Sled ljubezni in pozornosti

Pesnik, esejist, kritik in profesor Aleš Debeljak je obsedeno pisal razglednice, ki žal danes izginjajo iz vedno bolj dolgočasnih nabiralnikov.
Objavljeno
02. junij 2018 06.00
Posodobljeno
01. junij 2018 15.04
Erica piše tudi o razglednicah, ki jih je pošiljal njej. Dve, ki sta ji še posebej blizu, sta natisnjeni v knjigi. Ljubezenski zapis. FOTO: iz Knjige Saj grem samo mimo
Razglednice – rekel jim je kartolini – je pisal ves čas, že od otroških let. Ne le s potovanj ali dopusta, tudi iz Ljubljane v Ljubljano. Včasih sploh ni potreboval poštarjevih nog. Kadar je celo noč pisal esej ali poezijo, je zjutraj napisal še kakšno razglednico, šel na sprehod in jo kar osebno odvrgel v nabiralnik ljubljene osebe oziroma prijatelja. Včasih jo je poslal kar iz sobe v sobo; kot v eseju opisuje ameriški pesnik in prevajalec Andrew Zawacki, ki je nekoč bival pri Debeljakovih in zjutraj v kuhinji našel razglednico, ki jo je njegov gostitelj ponoči napisal zanj in jo prislonil na avtomat za kavo. »Samo, da mi pove, kako vesel je, ker sem tu.«

Knjiga Saj grem samo mimo se začne z Aleševo mislijo z ene od razglednic, ki največ pove o tej njegovi kartolinski navadi: »Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti.«

Napisal jih je na tisoče. Nekatere so mali haikuji, druge ljubezenski objemi, erotični zapisi ali samo pozdravi, opisi horizonta, ki ga gleda, ali prodajalke v pekarni, ki jo je pravkar obiskal. Z nekim srbskim prijateljem sta si razglednice izmenjevala kar petnajst let in sta se prvič v živo srečala šele leto dni pred Aleševo smrtjo.

Knjigo, ki je izšla pri Mladinski knjigi, sta uredili Erica Johnson Debeljak in Nela Malečkar, oblikovala pa jo je Tanja Radež. Nastajala je kar dolgo, saj je bilo najprej treba najti ljudi, ki jim je zvesto pisal – teh je bilo res veliko –, in jih zaprositi, naj jim za kratek čas pošljejo nazaj vse, kar jim je poslal. Poleg najbližjih, od staršev in žene do otrok, so tu številni prijatelji in prijateljice z vseh koncev sveta: Mojca Šoštarko, Tomaž Šalamun in Metka Krašovec, Lev Kreft, Dejan Pušenjak, Milan Đorđević, Seid Serdarević, Rawley Grau, Jeffrey Young, Krzysztof Czyzewski ...

Mnogi so jih religiozno zbirali. Matjaž Pikalo, ki jih je dobival dvajset let, je vse pazljivo shranil v tri debele fotografske albume –
»sem le diplomirani etnolog«. Ko je izvedel, da jih pošilja tudi drugim, je bil kar malo ljubosumen. V eseju, ki je v resnici pismo Alešu, Pikalo napiše, da so kartolini dokument o prijateljstvu, »pa tudi dokument o tebi, o tvojih koordinatah. Odkrivajo, kje je plula tvoja ladja.«

Drugi so jih shranjevali v škatle ali knjige, iz katerih padajo še zdaj. Aleš Berger, ki se v svojem pismu prav tako naslavlja nanj, piše o tem, kako ga pogreša, njune pogovore, debate, in ugotavlja, kako vedno znova naleti na njegovo pisavo: »V predalu na Gmajni, ki ga že lep čas nisem odprl, me pozdravlja tvoj kartolin iz leta 2004. In iz drugega se jih usuje še več, ko jih pospravljam, vsakega se razveselim, ob vsakem preganjam ganotje.«


Prijateljstvo in zavezništvo


To vizualno izjemno lepo knjigo, ki je bralec kar ne mora prenehali brati in listati, odpre pet izjemnih, ganljivih in zelo osebnih esejev, ki so jih poleg Erice napisali njegovi veliki prijatelji Aleš Berger, Andrew Zawacki, Matjaž Pikalo in Igor Škis. Sledi jim izbor razglednic, ki so kronološko razporejene po zgodbi Aleševega življenja oziroma prikazujejo, kako so v njegovo življenje vstopali različni prijatelji ali znanci, kot pravi Nela Malečkar, je zato to tudi neke vrste biografija, v kateri ga vidimo v različnih vlogah: ljubečega otroka svojih staršev, pozornega brata, strastnega ljubimca, zaljubljenca, prijatelja, pesnika, moža in očeta otrok, ki jim je na razglednice pisal različne življenjske modrosti ali drobne resnice.



Nela Malečkar je z Alešem prijateljevala še iz časov, ko sta skupaj pisala za Mladino, katere uredništvo je bilo takrat še na Nazorjevi. »Vsi smo ga občudovali, ker je pisal tako dobre knjižne recenzije. Najbolj sem si zapomnila to, da je imel zelo spoštljiv odnos do napisanega. Medtem ko smo vsi v redakcijo nosili članke, natipkane na pisalni stroj, je on svojega pazljivo prinašal na papirju, zvitem v rolico. Zares sprijateljila sva se šele kasneje, v Unionu, kamor smo takrat zahajali vsi, ki nas je zanimala kultura oziroma alternativna kultura. Ko je kasneje odšel v Ameriko, je prijateljem pisal dolga pisma, ki so bila marsikdaj zametki esejev in člankov, a vedno so prišle tudi razglednice. Zanimivo je, da so pisma očem drugih skrita, saj je pismo zaprto v kuverto, razglednica pa je razkrita, vedno se ti zdi, da jo lahko prebere radovedno oko poštne uslužbenke ali poštarja, zato ne velja za ravno intimni medij.«

»Kasneje se zaradi različnih obveznosti nisva toliko družila,« dodaja Nela Malečkar, »a so razglednice še vedno prihajale in prav zaradi njih se je najino prijateljstvo, najino zavezništvo ohranjalo. Jasno nama je bilo, da sva vedno tam nekje drug za drugega.«

Zawacki premišljuje o tem, da razglednice, ki sta si jih z Alešem pošiljala med mesti in celinami, niso bile pravi pogovori in niso odgovarjale druga na drugo v nekem urejenem loku. »Njihov skrajni domet je bil, da so nadomeščale stiske rok ali objeme, ki sporočajo manj s tem, kar povedo, in več s svojo otipljivo fizično dejanskostjo.«

Morda so bili zato pozdravi, ki mu jih je na koncu namenil, vedno zelo telesni. Napisal je Hugs! (Objem!), včasih tudi Love ali Warmly ali Huge Hugs! (Z ljubeznijo, s toplino, Krepki objemi!), nekoč celo Salty Hugs, Hugs across the ocean! (Slani objemi, objemi prek oceana.) »Njegove roke so bile čezoceansko razprte in za tako majhnega moškega te je znal nepričakovano močno pomečkati (ves tisti njegov mladostni trening juda).« A njegov najljubši pozdrav je bil Hugs & slap on the back! (Objem in trepljaj po hrbtu!).

Kolektivno podpisovanje razglednic na dopustih – »pogosto na zadnji večer, ko so zaokrožile po omizju, nastlanem z ostanki roštilja in izpraznjenimi kozarci kokte in bevande« – je bilo pravi zakrament jugoslovanskih sindikalnih počitnic na morju.


Zawacki je opazil, da je veliko pisal o naravi. Kartolin je vzel s sabo na pohod po gozdu in nanj napisal vtis. Nekoč mu je poslal zapis z Barja: Lebdim med zmrznjenim trstičjem. Narava mu je vedno ponujala upanje: Gospodarska kriza nas peha v depro, toda svet narave vsakič znova očara. Ali pa: Tu zunaj samo še narava obeta, gospodarsko pa moja država spet postaja bedna periferija. S smučanja mu je pisal, kako obožuje snežni občutek, z morja o sivki in ploščatih skalah ter žgočem soncu, globoki modrozeleni svili valov pa še o jadrnici v daljavi. »Prav takšno blaženost mu privoščim danes: kako lenobno puha dim, skrit za sončnimi očali, s kupčka pa že vleče naslednjo osladno razglednico. Melanholija & smehljaj.«


O ljubezni


Uvodni Ericin esej je čudovita zgodba o Alešu in njuni ljubezni, o razglednicah in tudi drugih drobnih predmetih, ki jih je zbiral kot metulje, o njegovem pisanju in temperamentu. O tem, da ni preveč maral sodobne tehnologije in je na razglednice, še pred elektronskimi sporočili, rad naslikal smeške, kasneje pa v esemese le hahaha.

»Aleš je v običajno tiho in samotno pisateljsko delo vnašal presenetljivo fizičnost in celo hrupnost.« S svojim bučnim glasom je tako rad zapolnil prostor, v katerem je bil, in kadar je pisal, je s svinčnikom pritiskal tako močno, da se je poznalo tudi na listih, ki so bili za podlago. »Ko je tipkal, najprej na pisalni stroj, kasneje pa na računalniško tipkovnico, je uporabljal le oba kazalca, vendar je z njima tolkel s tako silo in hitrostjo, da je miza pod strojem zgroženo drhtela in ga je bilo mogoče slišati dve sobi daleč.«

V njem so bivali dualizmi, nasprotujoči si poli, ugotavlja njegova žena: leva proti desni (bil je levičar in je pisal z desno), telesno proti umskemu, znanost proti umetnosti, introvertirano proti ekstrovertiranemu, nadzor proti kaosu, melanholija proti ekstazi. Zanj je bilo pisanje »dejanje volje in sile«.

In potem opisuje zgodbe o razglednicah, o tem, da jo je nekoč z razglednico dal na čevelj, kasneje na drugi pa jo je zasnubil, in ona se je spraševala, ali je mogoče takšno prošnjo, napisano na razglednici, sploh vzeti resno. Očitno zelo.

V Jugoslaviji je bilo pošiljanje razglednic najobičajnejša stvar na svetu, premišljuje Erica, vsi so jih pošiljali in prejemali. »Če nisi poslal razglednice z morja, si bil nevljuden.« Tega v ZDA niso poznali. Kolektivno podpisovanje razglednic na dopustih – »pogosto na zadnji večer, ko so zaokrožile po omizju, nastlanem z ostanki roštilja in izpraznjenimi kozarci kokte in bevande« – je bilo pravi zakrament jugoslovanskih sindikalnih počitnic na morju. »Če bi dopustniki izpustili ritual skupnega podpisovanja, bi bilo to tako, kot če bi vernik izpustil obhajilo.«

Ko so z družino kasneje odhajali na dopust, se je Aleš že prvi dan, še pred popito kavo na kakšnem mediteranskem trgu, odpravil po razglednice. Pred kioskom je dolgo stal in jih zbiral, nenavadne, drugačne, nostalgične. Kupil jih je veliko, trideset ali štirideset. Potem je prisedel k ženi in otrokom in že ohlajeni kavi ter se lotil dela. »To je bila industrija, masovna proizvodnja, tekoči trak za eno osebo.«

image
iz knjige Saj grem samo mimo Mnogi so njegove razglednice religiozno zbirali. FOTO: iz knjige Saj grem samo mimo


Najprej je napisal vse naslove, pomagal si je z že razpadajočimi adresarji, enega je imel za slovenske prijatelje, drugega za tiste iz tujine. Erici so se ti adresarji – eden sploh ni več imel platnic in je bil zunaj zaščiten z rjavim lepilnim trakom – zdeli kot skrivni labirint trohnečih pergamentov in hieroglifov. Stari naslovi so bili prečrtani, dodani so bili novi, ob straneh so bile puščice, simboli. Ko je napisal vse naslove, se je lotil pisanja, za vsakega prijatelja posebej; če dela ni dokončal, je papirnato vrečko, polno razglednic, ves čas nosil s sabo in jih dopisoval. Nekatere prijatelje je klical po vzdevku: stari moj, brat po duši, dragi moj Piko, dragi prijatelj ...

Na koncu je kupil znamke in jih potem »lepil s skoraj komično zbranostjo«. A zgodba se tu ne konča, ker jih je bilo treba oddati na pošto. Morale so odriniti na pot. Ponavadi se je za to odločil, ko so že čakali v avtu v vrsti za trajekt in vsi trepetali, ali bo Alešu uspelo najti nabiralnik, še preden bo trajekt odpeljal po modrem morju. Kadar mu jih ni uspelo oddati na otoku, so se na poti domov ustavili na bencinski črpalki na celini in debel paket kartic je zaupal začudenemu mladeniču, ki je pomival vetrobranska stekla, in ga zaprosil, naj jih odvrže v lokalni nabiralnik. Vedno so prišle do naslovnikov.

Erica piše tudi o razglednicah, ki jih je pošiljal njej. Dve, ki sta ji še posebej blizu, sta natisnjeni v knjigi. Ljubezenski zapis. »Vsebina obeh razglednic je tako minimalna, tako okleščena, da razkriva bistvo, ključno sestavino Aleševe komunikacije z razglednicami, morda pa, če nisem tu preveč velikopotezna, sploh vsake človeške komunikacije.« Obe prikazujeta podobo počivajoče ptice.
 

Zbirati zbiralca


Za oblikovalko Tanjo Radež je bilo soustvarjanje te knjige eden bolj zanimivih ustvarjalnih procesov v njenem poklicnem življenju. »Od ideje, ki se je utrnila med avtorji, ko je bila žalost ob Aleševem odhodu največja, do teh dni, ko k sebi že stiskam svežo knjigo, je minil inteziven čas virtualnega druženja z Alešem Debeljakom in njegovo prepletajočo se družino sorodnikov in prijateljev. Knjiga predstavlja majhen delček neke velike usode in slikovit zapis mimobežnosti našega življenja. Vse dvome in pomisleke o etičnosti takega početja so izvrstno rešili avtorji esejev, morala sem le splesti nevidne niti med razglednicami, ki so se začasno vračale z vsega sveta. Svoje materialno življenje sem poenostavila tako, da zbiram ideje o zbiranju, in Aleš Debeljak ni bil le zbiralec zanimivih ljudi, temveč tudi ustvarjalec popolnoma novih zbirk poetičnih in kritičnih misli.«
Do razglednic je imel Aleš skoraj talismansko razmerje, piše v enem od esejev, kakršnega je imel na primer Proust do vlakov ali kot ga imajo opazovalci ptic do raztresenih jat na nebu. Danes je v nabiralnikih vedno manj dolgih pisem ali kratkih kartic, zaradi gore računov in reklamnih prospektov jih ne odklepamo več s takšnim žarom pričakovanja kot nekoč.

Oziroma kot pravi Tanja Radež: »Shranjevanju osebnih digitalnih zapisov ne sledi skoraj nihče od nas, naši današnji medsebojni utrinki bodo pozabljeni in težko berljivi na zastarelih diskih, v nasprotju z razglednicami, ki jih je težko zavreči. V najbolj osebnih razmislekih o ohranjanju spomina mi ob strani stoji Marko Zorko, ki je v ciljni ravnini življenja ustanovil Šolo veselega žalovanja in nas vpisal vanjo, in to, kar počnemo, so obvezne nadgradnje mostov med živimi in mrtvimi, ki se jih bomo morali s časom priučiti vsi. Najlepši nauk Aleševe zgodbe z obsesivnim pisanjem razglednic zame je, da bi bilo lepo, če bi ljudem, ki jih imam rada, znala ali upala to prisrčno povedati ali pokazati pravočasno in bolj pogosto, ne glede na našo družbeno zadržanost do izkazovanja ljubezni.«