Pomisleki: Produkt kot merilo človeka

Danes je na splošno med ljudmi prevladala ideja o prioriteti gospodarstva pred vsem drugim in vse se vrti okrog zadovoljevanja resničnih ali namišljenih materialnih potreb.
Objavljeno
02. junij 2018 06.00
Posodobljeno
01. junij 2018 15.10
Nefretete FOTO: JOHN MACDOUGALL/AFP
Jožica Grgič
Jožica Grgič
V tednu pred volitvami je komercialna televizija pripravila soočenje med štirimi uspešnimi gospodarstveniki in prvaki parlamentarnih strank. Gospodarstveniki so povedali, kaj jih v Sloveniji ovira, da bi zaslužili še več, in od politikov pričakujejo, da bodo te ovire odstranili. Gledalcem je bilo hitro jasno, na katere politike računajo.

Četverico gospodarstvenikov ovirajo dolgotrajni uradniški postopki, davki, plače javnih uslužbencev, pokojnine, socialne pomoči ... Če bi se Slovenija tega balasta znebila, bi bila obljubljena dežela. Zanje. Govorili so pač v svojem imenu, drugi in drugačni od njih jih ne zanimajo.

Ivo Boscarol se je pridušal, da v Sloveniji le tretjina ljudi polni proračun, druga tretjina so upokojenci, tretja pa javni uslužbenci, brezposelni in drugi, ki jih plačujejo davkoplačevalci.

Gospod, to je bilo razbrati iz njegovega nastopa in pripovedovanja, se s svojim podjetjem čuti samozadostnega. Ne potrebuje državnih uradnikov, gasilcev, policistov, učiteljev, zdravnikov ..., torej ne potrebuje države. Eden od gledalcev je med oddajo cinično tvitnil, naj gre, ko ga bo bolel zob, k Akrapovičevemu (tudi ta je bil gost v studiu) kleparju. Pripomba ni bila na mestu, kajti Ivo Boscarol, odkar je bogat, ne potrebuje več javnega zdravstva. Dejstvo, da so tudi zasebne zdravnike izšolali v javnem šolstvu, torej javni uslužbenci, financirani z denarjem davkoplačevalcev, očitno ni pomembno. Kakor tudi ne, da so se v slovenskem javnem šolstvu izšolali vsi štirje uspešni gospodarstveniki v studiu (poleg Boscarola in Igorja Akrapoviča še Joc Pečečnik in Janko Kodila) ter njihovi zaposleni, brez katerih, tako sami priznavajo, njihova podjetja ne bi bila uspešna. Javnim storitvam, vključno s šolstvom, se najbrž tudi njihovi otroci niso odrekli.

Na pripombo enega od politikov, da so upokojenci upravičeni do pokojnin, saj so plačevali prispevke, je priletel gospodarstvenikov odgovor, da je bil ta denar že porabljen.

Joc Pečečnik je dejal, da dela v desetih državah in da zdravstvo in šolstvo nista v nobeni zastonj tako kot v Sloveniji. Saj nima nič proti, povedati pa le mora. No, ker ju plačujemo davkoplačevalci, nista zastonj, velja pa načelo solidarnosti in sta enako dostopna vsem, ne glede na višino vplačil, ki so odvisna od višine zaslužka.

Res je, da v Sloveniji uradniki pogosto nedopustno dolgo zavlačujejo z upravnimi postopki, toda zagotovo se skupaj z Boscarolom Slovenci ne bi radi zgledovali po Kitajski, kjer je v nekaj urah ustanovil podjetje, odprl račun in začel delati. Postopki so hitri, ker Kitajska pospešuje gospodarsko rast za vsako ceno, tudi za tako visoko, kot so skrajno onesnaženi zrak, tla in voda. Ali bi gospod tam skupaj s svojo tovarno tudi živel, ni povedal, a zagotovo mu ni treba, saj je dovolj poceni kitajskih delavcev, ki nimajo druge izbire.

Četverica gospodarstvenikov je zatrdila, da dobro plačuje svoje delavce, da sebi ne izplačuje dobička, ampak ga nameni za delavce. Poudarjala je, da je slovenska država preveč pogoltna in od njih zahteva preveč denarja, zato imata dva od njih podjetja tudi v tujini, tretji pa je zagrozil, da bo tja preselil svojo načrtovano investicijo, če Slovenija ne bo znižala davkov.

Da so gospodje tako uspešni, zagotovo tudi sami trdo delajo in imajo različne talente. Zaradi tega in ker dajejo delo drugim ter polnijo proračun, jih ljudje cenijo. V tem nastopu pa je, vsaj trojica najglasnejših, bolj kot svoje talente in človeško vrednost predstavljala svojo materialno vrednost in enodimenzionalno miselnost. Zanje je edino, kar ima poleg njih samih vrednost, materialni produkt, ki ga je mogoče dobro prodati. Nobeden od njih pa ne ustvarja produkta, ki bi ga človek zares potreboval ali bi mu olajšal življenje (kot na primer pralni stroj) ali plemenitil človeštvo. Eden proizvaja lahka letala, drugi igralne avtomate, tretji izpušne sisteme za motorje ter avtomobile in četrti šunko. Lahko bi proizvajali orožje, smrtonosne pline ali karkoli škodljivega za človeštvo in bi veljali za uspešne gospodarstvenike, če bi jim prodaja šla dobro.

Danes je na splošno med ljudmi prevladala ideja o prioriteti gospodarstva pred vsem drugim in vse se vrti okrog zadovoljevanja resničnih ali namišljenih materialnih potreb. Tudi morebitne druge potrebe, na primer kultura, izobraževanje, zdravje, se komercializirajo in postajajo del gospodarstva ter s tem tudi del materialnega sveta.

Tržni logiki je podvrženo vse, od znanosti, univerze do umetnosti, obenem pa se zatekamo v svetove, kjer se lahko naužijemo literarnih in drugih umetniških stvaritev iz obdobij, ko te še niso bile zgolj tržno blago. Kakšnega pomilovanja so danes deležni tisti, ki ne študirajo strojništva ali računalništva, ampak humanistiko, arhitekturo, glasbo ... Toda z razvojem naprednih tehnologij bodo čez čas nepotrebni tudi inženirji, celo IT-strokovnjaki bodo na Zahodu izginili, ker bodo vsi proizvodnjo selili tja, kjer so nizki davki in poceni delovna sila. Le do kdaj in do kam?


To se ni zgodilo na vsem lepem, ampak po etapah. Začelo se je tako, da sta v Veliki Britaniji in ZDA na oblast prišla Margaret Thatcher in Ronald Reagan. Thatcherjevo smo si posebej zapomnili po legendarni izjavi, da družba ne obstaja, s čimer je napovedala vzpon neoliberalizma, ureditve, kjer trg nadzira državo in ne obratno, kjer se rušijo vse kolektivne strukture, ki bi bile lahko v napoto tržni logiki. Zdaj se približujemo tistemu, kar je Hegel imenoval duhovno živalsko cesarstvo. Priče smo eroziji javnih storitev, zamenjavi družbenih vrednot za kult privatizacije in dobička, ukinjanju koncepta skupnega dobra ...

Ko se morda komu zazdi, da skupno dobro vendarle tu in tam še obstaja, se pogosto prej ali slej pokaže, da so v ozadju neki interesi. Dva milijona evrov, kolikor jih bo madžarska vlada plačala za gradnjo nogometnega igrišča in nogometno akademijo v Lendavi, najbrž ni čista dobrodelnost brez računice, kakor tudi ni madžarsko financiranje nekaterih medijev. Ni skrivnost, da se madžarski gradbinci pripravljajo na gradnjo železnic v Sloveniji, kakor tudi ne, da je Madžarska pripravljena v drugi tir Koper–Divača vložiti 200 milijonov evrov. Skrivnost pa je, kakšni so motivi.

Madžari so v Sloveniji zelo dejavni tudi na kulturnem področju. V Ljubljani so ustanovili kulturni center, financirajo prevode knjig itd. Madžarska je Prekmurje okupirala leta 1941. Danes za okupacijo ni potrebna vojska, zadostuje kapital.

Ljudje se v upanju, da bodo lahko več kupovali, postopoma odrekajo ne le socialni državi in varnosti, ampak so se pripravljeni odreči tudi svoji državi. Obračajo hrbet solidarnosti in skupnim vrednotam, pa čeprav postaja jasno, da obljube o stalni rasti gospodarstva in kupne moči ne morejo biti izpolnjene. Za povrh je ekološka drama, s katero se sooča planet, drugi obraz ekonomske rasti. Izgubili so spomin na protestantsko etiko – poslovno poštenost in skromnost. Demokracija kot temelj in ponos zahodne družbe pa se spreminja v farso.

image
Muzej iluzij FOTO: MARKO DJURICA/REUTERS


Tržni logiki je podvrženo vse, od znanosti, univerze do umetnosti, obenem pa se zatekamo v svetove, kjer se lahko naužijemo literarnih in drugih umetniških stvaritev iz obdobij, ko te še niso bile zgolj tržno blago. Kakšnega pomilovanja so danes deležni tisti, ki ne študirajo strojništva ali računalništva, ampak humanistiko, arhitekturo, glasbo ... Toda z razvojem naprednih tehnologij bodo čez čas nepotrebni tudi inženirji, celo IT-strokovnjaki bodo na Zahodu izginili, ker bodo vsi proizvodnjo selili tja, kjer so nizki davki in poceni delovna sila. Le do kdaj in do kam?

Na srečo se trg tudi samoregulira. Generaciji x in y nista več toliko navdušeni nad kupovanjem predmetov, ampak denar raje zapravljata za doživetja. Doživetje je tudi pogledati sliko ali prebrati pesem. Zato bo morda kdaj cenjena tudi pesmica, objavljena v osnovnošolskem učbeniku, za objavo katere so njenemu avtorju Bogdanu Novaku pred nedavnim plačali avtorske pravice – 2,15 evra.

Res je, šele ko so zadovoljene osnovne potrebe, pridejo na vrsto slike, pesmi in druge stvari, brez katerih bi bilo življenje prazno. Zelo slikovito je to pojasnil politik, eden od podpisnikov deklaracije o ameriški neodvisnosti: Jaz moram še študirati politiko in vojno, da bi moji sinovi lahko študirali matematiko in filozofijo, moji sinovi pa morajo študirati matematiko in filozofijo (geografijo, trgovino), da bi svojim otrokom omogočili študij slikarstva, glasbe, arhitekture, kiparstva ... To stališče je bilo pomembno za Ameriko, ker so se iz njega pozneje razvile ideje o humanistiki kot vrhuncu oblikovanja nacije.

Državljani se premalo zavedajo možnih črnih scenarijev, ker se še vedno najbolje živi v zahodni kapitalistični družbeni ureditvi. Ustvarjen je bil verjetno najboljši družbeni ustroj do zdaj – socialdemokratska država z blaginjo, ki pa je v razkroju. Oblast bi tako morali zaupati le tistim politikom, ki si prizadevajo za obnovo družbenih vrednot. V nasprotnem bo neizprosen boj za vire in prostor popeljal svet v novo barbarstvo.

Vprašajmo se naposled, kaj je smisel našega življenja: odhajanje na delo, vračanje v večernih urah, spanje, hitenje, kupovanje ... Četudi si lahko kupimo veliko stvari – šunko, lahko letalo, poseben izpuh na vozilu, igro na igralnem avtomatu –, zakaj je potem toliko ljudi nesrečnih? Zakaj je toliko ljudi na antidepresivih in drogah? Ko človek ni več merilo vseh stvari, kakor ga je videl Protagora, ampak postanejo merilo stvari, ki jih poseduje človek, brez zavesti o tem, kdo je, od kod in kam gre, postane odveč – celo samemu sebi.