Za kaj bo v resnici šlo
Čeprav gre za domače parlamentarne volitve, je ob tem dobro videti širšo sliko.
Odpri galerijo
FOTO: AFP
Predvolilna kampanja za volitve v državni zbor se je začela v prvih dneh maja in običajno bi na tem mestu in ob taki priložnosti bilo primerno govoriti o politični geometriji strank. Zdi pa se, da bi se bilo prej bolje posvetiti govoru o politični kulturi, ki bi naj te volitve spremljala. Še več. Kazalo bo govoriti o Sloveniji kot pravilni državi in eni od držav, ki sestavljajo EU, ter se vprašati, katerim ciljem in vsebinam, glede na zelo slabe pretekle izkušnje, hoče slediti v prihodnosti.
Blagodejno naključje je, da je bil 3. maja mednarodni dan svobode medijev, kot ga je generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1993. Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije je zapisal nekaj zelo dobrega, čeravno strašljivega: »Živimo v časih, ko je svoboda medijev ena od najbolj ogroženih vrednot sodobnih demokratičnih družb. Da bi sredi Evrope ubijali novinarje, se je nekoč zdelo nepredstavljivo. Danes je to realnost, ki jo živimo tukaj in zdaj.«
Povezati notranjepolitične volitve s prihodnostjo EU, oboje pa s svobodo medijev, je treba iz jasnega razloga, ker temeljni cilji vseh treh dejavnikov v našem prostoru ne delujejo in ne učinkujejo v zadostni meri. Še več, stvari so v zadnjem desetletju šle precej na slabše, tako da se morajo posamezne države, tudi Slovenija, in celotna EU preizprašati o svojih demokratičnih temeljih.
Na eni strani je v Sloveniji vse več novih medijev, na drugi demokratična debata nesorazmerno slabi. Do meje neokusnega je prišla politična diskvalifikacija kakovostnih medijev, ki se v imenu profesionalizma izmikajo neposrednemu nadzoru in interesu posameznih strank. Diskvalifikacija, ki si jo v zvezi s tem privoščijo določene politične stranke in njihovi voditelji, skorajda osebna obsedenost z mediji, ima pri nas dolgo brado. To, kar danes v ZDA počne Donald Trump, ki vedno znova razglaša novinarje tako rekoč za lažnivce, v Sloveniji ni nič novega. Najbolj novinarje, predvsem tiste, ki hočejo biti profesionalni in zavezani poklicni etiki, napadajo politično odvisni ljudje in stranke oziroma institucije, ki imajo največ masla na glavi.
Problem enolončnice političnega nezadovoljstva z resnimi mediji, zelo slabe politične kulture strank in zlorabljanja EU skozi sito notranjepolitičnih koristi ni toliko v nesporazumih ali zato, ker ljudje v življenju delamo napake. Problem je, ker je ta virus že okužil pomemben del politike, predvsem pa, da gre v tem za načrtovano in premišljeno strategijo. Pri DNS so zapisali: »Gre za ciljno voden proces, ki se v zadnjih letih stopnjuje, v njem pa prednjačijo mediji v lasti političnih strank. Ti izkoriščajo prazen prostor, ki so ga za sabo pustili kriza, ekonomsko šibki medijski lastniki, spremembe v navadah uporabnikov medijskih vsebin in država.«
Logika mediji proti medijem na videz deluje legitimno, vendar ni. Umanjka ji predpostavka profesionalne etike in profesionalne integritete akterjev. Enako velja za politike strank proti strankam in enako velja za politike držav EU proti drugim državam EU. Napovedati politično kandidaturo zato, da bi preprečili politični prodor druge politične osebe in njene stranke, je v temelju enako sporno kot priti na oblast s produkcijo umetnih protibegunskih strahov.
Kot kaže, se bodo politične odločitve v prihodnjem mesecu vrtele v smeri negativnih kampanj in bolj odločanja proti nekomu kakor za nekoga. Toda postaviti si cilje za zavarovanje novinarskega profesionalizma in integritete javne debate – v tem ni nikakršne potrebe po obrambi, temveč po afirmaciji tega, kar je prav. Za to je potrebnih le zadosti močnih in profesionalnih osebnosti, ki si ne pustijo zvijati hrbtenice in se ne dovolijo obrekovati po ljudeh, ki imajo na glavi toliko masla, da si ne upajo stopiti na sonce.
Enaka je lahko debata o prihodnji EU, ki bo glede na madžarske, poljske in še kakšne (nemara angleške) prakse prej ali slej morala steči. V slovenskem parlamentu ali pri kandidaturah zanj bi bilo zanimivo slišati kaj podobnega, kot je francoski predsednik Macron pred kratkim povedal v ameriškem kongresu. In v resnici ni pametnega razloga, da se take vsebine ne bi bolje artikulirale v slovenskih relevantnih medijih, ne glede na to, pod kakšnim udarom so zaposleni v njih.
Pravega izida letošnje volilne kampanje pravzaprav ne moremo definirati v odstotkih glasov, ki jih bodo prejele posamezne stranke. Glede na to, da bo šlo za negativno kampanjo, bi bilo to povsem neprimerno. Zahtevati pa je mogoče kakovostno debato o prihodnosti Slovenije, tudi EU. Kdo, ki se sklicuje na svojo svobodo, pa se lahko sprijazni s tem, da mu nekdo ugrabi javni prostor in s propagandnimi triki začne regulirati javno pamet?
Blagodejno naključje je, da je bil 3. maja mednarodni dan svobode medijev, kot ga je generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1993. Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije je zapisal nekaj zelo dobrega, čeravno strašljivega: »Živimo v časih, ko je svoboda medijev ena od najbolj ogroženih vrednot sodobnih demokratičnih družb. Da bi sredi Evrope ubijali novinarje, se je nekoč zdelo nepredstavljivo. Danes je to realnost, ki jo živimo tukaj in zdaj.«
Povezati notranjepolitične volitve s prihodnostjo EU, oboje pa s svobodo medijev, je treba iz jasnega razloga, ker temeljni cilji vseh treh dejavnikov v našem prostoru ne delujejo in ne učinkujejo v zadostni meri. Še več, stvari so v zadnjem desetletju šle precej na slabše, tako da se morajo posamezne države, tudi Slovenija, in celotna EU preizprašati o svojih demokratičnih temeljih.
Na eni strani je v Sloveniji vse več novih medijev, na drugi demokratična debata nesorazmerno slabi. Do meje neokusnega je prišla politična diskvalifikacija kakovostnih medijev, ki se v imenu profesionalizma izmikajo neposrednemu nadzoru in interesu posameznih strank. Diskvalifikacija, ki si jo v zvezi s tem privoščijo določene politične stranke in njihovi voditelji, skorajda osebna obsedenost z mediji, ima pri nas dolgo brado. To, kar danes v ZDA počne Donald Trump, ki vedno znova razglaša novinarje tako rekoč za lažnivce, v Sloveniji ni nič novega. Najbolj novinarje, predvsem tiste, ki hočejo biti profesionalni in zavezani poklicni etiki, napadajo politično odvisni ljudje in stranke oziroma institucije, ki imajo največ masla na glavi.
Kot kaže, se bodo politične odločitve v prihodnjem mesecu vrtele v smeri negativnih kampanj in bolj odločanja proti nekomu kakor za nekoga.
Problem enolončnice političnega nezadovoljstva z resnimi mediji, zelo slabe politične kulture strank in zlorabljanja EU skozi sito notranjepolitičnih koristi ni toliko v nesporazumih ali zato, ker ljudje v življenju delamo napake. Problem je, ker je ta virus že okužil pomemben del politike, predvsem pa, da gre v tem za načrtovano in premišljeno strategijo. Pri DNS so zapisali: »Gre za ciljno voden proces, ki se v zadnjih letih stopnjuje, v njem pa prednjačijo mediji v lasti političnih strank. Ti izkoriščajo prazen prostor, ki so ga za sabo pustili kriza, ekonomsko šibki medijski lastniki, spremembe v navadah uporabnikov medijskih vsebin in država.«
Logika mediji proti medijem na videz deluje legitimno, vendar ni. Umanjka ji predpostavka profesionalne etike in profesionalne integritete akterjev. Enako velja za politike strank proti strankam in enako velja za politike držav EU proti drugim državam EU. Napovedati politično kandidaturo zato, da bi preprečili politični prodor druge politične osebe in njene stranke, je v temelju enako sporno kot priti na oblast s produkcijo umetnih protibegunskih strahov.
Kot kaže, se bodo politične odločitve v prihodnjem mesecu vrtele v smeri negativnih kampanj in bolj odločanja proti nekomu kakor za nekoga. Toda postaviti si cilje za zavarovanje novinarskega profesionalizma in integritete javne debate – v tem ni nikakršne potrebe po obrambi, temveč po afirmaciji tega, kar je prav. Za to je potrebnih le zadosti močnih in profesionalnih osebnosti, ki si ne pustijo zvijati hrbtenice in se ne dovolijo obrekovati po ljudeh, ki imajo na glavi toliko masla, da si ne upajo stopiti na sonce.
Enaka je lahko debata o prihodnji EU, ki bo glede na madžarske, poljske in še kakšne (nemara angleške) prakse prej ali slej morala steči. V slovenskem parlamentu ali pri kandidaturah zanj bi bilo zanimivo slišati kaj podobnega, kot je francoski predsednik Macron pred kratkim povedal v ameriškem kongresu. In v resnici ni pametnega razloga, da se take vsebine ne bi bolje artikulirale v slovenskih relevantnih medijih, ne glede na to, pod kakšnim udarom so zaposleni v njih.
Pravega izida letošnje volilne kampanje pravzaprav ne moremo definirati v odstotkih glasov, ki jih bodo prejele posamezne stranke. Glede na to, da bo šlo za negativno kampanjo, bi bilo to povsem neprimerno. Zahtevati pa je mogoče kakovostno debato o prihodnosti Slovenije, tudi EU. Kdo, ki se sklicuje na svojo svobodo, pa se lahko sprijazni s tem, da mu nekdo ugrabi javni prostor in s propagandnimi triki začne regulirati javno pamet?
