Pašteta in Cockta
Preživelo premoženje bi se morda še dalo zakrpati, toda tega se je lotil menedžment z Divjega zahoda.
Z izkušnjami se naučiš celo reklamne hudournike selekcionirati in racionalizirati. Te dni pa se mi je zgodilo prav to: preskočil sem prva stavka in potem iskal smisel od zadaj naprej. Nič hudega, bral sem oglas Atlantic Group iz Varaždina, novega lastnika blagovnih znamk Kolinske in Droge, in postajal sem vse bolj zmeden. Se v Varaždinu zajebavajo ali gre za kaj bolj pretanjenega? In tako se je počasi izluščilo, da Atlantic v bistvu pripravlja 60-letnico Cockte, bodo pa ob tej priložnosti začasno zamenjali barvo in dizajn. Tudi manekenke se bodo pokazale v izbrani modri barvi.
V resnici so v Atlanticu že v prvem stavku napisali, da je Cockta slovenska blagovna znamka, »ki je že davno presegla meje in še vedno ohranja sloves najmočnejših blagovnih znamk v regiji«. Skratka, pijača, ki bi lahko veljala že za nekaj tradicionalnega (prva prodaja leta 1953), hkrati pa prilagodljiva od Planice do balkanskih železnic in svetovne jadralske elite. Če ne bi bilo Coca-Cole in njene monstruozne tehnologije distribucije, bi si verjetno pred desetletji tudi Cockta lahko vzela svoj del pogače.
Posebej je zanimivo, da se Atlantic ne peča z blagovno znamko, ampak že uvodoma zapiše: Cockta je slovenska blagovna znamka, in na koncu: Cockta bo sloves kultne slovenske znamke ohranila vsaj še nadaljnjih 66 let. Če prav razumemo, v Varaždinu priznavajo, da gre »moralno« absolutno za produkt deželice Avsenika in smučarije, pravno stanje pa je seveda geometrijsko drugačno. »Kdo je rekel, da smo izgubili Portorož!« se mi je pred časom z Doba odzval Igor Bavčar, »samo blagovne znamke so zdaj pač njihove.«
K temu je treba dodati nekaj zanimivih detajlov iz Buckinghamske palače. Eden uradnih dostavljavcev za kraljico se najprej znebi mnogo finega papirja, potem pa odpre čudovit majhen kovček iz najboljšega tika, vsebina: škatlice mesnih paštet z najboljšim črno-zlatim leskom. Seveda je tudi diskretno pojasnjeno, da je »dobrodelnik« Atlantic iz Varaždina, Hrvaška, in seznam velemojstrov, ki so te unikate scoprali. Med njimi je tudi prva kuharica gostilne Joška Sirka iz Subide. Seveda vemo, da kraljica te reči takoj pošlje v Afriko.
Atlantic je prodoren poslovni sistem z visokimi merili, zato bi bilo seveda škoda, če bi se taka hrvaška in slovenska podjetja zadrževala v sedanji meddržavni noriji shizofrenije. Navsezadnje je Hrvaška naš drugi največji zunanjetrgovinski partner in tu ne bi smelo biti prostora za kakršen koli nacionalizem. Tako smo lahko le veseli, da bo Atlantic poskrbel za primerno obeleženje 65-letnice Cockte, ki v resnici pripada slovenski kulturi, ne le potica ali čebelji panj. Cockta je namreč že prototip neke nove, industrijske kulture, saj si jo je »izmislil« tehnolog Emerik Zelinka in je že tedaj slonela na reklami.
Skratka, Cockta je bila ena prvih slovenskih raket, ki so v rigidnih časih doktrinarnih in kadrovskih trenj napovedale nov obrat v ekonomiji, trgovini, porabi in porabništvu, s tem pa seveda tudi nove izzive v masovni kulturi. Nekje iz ozadja je bilo že slišati Staneta Kavčiča, v trgovine so že prihajali zapakirani izdelki in Slovenci smo v Trstu že lahko poskušali kokakolo. Zdelo se je, da temu svetu ni bilo več poti nazaj – toda priučeni politiki in direktorji lahko lomastijo tudi drugače. V tisto dobo sodi veliko izgubljenega časa.
Z vdorom tujih trgovcev je padla še zadnja iluzija, preživelo premoženje bi se morda še dalo zakrpati, toda tega se je lotil menedžment z Divjega zahoda. Cockta se je tako najprej znašla v Kolinski, potem pa pri Bavčarjevem konglomeratu – vsega po malem. Bavčar je, kot se za današnje otroke spodobi, najprej razprodal družinsko srebrnino, potem pa še vse preostalo. Vzporedno s tem je pridelava hrane za svoje potrebe ves čas rinila vse globlje, tako da imamo danes za samooskrbo na voljo le še 90 odstotkov govedine in okrog 15 odstotkov zelenjave.
S skoraj enakimi številkami si razbijajo glave pri sosedih, iz česar lahko rokohitrsko potegnemo sklep, da je možno uničiti kmetijstvo tako s Cockto kot z vrhunsko mesno pašteto. Torej primerno vzdušje za 65-letnice, saj pravega zmagovalca ni: v Varaždinu zaradi tiste konzervice ne živijo nič bolje, v Portorožu pa še manj. Naš Židan in njegov hrvaški kolega bi nam morala zaupati, kako se da uničiti kmetijstvo brez pripomočkov, celo brez denarja, ki se ga morajo v Bruslju znebiti, sicer ga bodo potresli nad Sirijo.
V resnici so v Atlanticu že v prvem stavku napisali, da je Cockta slovenska blagovna znamka, »ki je že davno presegla meje in še vedno ohranja sloves najmočnejših blagovnih znamk v regiji«. Skratka, pijača, ki bi lahko veljala že za nekaj tradicionalnega (prva prodaja leta 1953), hkrati pa prilagodljiva od Planice do balkanskih železnic in svetovne jadralske elite. Če ne bi bilo Coca-Cole in njene monstruozne tehnologije distribucije, bi si verjetno pred desetletji tudi Cockta lahko vzela svoj del pogače.
Posebej je zanimivo, da se Atlantic ne peča z blagovno znamko, ampak že uvodoma zapiše: Cockta je slovenska blagovna znamka, in na koncu: Cockta bo sloves kultne slovenske znamke ohranila vsaj še nadaljnjih 66 let. Če prav razumemo, v Varaždinu priznavajo, da gre »moralno« absolutno za produkt deželice Avsenika in smučarije, pravno stanje pa je seveda geometrijsko drugačno. »Kdo je rekel, da smo izgubili Portorož!« se mi je pred časom z Doba odzval Igor Bavčar, »samo blagovne znamke so zdaj pač njihove.«
Menedžment iz Divjega zahodaZ vdorom tujih trgovcev je padla še zadnja iluzija, preživelo premoženje bi se morda še dalo zakrpati, toda tega se je lotil menedžment z Divjega zahoda. Cockta se je tako najprej znašla v Kolinski, potem pa pri Bavčarjevem konglomeratu – vsega po malem. Bavčar je, kot se za današnje otroke spodobi, najprej razprodal družinsko srebrnino, potem pa še vse preostalo.
K temu je treba dodati nekaj zanimivih detajlov iz Buckinghamske palače. Eden uradnih dostavljavcev za kraljico se najprej znebi mnogo finega papirja, potem pa odpre čudovit majhen kovček iz najboljšega tika, vsebina: škatlice mesnih paštet z najboljšim črno-zlatim leskom. Seveda je tudi diskretno pojasnjeno, da je »dobrodelnik« Atlantic iz Varaždina, Hrvaška, in seznam velemojstrov, ki so te unikate scoprali. Med njimi je tudi prva kuharica gostilne Joška Sirka iz Subide. Seveda vemo, da kraljica te reči takoj pošlje v Afriko.
Atlantic je prodoren poslovni sistem z visokimi merili, zato bi bilo seveda škoda, če bi se taka hrvaška in slovenska podjetja zadrževala v sedanji meddržavni noriji shizofrenije. Navsezadnje je Hrvaška naš drugi največji zunanjetrgovinski partner in tu ne bi smelo biti prostora za kakršen koli nacionalizem. Tako smo lahko le veseli, da bo Atlantic poskrbel za primerno obeleženje 65-letnice Cockte, ki v resnici pripada slovenski kulturi, ne le potica ali čebelji panj. Cockta je namreč že prototip neke nove, industrijske kulture, saj si jo je »izmislil« tehnolog Emerik Zelinka in je že tedaj slonela na reklami.
Skratka, Cockta je bila ena prvih slovenskih raket, ki so v rigidnih časih doktrinarnih in kadrovskih trenj napovedale nov obrat v ekonomiji, trgovini, porabi in porabništvu, s tem pa seveda tudi nove izzive v masovni kulturi. Nekje iz ozadja je bilo že slišati Staneta Kavčiča, v trgovine so že prihajali zapakirani izdelki in Slovenci smo v Trstu že lahko poskušali kokakolo. Zdelo se je, da temu svetu ni bilo več poti nazaj – toda priučeni politiki in direktorji lahko lomastijo tudi drugače. V tisto dobo sodi veliko izgubljenega časa.
Z vdorom tujih trgovcev je padla še zadnja iluzija, preživelo premoženje bi se morda še dalo zakrpati, toda tega se je lotil menedžment z Divjega zahoda. Cockta se je tako najprej znašla v Kolinski, potem pa pri Bavčarjevem konglomeratu – vsega po malem. Bavčar je, kot se za današnje otroke spodobi, najprej razprodal družinsko srebrnino, potem pa še vse preostalo. Vzporedno s tem je pridelava hrane za svoje potrebe ves čas rinila vse globlje, tako da imamo danes za samooskrbo na voljo le še 90 odstotkov govedine in okrog 15 odstotkov zelenjave.
S skoraj enakimi številkami si razbijajo glave pri sosedih, iz česar lahko rokohitrsko potegnemo sklep, da je možno uničiti kmetijstvo tako s Cockto kot z vrhunsko mesno pašteto. Torej primerno vzdušje za 65-letnice, saj pravega zmagovalca ni: v Varaždinu zaradi tiste konzervice ne živijo nič bolje, v Portorožu pa še manj. Naš Židan in njegov hrvaški kolega bi nam morala zaupati, kako se da uničiti kmetijstvo brez pripomočkov, celo brez denarja, ki se ga morajo v Bruslju znebiti, sicer ga bodo potresli nad Sirijo.
