Možgani govorijo, še preden otroci izustijo prvo besedo

Naja Ferjan Ramirez, slovenska znanstvenica na Inštitutu za učenje in možganske znanosti v Seattlu, proučuje delovanje otroških možgan.
Objavljeno
05. junij 2018 09.40
Posodobljeno
05. junij 2018 09.41
Naja Ferjan Ramirez med pogovorom TED
Simona Bandur
Simona Bandur
Teza, da se začno dojenčki govora učiti takoj po rojstvu, zveni splošno znana, slovenska znanstvenica, ki deluje na Inštitutu za učenje in možganske znanosti Univerze Washington v Seattlu, pa je to s sodelavci tudi dokazala. Enajstmesečnikom so na glavo posadili napravo, ki se imenuje magnetoencefalografija (MEG), in na podlagi delovanja njihovih možganov ugotovili, da je center za govor dejaven že v času, ko še ne govorijo.

Ko se otrok rodi, zanj noben jezik še ni tuji, čeprav obstajajo domneve, da je že v maternici sposoben zaznati, kateri je materni. Opremljen z vsemi 800 glasovi oziroma fonemi, kolikor jih vsebujejo vsi jeziki sveta, se je sposoben vsakega jezika naučiti, celo več njih. Pod pogojem, da posluša naravne govorce, je ena izmed temeljnih ugotovitev Naje Ferjan Ramirez, raziskovalke na Inštitutu za učenje in možganske znanosti v Seattlu.

Ljubljančanka se je v Združene države Amerike preselila v času študija. Kot vrhunska atletinja v teku na 400 in 800 metrov čez ovire je dobila povabila z več ameriških univerz, odločila se je za Brown. Ves čas študija je tudi tekla, potem pa se je vpisala na doktorski študij iz kognitivne in lingvistične znanosti na kalifornijski univerzi v San Diegu in se povsem posvetila nevroznanosti. To je bil čas, ko si je začela ustvarjati družino – z možem Alexom s koreninami iz Dominikanske republike se je poročila pred osmimi leti. To pravzaprav niti ne bi bilo pomembno za ta intervju, če njeno znanstveno delo ne bi bilo povezano z izkušnjami v družinskem življenju. Zdaj ima namreč tri otroke, ki so živi dokaz tega, da se lahko že malčki naučijo treh jezikov.

image
Osebni Arhiv Naja Ferjan Ramirez


V času najinega pogovora je pestovala še ne dvomesečnega Sancha, bratca triletne Nike in šestletnega Nuna. Ker instituta porodniškega dopusta v ZDA ne poznajo, veliko dela od doma, včasih pa jo dojenček spremlja tudi na inštitut, ki je sicer, kot pravi, do družin zelo prijazen.


Osrednja ugotovitev raziskave, pod katero ste podpisani kot soavtorica, je, da se lahko otroci v že zgodnjem otroštvu naučijo več jezikov. Kaj lahko zdaj naredite na podlagi tega vedenja?

Prvo, kar lahko naredimo, je to, da ustvarimo razmere, v katerih se bodo lahko ljudje že svojega prvega jezika naučili tako, kot so sposobni. Drugo pa to, da najdemo način, kako čim več otrokom omogočiti dostop do še enega jezika v času, ko so njihovi možgani najbolj sposobni za učenje na naraven način.

Noam Chomsky je že v 60. letih prejšnjega stoletja postavil tezo, da nam je sposobnost za učenje jezika prirojena, da je to nekakšen človekov prvinski nagon. Jezik ni nekaj, česar bi se otrok naučil, ampak se mu nekako »zgodi« v razvoju v za to primernem socialnem okolju. Ali vaša raziskava na enajstmesečnih otrocih potrjuje to tezo?

Ne bi ravno rekla, da jo potrjuje. Deloma jo celo zavrača. Da nam je sposobnost za učenje jezikov prirojena, je seveda res, toda raziskave zadnjih nekaj let ugotavljajo, da je jezikovni razvoj zelo povezan s tem, koliko jezika slišimo in kakšna je kakovost tega jezika. Otroci, ki odraščajo v okolju, kjer slišijo manj besed na dan – denimo, da jih ne slišijo 20.000, ampak 6000 –, so v zaostanku za tistimi, ki jih slišijo več. Če bi bil jezik prirojen, ne bi bilo tako.

Tudi Chomsky poudarja primerno socialno okolje.

Tukaj je vprašanje, kako definirati primerno socialno okolje. Pomembno ni le besedišče, ampak tudi to, s koliko govorci imajo otroci stike in kakšno kakovost jezika slišijo. V našem laboratoriju smo ugotovili, da je za zelo zgodnje učenje zelo pomemben pootročen govor z visokimi toni, poudarjenimi besedami in počasnejšim ritmom. Če slišijo več takega jezika, se hitreje naučijo govoriti. Pomembna je tudi vrsta besedišča. Za otroka, kot je Sancho, so bolj primerni kratki stavki in ponavljanje posameznih besed, za triletno hčerko pa že daljši. Govor je smiselno prilagajati otrokovim sposobnostim. To, da se sami od sebe naučijo, če le poslušajo, in da so kot nekakšne gobe, ki le srkajo, je mit. Pomembno je, da slišijo kakovosten jezik in zadosti jezika ter da imajo stike z naravnimi govorci.

Velikokrat starši mislijo, da se bodo otroci naučili nekaj pesmic, zaplesali ob njih, slišali nekaj besed, pa bodo že znali angleško. Ko se to ne zgodi, se radi pritožijo nad neučinkovitostjo učitelja, tečaja …

Če imajo otroci le 20 minut stika z angleščino na teden, se je ne bodo naučili. Slišati morajo zadostno količino kakovostnega jezika, po možnosti od več govorcev. Šele takrat se naučijo dodobra prepoznati enake glasove in jih uvrščati v isto kategorijo.

Zakaj je pomembno, da jezik slišijo od naravnih govorcev?

Jezik se začnemo učiti s posameznimi glasovi. Najprej so to samoglasniki, nato soglasniki, potem zlogi, besede. Naravni in nenaravni govorci te glasove izgovarjajo drugače. Če bi analizirali glasove nenaravnih govorcev, bi videli, da zvenijo drugače kot pri naravnih, in to otroški možgani prepoznajo. Glede na to, da je to sam začetek otrokovega jezikovnega razvoja, vpliva na vse nadaljnje korake. Drugi razlog je to, da so se naravni govorci sposobni z otrokom pogovarjati tako, da ne razmišljajo, katero besedo bodo uporabili, pogovarjajo se spontano. Za primer: jaz dobro govorim špansko, ampak če bi se morala z mojimi otroki pogovarjati v španščini, bi imeli verjetno bolj omejeno besedišče, kot če se pogovarjajo z mojim možem. Pa ne glede na to, da jaz razumem vse, kar se pogovarjajo.

Če nekdo zelo tekoče govori tuji jezik, je seveda tudi to dobro za učenje. Govorim o idealnih okoliščinah, v katerih bi se otroci najlaže naučili jezika.

Kaj pa se dogaja v možganih, ko se otroci začnejo učiti jezika. Kdaj se to začne?

Vemo, da dojenčki že v zadnjih treh mesecih nosečnosti poslušajo. Takrat slišijo glasove, in že ko se rodijo, prepoznajo mamin glas, sposobni so razlikovati tudi med jezikom, ki jih je obdajal, in jezikom, ki jih ni.

Kako pa to ugotovite?

(Pokaže dudo in jo da Sanchu.) S takšno dudo. Otroci namreč sesajo glede na to, kako so vznemirjeni. Opazujemo frekvenco sesanja in sklepamo, ali glas prepozna ali ne.

image
Osebni Arhiv Naja Ferjan Ramirez


Torej bolj intenzivno sesajo, ko slišijo nekaj novega, tujega?

Da.

Kaj pa se dogaja v možganih med učenjem jezika? Kaj so pokazale vaše meritve z MEG?

Otroci od prvega dne poslušajo govor, pri nekaj mesecih začnejo počasi proizvajati samoglasnike in soglasnike. V tem času se jim vzpostavljajo pomembne povezave. Tudi ko samo poslušajo, se jim aktivirajo možganski centri za govor. To pomeni, da se na govor pripravljajo kar nekaj mesecev, preden spregovorijo. Takrat že trenirajo za govor.

Po rojstvu smo menda opremljeni z vsemi fonemi, kolikor ji premorejo svetovni jeziki, potem pa jih zlagoma »izgubljamo«. Kako to poteka?

To ni stoodstotno izgubljanje. V zgodnjem otroštvu smo odprti do vseh jezikov. Tudi če se otrok rodi v Sloveniji in ga nesemo na Kitajsko, se bo tam naučil kitajsko – če bo rasel v takem socialnem okolju, seveda. Sposobni smo se prilagoditi kateremu koli jeziku ali kombinaciji jezikov. Izgubljanje poteka počasi med tem, ko se možgani specializirajo za tisti jezik, ki ga slišijo. S tem se tudi izgublja sposobnost za učenje jezika, ki ga ne slišijo. Možgani poiščejo najbolj efektivno možnost, da procesirajo jezik, ki je naokrog. Pomembno pa je poudariti, da se ni treba specializirati le za enega, ampak lahko tudi za več, če je v zgodnjem otroštvu v okolju več jezikov. Drugega, tretjega in še več jezikov se seveda še vedno lahko naučimo kadarkoli v življenju, vendar so takrat naši možgani že specializirani in je težje. V zgodnjem otroštvu pa so možgani še tako fleksibilni in plastični, da se prilagajajo tistemu, kar slišijo. Kdaj se to obdobje konča, ne vemo čisto točno, je pa tako, da počasi ta sposobnost bledi.

Kaj se pa dogaja v možganih pozneje, ko se začnemo učiti drugega jezika?

Če se začnemo jezika učiti, ko smo že dobri govorci prvega jezika, uporabljamo tega kot podlago za učenje drugega jezika. Če drugega jezika ne uporabljamo dovolj pogosto, ves čas prevajamo. Otroci pa ne razmišljajo tako, če se učijo dveh jezikov naenkrat. Vemo tudi, da če se drugega jezika naučimo pozneje, se to v možganih procesira v istih centrih kot prvi jezik.

Kako se iz vseh besed, ki se kar naenkrat zgrnejo okoli malčka, zgradi celota? Še zlasti če je izpostavljen dvema jezikoma ali trem?

Verjetno so pri tem najbolj pomembni socialni stiki. Nekateri kolegi raziskujejo, kolikokrat mora otrok slišati besedo, da se jo res nauči. To ne pomeni le kvantitete, ampak tudi, v koliko različnih kontekstih jo mora slišati, da res ugotovi, kaj pomeni. Tega se zelo težko naučijo s televizije. Če z otrokom beremo pravljico, se bo ob prvem stiku z neko besedo naučil morda 20 odstotkov pomena. Ko jo bo naslednjič slišal v drugačnem kontekstu, se bo njegovo razumevanje dopolnjevalo. Najbolj pomembno se mi zdi, da se starši zavedajo, da je učenje nekaj, česar ni mogoče na hitro v eni uri narediti, po možnosti z računalnika ali televizije, kajti to je precej kompleksna zadeva. Razvija se s socialnimi stiki, interakcijo s sogovorci, to pa se začne takoj po rojstvu. Zelo pomembne so, denimo, oči, pogled. Če otrok pogleda nekam, se podzavestno ozremo tja in sklepamo, kaj bi rad. Če pogleda v stekleničko, vprašamo, ali bi rad mleko. Kmalu bo stekleničko in mleko povezal. Takih interakcij je že samo v eni uri nešteto, mi nanje nismo pozorni, otroci pa se tako učijo jezika.

Kako pa zgodnje učenje jezika vpliva na možgansko delovanje v poznih letih? Učenje tujih jezikov naj bi na splošno preprečevalo razvoj alzheimerjeve bolezni; tudi tisto v otroštvu?

Teh raziskav sicer nisem delala jaz, se pa nanašajo na podobno temo, kot jo jaz raziskujem. Temu pravijo kognitivne zaloge. Kaj to pomeni? Ljudje, ki govorimo več jezikov, stalno preklapljamo iz enega v drugega. Naši možgani so kot semafor. Posledica tega je, da so bolj fleksibilni, bolj sposobni usmerjati pozornost. Znanstveniki ugotavljajo, da je zaradi tega verjetnost za razvoj alzheimerjeve bolezni manjša.

Povečane kognitivne sposobnosti ste ugotavljali že pri enajstmesečnikih, ki so izpostavljeni več jezikom.

Učenje dveh ali več jezikov ima kar nekaj pozitivnih posledic. Ena od njih je kognitivna fleksibilnost. Možgani so bolj aktivni v predelih, ki so namenjeni usmerjanju pozornosti in opravljanju več opravil naenkrat (executive functioning). Ugotovili smo, da so že pri enajstmesečnikih, ki poslušajo več jezikov, možgani bolj aktivni kot pri tistih, ki poslušajo enega. To potrjuje tezo, da so se otroci, preden so spregovorili, že veliko naučili. V zgodnjem otroštvu so bolj kognitivno fleksibilni, laže se naučijo tretjega jezika, saj preprosto o jeziku več razmišljajo. Vedo, da ima igrača lahko dve imeni ali da so stavki zgrajeni iz več enot ter da se končnice dodajajo oziroma odvzemajo in tako naprej. Otroci, ki se učijo enega jezika, o tem ne razmišljajo, tisti, ki se učijo več jezikov, pa lahko.

image
Tit Košir Naja Ferjan Ramirez med pogovorom TED


V enem od vaših pogovorov TED o ustvarjanju večjezičnih možganov ste navedli primer iz vaše družine, kjer nastajajo vsi mogoči večjezični stavki, kot je: Daddy is pod tušem. Kaj nam to pove?

Ko kombinirajo besede, so stavki še vedno pravilni. To kaže, da so jezikovna pravila usvojili in jih uporabljajo tudi v drugem jeziku. Za primer še dva stavka moje triletnice: I want a jajček for breakfast. Can I have a cunjica for the ducha? [Ducha je prha v španščini]. Seveda takšne stavke uporablja samo doma, ker se zaveda, da jo vsi razumemo in občasno tudi odgovorimo s podobnim stavkom. V vrtcu slovenščine ne uporablja.

V Sloveniji je čedalje bolj pogosto slišati opozorila, da otrok ni dobro preveč zaposliti z dejavnostmi, da jim je dobro pustiti prosti čas, ki si ga sami kreativno zorganizirajo. Zato se tudi zgodnje učenje jezikov obravnava kot nekaj, kar je lahko v breme otroku. Ali je res?

Takšno razmišljanje je zelo razumljivo. Tudi jaz se trudim, da moji otroci niso preobremenjeni z dodatnimi obveznostmi. A v primeru učenja tujega jezika v zgodnjem otroštvu ob pravilnem pristopu ne gre za »dodatno obveznost«. Odrasli imamo pogosto pred očmi, kako smo se učili tujega jezika, denimo angleške nepravilne glagole, in si mislimo, da otroka ne bomo forsirali s tem že v vrtcu. Toda kaj pa otrokov prvi jezik? Tukaj nihče ne razmišlja, da bi bilo to obremenjujoče. To, kar si želim, da bi starši razumeli, je, da se lahko otroci na isti način, kot se naučijo enega jezika, naučijo še drugega, in jih to ne obremenjuje, če je narejeno naravno, skozi igro.

Če so starši iz različnih jezikovnih okolij, imajo ravno tako pogosto pomisleke, da bo obremenjujoče za otroka, če ga bodo izpostavili obema jezikoma, vendar to je dokazano nasprotno: če govorijo v jeziku, ki jim ni naraven, se ga bodo otroci manj naučili. Vsekakor so se sposobni naučiti več jezikov, zato vse starše spodbujamo, da uporabljajo svoj materni jezik, tudi če živijo v drugače govorečem okolju. Če imajo otroci možnost slišati še en drug jezik, je tudi to spodbudno, vendar mora biti narejeno neobremenjujoče.

Ali ste svoje ugotovitve preverili v vrtcih?

Programe, ki jih razvijamo, smo primerjali s tistimi v madridskih javnih vrtcih; tam so namreč za otroke do treh let že uvedli program za učenje angleščine. S tem, da ta ni bil znanstveno raziskan, in niso vedeli, ali v resnici deluje. Zato so prosili nas za pomoč. V njihove vrtce smo uvedli svoj program in ga primerjali. V programu, ki temelji na znanstvenih raziskavah in poteka skozi igro, na način, ki je prijazen do malčka, so se otroci naučili do petkrat več kot v klasičnem. To še enkrat zavrača mit, da otroci jezik kar posrkajo, ne glede na to, kakšna je njegova kakovost in kolikokrat ga slišijo.

Za katere jezike pa je primeren ta program? Ali »uvažate« naravne govorce?

Uporablja se lahko za kateri koli jezik. V Madridu za učenje angleščine že nekaj časa najemajo naravne govorce, da delujejo v njihovih šolah, zato si jih lahko izposodimo in jih usposobimo za delo z otroki: da se znajo z njimi na poseben način pogovarjati ter jih pripraviti do tega, da se naučijo poleg maternega jezika še angleškega.

V Sloveniji so premiki v šolskem sistemu precej počasni. Ali menite, da bi bilo izobraževanje v dveh jezikih mogoče uvesti v bližnji prihodnosti?

V nekaj evropskih državah to že poteka. Spet bom dala za primer Španijo. Tam so bili pri učenju angleščine v zaostanku, pred petnajstimi leti pa so se odločili, da bodo to sistematsko spremenili, in takrat so začeli uvajati naravne govorce v šolski sistem. Zdaj so ugotovili, da je to smiselno tudi z ekonomskega vidika, torej da se jezik uvede, ko je učenje še precej preprosto in lahko poteka na naraven način. Tudi zato so nas sprejeli z odprtimi rokami. Prihodnje leto bomo v tak način poučevanja vključili že tisoč otrok.

Koliko starih?

Od šest mesecev do treh let, tudi zaradi tega, ker tako delijo vrtce – do treh let imajo eno starostno skupino, od treh drugo, ki je že nekakšna mala šola.

V Sloveniji so priljubljene metode vzgoje, ki spodbujajo učenje v naravi, poudarjajo se nevrološki učinki igranja. Ali se s tem ukvarjate tudi na vašem inštitutu?

Jaz se ukvarjam predvsem z jezikom, drugi pa se dotikajo tudi omenjenih tem. Kolegica, na primer, ugotavlja, kakšni so učinki na razvoj kognitivnih sposobnosti, če otroka v zgodnjem otroštvu izpostavljamo glasbi. Nekateri se ukvarjajo s proučevanjem vpliva različnih iger in podobno.

Ali se vaši otroci, ki so navajeni večjezičnosti, mimogrede naučijo še besed iz katerega drugega jezika – glede na to, da so ZDA jezikovno zelo pestre?

Sin je zdaj v šoli in prinese tudi kakšno kitajsko besedo. Ponavadi takoj vpraša, kam sodi.

Kateri jezik pa vaši otroci največ uporabljajo?

Največ gotovo angleščino, z mano govorijo (tudi) slovensko, z očetom špansko. Starejši sin je šel lani poleti prvič za en mesec na počitnice v Slovenijo, kjer je med drugim obiskal poletne tabore. Po vrnitvi je stoodstotno govoril samo še slovensko (smeh). Sicer ni dolgo trajalo, da se je vrnil v stare tirnice, kajti potem je šel v šolo. Toda brez težav preklaplja in z mano govori slovensko.