Študentka, ki postane oče

Nismo lastniki jezika. Vanj smo ujeti, ujeti smo tudi v njegovo spreminjanje. Da na to spreminjanje vplivajo družbene spremembe, je odvečna, skoraj šolska ugotovitev.
Objavljeno
09. junij 2018 06.00
Posodobljeno
08. junij 2018 20.45
Zmerno normiranje jezika se mi zdi nujno. Sodobni slovarji, pravopisi in slovnice niso nikdar le opis stanja v jeziku, temveč so normativna dela, ki to stanje spreminjajo. FOTO: Jože Suhadolnik
Marko Marinčič
Marko Marinčič
Od nekdaj me je nervirala misel, da so slovenisti »lastniki« slovenščine. Z lektorji sem kot prevajalec prišel v stik nenavadno pozno, saj jih moj prvi urednik Aleš Berger ni imel. Prevajalcev, ki bi potrebovali temeljito lektoriranje, namreč sploh ni angažiral, besedila pa je skrbno popravljal kar sam. Toda v časih, ko so se založbe še resno ukvarjale z jezikovno podobo besedil za objavo, sem včasih vendarle prišel v konflikt s kakšnim purističnim lektorjem, ki je skušal svoj prispevek (in honorar) upravičiti s tem, da je sinonime nadomeščal s sinonimi, besedni red pa preurejal tako, da je cenzuriral izrazne možnosti, ki jih slovenščini dajeta pregibnost in prosti besedni red. Ves čas je bilo čutiti, da skuša zatreti izraznost in stavke stisniti v plitvi kalup osebek-povedek-predmet. Čeprav je postopal mehansko, je bilo v tem zatiranju izrazne svobode mogoče zaznati čistunsko nagnjenje. »Morda bi on rekel« – ne, ne boš se »afnal«, prav je »On bi morda rekel«. Nekaj zelo ideološkega, skratka.

Po drugi strani pa sem se od inteligentnih, zmerno purističnih lektorjev veliko naučil. Pod njihovim vplivom sem si privzgojil celo številne protinemške in protiilirske (=protihrvaške) purizme. Glagola »izgledati« niti v mailu ne uporabim več. Čeprav vem, da je nesmiselno, sem se v podzavestnem strahu pred jezikovno nečistostjo odrekel tudi »oklevanju«.

Zmerno normiranje jezika se mi zdi nujno. Sodobni slovarji, pravopisi in slovnice niso nikdar le opis stanja v jeziku, temveč so normativna dela, ki to stanje spreminjajo. Čisti teoretik lahko z vso pravico govori, da jezik ne potrebuje norme – vendar naj bo potem v svojem svobodnjaštvu dosleden in naj nikomur ne vsiljuje pravil. Jezikoslovec, ki bi rad v jezik posegal, pa naj spremlja njegov razvoj in novosti z razumnim zamikom »uzakonja«. To početje sploh ni nekoristno, saj med drugim izboljšuje sporazumevalne zmožnosti jezika.

Nismo lastniki jezika. Vanj smo ujeti, ujeti smo tudi v njegovo spreminjanje. Da na te preobrazbe vplivajo družbene spremembe, je odvečna, skoraj šolska ugotovitev.

Toda politični posegi v jezik so vselej tvegani. Italijanski fašisti so bili deloma uspešni pri uvajanju vikanja v drugi osebi množine (namesto onikanja). Vendar jim nazadnje ni uspelo, čeprav so se lahko naslonili na staro literarno tradicijo, ki jo je oživljala opera: »Voi lo sapete, o mamma.«

Moj kolega na Filozofski fakulteti dr. Marko Stabej je odločitev za generično rabo ženskega spola v pravnih aktih fakultete na televiziji utemeljeval s potrebo po aktivizmu. Odločitev je bila namreč sprejeta na hitro, brez vsakršne resne razprave. Delovna skupina se je sestala enkrat, senat pa je odločal pod točko 9 in v časovni stiski. Sklep se glasi, da se ženski slovnični spol v pravnih aktih FF prihodnja tri leta nanaša na »vse spole«.

Tu manjka par definicij, manjka tudi vsaj par stavkov obrazložitve. Kot da fakultete, ki bi jo morala ta vprašanja živo vznemirjati in bi morala o njih pol leta z vsem žarom razpravljati, problematika v resnici ne zanima preveč. Kateri so ti »vsi spoli«? Slovnični spoli očitno niso mišljeni (čeprav niti to ni povedano). Je mišljen (tudi) »biološki« spol ali pa samo spolna opredelitev posameznika? New York City je priznal 31 spolnih identitet, ki pa so zgledno naštete; med njimi je tudi »neopredeljeni« spol. V kaj takega se Filozofska fakulteta v svoji »aktivistični« vnemi ni spuščala. V enem od pravilnikov srečamo »študentko, ki rodi«, in »študenta, ki postane oče«. Če vztrajamo pri svobodi spolne samoopredelitve: pravni akt, ki ženski spol določi za splošni spol, študenta očeta še vedno določa zgolj biološko.

To ni dlakocepljenje. Marsikdo (če je ta zaimek še dovoljen) ima neprijeten vtis, da smo boj za pravice žensk zaključili z bliskovito poslednjo bitko, v kateri bi tudi ženska lahko dobila »glas«, če ga ne bi dobila samo kot generični slovnični spol, ki je že v naslednjem trenutku le še nevtralna oznaka za nekakšne »vse spole« – vendar brez seznama, na katerem bi se lahko odkljukala vsaj pod številko 2. Kdor trdi, da je tovrstna uporaba t. i. »gender theory« samoumeven atribut naprednosti, naj si najprej prebere nekaj klasikov feminizma in marksizma.

Ta prispevek sem napisal zato, ker sem v zadnjih tednih dobil neprijeten vtis, da moram spričo neke povsem nedomišljene odločitve, sprejete pod točko 9 (v opombi pod črto?), dokazovati svojo naprednost. In da je ne morem dokazati drugače, kot da se z vso možatostjo postrojim v eno od dveh vrst, tisto »pravo«. Ne bom se razvrščal, pričakujem pa, da bo univerza, na kateri delujem, postala središče široke, javne in nedogmatične razprave o »spolno občutljivi rabi jezika«. To je vodstvo fakultete z zadnjimi izjavami tudi nakazalo, senat pa je sklenil, da bo delovna skupina delo nadaljevala. Številni imamo namreč vtis, da naloge še ni opravila.

Aktivizem pomeni veliko vztrajnega prizadevanja. Všečna akademska muha, ki se čez noč spremeni v institucionalno dogmo, z aktivizmom nima nobene zveze. Povzroči lahko samo to, kar se ta hip dogaja Filozofski fakulteti: rumeno, ulično ideologizacijo. Če kdo tudi moj prispevek razume kot prispevek k temu (češ da ne bi smel »razgrevati ozračja«, saj bom imel »že jeseni« možnost razpravljati), pa naj si izpraša vest; morda se bo nazadnje sprijaznil, da sploh ni demokrat, temveč najpristnejši aktivist.

***

Dr. Marko Marinčič je profesor za rimsko in grško književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.