Revščina postala novo potrošno blago

V času, ko je človek nenehno bombardiran s takšno ali drugačno potrošnjo, ni presenetljivo, da je revščina postala novo potrošno blago.
Objavljeno
20. maj 2018 06.00
Posodobljeno
20. maj 2018 07.13
V neoliberalnem času, ki tako zelo poudarja individualnost, je paradoksno prišlo do poenotenja tako v arhitekturi, modi, dizajnu in urbanizmu. FOTO: Andrea Comas/Reuters
Renata
 Salecl
Renata
 Salecl
Moja najljubša ulica v Ljubljani je Trubarjeva. Morda zato, ker se po njej sprehajam že leta, morda pa tudi zato, ker je nekakšen tujek v mestu – bolj vas kot mesto. Ko hodim po njej, se vselej sprašujem o preživetju. Ali bo arhitektura, ki jo tam vidim, preživela? Bo preživela ta ali ona trgovina? Bo preživel ta ali oni lokal, ti ali oni grafit? Slednjim na žalost mnogokrat manjka umetniški potencial, zato pravzaprav ne vem, zakaj si tudi za te grdobe želim preživetja. Bojim se namreč, da ko bodo s Trubarjeve odšli grafiti, bo odšla tudi Trubarjeva: njen kaos, njena brezidentitetnost na eni strani in njena barvitost, kreativnost na drugi.

Na Trubarjevi namreč ni jasno, kaj sploh je njena identiteta. Med albanskim sladoledom, falaflom, tajskimi pad taiem, indijskimi taliji se namreč najde špansko vino, grško olje, stare srbohrvaške knjige, pa biohrana, raznovrstna kozmetika in seveda začimbe. Mišmaš ponudbe se je na tej ulici vselej mešal s kafiči, ki so odhajali in prihajali. No, ostajali so Albanci, ampak ti dobijo dovolj obiska šele, ko se preimenujejo v dunajske ali podobne pekarne.

Morda ni naključje, da je ob vsem tem kaosu Trubarjeva v zadnjem času poslala prostor, kjer vznikajo t. i. trgovine s konceptom. Te trgovine zadnje čase srečujem po vseh urbanih središčih. V San Sebastianu sem videla eno, kjer prodajajo zelo drage obleke in kreme v istem prostoru, kjer se lahko tudi sfriziraš in popiješ kakšen organski sok. V Parizu v nekdanjih revnih predelih opazujem razmah trgovin, kjer ob nakupu nakita ali oblačil še malo pomalicaš (na primer avokado na toastu), kupiš ali prelistaš lepo oblikovane knjige, ob tem pa bodo poskrbeli še za to, da tvoj kužek ne bo lačen ali žejen.
 

Kaj je koncept koncepta?


Ob razmahu trgovin s konceptom se mi zastavlja vprašanje, za kakšen koncept pravzaprav gre. Kaj je koncept koncepta? Pred dobrimi desetimi leti je koreografinja Mateja Bučar naredila plesno predstavo v Škucu s pomenljivim naslovom Koncept koncepta. Umetnik Vadim Fiškin, ki je naredil vizualno podobo predstave, je na poseben način projiciral prostor v prostor. Projektor je bil hkrati scena in svetloba ter tudi aparat, ki je pomagal k spreminjanju prostora. Videti je bilo, kot da lahko plesalka na sceni premika zidove, hkrati pa se je prostor tudi krčil, raztegoval in nagibal. Prostor je tako postal plesalkin partner.

Performans je seveda igral tudi na idejo, da je koncept koncepta pravzaprav nesmisel. Na podoben način je nesmisel tudi trgovina s konceptom. V kakšni trgovini se običajno sprašujemo, kaj je njen koncept – kaj sploh prodaja? V trgovini s konceptom pa nam prodajajo sam koncept. Ne gre toliko, da tam kupimo nekaj, kar res potrebujemo, kupujemo bolj življenjski stil, pripadanje nekemu razredu, hkrati pa se poenotimo z drugimi, ki jim je všeč določen dizajn.

In prav poenotenje je paradoksni stranski produkt trgovin s konceptom. Čeprav naj bi te trgovine bile nekakšen mišmaš lepo oblikovanih izdelkov, pa prej ali slej večina trgovin prodaja podobne izdelke, in ko se potepamo po prestolnicah sveta, kmalu opazimo, da skoraj ni razlike med trgovinami s konceptom, ki jih vidimo v enem ali v drugem mestu.

V neoliberalnem času, ki tako zelo poudarja individualnost, je paradoksno prišlo do poenotenja tako v arhitekturi, modi, dizajnu in urbanizmu. Tako kot imamo v vsakem velemestu podobne trgovine, imamo podobna nakupovalna središča in podobno oblikovane urbane prostore. Ko potujemo, prav tako spimo v hotelih, ki so si podobni med sabo, in tej podobnosti se ne izognemo niti, kadar bivamo v Airbnb. Večina stanovanj na tej spletni platformi je kot fotografije iz Ikejinih katalogov, ne glede na to, v kateri državi so.
 

Z lajkanjem se dizajn še bolj poenoti


Ameriški pisatelj Kyle Chayka je začel opazovati, kako so se v velemestih poenotili stili kavarn. V hipsterskih predelih mest je v kavarnah povsod našel stare mize, kjer je vsak stol drugačen, nujno so morale imeti kakšno Edisonovo svetilko ali kakšne druge elemente industrijskega dizajna. Ni šlo za to, da bi bile te kavarne del iste korporacije ali pa da bi jih opremljali isti arhitekti, ampak so različni lastniki sledili isti ideologiji, ki pomeša površinski odnos do zgodovine z ostanki industrijske estetike. Kavarne so marsikje dejansko v istem prostoru nadomestile nekdanje tovarne, drugod pa so samo kopirali njihov dizajn. Chayka je ta slog poimenoval airspace.

Tako kot so si po svetu podobna letališča, tudi v trendovskih kavarnah zasledimo mešanico istih simbolov: recikliran les, obnovljeno industrijsko razsvetljavo, keramiko s podzemnih postaj in podobno. Ti simboli naj bi ustvarjali prijetno okolje za bogato mobilno elito, ki se želi počutiti nekako »pristno«, medtem ko potuje. Čeprav jih njihovo delo in življenjski stil vodita iz mesta v mesto, pa se dejansko samo premikajo iz enega podobnega prostora v drugega. Ko ta mobilna elita gre iz enega v drugo mesto, paradoksno ostaja v istem prostoru. S pomočjo instagrama, facebooka in podobnih platform se danes širi ideja tega, kaj naj bi bilo kul, z lajkanjem pa se oblikuje kulturno soglasje, ki dizajn še bolj poenoti.

Algoritmi, ki delajo hierarhijo med vsebinami, ki jih prejemamo po teh platformah, seveda po svoje pomagajo k poenotenju okusa. Saj ste najbrž opazili, da tudi razni arhitekturni blogi kar naprej naokoli pošiljajo podobne slike, kar naj bi bilo kul?


V našem globaliziranem svetu okus postaja vse bolj globaliziran pa tudi poenoten. Ko delimo slike dizajna na družabnih omrežjih, prispevamo k tej globalizaciji okusa. Algoritmi, ki delajo hierarhijo med vsebinami, ki jih prejemamo po teh platformah, seveda po svoje pomagajo k poenotenju okusa. Saj ste najbrž opazili, da tudi razni arhitekturni blogi kar naprej naokoli pošiljajo podobne slike, kar naj bi bilo kul?

Na eni strani imamo torej uniformiranje tega, kar naj bi bilo lepo in kul, na drugi pa tudi univerzalizacijo grdote. Z grozo opazujem, kako se slovenska mesta spreminjajo v mesta duhov in kako jih vse bolj obkrožajo grde škatle nakupovalnih centrov, ki kar tekmujejo v neprivlačnosti, urbanističnem nasilju nad pokrajino in izničenostjo arhitekturnega stila. Sprašujem se, kdo še kar naprej dovoljuje gradnjo teh nakupovalnih škatel in kje so protesti urbanistov, arhitektov in še zlasti prebivalstva proti temu, da se pokrajina okoli večine slovenskih mest spreminja v grozljivo oblikovana nakupovalna središča. Na žalost smo protest pred takšnim arhitekturnim zmazkom zasledili le takrat, ko so v izpraznjeno trgovino Baumaxa v Šenčurju poskušali začasno namestiti begunce.
 

Prodajo lahko le svojo revščino


Francozi razlagajo razmah tovrstnih trgovin in lokalov s tem, da ogromno mladih danes ne pričakuje več, da bi si lahko nekoč kupili svoje stanovanje in da bi v ta namen počasi varčevali in si odtrgovali od ust. Cene stanovanj so v velikih mestih tako zasoljene, da je edino, kar mladim ostane, to, da trošijo tukaj in zdaj – in to predvsem za obleke, obiske kafičev in restavracij.

Veliko razpravo, ali se splača manj trošiti pri teh užitkih in dajati denar na kupček za stanovanje, je nedavno v Avstraliji sprožil nepremičninski mogotec Tim Gurner, ki se je javno zgražal nad tem, da so ljudje v trendovskih kafičih pripravljeni plačati 22 avstralskih dolarjev za kos kruha z namazom iz avokada. Gurnerjeva ideja je bila, da bi mladi morali prenehati trošiti za takšne pregrešno drage razvade, počasi varčevati in si nato kupiti stanovanje. Množica komentatorjev pa je poudarjala, da tudi če se odpovejo vsem priboljškom, ni možnosti, da bi si ob tako navitih cenah sploh lahko privoščili nepremičnino. Nekateri pa so se cinično obregnili ob dejstvo, da k varčevanju poziva prav človek, ki je obogatel od prodaje dragih stanovanj.



V času, ko je človek nenehno bombardiran s takšno ali drugačno potrošnjo, ni presenetljivo, da je revščina postala novo potrošno blago. Pred nekaj leti je nizozemski umetnik Renzo Martens v Kongu naredil film s pomenljivim naslovom Enjoy Poverty (Uživaj v revščini), v katerem med drugim prepričuje revne Afričane, da je edina stvar, ki jo lahko prodajo, lastna revščina. Fotografe, ki so za nekaj centov fotografirali ljudi, je prepričal, naj raje fotografirajo revščino in poskušajo te fotografije prodati zahodnim medijem. Tisti, ki so se res lotili tega posla, so bili hitro razočarani, kajti mediji, ki so navajeni kupovati fotografije revščine od zahodnih fotografov, niso bili zainteresirani, da bi jih kupili od dejanskih revežev.

Revščina postane dobičkonosna šele, ko postane »koncept«, ko je zapakirana v trendovski dizajn in je naprodaj v trgovinah s konceptom. Mladi ukrajinski modni kreator Anton Belinski je nedavno zaslovel s serijo oblačil Poor but Cool in zanjo dobil prestižno nagrado korporacije LVMH. Majica z napisom, ki oglašuje revščino, stane več, kot znaša slovenska povprečna plača. Tisti, ki so revni, si je zagotovo ne bodo mogli kupiti. Za bogate pa je morda kul, da se delajo nekaj, kar niso.