V intervjuju preberite:

Nedavno se je vrnila s potovanja po Mehiki, saj zanjo ni ovira niti širjenje koronavirusa. In čeprav je bila vedno med najboljšimi učenci in študenti, je prepričana, da je bistveno pomembnejše, da človek ostane radoveden in ga vedno zanima – zakaj?

Šolanje zanjo nikoli ni bilo poseben izziv. Pravi, da je brez truda dosegala najboljše rezultate. Bila je zlata maturantka, na pravni fakulteti je bila med najboljšimi študenti, zraven je znanje nabirala še v tujini iz ekonomije (v Angliji), prava (na Nizozemskem) in programiranja (ZDA). Zaposlena je v informacijskem podjetju Celtra, zdaj je vodja projektov.

Poleg potovanj skoraj ni področja, ki bi ga Nina Klemenčič (1993) zavračala. Kako širok je krog njenih interesov, kažejo šolski predmeti, ki jih poučuje otrokom s težavami pri pouku: matematika, fizika, španščina, slovenščina, biologija … In ker verjame, da je zdrav duh v zdravem telesu, je dejavna v jahanju, surfanju, smučanju, kolesarjenju, teku, plezanju, potapljanju, tečaj za jogo pa je opravila v Indoneziji.

Veliko mlajših Mehičanov hodi na cepljenje v Teksas, saj Američanom ostaja cepivo, ker precej ljudi zavrača cepljenje. Cepljenje v ZDA je zastonj, toda Američani se zavedajo, da s tem poganjajo gospodarstvo – Mehičani morajo namreč kupiti letalsko karto, najeti hotel, jesti v restavracijah … Na koncu vidiš, da gre za dober posel.

Če gledaš samo na lastne probleme, da nisi dobil povišice ali da imaš žulj na stopalu, se ne bo veliko spremenilo. Včasih ni treba darovati niti enega evra, dovolj je že sodelovanje pri dobri ideji. Tudi v Sloveniji nismo vsi na istem, saj imamo veliko ljudi, ki trpijo, in jim lahko pomagamo.

V poplavi informacij človek ne ve več, kaj je res in kaj ne, hkrati pa niti ne ve, kaj je pomembno in kaj ni. Vsak lahko prebere zgodovinsko knjigo, toda otroka je treba naučiti razlikovanja med tem, kaj je relevantno in kaj ne. Vprašanje je, kdo naj pomaga pri odločanju, komu verjeti in kaj vzeti.