Rešitev obstaja, le da je nam še ni uspelo najti

Spomin na Andreja Novaka, izjemnega diplomata, prvega stalnega predstavnika Republike Slovenije v Svetu Evrope.
Objavljeno
02. junij 2018 06.00
Posodobljeno
02. junij 2018 15.36
Andrej Novak, prvi predstavnik Slovenije v Svetu Evrope FOTO: Tone Stojko
Milena Šmit
Milena Šmit
Andrej Novak – z odliko je končal študij angleščine in francoščine na Univerzi v Ljubljani – je bil pred vstopom v diplomacijo 25 let novinar pri Delu in potem založnik pri Cankarjevi založbi. S svojim pronicljivim in logičnim mišljenjem je že na začetku poklicne poti postal eden izmed vodilnih analitikov za Bližnji vzhod v tedanji državi in nekaj časa tudi poročevalec iz te regije. Izpod njegovega peresa je v zbirki Pričevanja leta 1969 izšla knjižica Komu Palestina, v kateri je poglobljeno obdelal izvor in vzroke krize na tem nevralgičnem delu sveta. Od leta 1971 do 1974 je bil dopisnik v Parizu, v letih 1980 do 1985 pa dopisnik v Rimu, od koder je napisal knjigo Papež Wojtyła, ki je doslej edino avtorsko in analitično delo slovenskega pisca, posvečeno Janezu Pavlu II. in njegovemu pontifikatu.


Trdni most


»Ko prideš do mostu, ga prečkaj!« se je v govoru na omenjeni slovesnosti spomnil (na)vodila svojega očeta sin Luka. »Še danes se v družini držimo njegovega prepričanja, da nobeno delo ni težko, je le delo, ki ga je treba opraviti,« je poudarila v prispevku soproga Edvina, ko je povedala, da se je Andrej vsake nove naloge lotil preudarno in z vedrino.

V času, ko so se v Evropi najavljale velike spremembe, je leta 1990 sprejel ponujeno mesto jugoslovanskega generalnega konzula v Strasbourgu. Ko so se začeli napetosti in prvi konflikti, je zapustil svoje delovno mesto, rekoč, »to ni več moja država, moja država je Slovenija!« Varnostnik, ognjeviti Črnogorec, mu je z vanj uperjeno brzostrelko odvrnil: »Šefe, ja te puno poštujem, ali sad si ti moj neprijatelj!« (Šef, jaz te zelo spoštujem, a sedaj si moj sovražnik.) Streljanja ni bilo.
»Tako se je takrat Andrej preselil iz jugoslovanske rezidence, si najel skromno stanovanje, kjer ni bilo ničesar razen mize in stola in od koder je kot neuradni predstavnik Slovenije dosegel, da so v Svetu Evrope Slovence spoznali in jim prisluhnili. Takrat ni bilo prav nič samoumevno, da nas bo Evropa v naši zgodovinski prelomnici podprla …« Edvina Novak nazorno opiše tiste negotove čase, ko slovenska diplomacija še zdaleč ni bila naravna sogovornica v evropskih institucijah.

Slovenski diplomat Andrej Novak je vložil svoje najboljše moči za to, da je v odločilnem obdobju seznanjal evropske sogovornike o tem, kaj se dogaja v bivši skupni državi, in jih prepričeval, da samostojnost Sloveniji brezpogojno pripada. Na svoj miren, a odločen način si je izboril izredni nastop na zasedanju parlamentarne skupščine Sveta Evrope, kjer je na dan, ko je JLA grozila, da bo napadla Slovenijo, s svojo verodostojnostjo pridobil pozornost in simpatije mnogih parlamentarcev in diplomatov iz držav članic te pomembne evropske organizacije. Njegov zgodovinski nagovor, ki ga je evropska institucija zapečatila za trideset let, bo mogoče prebrati čez tri leta.

Na enak način je neumorno nadaljeval svoje vsakdanje delo tudi po tem, ko je Slovenija s položaja opazovalke napredovala v polnopravno članico Sveta Evrope, ki od ustanovitve leta 1949 naprej opravlja titansko delo pri uveljavljanju evropskih demokratičnih standardov v vseh njegovih državah članicah. Andrej Novak, ki je posrečeno združeval domoljubje in kozmopolitsko držo, se je posebej trudil, da so iz Slovenije na številne strokovne odbore v Strasbourg iz pravosodja in državne uprave prihajali čim bolj kompetentni in prizadevni ljudje. Ni bil privrženec delitve ljudi na levo-desno. Imel je navado reči, da moramo biti čim bolj kvalitetno zastopani, saj je naša država premajhna, da bi si lahko privoščila izključevanje sposobnih ljudi. Imeli smo neverjetno srečo, da je podobo Slovenije v tej organizaciji na začetku predstavljal in krojil prav on, ki je s svojo osebnostjo in delom postavil visoke standarde in pričakovanja, zaradi česar je bila naša država zelo zgodaj uvrščena med njene najbolj kredibilne članice.

Ni bil privrženec delitve ljudi na levo-desno. Imel je navado reči, da moramo biti čim bolj kvalitetno zastopani, saj je naša država premajhna, da bi si lahko privoščila izključevanje sposobnih ljudi.


Bil je utiralec poti za našo državo in obenem tudi za vse druge republike nekdanje skupne države. V začetku devetdesetih let, ko je v Svetu Evrope iz opazovalk – kasnejših članic iz vzhodne in srednje Evrope – bilo mogoče dostikrat slišati okorne samopomilovalne postkomunistične govorance, je suverenost in stvarnost Novakovega diskurza s kleno govorico in pretehtanimi razlogi delovala na vse optimistično in vzpodbudno, češ, saj bomo zmogli! Poleg tega je bilo to obdobje, ko se je zdelo, da bi lahko moč argumentov celo prevladala nad argumenti moči.

Tak način je bil pisan na kožo Andreju Novaku, ki je bil od vsega začetka sposoben enakopravno razpravljati za evropsko mizo. Imel je smisel, odgovornost in potrpljenje za iskanje rešitev. To so mu omogočali njegovo široko znanje, odlično obvladanje tujih jezikov in osebna drža, ki je izžarevala verodostojnost in prepričljivost, brez sence arogantnosti. Bil je zaželen in iskan, saj je bil znan kot zanesljiv in cenjen sogovornik na obeh bregovih Evrope. Tedanjemu vodstvu Sveta Evrope in diplomatom je pojasnjeval zapletene razmere v naši soseščini in širši regiji, nevsiljivo jim je znal nastavljati tudi ogledalo. Za generalno sekretarko Catherine Lalumière, ki se ga, briljantnega misleca in domiselnega iskalca rešitev, še vedno spominja z največjim možnim spoštovanjem, pa je bil celo »privilegirani sogovornik« – oznaka, ki pomeni medsebojno zaupanje in zaupnost v odnosih.

Pomen in pomembnost te njegove prednosti so dobro razumeli ne le v Evropi, temveč tudi v Sloveniji, kar je ob neki priložnosti povzel nekdanji starosta slovenske diplomacije, veleposlanik Ignac Golob, rekoč: »Ko sem razmišljal, zakaj je bil Andrej Novak tako zelo cenjen v Svetu Evrope, sem prišel do zaključka, da je poosebljal tisti skupni imenovalec, ki je bil po padcu berlinskega zidu sprejemljiv tako za zahodni kot tudi za vzhodni del Evrope.« Seveda, šlo je za ponovno združitev kontinenta na nespornih temeljih ter vrednotah, dogovorjenih kot svete zaveze po drugi svetovni vojni, in Andrej Novak je v tem smislu predstavljal trden most prehoda v prihodnost, saj je kot zanesljiv vodnik bil tudi osebno povsem prepričan, da je prihodnost Slovenije in vseh drugih evropskih držav edino v skupni demokratični evropski domovini!
 

Odlični novinar in odlični diplomat


In poleg tega je imel erudicijo, široko razgledanost in dar, zaobjet v francoski sintagmi une culture littéraire raffinée, prefinjeno literarno kulturo, ki mu je omogočala, da je lahko precizno zadel ton tudi na najbolj omikani struni diplomacije. Ko se je po težki operaciji vrnil v polkrožno dvorano odbora ministrov v palači Sveta Evrope, je v pozdravnem nagovoru kolegicam in kolegom dejal, da se počuti kot srednjeveški brodolomec na Tihem oceanu, Roberto de la Grive iz knjige Umberta Eca Otok prejšnjega dne (Mladinska knjiga, prevod Vasja Bratina), ki med drugim govori tudi o tem, da zemlja ni več središče univerzuma. Ta pretresljivi legendarni nagovor, kakor tudi njegove tehtne analize in premišljeni ter dosledno konstruktivni predlogi za politično reševanje dilem in problemov so postali del pisnih analov ter ustnega izročila Sveta Evrope.

Kakšna neprecenljiva škoda za našo državo in njeno diplomacijo, da veleposlanik Novak ni mogel napisati knjige o tem obdobju! Upati je, da se bosta na katedri za novinarstvo ali na bodoči diplomatski akademiji našla profesor ali profesorica ter študentka ali študent, ki bosta iz arhivov v ministrstvu za zunanje zadeve ter v Svetu Evrope našla dovolj snovi za doktorsko disertacijo, ki bo dostojno osvetlila te sijajne začetke slovenske diplomacije v evropskem hramu demokracije, pravne države in človekovih pravic, ko se je v eni osebi srečno združilo mojstrstvo odličnega novinarja in odličnega diplomata. Bil je živ dokaz, da lahko najboljša evropska pamet zraste na domačem zelniku.

Andrej Novak, ki je v zunanji politiki sicer vedno izhajal iz nacionalnih interesov naše države, je tudi dobro razumel, da je Slovenija z vstopom v Svet Evrope prevzela določene obveznosti in da se je zaradi tega zavestno odpovedala delu svoje suverenosti. Zagotovo bi bil zadovoljen, ker skladno s to zavezo slovenska država resno in dosledno izpolnjuje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, s katerimi se ohranjajo oziroma nadgrajujejo skupni evropski standardi na področju, ki pravzaprav še najbolj konkretno odražajo, kakšno vrednost daje posameznikom nadnacionalna Evropa.
 

Nesporna avtoriteta 
doma in v tujini


Krona premnogih vrlin veleposlanika Novaka pa je bila njegova osebna skromnost, ki je vsebovala spoštljivost do vseh sogovornikov in sogovornic ter do vseh sodelavk in sodelavcev. Njegovo jasno in pametno čelo ter bistro oko se je rado dičilo z zadržanim humorjem, ki se tako zelo dobro poda privržencem francoske maksime Honi soit qui mal y pense (sram naj bo tistega, ki o tem slabo misli!), ki jo je za svoj moto že v štirinajstem stoletju sprejel angleški viteški red podveze, Order of the Garter. Ko sva se aprila 1991 prvič dogovarjala za srečanje pred palačo Sveta Evrope, mi je po telefonu hudomušno dejal, da ga bom lahko prepoznala po tem, da bo nosil v roki časopis Delo.

Tudi zato je bilo delo z njim navdihujoče. Bil je nesporna avtoriteta, to je avtoriteta v najboljšem pomenu besede. Doma in v tujini. Spoštovali smo ga z zaupanjem, ker smo vedeli, da od nas pričakuje najboljše. Znal je pravično pohvaliti in resno ter zaskrbljeno izraziti nezadovoljstvo. Rekel je, da je bistveno, da veleposlanik v svojih prizadevanjih vedno dobi podporo doma. Kolikokrat smo tisti, ki smo imeli ta izjemni, čeprav kratkotrajni privilegij, da smo ga poznali, in ki smo njegovo prezgodnjo smrt na vrhuncu njegovih moči in načrtov občutili kot osebno izgubo ter družbeno krivico, pomislili, kakšen vzpodbudni napredek za razvoj tvornega in državotvornega razmišljanja in ravnanja znotraj ministrstva ter navzven bi lahko prispeval imenitni veleposlanik Andrej Novak, če bi res postal zunanji minister, kot se je govorilo ob izteku njegovega mandata v Strasbourgu!

Do konca življenja je ravnal v skladu z načelom: »Ne, kar mora, kar zmore, mož storiti je dolžan!« Le nekaj dni, preden je umrl, je na ministrstvo za zunanje zadeve prispelo obširno pismo z njegovimi predlogi za rešitev geopolitičnega konflikta v Čečeniji, ki je takrat še posebej zaposloval Svet Evrope. Po očetovem nareku in naročilu jih je skrbno zapisala in predala na naslov njegova srednješolska hči Veronika.
 

Bogata zapuščina


Misel in beseda Andreja Novaka sta skoraj četrt stoletja po tem, ko nas je zapustil, še vedno zelo živi in aktualni, ker sta uspešno prestali preizkus časa. Za ilustracijo te daljnosežnosti lahko služi sklepni stavek iz njegove knjižice Komu Palestina iz leta 1969: »Morda jih bo to pripeljalo do spoznanja, da mir ni kos papirja, podpisan pod pritiskom vojaške zmage, in da varne meje niso tiste, ki so najbolje zavarovane in najbližje arabskim prestolnicam, ampak tiste, za katerimi žive dobri sosedje.«
Njegov vzgled nam govori, da bi se morali čedalje bolj zavedati, da nam bo pri dvigu državne in državljanske samozavesti najbolj pomagalo, če bomo v kolektivnem spominu obujali tisto, kar je bilo dobrega in pozitivnega na začetku samostojnosti in kar nas je tudi v mednarodnem prostoru konstituiralo kot pogumno mlado državo, ki se zaveda, da je bila rojena pod srečno zvezdo, in že zaradi tega ne more biti ravnodušna za skupno evropsko dobro. Četudi je dandanes začetno navdušenje splahnelo, lahko z metodo Novakovega treznega pristopa zanesljivo odbiramo zrnje od plev v tistem, kar nas povezuje v bolj solidarno in varno Evropo skupnih standardov. Ne bi smeli dopustiti, da se zaradi nekakšnega samoumevnega pragmatizma kar na tihem sprijaznimo z nedopustno slabitvijo in izginjanjem njenih demokratičnih varovalk.

Kaj bi modri Andrej Novak svetoval Evropi in z njo Sloveniji za ohranitev demokratične stabilnosti danes, ko se soočamo z izzivi, ki jih povzroča krepitev populizmov, nacionalizmov, ksenofobije in predvsem sovražnega govora? Zagotovo bi rekel, da vsi dobro vemo, kam so v zgodovini vodili ti pojavi. Njegovi stari starši po materini strani so morali bežati pred fašizmom iz Istre v Trst in potem v Ljubljano. In gotovo bi pripomnil, da moramo vsi prevzeti polno odgovornost za usodo Evrope ter zavzeto in enakopravno soodločati za njeno moizo. Da je treba bolj kot nizati razloge, zaradi katerih naj bi se Evropa čedalje bolj razdruževala, spomniti in zagovarjati njene dobre plati, ki se nam zdijo prevečkrat samoumevne. Dejal bi, da ni pravice brez odgovornosti. Lahko sklepamo, da bi nam položil na srce, naj vztrajamo pri spoštovanju temeljnih vrednot, ki so neodtujljivo skupno dobro, na katero se je oprla povojna Evropa, ko se je odločila, da bo s človekovimi pravicami in s pravno državo kar najbolj zavarovala mir in razvoj demokracije kot pogoj splošne blaginje in miroljubnega sožitja. Dejal bi, da je treba, če še ni mostu, najprej pogumno prekoračiti tudi brv nad hudournikom in potem zgraditi čim bolj trden most. Predvsem pa ne podirati obstoječih mostov, česar se je vedno držal tudi sam, kot je povedal na slovesnosti njegov sin Luka.

»Prepričana sem, da bi danes evropskim voditeljem priporočal večjo odločnost pri reševanju sedanje krize in hitrejše ukrepanje. Gotovo bi dodal, da rešitev obstaja, le da je nam še ni uspelo najti. Sposobni politiki, ki jih pri nas ni malo, in mi vsi bi jo morali iskati, zato da bomo lahko mi in naši potomci živeli v varni in združeni Evropi,« je na koncu dejala Edvina Novak.

Milena Šmit, nekdanja slovenska veleposlanica