Na temni strani meseca
Tako kot pri problemu sirskih beguncev se je Evropa spet znašla v precepu in mora jesti kislo grozdje, ki ga ni pridelala sama.
Odpri galerijo
Ponovna mednarodna izolacija Irana pravzaprav pomeni, da se bodo v tej državi nujno spet okrepile »trde« skrajne politične sile, kar lahko vodi do spremembe režima in zmanjšanje moči prozahodne politike predsednika Rohanija. FOTO: Reuters
S Trumpovim razdrtjem jedrskega sporazuma z Iranom je vrag vzel šalo. Takšno je mnenje relevantnih svetovnih politikov in komentatorjev. Emmanuel Macron, Angela Merkel in Theresa May v svojih izjavah nenehno omenjajo drug drugega kot garant za skupno mnenje vseh treh evropskih velesil, njihovo stališče pa je, da jedrski sporazum z Iranom zanje velja in da pod nobenim vidikom ni dobro, da so ga ZDA preklicale. Zdi se, da vehementnost in odločnost, ki ju je Trump pokazal pri večini nerazumljivem podiranju tega sporazuma, kaže na več kot le na njegovo notranjo politiko oziroma odvračanje pozornosti javnosti od pornozvezdnice, ki krepko načenja njegov predsedniški ugled. Nekateri menijo, da je vse skupaj povezano s selitvijo in odprtjem novega ameriškega veleposlaništva v Jeruzalemu, z Izraelom in lobijem, ki stoji za njim, torej.
Ko se je manj kot dva dni po Trumpovem preklicu sporazuma sprožila raketna »izmenjava« ognja med Izraelom in sirskim ozemljem, je motiv igre postal precej očiten. Pri CNN do naredili analizo dogajanja in poudarili so, da je Izrael že do zdaj izvajal številne vojaške napade na t. i. iranske pozicije v Siriji. Toda zadnji izraelski napad se je zgodil že v torek ponoči, torej komaj nekaj ur po tem, ko je Trump umaknil ZDA iz sporazuma. CNN je takrat poročala, da so izraelske sile uničevale domnevna iranska vojaška skladišča blizu Damaska, uradni Izrael pa je molčal in poročil ni komentiral. V torek so bile iranske obrambne sile v polni pripravljenosti na iranski odziv, odprla so se zavetišča na Golanski planoti.
V sredo se je izraelski premier Benjamin Netanjahu v Moskvi na paradi ob dnevu zmage sestal z Vladimirjem Putinom in mu razložil, da se ima Izrael vso pravico braniti pred agresijo od zunaj. Putin mu je skladno s poročili povedal, da gre za zelo akuten položaj, in v diplomatski maniri mu je nakazal, kako »želi upati, da bodo zmožni ne le pogovarjati se z njim (z Netanjahujem), temveč tudi poiskati rešitve, ki bodo situacijo zmehčale«.
Trumpova poteza se je že pred tem incidentom opazovalcem zdela uničevalna tudi iz drugih razlogov. V britanskem Guardianu je komentator Simon Tisdall zapisal, da bi Britanija morala odpovedati Trumpov predsedniški obisk in se pridružiti zaveznikom v diplomatskih sankcijah proti ZDA. To precej radikalno stališče je utemeljil z ugotovitvijo, da Trumpova poteza pomeni »svojeglavi diplomatski vandalizem, ki je poln nevarnosti«. Ponovna ameriška vzpostavitev sankcij, je zapisal, je pravzaprav napoved nove vojne. In v tem se je spet dokazal kot mojster kaosa.
Tisdall je pokazal na še druge posledice te eksplozivne »provojne« Trumpove taktike. Ponovna mednarodna izolacija Irana pravzaprav pomeni, da se bodo v tej državi nujno spet okrepile »trde« skrajne politične sile, kar lahko vodi do spremembe režima in zmanjšanje moči prozahodne politike predsednika Rohanija. Pričakujemo lahko naftno krizo in posledično povečanje cen nafte. In končno, je zapisal, ko se še ni vedelo za izraelske napade, bo to privedlo do povečanega konflikta med Sirijo in Izraelom, povečalo bo lokalno jedrsko oboroževalno tekmo, zamajalo zahodna zavezništva v korist Rusije. Zgodovina ameriških napak na Bližnjem vzhodu se meri v številu trupel, ki so posledica napačnih odločitev, nevednosti in arogance ter napačnega vodenja politikov ZDA, je še povedal.
Ključno ob vsem tem je torej vprašanje, kako se bodo na očitno napako, ki je tudi očitno predvsem v interesu Izraela, odzvale evropske sopodpisnice tega sporazuma in Rusija, ki edina v rokah drži učinkovit raketni in protiraketni sistem, ki se ga ZDA in Izrael lahko bojijo. Trumpova grožnja Nemčiji je bila kmalu po objavi »odjave« zelo jasna in nedvoumna, velja pa bržkone tudi za svarilo vsem drugim. Če Nemčija ne bo spoštovala embarga do Irana, ki ga je vsilil Trump, država v prihodnje ne bo mogla več gospodarsko sodelovati z ZDA.
Taka odločitev seveda odpira ne le vrata za klasično, temveč tudi za trgovinsko vojno. Državi, ki se kot velesili pri tem počutita ugodno, sta bržkone Rusija in Kitajska, kajti širjenje trgovinske vojne proti Evropi njun problem dela bistveno manjši. Trump namreč ne more napovedati trgovinske vojne proti celotnemu svetu in Izrael je premajhen trg za ekskluzivno gospodarsko izmenjavo z ZDA. Toda čeprav se tri evropske velesile, Nemčija, Francija in Velika Britanija, še držijo načela, da bodo vztrajale pri sporazumu z Irakom, se pri denarju in ekonomiji v kompetitivnem svetu problem lahko bistveno zaostri.
Tako kot pri problemu sirskih beguncev se je Evropa spet znašla v precepu in mora jesti kislo grozdje, ki ga ni pridelala sama. Pravo vprašanje torej je, koliko načelnosti v odzivu na to dejstvo premorejo države EU in koliko sama EU kot supranacionalna zveza. Teza ob napadih med Izraelom in Iranom vprašanje načelnosti dobro izpostavlja: nemška vlada je iranski napad na Izrael, poročajo agencije, označila za hudo provokacijo in ga ostro obsodila, zraven pa povedala, da se ima Izrael pravico braniti. Nič ni obsodila prvotnih izraelskih napadov, nič ni povedala, da se ima tudi Sirija pravico braniti, in nič, da se ima pravico braniti Iran. Tudi ni povedala, da je za zadnje rožljanje z raketami mogoče s prstom pokazati na Trumpa. Povedno.
Poanta povedanega je, da že živimo v svetu, v katerem nas dogodki prehitevajo in uhajajo izpod nadzora mednarodne koalicije razuma. Ni se še končala dolgoletna vojna v Siriji in pred vrati je že nova z Iranom z bistveno usodnejšo destabilizacijo Bližnjega vzhoda. V tem dogajanju ne bo manjkalo teorij zarote in zadnji dogodki kažejo, da v marsičem utegnejo biti celo utemeljene.
Izziv, ki stoji pred državami EU in pred samo EU, pa je izjemen. Gre namreč v naravo spopada z ZDA, ki je tradicionalna zavezniška država in od katere v zadnjem stoletju Evropa na pogorišču dveh svetovnih vojn ni imela drugega kot izjemno veliko pomoč, sodelovanje v civilizacijskih projektih, pri vzpostavljanju dolgoročnega miru in blaginje.
Povedati je treba, da govorimo o ZDA, ki jih pod Donaldom Trumpom ni več mogoče prepoznati, in to vedo tudi sami državljani ZDA, vsaj tako je razbrati iz medijskih debat, ki jih v nasprotju z drugimi neevropskimi velesilami tam ne manjka.
Iz tega je pravzaprav mogoče izpeljati naravo resničnega problema, kot ga definira ponesrečena državniška pojava Donalda Trumpa. Gre namreč za temeljne postulate demokracije mednarodne svetovne ureditve. Bržkone imajo prav tisti, ki v Trumpu ne vidijo ZDA, temveč velik odklon od vrednot, ki so jih vzpostavile. Na drugi strani imajo prav tisti, ki trdijo, da Trump ni prišel na oblast z vojaškim udarom, temveč z demokratičnimi sredstvi. Preiskovalne komisije skušajo to tezo spodbiti, zlasti po razkritju temačne vloge, ki jo je v Trumpovo korist na volitvah odigrala Cambridge Analytica, in po razkritju vpletanja ruskih agentov – menda celo v sodelovanju s Putinom – v ameriške volitve.
Toda ne glede na to je problem tu in je rezultat dolgega obdobja in serije napačnih ravnanj, kapitalskih in lobijskih vplivov ter silnic, ki so v odkritem nasprotju z naravo povojne mednarodne pogodbe Združenih narodov. Zato se zdi, da je teža prihodnje demokratične svetovne ureditve predvsem na EU in državah Evrope, ki za zdaj še razumejo govorico v dolgih stoletjih pridobivanih družbenih vrednot in bazičnih civilizacijskih norm. Zdi se, da je edini pravi odgovor EU na hektične dogodke, ki nas že očitno prehitevajo, ta, da ZDA povabi nazaj v univerzum temeljnih človekovih pravic in pravic enakopravnih narodov, ki (ekološko) delijo isti svet. In končno bi se zdela pravilna odločitev, da bi se EU v koaliciji svojih držav pripravila na zavezujoč spopad s Trumpovo izključevalno politiko, kajti polovičarske reakcije bodo na koncu stale neprimerno več kot prva. Ekonomski interesi tega načelnega stališča ne bi smeli zasenčiti.
Na koncu kaže podati še mnenje o hipotetični zmagi Vladimirja Putina. Če bi se namreč, kot nakazujejo ameriške preiskovalne komisije, izkazalo, da je Rusija na volitvah v ZDA res pomagala zmagati Trumpu, bi Putin izpadel kot mednarodnopolitični genij. V danem trenutku je edini, ki brez obzirov, strahov in suvereno poziva k vzpostavitvi miru na Bližnjem vzhodu, medtem kot Trump razdira zahodno zavezništvo in počne to, kar so nekoč očitali Sovjetski zvezi.
Dejanje mojstra kaosa
Ko se je manj kot dva dni po Trumpovem preklicu sporazuma sprožila raketna »izmenjava« ognja med Izraelom in sirskim ozemljem, je motiv igre postal precej očiten. Pri CNN do naredili analizo dogajanja in poudarili so, da je Izrael že do zdaj izvajal številne vojaške napade na t. i. iranske pozicije v Siriji. Toda zadnji izraelski napad se je zgodil že v torek ponoči, torej komaj nekaj ur po tem, ko je Trump umaknil ZDA iz sporazuma. CNN je takrat poročala, da so izraelske sile uničevale domnevna iranska vojaška skladišča blizu Damaska, uradni Izrael pa je molčal in poročil ni komentiral. V torek so bile iranske obrambne sile v polni pripravljenosti na iranski odziv, odprla so se zavetišča na Golanski planoti.
V sredo se je izraelski premier Benjamin Netanjahu v Moskvi na paradi ob dnevu zmage sestal z Vladimirjem Putinom in mu razložil, da se ima Izrael vso pravico braniti pred agresijo od zunaj. Putin mu je skladno s poročili povedal, da gre za zelo akuten položaj, in v diplomatski maniri mu je nakazal, kako »želi upati, da bodo zmožni ne le pogovarjati se z njim (z Netanjahujem), temveč tudi poiskati rešitve, ki bodo situacijo zmehčale«.
Trumpova poteza se je že pred tem incidentom opazovalcem zdela uničevalna tudi iz drugih razlogov. V britanskem Guardianu je komentator Simon Tisdall zapisal, da bi Britanija morala odpovedati Trumpov predsedniški obisk in se pridružiti zaveznikom v diplomatskih sankcijah proti ZDA. To precej radikalno stališče je utemeljil z ugotovitvijo, da Trumpova poteza pomeni »svojeglavi diplomatski vandalizem, ki je poln nevarnosti«. Ponovna ameriška vzpostavitev sankcij, je zapisal, je pravzaprav napoved nove vojne. In v tem se je spet dokazal kot mojster kaosa.
Nemčija pod pritiskom
Tisdall je pokazal na še druge posledice te eksplozivne »provojne« Trumpove taktike. Ponovna mednarodna izolacija Irana pravzaprav pomeni, da se bodo v tej državi nujno spet okrepile »trde« skrajne politične sile, kar lahko vodi do spremembe režima in zmanjšanje moči prozahodne politike predsednika Rohanija. Pričakujemo lahko naftno krizo in posledično povečanje cen nafte. In končno, je zapisal, ko se še ni vedelo za izraelske napade, bo to privedlo do povečanega konflikta med Sirijo in Izraelom, povečalo bo lokalno jedrsko oboroževalno tekmo, zamajalo zahodna zavezništva v korist Rusije. Zgodovina ameriških napak na Bližnjem vzhodu se meri v številu trupel, ki so posledica napačnih odločitev, nevednosti in arogance ter napačnega vodenja politikov ZDA, je še povedal.
Poanta povedanega je, da že živimo v svetu, v katerem nas dogodki prehitevajo in uhajajo izpod nadzora mednarodne koalicije razuma.
Ključno ob vsem tem je torej vprašanje, kako se bodo na očitno napako, ki je tudi očitno predvsem v interesu Izraela, odzvale evropske sopodpisnice tega sporazuma in Rusija, ki edina v rokah drži učinkovit raketni in protiraketni sistem, ki se ga ZDA in Izrael lahko bojijo. Trumpova grožnja Nemčiji je bila kmalu po objavi »odjave« zelo jasna in nedvoumna, velja pa bržkone tudi za svarilo vsem drugim. Če Nemčija ne bo spoštovala embarga do Irana, ki ga je vsilil Trump, država v prihodnje ne bo mogla več gospodarsko sodelovati z ZDA.
Taka odločitev seveda odpira ne le vrata za klasično, temveč tudi za trgovinsko vojno. Državi, ki se kot velesili pri tem počutita ugodno, sta bržkone Rusija in Kitajska, kajti širjenje trgovinske vojne proti Evropi njun problem dela bistveno manjši. Trump namreč ne more napovedati trgovinske vojne proti celotnemu svetu in Izrael je premajhen trg za ekskluzivno gospodarsko izmenjavo z ZDA. Toda čeprav se tri evropske velesile, Nemčija, Francija in Velika Britanija, še držijo načela, da bodo vztrajale pri sporazumu z Irakom, se pri denarju in ekonomiji v kompetitivnem svetu problem lahko bistveno zaostri.
Tako kot pri problemu sirskih beguncev se je Evropa spet znašla v precepu in mora jesti kislo grozdje, ki ga ni pridelala sama. Pravo vprašanje torej je, koliko načelnosti v odzivu na to dejstvo premorejo države EU in koliko sama EU kot supranacionalna zveza. Teza ob napadih med Izraelom in Iranom vprašanje načelnosti dobro izpostavlja: nemška vlada je iranski napad na Izrael, poročajo agencije, označila za hudo provokacijo in ga ostro obsodila, zraven pa povedala, da se ima Izrael pravico braniti. Nič ni obsodila prvotnih izraelskih napadov, nič ni povedala, da se ima tudi Sirija pravico braniti, in nič, da se ima pravico braniti Iran. Tudi ni povedala, da je za zadnje rožljanje z raketami mogoče s prstom pokazati na Trumpa. Povedno.
V velikem obratu
Poanta povedanega je, da že živimo v svetu, v katerem nas dogodki prehitevajo in uhajajo izpod nadzora mednarodne koalicije razuma. Ni se še končala dolgoletna vojna v Siriji in pred vrati je že nova z Iranom z bistveno usodnejšo destabilizacijo Bližnjega vzhoda. V tem dogajanju ne bo manjkalo teorij zarote in zadnji dogodki kažejo, da v marsičem utegnejo biti celo utemeljene.
Izziv, ki stoji pred državami EU in pred samo EU, pa je izjemen. Gre namreč v naravo spopada z ZDA, ki je tradicionalna zavezniška država in od katere v zadnjem stoletju Evropa na pogorišču dveh svetovnih vojn ni imela drugega kot izjemno veliko pomoč, sodelovanje v civilizacijskih projektih, pri vzpostavljanju dolgoročnega miru in blaginje.
Povedati je treba, da govorimo o ZDA, ki jih pod Donaldom Trumpom ni več mogoče prepoznati, in to vedo tudi sami državljani ZDA, vsaj tako je razbrati iz medijskih debat, ki jih v nasprotju z drugimi neevropskimi velesilami tam ne manjka.
Iz tega je pravzaprav mogoče izpeljati naravo resničnega problema, kot ga definira ponesrečena državniška pojava Donalda Trumpa. Gre namreč za temeljne postulate demokracije mednarodne svetovne ureditve. Bržkone imajo prav tisti, ki v Trumpu ne vidijo ZDA, temveč velik odklon od vrednot, ki so jih vzpostavile. Na drugi strani imajo prav tisti, ki trdijo, da Trump ni prišel na oblast z vojaškim udarom, temveč z demokratičnimi sredstvi. Preiskovalne komisije skušajo to tezo spodbiti, zlasti po razkritju temačne vloge, ki jo je v Trumpovo korist na volitvah odigrala Cambridge Analytica, in po razkritju vpletanja ruskih agentov – menda celo v sodelovanju s Putinom – v ameriške volitve.
Toda ne glede na to je problem tu in je rezultat dolgega obdobja in serije napačnih ravnanj, kapitalskih in lobijskih vplivov ter silnic, ki so v odkritem nasprotju z naravo povojne mednarodne pogodbe Združenih narodov. Zato se zdi, da je teža prihodnje demokratične svetovne ureditve predvsem na EU in državah Evrope, ki za zdaj še razumejo govorico v dolgih stoletjih pridobivanih družbenih vrednot in bazičnih civilizacijskih norm. Zdi se, da je edini pravi odgovor EU na hektične dogodke, ki nas že očitno prehitevajo, ta, da ZDA povabi nazaj v univerzum temeljnih človekovih pravic in pravic enakopravnih narodov, ki (ekološko) delijo isti svet. In končno bi se zdela pravilna odločitev, da bi se EU v koaliciji svojih držav pripravila na zavezujoč spopad s Trumpovo izključevalno politiko, kajti polovičarske reakcije bodo na koncu stale neprimerno več kot prva. Ekonomski interesi tega načelnega stališča ne bi smeli zasenčiti.
Na koncu kaže podati še mnenje o hipotetični zmagi Vladimirja Putina. Če bi se namreč, kot nakazujejo ameriške preiskovalne komisije, izkazalo, da je Rusija na volitvah v ZDA res pomagala zmagati Trumpu, bi Putin izpadel kot mednarodnopolitični genij. V danem trenutku je edini, ki brez obzirov, strahov in suvereno poziva k vzpostavitvi miru na Bližnjem vzhodu, medtem kot Trump razdira zahodno zavezništvo in počne to, kar so nekoč očitali Sovjetski zvezi.
