Obstaja druga Slovenija, tista podjetniška. Zelo je zaskrbljena

V zadnjih mesecih sem obiskal okoli 150 podjetij. Nadpovprečno uspešnih podjetnikov, ki so se s podjetništvom večinoma začeli ukvarjati v garaži.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 19.26
V Prekmurju so s paradižnikom Lušt pokazali, da znamo Slovenci moderno kmetovati, ne zgolj sanjati, kako to počnejo Nizozemci FOTO: Uroš Hočevar
Goran Novković
Goran Novković
V zadnjih mesecih sem obiskal okoli 150 podjetij. Nadpovprečno uspešnih podjetnikov, ki so se s podjetništvom večinoma začeli ukvarjati v garaži. In družinskih podjetij, ki nadaljujejo družinsko podjetniško tradicijo že drugo ali tretjo generacijo. Mnoge je strah, po volitvah še bolj.

To niso podjetja, ki jih poznamo v medijih. No, morda samo posredno. Na Vrhniki, denimo, še vedno kdaj pa kdaj slišimo nostalgijo za nekdanjo Industrijo usnja Vrhnika (IUV). Ki je, mimogrede, zelo onesnaževala okolje, kar je bilo razkrito tudi ob nesreči v Kemisu. O IUV se še vedno v medijih sliši več kot o podjetju, ki zdaj prav tam, kjer je bila IUV, daje kruh več kot 500 zaposlenim, med drugim mnogim mladim razvojnikom.

Na Dolenjskem stoji sodobno opremljena tovarna sredi majhne vasi. Proizvaja dele za igralne aparate, med katerimi mnogi končajo v Las Vegasu. V Prekmurju so s paradižnikom Lušt pokazali, da znamo Slovenci moderno kmetovati, ne zgolj sanjati, kako to počnejo Nizozemci. Na Gorenjskem, prav tam, kjer je bila nekoč prostocarinska trgovina ob predoru Karavanke, vsak dan pečejo kremne rezine, ki so uspešnica v Avstriji. V Poljanski dolini pri Škofji Loki so pred tedni odprli povsem novo digitalizirano pametno tovarno. V Zasavju v podjetniškem pospeševalniku z imenom Katapult mladi obiskovalcem z velikim zanosom in ponosom pokažejo svoje ideje za nove izdelke. Na Savinjskem je slovenski podjetnik pred kratkim prevzel podjetje v Nemčiji. Ni prvi.

To je druga Slovenija, ki jo redko lahko vidimo v medijih. Zato je ne poznamo. Prav to Slovenijo skrbi. Zato, ker se z realnimi izzivi srečujejo vsak dan. Ti podjetniki se ne gibljejo le po domačem parketu kot večina politikov, ampak prodajajo po vsem svetu. Zato dobro vedo, kako se obrača svet. Zato marsičesa v Sloveniji ne morejo razumeti. Zato jih skrbi.
 

Prva zgodba: dan, ko mu je ušel inženir


Januarja sem obiskal eno od podjetij na Štajerskem. Lastnik podjetja mi je v pogovoru potarnal: »Eden od naših ključnih inženirjev nas je zapustil. Odšel je v Avstrijo. Kdaj nam bo država pomagala z razbremenitvijo plač?« Pa podjetje sploh ni blizu meje.

To je največja skrb večine podjetnikov na severovzhodu Slovenije, od Koroške do Prekmurja. Z izgubo najboljših razvojnikov izgubijo vsi: lastnik, razvojni oddelki in delavci. Manj bo namreč kakovostnih izdelkov, manj bo zaslužka, nižje bodo plače, manj bo tudi plačanih davkov.

Zdrava kmečka pamet, ki je tisti, ki vodijo državo, pa tudi mnogi drugi začuda ne razumejo. Ena od pojavnih oblik tega nerazumevanja je primerjava bruto in neto plač v Sloveniji in Avstriji. Pri čemer se običajno postavi sklep, da če je obdavčitev plač približno enaka, potem je to v redu. Pa ni.

Produktivnost in dodana vrednost v Avstriji sta bistveno višji kot v Sloveniji. Zato bi morala biti obremenitev plač v Sloveniji nižja kot v Avstriji, saj si povprečno podjetje v Avstriji lahko privošči bistveno višjo investicijo v bruto plačo inženirja kot povprečno slovensko podjetje. Z zornega kota nadpovprečno uspešnega slovenskega podjetnika povedano: »Ne moremo tekmovati z Avstrijci. Ponudijo bistveno večjo bruto plačo pa še javne storitve so v Avstriji bolj kakovostne.« Te besede jasno pričajo, zakaj si manj razvita država ne more privoščiti tako visokih davčnih stopenj kot bolj razvita država. Razen če nima nafte. Slovenija je nima, ta hip pa izvaža številne visokokakovostne kadre, brezplačno. Čeprav smo jih izobrazili v javnem šolstvu, z javnim denarjem.
 

Druga zgodba: tedni, ko čakajo na delavce iz tujine


Ne le visoko strokovnih kadrov. Tudi delavce v gradbeništvu je v Prekmurju že težko dobiti. »Naši rezultati ne bodo takšni, kot si želimo. Cene del pri kooperantih so šle v nebo, naročniki v Sloveniji so skrajno zahtevni, spet smo v cenovnih škarjah.« Tako mi je pred dnevi opisal razmere v gradbeništvu eden od podjetnikov na zahodu Slovenije. Kakovostne kadre je težko dobiti. Iz Bosne in Hercegovine in s Kosova prihajajo, vendar kakovost opravljenih del ni tako dobra kot v preteklosti. Tudi tamkajšnji kadrovski bazeni se praznijo.

»Če zaposlimo gradbinca iz Bosne in Hercegovine, čakamo na papirje tudi po dva meseca. Mi pa delavca potrebujemo hitro,« razlaga gradbinec z vzhoda države in doda, da je mnogim Slovenija samo odskočna deska za Avstrijo in Nemčijo. Zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj so še vedno omejitve pri zaposlovanju delavcev iz Hrvaške.
 

Tretja zgodba: birokracija, ko napotujejo delavce na delo v tujino


Čeprav je Evropska unija zasnovana na ideji o prostem pretoku kapitala, storitev in dela, se naši podjetniki čedalje bolj srečujejo tudi z omejitvami pri napotitvah delavcev na razvite trge EU. Ena od podjetnic se je februarja, namesto da bi se posvetila poslovanju, morala ubadati z naslednjimi neznankami:

»Naši monterji so na različnih delovnih mestih. Oktobra je bil denimo eden od njih štiri dni v našem skladišču. Tri dni je montiral v Italiji, nakar se je za dva dneva vrnil delat domov. Sledil je odhod na drugo delo v Italijo za dva dneva, pa tri dni v Nemčijo, vmes tri dni v Francijo, ob koncu meseca pa spet v Nemčijo. Kako naj v takšnih primerih pravilno obračunamo plače in nadomestila? Kje naj pridobimo podatke za upoštevanje minimalnih določil, ki jih zahteva država, v katero so monterji napoteni? Kako naj obračunamo plačo v primeru, ko tri ure na dan dela v Nemčiji, nato odpelje material v Francijo in tam montira še štiri ure? Kako naj pridobimo potrdilo A1, če mora monter nujno v državo EU zaradi reklamacije ali nujne zamenjave poškodovanega oz. bolnega monterja?«

Si predstavljate, da se morate ubadati s takšno birokracijo? Bi še imeli kaj veselja biti podjetnik?

Res je to posledica pravil v EU, a ne manjka tudi domačih birokratskih ovir. Prav zato bodo nekateri podjetniki veseli, če še nekaj časa ne bo vlade. Naslednjo izjavo sem v zadnjih dneh večkrat slišal: »Vsaj ne bo novih predpisov, ki se jim bo treba spet prilagajati.«
 

Četrta zgodba: kako politiki ne morejo sestaviti učinkovite vlade!


Podjetniki so odvisni od prodaje na trgu. Če niso učinkoviti in če ne sledijo povpraševanju tistih, ki plačujejo za njihove izdelke in storitve, jih kmalu ne bo več. Zato težko razumejo neučinkovito delovanje politike. Politika, zlasti slovenska, je zanje drug svet. Svet izključevanja in bitke egocentrikov. V poslu pa je nujno sodelovati, če hočeš preživeti. Večina uspešnih slovenskih podjetnikov se zato zgraža nad tem, kar vidi o političnih diskusijah na televiziji. »Kako da se ne morejo dogovoriti o vladi, ki bi imela večino in bi bila hkrati učinkovita? Ki bi naredila Slovenijo podjetno, ne pa ideološke? Mar jim volivci nismo dali glasov zaradi zaupanja, da bodo sposobni sestaviti takšno vlado?« To me je ta teden spraševal eden od podjetnikov.

Podjetnike najbolj moti, da jih skoraj nihče od politikov ne upošteva. Da ne upoštevajo njihovih argumentov. Podjetniki namreč vsak dan upoštevajo želje tistih, ki plačujejo za njihove produkte. Politiki pa se ukvarjajo z vsemi drugimi družbenimi skupinami bolj kot z uspešnimi podjetniki in zaposlenimi v podjetjih, čeprav tudi oni plačujejo davke. To je zanje narobe svet.

Seveda države ni mogoče voditi na podjetniški način. Imajo pa podjetniki prav, ko pričakujejo večjo učinkovitost in kakovost pri upravljanju javnih zavodov in države nasploh. Predvsem pa pozornost politike do podjetnikov in zaposlenih v podjetjih, saj so navsezadnje prav ti največja skupina volivcev in davkoplačevalcev. Morda tudi zato dosegamo komaj 50-odstotno volilno udeležbo.
 

Peta zgodba: diskriminacija domačih investitorjev


Težko razumejo tudi, da vlada ponuja subvencije tujim investitorjem, medtem ko domači po istem zakonu subvencij še niso deležni. Nekateri še nekako razumejo pomoč slovenske države pri investiciji v Magno ali Revoz, ker države danes tekmujejo za velike investicije.

Toda skoraj nihče ne razume dvojega:

• zakaj podpora investiciji v škotsko žago, ki izrazito konkurira domačim žagam;

• zakaj je bilo zakon za investicijo v Magno mogoče spraviti skozi parlament v nekaj mesecih, za sistemski zakon, ki je izenačil domače investitorje s tujimi, pa je minilo skoraj dve leti.

»To je diskriminacija,« je bil stavek nemalo podjetnikov. Skoraj vseh, s katerimi sem se pogovarjal o tem.
 

Šesta zgodba: »Ne vem, ali naj investiram ali ne?«


Zadnja zgodba je iz poglavja Zgodovina nas uči. Slovenski podjetniki in slovensko gospodarstvo je, razen izjem, ob zadnji veliki krizi doživelo katarzo. Zaradi prezadolženosti so številna podjetja bankrotirala, več deset tisoč delavcev je izgubilo službo.

V zadnjih desetih letih slovenski podjetniki in podjetja niso le izboljšali poslovanja, zelo povečali izvoza in znova zaposlili več deset tisoč delavcev, ampak so se tudi zelo razdolžili. »Moja poslovna filozofija je, da nimam nobenega kredita. Širimo se in investiramo samo z lastnim denarjem,« mi je ta teden pripovedoval zasavski podjetnik. Seveda večina ni brez kreditov, a zadolženost je bistveno manjša kot leta 2008.

Po drugi strani država, ob tako visoki gospodarski rasti, zelo počasi odplačuje in zmanjšuje javni dolg. Zato podjetniki težko razumejo tudi izrazito nekritičnost do slabega upravljanja nekaterih delov javnega sektorja. Zato jih je strah, da se kriza ne ponovi. »Moji kupci želijo, da investiramo v širitev proizvodnje. Pa ne vem, kaj bi,« mi je pred volitvami in po njih večkrat dejal eden od vidnejših slovenskih politikov.

Slovenija bi lahko rasla še hitreje, če bi podjetniki zaupali politikom. Več bi investirali. Več bi bilo delovnih mest. Več bi bilo davčnih prilivov.

V mnogih od 150 obiskanih podjetjih sem videl zadovoljne mlade, ki so delali za stroji in za računalniki, v proizvodnji in v razvojnih oddelkih. Zato me je začudila izjava Marka Funkla, vodje Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, na TV Slovenija, da so edina priložnost za mlade službe v javnem sektorju.

Ko vidiš drugo Slovenijo, podjetno Slovenijo, ko obiščeš toliko podjetij, se zdi takšna izjava neverjetna. Res je, da imamo resne težave tudi s prekarnimi oblikami dela. Toda takšna izjava se zdi nekomu, ki je videl toliko podjetij, kot da bi padla z meseca.

Bolje bi se bilo vprašati, kako bomo še več mladim omogočili, da bodo dobili še več dobrih služb v podjetjih. Da jih bomo več obdržali v Sloveniji in da nam ne bodo uhajali v tujino. To je ključno vprašanje, ki ga je predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov Marjan Batagelj v enem od soočenj postavil prvakom strank. Ker ni bilo pravih odgovorov, jih je moral posvariti, da se ne bo zgodilo, da nam bodo čez mejo začeli uhajati tudi podjetniki.

Navedene zgodbe jasno pričajo o tem, zakaj to ni nemogoče. Prej nasprotno.

**

Goran Novković je izvršni direktor SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.