Absolutni mir je sto metrov globoko

Na stotih metrih Alenka Artnik ni več s tega sveta. Od nje ostane le še popolno zavedanje trenutka.

Objavljeno
05. januar 2018 17.36
Miha Pribošič
Miha Pribošič

Alenka se je lani se je ob obali Hondurasa s plavutjo potopila na globino stotih metrov in s tem postala četrta ženska, ki je dosegla to magično mejo. Na velikih globinah je sproščena in mirna; pravi, da zato, ker je po težkih življenjskih preizkušnjah našla ravnovesje med telesom in duhom.

Poskusimo se za trenutek postaviti v njeno kožo: ko namesti kljukico na nos, se najprej odpove vohu. Ko zadnjič zajame sapo, se poslovi od okusa. Štirideset metrov nižje vstopi v prosti pad in telo izgubi občutek težnosti. Prav takrat še zadnjič pomežikne v temno modrino in zapre oči – ugasnil je tudi vid. Zdaj od nje odplavajo še zadnje naključne misli. Kaj ostane od potapljačice na vdih Alenke Artnik, ko brez misli in čutov tone proti stotim metrom? Nič in vse, odgovori.

Globine se zdijo sovražno, neprijazno okolje za človeško telo. Potapljač je na stotih metrih tako daleč od življenja kot astronavt na Luni. Oba morata za to, da bi se vrnila v življenje, opraviti natančno določeno zaporedje operacij. Če zamoči prvi, ostane tam spodaj, če drugi, tam zgoraj.

Povprečen rekreativni potapljač se potaplja do globine desetih metrov, zato je nepredstavljivo, da za Alenko Artnik na severnem in srednjem Jadranu tako rekoč ni dna, ki ga ne bi zmogla doseči. A vrhunski potapljači s treningom telesa in uma sprožijo spremembe v telesu in pradavne odzive, ki jim omogočajo, da so tudi na stotih metrih, ko na telo pritiska enajst atmosfer, popolnoma sproščeni. V potopu na globino stotih metrov torej za Alenko ni napora.

Pravi napor je v tem, da potapljač na vdih doseže stanje, ko v telesu in umu tudi v tako ekstremnih razmerah ni napora in upora. Popolna sproščenost je namreč ključna za uspešno izenačevanje pritiska. Dejavnik, ki največkrat odloči, ali bo potop v veliko globino uspešen ali ne, začuda največkrat ni pomanjkanje zraka, ampak napaka oziroma nezmožnost izenačevati pritisk v ušesih. Potapljač mora namreč znati izenačevati tudi, ko je prostornina zraka v pljučih manjša od teniške žogice in ga zaradi tega proti ušesom ne zmore več spraviti z izpihovanjem. (Praktični preizkus: bralec naj izdihuje, dokler iz pljuč ne spravi niti sapice več, potem pa poskusi izenačiti pritisk v ušesih na »ljudski« način – tako, da se prime za nos in pihne).

Potapljač na globinah, ki presegajo 40 metrov, izenačuje z različnimi tehnikami, najbolj razširjena je ta, da »spravi« zrak v usta in ga na velikih globinah potiska proti ušesom z jezikom. A tehnika je zahtevna in subtilna, saj že ob manjši nepozornosti ali nesproščenosti zrak »pobegne« nazaj v pljuča, ob prepoznem manevru pa se evstahijeve cevi nepovratno zlepijo. V obeh primerih so posledica nadaljevanja potopa predrti bobniči.

Zdi se, da ima Alenka Artnik s tem manj težav kot večina njenih kolegov. Lani se je ob obali Hondurasa s plavutjo potopila na globino stotih metrov in s tem postala četrta ženska, ki je dosegla to magično mejo. S tem rezultatom je postala svetovna prvakinja, a bolj kot z doseženo globino je osupnila z lahkotnostjo, mirnostjo, sproščenostjo in osredotočenostjo ob potopu. Njeni opisi občutkov pred in med potopom se slišijo kot povzetek vzhodnjaških meditativnih tehnik. Ali morda celo kot njihov končni rezultat – nirvana.

V filmu Človek delfin, ki ga še vedno prikazujejo v Kinodvoru in opiše življenje največje ikone potapljanja na vdih Jacquesa Mayola, izvemo, da je Mayol prvi vnesel v potapljanje na vdih duhovno dimenzijo: meditiranje, jogo, izpraznjenost misli, iskanje zen stanja. Bil je tudi prvi, ki se je s pomočjo uteži potopil na globino stotih metrov. Naslednji cilj Alenke Artnik je potop prek 104 metrov, kolikor zdaj znaša svetovni rekord.

Na stotih metrih srečate samo sebe?

Srečam sebe, a srečam še veliko več. Srečam vse. Zdi se mi, kot da pripadam vsemu. Fizično sem sama, občutek pa je, kot da sem povezana z vsem. Občutim popolno svobodo. In ta občutek je tako močen, da preglasi razum; ta je prešibek, da bi lahko posredoval. Tam spodaj racionalno razmišljanje ne deluje, in še dobro, da je tako, saj bi me sicer verjetno prevzel strah, strah na stotih metrih pa bi bil lahko usoden.

Zakaj je pri potapljanju meditacija tako pomembna?

Pomaga mi odklopiti nepotrebne misli in ugasniti vsakdanji um – kopensko razmišljanje. To je pri potopu v takšne globine nujno, saj mi omogoča sproščenost, ki je prvi pogoj za uspešno izenačevanje pritiska in varen potop. Opažam, da so številnim potapljačem vrata do globin zaprta, ker nimajo dovolj dobre povezave med telesom in umom. Zadnje čase, ko več berem o tem, spoznavam, da je to pravzaprav stanje, ki mu rečemo tudi flow; v slovenščini bi temu morda lahko rekli pretočnost. Gre za stanje, ko imam popoln nadzor nad dogajanjem, le da ta nadzor ne prihaja iz misli, iz racia, temveč iz intuicije. Ne gre ne za čustva ne za razum. V stanju pretočnosti sploh ne razmišljam o tem, da sem nekje zelo globoko, nikoli ne pomislim, da sem brez zraka. Zanimivo pri tej pretočnosti je, da je izjemno neulovljiva, težko jo je opisati, priklicati, a ko se zgodi, je občutek fenomenalen, telo pa sposobno stvari, ki so mu sicer nedostopne.

Sliši se kot magija.

Raziskave na tem področju so že tako daleč, da govorijo o tehnikah, ki lahko pomagajo človeku vstopiti v to stanje. O sebi lahko rečem, da se mi je to zgodilo spontano. Pogoj za to je vrhunska fizična pripravljenost, poleg tega moram imeti pred očmi izziv, misli pa morajo biti čiste, v glavi ne sme biti nič kopenskega. Psihološko stanje je najpomembnejše, a brez vrhunske telesne pripravljenosti ne gre. In ko se oboje združi, se zgodi pretočnost. V tem stanju je po mojem poraba kisika minimalna, saj je telo, kot bi hiberniralo.

Na neki način izkoriščate šport, vso infrastrukturo, pozornost medijev za spoznavanje same sebe?

Tako je. Rezultate potrebujem za prepoznavnost in s tem tudi finančno neodvisnost. Vseeno se mi zdi, da kar dobro jadram med duhovno platjo, ki mi je blizu, in materialno, zemeljsko platjo, ki mi omogoča nujne stvari za življenje.

Eden najboljših globinskih potapljačev, Novozelandec William Trubridge, v filmu Človek delfin pravi, da se potapljač z vsakim metrom globine oddaljuje od življenja. Pravzaprav od vsega, kar mu omogoča življenje. Kam greste potem vi? Proti smrti?

Zanimivo je, kako si potapljači na različne načine razložimo te občutke. O sebi bi prej rekla, da grem proti življenju. Sicer je po eni strani res, da se program, ki ga imamo v glavi tu zgoraj, v globini popolnoma spremeni. Od tega se res oddaljujem.

Ampak mnogi ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti.

Zame je glavni razlog, da si želim še globlje – globlje seveda tudi po metrih, ampak jaz to bolj razumem kot globlje vase –, želja po nekakšnem razsvetljenju. Zato res ne morem reči, da se oddaljujem od življenja, ampak se mu, kot rečeno, približujem. Bolj imam občutek, da smo mi vsi tukaj zgoraj oddaljeni od življenja.

Jacques Mayol v omenjenem filmu pravi, da je v vsakem od nas delfin. Je človek res usodno povezan z oceanom, od koder je nekoč prišel?

Dokaz za to bi lahko bil potapljaški refleks. Gre za niz procesov, ki se v telesu sprožijo avtomatično, ko ga objame voda. Kri se umakne iz okončin in oskrbuje le še vitalne organe, pri globokih potopih se kri še posebno skoncentrira okoli pljuč in tako prepreči, da bi se ta sesedla vase, bitje srca se upočasni (na velikih globinah lahko tudi pod dvajset udarcev na minuto), vranica začne izločati več rdečih krvničk ...

Bi na stotih metrih lahko opravili kakšno računsko operacijo ali zdeklamirali poštevanko?

Samo če bi se vnaprej pripravila na to. Pri potopu na takšne globine moram namreč s treningom naučiti telo, da spodaj izvaja gibe avtomatično, saj mu razum pri tem več ne pomaga. Če bi vadila računanje in to izvedla večkrat, bi šlo. Za tisto preprosto sekvenco gibov, ko tik pred stotimi metri zgrabim vrv, vzamem listek kot dokaz, da sem prišla do napovedane globine, se obrnem natančno tako, da se ne zapletem v vrv, in se z vedno enako frekvenco zamahov vračam proti površju, je ogromno treninga in ponavljanja.

Lani so organizatorji na tekmah prvič uporabljali podvodno kamero Diveye, ki vas spremlja od začetka do konca potopa in sliko neposredno prenaša tako sodnikom kot gledalcem pred računalniki. Z njeno pomočjo imate prvič možnost videti svoj potop od začetka do konca. Ste presenečeni nad tem, kaj se dogaja z vami tam spodaj, ali gre vse tako, kot ste si predstavljali?

Kot sem občutila svoj potop na sto metrov, takšen je bil videti tudi na posnetku. Res je očitno, da sem bila izredno sproščena. Potop je bil zelo lahek. Ko sem ga primerjala z drugimi, sem opazila, da so bili nekateri v krču in niso bili ustrezno pripravljeni.

Lahko podoživite občutke pred in med zmagovalnim potopom?

Vse se začne z uradno napovedjo globine večer prej in potem z nestrpnim čakanjem na objavo štartne liste. Ker sem napovedala največjo globino, sem vedela, da bom prvakinja, če ne bom naredila napake. Jutro pred potopom se obnašam kot na treningu. Ne delam drame, okoli sebe naredim mehurček. Ves svet me bo gledal, skoraj nihče ne ve, kdo sem, zato se moram odmakniti od tega. Grem na prizorišče tekmovanja, na plavajočo ploščad, naredim dihalne vaje, da se umirim, sprostim. Vse je tako kot na treningu. Začnem se oblačiti, pogledam uro, naredim ogrevalni potop, se polulam, preverim, ali imam vse na sebi. Potem imam še 12 minut do nastopa, počasi se premaknem do svoje vrvi, včasih gledam nastop tekmovalca, včasih v modrino pred sabo. Ne razmišljam o tem, da grem na sto metrov, da gre za naslov svetovne prvakinje.

Če sem do zdaj še vsaj malo pogledovala okrog, se, ko se pripnem na vrv, popolnoma odklopim od sveta. Telo lebdi in to je tako lep občutek! Takrat se osredotočim na dihanje. To me tako sprosti, da ostanem skoraj brez misli. Okolico zaznavam ravno toliko, da slišim sodnika, kako odšteva sekunde do nastopa. Ko sodnik napove, da imam še 30 sekund časa, sledita zadnji izdih in zadnji globok vdih, v katerem sem popolnoma prisotna, skoraj postanem ta vdih. Predstavljam si, kako mi gre kisik zelo mehko v telo, da ostanem čisto sproščena.

Potem se prekopicnem, še sekundo ležim, se prelomim in zdrsnem pod vodo. Poganjam se z mehkimi gibi, da ohranjam sproščenost, na 25 metrih me alarm na uri spomni, da spravim zrak v usta za kasnejše izenačevanje, na 38 metrih se oglasi še zadnji alarm, ki je znak, da lahko začnem prosto padati v globino. Takrat preneham plavati in se predam. Telo se popolnoma sprosti, edina preostala misel je izenačevanje pritiska. Um mora biti zelo oster. Če zamudim izenačevanje, se evstahijeve cevi lahko zlepijo in moram prekiniti potop.

Občutek v prostem padu je neverjetno lep. Ničesar ne čutim, sem mehka v glavi, mehka v telesu. Pet metrov pred koncem vrvi se spet oglasi alarm in me na neki način prebudi, saj se moram pripraviti na zaporedje gibov ob obratu. Vzamem listek, se obrnem, vse počnem tekoče in relativno počasi, saj nočem tvegati poškodb ob nenadnih gibih, ki bi jih povzročil velik pritisk. Ob začetku plavanja navzgor poskušam zadržati osredotočenost in sproščenost.

Ko začutim, da sem vse bolj plovna, se zavem, da sem v varni coni, roke usmerim navzgor in dovolim razumu, da pride nazaj, prevzame nadzor, saj moram biti zgoraj povsem pri sebi. Ko sodnikom pokažem listek, sem srečna, pomirjena, ni evforije, saj sem prišla iz popolnega zena. Občutek veselja lahko pride šele dneve ali tedne kasneje.

Ves čas omenjate sproščenost.

Ker je res ključna za lep in uspešen potop. In v tem sem res dobra. Mislim, da sem zelo dobro uskladila fizično in psihično pripravljenost. Nekateri moji kolegi so fizično zelo močni, a vseeno velikokrat pri potopu izgubijo zavest ali imajo težave z izenačevanjem pritiska.

Je torej prevelika osredotočenost na ­rezultat, na metre globine, lahko ovira?

Absolutno. Namesto da bi potapljač izpraznil misli, je obremenjen s pričakovanji, kar povzroči stres.

Vas je v potapljanje pripeljala življenjska zgodba. Bi si v vsakem primeru želeli v globine?

Moje življenje res ni bilo lahko in zdi se mi, da je prosto potapljanje logično nadaljevanje in posledica tistega, kar je bilo prej. Okolje, v katerem sem odraščala, je bilo zelo nevarno. Bila sta prisotna alkoholizem in narkomanija. Že kot otroka me je reševal šport – kajak. Pri dvajsetih so se pokazale posledice. Nisem zmogla čez vse travme, nisem znala, bila sem depresivna, apatična, nisem imela vizije, želje, dokler nisem prišla do točke, ko mi je očitno vesolje pripeljalo na pot prosto potapljanje, in življenje se mi je obrnilo na glavo. Sporočilo sem razumela nekako tako, kot da sem premagala vse ovire, se ob tem izkazala, preživela, zdaj pa sem dobila v dar ta šport – balzam za dušo. Še zdaj se spomnim prvih treningov na bazenu. Bila sem neskončno srečna, počutila sem se tako, kot ko se do konca zaljubim.

S selitvijo v Egipt, meko prostega potapljanja, ste vse postavili na kocko. Konec koncev to gotovo ni bilo poceni. Namesto da bi se ustalili, kot narekujejo nenapisana družbena pravila, ste denar, kolikor ste ga imeli privarčevanega, namenili za novo poslanstvo.

Takrat se niti nisem zavedala posledic teh dejanj. Začutila sem le, da je to moja pot, edina pot, darilo, in da to moram narediti. V tem obdobju sem izgubila tudi oba starša in vse muce, ki so bile 18 let del mojega življenja. Bilo je težko, ampak vse to sem razumela kot sporočilo, da se ne morem ničesar več oklepati: zdaj pa pojdi in razišči življenje! In to sem naredila. Ampak zdaj lahko rečem, da niti ni bilo težko, saj druge poti enostavno ni bilo. Za to se mi sploh ni bilo treba odločiti, okoliščine so mi to pripeljale na pot. Ko gledam nazaj, vidim, da je bilo vse prav.

Našli ste mir?

To pa ja. In to kakšnega! Seveda si tudi jaz želim družino, hiško, morda ne povsem tradicionalno, ampak tega si želim. Le da je potapljanje zame zdaj pomembnejše. Čutim, da moram prej nekaj izpolniti in na koncu tudi deliti.

Ni skrivnost, da se pripravljate na najgloblji ženski potop s plavutjo, ki ga zdaj drži Alessia Zecchini s 104 metri. Poskušate to v tem času odmisliti, vas to pri pripravah lahko zmoti?

Biti ženska, ki se potopi najgloblje na svetu, se lepo sliši. Ampak v resnici se ne omejujem s to številko. Dopuščam vse možnosti: mogoče bo letos, mogoče bo šlo še globlje, mogoče sploh ne. Po mojem bo ta rezultat prišel, če bom delala, kot sem doslej.

To pomeni umirjeno, postopno, raje pet korakov preveč na enem mestu kot enega preveč naprej?

Tako je. In tega se bom držala. Pravzaprav se ničesar niti ne držim, saj je to del mene. Takšna sem. In iz tega črpam samozavest. Številke so samo rezultat nečesa globljega – potovanja vase.