Pomisleki: Mundial

Nogomet za skoraj slepe: moral sem se privaditi neartikuliranim krikom jeze in vzdihom razočaranja, moral sem se navaditi molka, ki je povedal več kot vsi glasovi.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 20.49
Znak za svetovno prvenstvo na eni od moskovskih zgradb FOTO: AFP
Mitja Čander
Mitja Čander
V svojem srednjedolgem življenju sem bil in nehal biti marsikaj, a vedno sem bil in ostal fuzbaler.

Kolikokrat je žoga kot metek šinila mimo mene, da se je samo zabliskalo, jaz pa nisem niti trznil. Kolikokrat sem jo zagledal, kako se počasi kotali proti meni, in se pripravil na njen sprejem, a sem jo potem v celoti zgrešil, da se je počasi odkotalila stran. Kolikokrat sem brcnil v avt brez pravega razloga. Kolikokrat sem podal nasprotniku tudi takrat, ko sem bil povsem sam. Kolikokrat sem podal preveč nazaj ali preveč naprej, da bi soigralci lahko sprejeli žogo. Kolikokrat sem v obrambi pozabil na nasprotnega igralca, da je bil ta sam pred golom, kot da bi se tja pričaral iz nič. Kolikokrat sem kresnil nasprotnika po nogi, ne da bi hotel biti grob. Kolikokrat sem se zavrtel okoli lastne osi, ko nenadoma nisem več vedel, kje je žoga in kje so soigralci, vse se je odvilo prehitro.

Moral sem se privaditi neartikuliranim krikom jeze in vzdihom razočaranja, moral sem se navaditi molka, ki je povedal več kot vsi glasovi. Navadil sem se, da sem dobival malo žog. Moral sem stoično prenesti preigravanja med nogama in podobne šaljivosti. Bilo je samoumevno, da sem izbran za igro zadnji med vsemi kandidati, včasih samo za število, včasih, ker sem imel žogo. Pogosto sem sam ali s še kakim nesrečnikom, ki je bil praviloma iz podobne kategorije kot jaz, obsedel ob robu igrišča srečen, da mi ni treba za povrh še pobirati žog.

Imel pa sem tudi svetle trenutke. Včasih sem se v obrambi dobro postavil in žogo nekako izbil. Tu in tam sem jo oddal bližnjemu soigralcu. Včasih mi je uspelo z dolgo podajo nekomu, ki sem ga prepoznal po posebej živi barvi majice ali pa se mi je čez igrišče drl, tu sem!, da bi mi olajšal orientacijo. Včasih sem potegnil in koga pretekel in včasih sem celo močno udaril po golu. Naučil sem se gibati po igrišču čim bolj neopazno, računal sem bolj na prestrežene in odbite kot pa na podane žoge. Ko se je kdo razjezil name kot na polnopravnega soigralca, ki je zapravil imenitno priložnost, me je preplavila hvaležnost. Moja največja nagrada pa je bil zviti gleženj, ko me je podrl izkušeni vratar, ki je ocenil, da bom v nasprotnem primeru brez težav dal gol v prazno mrežo. Včasih sem namreč tudi zadel.

Kot vsi pravi fuzbalerji sem včasih zašel tudi na prave tekme s pravimi vložki in pravimi emocijami. Moj stadion je mariborski Ljudski vrt, kamor me je na drugo jugoslovansko ligo kot dečka vodil ata, kasneje pa sem hodil s prijatelji predvsem na ligo prvakov. Vse na stadionu nas je vsakič znova zaščemelo ob avizu, ki smo ga sicer dobro poznali s televizije. Po prvem sodnikovem žvižgu so najbolj goreči navijači, stacionirani za domačim golom, vedno začeli sunkovito skandirati ŠAMPIONI!, njim pa je kmalu pritegnil ves stadion, da je zrak v veliki posodi udarjal ob njene robove, se odbijal in mešal v nepredvidljivo spojino. V ničemer nisem zaostajal. Kričal sem, skakal na noge, vzdihoval, zadrževal dih, se jezil, sedal, pa potem spet zadrževal dih, padal v ekstazo ob danem golu in v depresijo ob prejetem.

Vse sem počel enako kot drugi. Razlika je bila le v tajmingu. V vsem sem zamujal morda sekundo, včasih malo manj, včasih malo več. V navdušenju, razočaranju, jezi. Ni me bilo strah, da bi me kdo razkrinkal. Na stadionu so vsi fokusirani le na zelenico – tudi če bi koga na tribuni kap, bi to opazili šele med polčasom ali po koncu tekme. Zamujal sem, ker nisem videl na igrišče. Tekmo sem predvsem poslušal. Iz valovanja glasov sem razbral vse zgrešene strele in ostre prekrške, jezikanja sodniku in simuliranja. Videl sem sicer del igrišča, ki je bil takoj pod menoj: videl sem kak duel, kako hitro podajo, to že. Videl sem tudi pike v daljavi in po njihovi zgoščenosti sem sklepal, kje je težišče igre. V prvih minutah sem se diskretno pozanimal, katero polovico zasedajo naši in katero njihovi, po smeri sosednjih pogledov sem zato tudi takrat, ko ni bilo druge opore, takoj vedel, ali napadamo ali pa se branimo. Praviloma med polčasoma je nad nami donela zanosna pesem o domačinih kot najbolj žilavih pijancih na svetu.

Fuzbala že dolgo ne igram več. V teh letih mi res ni treba ogrožati sebe in drugih, si pravim, da bi opravičil lenobo. Tudi na tekmo že par let nisem šel. Vseeno je fajn bolj pogosto videti žogo, čustva le niso vse. S fuzbalom me kot veliko večino pravih fuzbalerjev druži televizija. Fuzbal sem najprej poslušal, večinoma po radiu, pa tudi na televiziji, saj je doma veljalo prepričanje, da mi gledanje televizije z manj kot dveh metrov škodi. Danes gledam fuzbal s kakih desetih centimetrov. Spremljam vzorce, ki jih tkejo igralci z žogo, se razvnemam in včasih odplavam in tuhtam o nečem drugem, dokler me žoga ne prikliče nazaj. Gledam vse mogoče, od Nafte do Reala. Kot vsi pravi fuzbalerji postajam zadnje mesece ob običajnih tekmah vse bolj tih in zadržan; če bi me kdo pozorno pogledal, bi gotovo opazil v mojem izrazu nenavadno blaženost. Prihaja namreč mundial. Praznik vseh praznikov. Mesec strasti, mesec sladkih zmag in grenkih porazov, mesec, ki ga dejansko preživi en sam, šampion. Vsi drugi so prej ali slej tragični junaki.

To tragiko sem zavohal že ob svojem prvem mundialu, Španiji 82. Naša širša domovina je tragično izgubila proti gostiteljem, in to kljub sijajnemu golu Ivana Gudelja, ki sem ga videl šele desetletja kasneje na netu. Oropali so nas sodniki, zviti gostitelji, svetovna zveza in globalne mračne sile. Mehiko 86 sem že gledal pri starem očetu od blizu, pa čeprav na črno-beli televiziji, kljub temu pa nisem registriral Maradonove zlate roke. Italija 90 je prinesla zadnji jugoslovanski poraz, proste strele proti Argentini sem spremljal od blizu na barvni televiziji. Na naslednjih dveh mundialih, ZDA 94 in Franciji 98, sem docela spremenil pozicijo, kot Slovenec sem postal večni opazovalec. Pomagal sem si lahko z vse več kamerami in počasnimi posnetki. Navijal sem za različne reprezentance, a zadržano, naselil sem se v mundialu kot v nekakšnem romanu. Sledil je šok v Bukarešti, ko smo izločili Romunijo in se preselili v raj. Južna Koreja je bila splošna orgija, ki se je končala z razkolom. Spet smo trpeli, tokrat po slovensko. Čez osem let je sledila še Južna Afrika, še ena evforija, ko so pravi navijači jemali enomesečne dopuste ali bolniške ali pa še najbolj pogosto kombinirano. Bili smo bliže preboju, a smo zato še bolj trpeli, ko so Američani zabili gol Alžircem v sodnikovem podaljšku in nas pahnili v pekel.

Daleč sta zdaj Koreja in Afrika, daleč je Rusija. A mundial je mundial, ne bodimo malenkostni, mundial je planetarni obred – še malo in ta svet bo za mesec dni postal neki drugi svet. Globalna skupnost ima svoje organizacije in forume, celo palačo Združenih narodov, druži nas popkultura in še toliko tega, a največ ljudem utripne srce ob nogometni žogi ... Utripne kar tako, za nič, za kos zraka, utripne iz gole radosti, srce žoga, ki ga bo zdaj zdaj odbilo v avt.