Vloga Šumija v seksualni revoluciji

Če me danes kdo vpraša, kakšna je bila videti – in čutiti – seksualna revolucija moj spomin nemudoma zgrmi  naravnost v sloviti bife Šumi na takratni Titovi cesti.
Objavljeno
02. junij 2018 06.00
Posodobljeno
01. junij 2018 12.59
Medtem ko so po svetu in pri nas plahutale ideologije vseh vrst, v Šumiju ideologije ni bilo. FOTO Jože Suhadolnik
Mate Dolenc
Mate Dolenc
Pred vajami in predstavami so v Šumi prihajali mnogi igralci in režiserji iz Drame, ki so bili skupaj z nami, neigralci, ampak bolj ali manj umetniško navdihnjenimi Šumijevci (pišemo z velikim Š), del vsesplošnega šumijevskega občestva duš in teles, ki smo si jih kalili v tej majhni in zanikrni špelunki, ob natakaricah Mici in Joži, skozi trideset let in še malo več; kar pravzaprav traja še danes, čeprav smo že nemalo načeti in mnogih od nas, hipijev tistega časa, ni več. Tisti, ki smo še, in nas je še precej, ker smo trdoživi, se še danes srečujemo in prijateljujemo, tudi popivamo, če nam tako pride, moški trebušasti in plešasti, ženske s povešenimi ritmi – enkrat na leto, v decembru, pa se še srečujemo na novoletni šumijadi, nekoč pri Gajotu v jazz clubu na Beethovnovi, danes pa Pri Žmaucu na Rimski cesti. Tako tisti, ki smo se v starih časih »dali dol«, kot tisti, ki se nismo. Pojem »Šumijevci« se je obdržal skozi vse spremembe in prevrate časa. Nekoč je dobil celo svoje uradno mesto v Mestnem muzeju ljubljanskem, s »Šumijevsko sobo« kot delom stalne postavitve muzeja – (kasneje so »nas« umaknili, menda nekomu nismo bili všeč). Na otvoritvi v muzeju je bil žur, vreden našega imena, z glasbo, plesom, kozarci in kakšnim džointom za vogalom! Tako smo še za živega postali muzejski eksponati in kot takšne muzejske eksponate nas je še zmerom moč srečevati po ljubljanskih ulicah in krčmah, pa tudi vsepovsod po širnem svetu. Le tam, kjer je nekoč stal Šumi, je dolgo zijala velika luknja, v kateri komunistom ni uspelo zgraditi novega CK-ja, ki so si ga želeli, ko so imeli z nami še velike načrte. Danes je tam parkirišče, zraslo pa naj bi nekaj novega in veličastnega, nekaj od Podrecce, slišimo. To ne bo imelo z nami nobene zveze. A sam kraj, zemljišče, teritorij, bo ostal na veke vekov blagoslovljen ali preklet, kakor kdo hoče, kot tempelj, kajti vanj so se v eno točko stekale magične sile, ki so združile z vseh vetrov prispele mlade ljudi v eno občestvo, občestvo Šumijevcev, svobodnih mladih ljudi sredi nesvobodnega sistema. Ampak – ali je bil res tako nesvoboden, kot zdaj trobijo tisti, ki v resnici danes v svojih glavah niso svobodni?

To je bilo približno v času, ko sta John Lennon in Yoko Ono ležala skupaj v postelji in v kamere in mikrofone pripovedovala o ljubezni in miru, ko so nastajale pesmi Imagine, danes himna sveta, in All You Need is Love, ko je tudi naš Dušan Jovanović v gatah ležal v postelji in predaval o umetnosti, kar je posneto na film in ponovljeno v dokumentarnem filmu Karpa Godine Chubby was here ali Šumiju v slovo, in je mogoče – to sam ve – prav v tistem času snoval ali pisal svoje Podeželske plejboje, commedio dell‘arte seksualnih zdrah in premetavščin.

V tistem času smo poleg še danes ljubljenih Beatlov in večno trajajočih Rolling Stonesov poslušali glasbo tistega časa – ne v Šumiju, ampak v najetih sobah in komunah, kamor smo se zatekali čez noč – Vanilla Fudge, Led Zeppelin, King Crimson, Pink Floyd, John Mayall, Herbie Mann, Oblivion Express, Blood Sweat & Tears, Emerson, Lake & Palmer, pa Bob Dylan in pozabljeni Donovan seveda in mnogo drugih. V zatemnjenih sobah smo se v dimu džointov pogovarjali, smejali, ljubkovali in ljubili – toda ali je bila to seksualna revolucija ali enostavno evolucija?

Medtem ko so po svetu in pri nas plahutale ideologije vseh vrst, v Šumiju ideologije ni bilo. Bila je ena sama ideja, ki se je nismo zavedali – ideja druženja in veseljačenja, ideja »biti mlad« in ga srati, kolikor se le da. Revolucije in ideologije so šle mimo tramvajskih oken Šumija; a tukaj in v bližini, v tako imenovani Latinski četrti, so se porodila razna gibanja; študentski protesti, zasedba Aškerčeve – in umetniška dejanja, tudi happeningi – Katalog, skupina Oho, Tribuna, Buldožer, skupina 441, Pekarna, Gledališče Pupilije Ferkeverk. In naš ljubljeni Pigl, Tomaž Pengov, fant s kitaro in poezijo. A vse to je nastajalo, trajalo in minilo spontano, brez posebnega skupinskega namena in načrta. Bil je enostavno Šumi; bila je mladost; bilo je 1968. Šumi je bil zbirna točka, lahko tudi maternica, kot je rekel Kocbek – ali Svetina – sicer pa smo se zbirali tudi drugje, imeli smo še druge zbirne točke; v najeti hiši na Golem pod Kureščkom, v stanovanju na Streliški, pri Marku Zorku na podstrešju, pri meni na sloviti Topniški – potovali smo v Grčijo in Turčijo, nekateri tudi v Indijo in Afganistan (zelo popularni so bili afganistanski ovčji plašči), pa še v Katmandu, takratni popek hipijevstva. To je spadalo zraven, v tem smo bili del takratnega sveta. Meje so bile široko odprte in komaj za kam smo potrebovali vizum. Kdo trdi, da smo bili za železno zaveso? Kdor to trdi, je bil sam za plotom, ne pa mi.

Danes je tam parkirišče, zraslo pa naj bi nekaj novega in veličastnega, nekaj od Podrecce, slišimo. To ne bo imelo z nami nobene zveze. A sam kraj, zemljišče, teritorij, bo ostal na veke vekov blagoslovljen ali preklet, kakor kdo hoče.


Tako se je Šumijevka Vasiljka nekoč zataknila v youth hostlu v Istanbulu in tam na oglasni deski, kjer so si popotniki puščali sporočila, našla pritrjen listek, na katerem je pisalo: »Dear John, see you at Šumi‘s in Ljubljana, love, Angelina.«
Tako smo bili Šumijevci v postelji skupaj z Johnom Lennonom in Yoko Ono. Toda ali je bila to seksualna revolucija ali nekaj drugega?

Bilo je uživanje in iskanje svobode.

Ko skušam najti med nami sled seksualne revolucije, se vprašam, ali se seksualna revolucija mogoče ni zgodila že pred nami, skupaj s socialistično, komunistično?

Nekako leta 1957 sem prišel v gimnazijo in tam naletel na množico otrok takratnih komunističnih funkcionarjev. Bilo jih je kot listja in trave, raznih Kraigherjev, Ziherlov, Marinkotov, Rudolfov, Fajfarjev, Ribičičev, Mačkov, Brecljev, Stanovnikov, pa še disidentskih Pirjevcev, Apihov, Poličev, Kocbekov, ki pa so tudi prišli iz istega, revolucionarnega gnezda. Ali se niso njihovi roditelji po zmagoviti vojni in revoluciji in že med njo, v opoju zmage, podobne kakšnemu Woodstocku, plodili kot zajci in bili absolutno predniki kakršne koli kasnejše seksualne revolucije?

Mnogi od teh funkcionarskih otrok so bili tudi Šumijevci. Pomešani so bili z nami in nikomur ni bilo mar, čigavi so. In če je bil tu in tam med njimi kakšen domobranski otrok – koga to briga?

Inšpektor za droge Vrančič in poveljnik policije Pavle Čelik sta bila v Šumiju občasna gosta. Šumi je bil kot mlaka v savani – levi in antilope so se v miru napajali iz nje. In napajali smo se obilo! Mi z opojnimi pijačami in substancami, policaji z informacijami. Mi nismo utrpeli nobene škode, oni pa niso izvedeli nič koristnega. Edinega Šumijevca, ki je bil na kratko zaprt zaradi droge, so dobili na meji, ker je bil tako zadet, da bi ga vsak policaj prepoznal z zaprtimi očmi.

So bili komunisti kot »avantgarda« tudi avantgarda seksualne revolucije?

Navsezadnje ali nisem sam plod revolucije iz leta 1945, rojen prav takrat? Katere revolucije torej, komunistične ali seksualne? Pri krstu – kajti bil sem krščen, v cerkvi, leta 1945 – me je držal v rokah boter Tone, partizanski major, ki se je nekaj dni prej spustil v Ljubljansko kotlino z Mokrca pod Kureščkom osvobodit Ljubljano. Glede na množičnost otrok, ki smo se takrat rojevali, smo bili menda plod obeh revolucij. Ali pa sta ena in druga samo izmišljiji? Ki sta se izrodili v mit?

No, en mit je zrušen, drugi pa naj za našo zabavo še kar ostane.

Prvi mit je bil skrbno načrtovan, od Čebin naprej. Drugi ni bil nikoli načrtovan. Kar nastal je, iz Johna Lennona in vseh nas, povojnih otrok sveta in domačije. Za to, da smo se »dajali dol«, in nekateri od nas še danes živimo s partnerkami iz Šumija, ni bilo treba nobene revolucije. Samo navadna, zemeljska evolucija. Lahko pa ji rečemo tudi seksualna, če nam zapaše.
In zgodba:
V Šumi je hodil bobnar takrat znanega rock banda, Mič. Ta je bil res dasa – govorilo se je, da je dal dol tisoč punc. Drugi Šumijevec, naj mu rečem Piki, veliki guru seksualne revolucije, mu je hotel biti enak. Imel pa je samo dve punci, Niko in Piko. In je dol dajal enkrat Niko, drugič Piko.

Dokler jih ni bilo tisoč.

Takrat je mladi Elton John zapel: »Love is what we came here for.«

Saj tam smo bili zato.