjujete upravljanje zveri v Evropski uniji in kako ocenjujete tovrstne izzive in prakse v Sloveniji?


Med dobrimi praksami upravljanja zveri v ZDA je, da deležniki, ki imajo jasna stališča ali vrednote o tem, kako naj bi se upravljalo z zvermi, praviloma lahko uveljavijo svoj vpliv in da je v določenih primerih sodna pot lahko orodje, ki zagotavlja upoštevanje javnega interesa. Izpopolniti pa je treba financiranje preventivnih ukrepov, s katerimi zmanjšujemo problem, ne da bi po nepotrebnem pobijali zveri. Potrebovali bi več finančnih skladov, tako kot jih ima Slovenija in jih za preventivne prakse zagotavlja Evropska unija. To je resnično pozitiven vidik ohranjanja velikih zveri in upravljanja v Evropi in Sloveniji.

Ko sem izvedel, da je volk rejcu ovac v Sloveniji povzročil veliko škodo, sem postal žalosten. Lahko si predstavljam, da je tudi rejec zaradi tega čustveno zelo prizadet. Nočem, da bi škoda vplivala na ekonomsko dobro rejca ali njegove družine in kmetije. Rad bi mu pomagal, da bi se v prihodnje izognili problemom z volkovi.


Prav tako v Sloveniji vidim, da si lovci zelo prizadevajo ohraniti zveri, kot so medvedi ali risi. To je del slovenske zgodovine, in ko lovci lovijo medveda, to počnejo na podlagi dolgoročnega vidika, da mora biti takšno poseganje trajnostno in da medvedi in risi spadajo v tukajšnji gozd. To je resnično pozitiven vidik slovenskega lovstva.


Kaj je glavno sporočilo filma o risu, ki ga boste predstavili na premierah v naslednjih dneh v Ljubljani in Kočevju? Kdo so njegovi avtorji?


Film je koprodukcija med menoj in Gregorjem Šubicem iz Kawka Productions. Zelo tesno smo sodelovali tudi z Rožletom Bregarjem, Matejem Vraničem, Svetlano Dramlič in Matijo Stergarjem. Sporočila filma so, da bo ris v Sloveniji in na Hrvaškem brez človekove intervencije izumrl, da so lovci (in gozdarji) odigrali zgodovinsko vlogo pri vrnitvi risa v Slovenijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in da lovci premorejo posebna znanja, ki bodo omogočila uresničitev projekta. Njihovo pomoč potrebujemo tudi doselitvi risa, ki je danes nujna za ohranitev vrste.
 

Kaj menite o nelegalnem ubijanju živali in o tem, kako bi bilo mogoče ta problem odpraviti?


Nelegalno ubijanje divjih živali je v večini držav kriminalno dejanje in preganjano z zakonom. Če to ne odvrača od krivolova, je pomembno zadevo pogledati podrobneje in proučiti, kaj spodbuja krivolov oziroma protizakonita dejanja.


Kaj menite o legalnem ubijanju velikih zveri in učinku tega na krivolov? V Sloveniji namreč nekateri trdijo, da dovoljeni lov na volka zmanjšuje verjetnost krivolova.


V Montani je lov na zveri, kot so volkovi, legalen, vendar se krivolov in škodni dogodki na čredah kljub temu pojavljajo. Ugotovili smo, da lov na volke zelo malo prispeva k zmanjševanju konfliktov, tako da moramo v vsakem primeru uporabiti preventivne ukrepe.


Kaj boste odnesli s seboj, ko se boste vrnili v ZDA?


Spoznal sem, da so lovci v Sloveniji zelo pomembni za ohranitev divjih živali in da je njihova vloga pri upravljanju velikih zveri dobro premišljena. Rad bi, da bi se ameriški lovci od slovenskih naučili boljšega razumevanja vloge velikih zveri v ekosistemu. V ZDA bom odnesel tudi spoznanje, kako velika in pomembna je tukaj podpora projektom preventive tako z nacionalne kot z evropske ravni. V ZDA se še vedno pogosto borimo za politično voljo in zadostno financiranje za podpro takšnim programom in projektom, ki se osredotočajo na učinkovito preventivno delovanje za zmanjševanje škod, kar pomaga živalim in ljudem. Res bi lahko bili deležni več podpore in resnično sem hvaležen, da ima Slovenija nekaj uspešnih programov, od katerih se svet lahko uči.