Lutke so nekje vmes. Med življenjem in smrtjo, med svetim in profanim

Pogovarjali sva se nekaj dni pred odprtjem slovenskega Lutkovnega muzeja; iz njega je v dolino pod Ljubljanskim gradom pritekla v spomladanskem popoldanskem pršenju, z mokrimi lasmi … Ajda Rooss je dramaturginja, umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana in avtorica nepozabne predstave Moj dežnik je lahko balon Ele Peroci, ki jo je uprizorila leta 2003 v Gledališču Glej.

Sodelovala je z različnimi profesionalnimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi lutkovnimi gledališči: Gledališče Glej, Gledališče lutk Konj, Gledališče Fru-Fru, Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor … ter s priznanimi pisci besedil, glasbeniki in likovnimi ustvarjalci. Kot igralka je še največ sodelovala s Silvanom Omerzujem v Gledališču Konj. Pred tremi leti je postala del ekipe LGL in tima, ki je zaslužen, da imamo na hribu nad lutkovnim gledališčem nekaj, kar lahko obiščemo, ko se nam bo zahotelo lutk – četudi takrat v teatru ne bo na sporedu nobene predstave. Z Roossovo sva tokrat govorili o muzejih. Na Ljubljanskem gradu so namreč nedavno odprli dolgo pričakovani Lutkovni muzej, v katerem bodo obiskovalci vseh starosti lahko občudovali dela velikih lutkovnih umetnikov, njihovi junaki pa so svoje mesto dobili v prostorih nad Stanovsko dvorano Ljubljanskega gradu. Poleg najpomembnejših mejnikov slovenske lutkovne zgodovine in različnih lutkovnih tehnik se bodo najpogumnejši lahko sami preizkusili v lutkarskih veščinah. Komplementarna dejavnost k muzejski postavitvi, ki bo razveseljevala več generacij, bo uprizarjanje lutkotečnih, po izvirniku obnovljenih lutkovnih predstav, ki si jih bodo v času stalnih terminov obiskovalci lahko ogledali v novem Grajskem gledališču.

Kaj se je spremenilo v vašem življenju zadnja tri leta, odkar ste postali umetniška direktorica LGL?

V resnici kar precej, saj sem v inštitucionalno gledališče prišla kot samozaposlena v kulturi, z izkušnjami iz nevladnih organizacij. V profesionalnem gledališču sem sicer občasno delala kot režiserka, igralka in dramaturginja, toda vodenje umetniškega kolektiva prinaša povsem novo izkušnjo. Zagotovo to dela prinaša več odgovornosti in izzivov kot kadarkoli doslej, pa tudi možnosti za kreativno delo. Pred tem sem sodelovala z ljudmi, s katerimi smo se skupaj odločali za projekt in cilj, v LGL pa snujem program in poskušam ostale motivirati tako, da se ta program izteče, kot sem si ga zamislila. Se pa že od nekdaj posvečam predvsem otrokom in lutkam in v tem okviru delujem tudi naprej.

Ko govorimo o umetniških vodjih lutkovnih gledališč oziroma gledališč za otroke in odrasle – nikoli zares ne vemo, kaj vse obsega njihovo delo. Poleg kreiranja estetskih in umetniških vrednosti gotovo razmišljajo tudi o edukacijskem momentu posameznega projekta – o čem še? Kaj vse mora biti vključeno v vašo vizijo pri oblikovanju programa?

Na veliko stvari moram biti pozorna pri snovanju repertoarja sezone: v prvi vrsti je v ospredju seveda raznovrstnost in raznoplastnost različnih vsebin, tem, tehnik, uprizoritvenih izrazov. Pomembno vlogo igra tudi umetniška razpoložljivost posameznih akterjev stalnega igralskega ansambla, ki ga sestavlja 23 igralk in igralcev. Povprečna starost našega ansambla je 44 let, zato je oplemenitenje predstav z mlajšim kadrom nujno. Na ustvarjanje programa vpliva tudi razvrščanje novitet glede na število, kapacitete in zmogljivostjo dvoran. Predstave uprizarjamo na petih prizoriščih na Krekovem trgu in v naši dislocirani enoti Kulturnici na Židovski stezi. S predstavami nagovarjamo gledalce vseh starosti. Vsako leto uprizorimo vsaj eno predstavo, ki jo namenjamo najmlajšim gledalcem, malčkom od prvega ali drugega leta starosti. Čeprav je gledališče za malčke v mednarodnem prostoru že dodobra uveljavljeno in sprejeto, je pri nas še vedno novost. Največ predstav namenjamo našemu najštevilčnejšemu občinstvu, otrokom med tretjim in osmim letom, vsako sezono pa pripravimo tudi eno dramsko predstavo za mladostnike in eno lutkovno za odrasle.

Pomemben dejavnik pri snovanju so tudi morebitne mednarodne koprodukcije in načrtno ustvarjanje festivalskih uprizoritev. Treba je poskrbeti za pravo razmerje med izvirnimi avtorskimi poetikami ter svežimi interpretacijami slovenske in svetovne klasike. Vsako sezono k ustvarjanju novitet vabim tudi referenčne tuje ustvarjalce, ki v času priprave predstave in študija tako igralskemu ansamblu kot tudi tehničnemu osebju, lutkovnim tehnologom, oblikovalcem svetlobe in zvoka omogočajo kreativni razvoj in izobraževanje. Pomembno mesto morajo imeti tudi tradicionalni uprizoritveni izrazi, hkrati pa ne smem pozabiti na predstave, ki preverjajo mejne gledališke prakse, ponujajo raznovrstne vizualne izraze in razširjajo referenčni prostor lutke ter potrjujejo neskončne možnosti njenega izraza. Prav v času ostrih finančnih rezov v kulturi, ki so dodobra prevetrili in skrčili slovenski lutkovni prostor, je to še toliko bolj pomembno.

Pred časom ste mi rekli, da aktivnih neinstitucionalnih skupin, ki so dobra desetletja veljale kot nosilke alternativnih in eksperimentalnih lutkovnih form in vizij, skorajda ni več …

Drži in zaskrbljujoč je tudi podatek letošnjega Bienala slovenskih lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki bo potekal v začetku septembra 2015 v Mariboru – v tekmovalni program je uvrščenih devet predstav, od tega so štiri predstave Lutkovnega gledališča Ljubljana, tri Lutkovnega gledališča Maribor, dve pa sta produkciji neinstitucionalnih lutkovnih ustvarjalcev. Prav zato se kot predstavnica osrednje lutkovne hiše še toliko bolj zavedam odgovornosti pri zagotavljanju umetniških standardov in skrbi za razvoj slovenskega lutkarstva.

Kako se bo to odražalo v prihajajoči sezoni?

Prihajajoča sezona ponuja devet lutkovnih in dramskih novitet, s katerimi bomo širokopotezno odkrivali različne prostore in dimenzije. Klasični gledališki oder bomo razbremenjevali odrskih konvencij in z novimi uprizoritvenimi izrazi presegali okvire odrske rampe ter uprizoritveni prostor iskali v nekonvencionalnem gledališkem okolju. Takšna bo lutkovna kinetična simfonija za odrasle o osamljenosti, smrti in minljivosti, navdihnjena z avtobiografsko zgodbo Virginie Woolf K svetilniku. V režiji Braneta Vižintina in vizualnih umetnic Urše Vidic in Mete Grgurevič bo raziskovala meje med odrsko in galerijsko postavitvijo, premierno pa bo uprizorjena v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Mladinska glasbena predstava Lutza Hübnerja Neli ni več režiserja Jaše Kocelija bo vstopila v gimnazijske prostore in razkrila vajo sodobnega benda, katerega načrte prekriža bolezen.

Program prihajajoče sezone bo oplemenitilo kar nekaj zvenečih imen mednarodnega gledališkega prostora. Misijo na Mars, lutkovno znanstveno fantastiko, bo skupaj z avtorjem vizualne zasnove Marekom Zakosteleckim uresničil eden markantnejših čeških režiserjev Jiři Havelka, igralec in član gledališča Vosto5 ter dekan oddelka za alternativno in lutkovno gledališče na praški akademiji (DAMU). Japonske pravljice so zasnovane kot svojevrsten dogodek site specific z močno zvočno oz. glasbeno komponento italijanskega skladatelja Giuseppeja Ielasija in mednarodno priznane večstranske ustvarjalke in režiserke Chiare Guidi, soustanoviteljice kultne italijanske skupine Socìetas Raffello Sanzio, ki je s svojimi osupljivimi predstavami večkrat gostovala tudi pri nas. Chiara Guidi ustvarja tako predstave za odrasle kot tudi za in z otroki, središče njenega delovanja pa je poglobljeno raziskovanje glasu oz. njegovih tekstur in učinkov, ki so v njenih predstavah enakovreden element telesu, akciji in likovnosti. Njene predstave presegajo konvencionalne uprizoritvene pristope in brišejo meje med občinstvom in nastopajočimi. Za svoje dolgoletno gledališko raziskovanje in pedagoške aktivnosti je leta 2013 prejela najpomembnejšo italijansko gledališko nagrado UBU. Chiara še vedno precej ustvarja tudi za odrasle. Pred dvema dnevoma sem se srečala z njo v Milanu, kjer je v okviru festivala premierno predstavljala predstavo Gola, s pretresljivo temo, ki izpostavlja proces identifikacije tisočerih izginulih v bosanskih množičnih grobiščih. Predstavo z asketsko, a močno vizualnostjo, ki je bila rezultat zgolj štiridnevne delavnice s prostovoljci, je uprizorila v okviru festivala Pergine Spettacolo Aperto v nenavadnih zapuščenih prostorih nekdanje psihiatrične klinike.

Veselim se tudi, da je v sodelovanje z našim gledališčem privolila znana angleška oblikovalka Donna Wilson, ki bo naš Mali oder v predstavi Medved in mali režiserke Ivane Djilas odela v svoje prepoznavne mehke kvačkane pravljične gozdne podobe. Še en zanimiv obisk se nam obeta v času premiere lutkovne predstave režiserke in igralke našega ansambla Martine Maurič Lazar – novembra nas bo namreč obiskal eden najbolj prepoznavnih nizozemskih literatov Toon Tellegen. Letošnjo zimo bomo odganjali prav z njegovo iskrivo in duhovito otroško filozofijo z naslovom Jutri je bila zabava. Spomnim se, da je gospod Tellegen pred leti že obiskal Ljubljano in vedno poudari, da se z veseljem vrača k nam.

Kaj pa slovenski avtorji?

Uprizorili bomo tudi nekaj slovenskih novitet: Žabe so žabe je avtorski projekt Nike Bezeljak, ki na naš oder prinaša novost – animatronične ploske lutke. Vsi skupaj se bomo gugali na Gugalnici za vse Anje Štefan, uprizorili pa bomo tudi krstno izvedbo Jane Bauer Groznovilco, v kateri bo uveljavljeni slovenski koreograf Matjaž Farič, ki v zadnjih letih ustvarja tudi za otroško občinstvo, prepletel igro, gib, lutke in videoprojekcijo. Tudi ena najbolj priljubljenih slovenskih ljudskih pripovedk Mojca Pokrajculja bo v sodobni interpretaciji Eke Vogelnik prvič uprizorjena na našem odru.

Ob 100. obletnici rojstva Jožeta Pengova bomo v sodelovanju z Lutkovnim muzejem rekonstruirali predstavo iz leta 1967 Mala čarovnica Otfrieda Preusslerja, ki je v tistem času na marionetni oder prinesla precej tehnoloških novosti. Lutkoteka letošnje sezone je v znamenju še dveh obletnic: 60 let praznuje Zvezdica Zaspanka, 30 let pa naša najslavnejša lutkovna junakinja Sapramiška.

Nedavno se je zgodilo odprtje Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu – kaj to pomeni za mesto, državo?

Odprtje Lutkovnega muzeja prinaša velike premike v lutkovni umetnosti, lutkovna dediščina ima namreč za nas visoko kulturno vrednost. Stalna razstava Lutkovnega muzeja – Podobe slovenske lutkovne umetnosti 1910–1990 izpostavlja pomen lutkovne dediščine, ki je bila doslej pogosto prezrta in zapostavljena. Zanimivo je, da doslej ni doživela prave celostne obravnave, pa čeprav so jo ustvarjali uveljavljeni slovenski umetniki in umetnice, na primer Milan Bizovičar, Zlatko Bourek, Slavko Hočevar, Kostja Gatnik, Jaka Judnič, Milan Klemenčič, Tone in Mara Kralj, Tomaž Kržišnik, Niko Kuret, Svetlana Makarovič, Marjan Manček, France Mihelič, Fran Milčinski, Silvan Omerzu, Ajša Pengov, Nace Simončič, Jože Tisnikar in drugi. Kot izdelek domače ustvarjalnosti je lutkovna dediščina pomembna za razumevanje kulturno-zgodovinskih procesov na Slovenskem, zato jo je treba varovati.

V sklopu muzeja smo tako na primer dobili prvo konservatorsko-restavratorsko delavnico, specializirano za restavriranje lutk, in urejati so se začele razmere v lutkovnih depojih z več tisoč eksponati. Pod okriljem Lutkovnega gledališča tako v sodelovanju s slovenskimi lutkovnimi gledališči, skupinami in pristojnimi institucijami nastaja bodoča muzejska zbirka Lutkovnega muzeja (lutk s pripadajočimi scenskimi elementi). Z odprtjem stalne razstave se bo razširila predvsem kulturna, turistična in kulturno-umetnostna ponudba v mestu, vest o slovenski lutkovni dediščini pa se s prvim muzejskim projektom, ki nam ga je uspelo pridobiti na lanskem razpisu Ustvarjalne Evrope, širi tudi že zunaj naših meja.

Za kakšen projekt gre?

Namen pridobljenega projekta z naslovom Iz zaodrja: Pionirji evropskega lutkarstva, v katerega Lutkovno gledališče Ljubljana vstopa skupaj z italijansko občino Čedad, s špansko gledališko skupino Etcetera in s hrvaško Umetniško akademijo Osijek, je pozabljene zgodbe velikih lutkovnih mojstrov izpostaviti in predstaviti širšemu občinstvu. Projekt v ospredje postavlja delo slovenskega lutkarja Milana Klemenčiča in njegovo miniaturno lutkovno gledališče, marionetno gledališče I Piccoli di Podrecca Vittoria Podrecce, ki je s svojim varietejsko-opernim programom pomembno vplivalo na evropsko lutkovno umetnost, ter Hermenegilda Lanza, ki v družbi skladatelja Manuela de Falla in pesnika Federica Garcíe Lorce velja za utemeljitelja španskega lutkarstva. Z nizom razstav, oživljenih lutkotečnih predstav in ciljnih delavnic, ki bodo spremljale izbrane evropske festivale s področja lutkovne umetnosti, je zamišljen kot celostna potujoča umetnina in izpostavlja pomen popularizacije dediščine.

Kako ste zasnovali idejo muzeja?

Stalna razstava Lutkovnega muzeja je bila zasnovana tako, da nagovarja široko ciljno publiko. Zaradi arhitekturnih omejitev, saj je podstrešni prostor na gradu zelo razgiban, je bila velika ovira pri snovanju razstave preveč gradiva, ki bi ga bilo vredno umestiti v izbor, vendar to zaradi prostorskih omejitev ni bilo mogoče. Razstava zajema celoten pregled lutkovne umetnosti pri nas in je zasnovana dvonivojsko. Prvi del razstave je namenjen času od leta 1910, ko je slikar Milan Klemenčič v svojem domu uprizoril prvo slovensko marionetno predstavo, prek razvejanega sokolskega lutkarstva, prvih ročnih lutk etnologa Nika Kureta in partizanskega lutkovnega gledališča do leta 1968, ko se je z odhodom prvega ravnatelja in umetniškega vodje Mestnega lutkovnega gledališča (danes LGL) Jožeta Pengova končalo obdobje uveljavljanja lutkarstva kot prave umetnosti.

Drugi del razstave izpostavlja vrsto lutkovnih uprizoritev, ki so od leta 1968 zastavljene kot prave celostne umetnine in so nastale iz enakovrednega prepleta ustvarjanja velikih imen z različnih področij umetnosti. Predstavljeno je tudi delovanje manjših in večjih lutkovnih skupin, ki pomembno zaznamujejo lutkovno umetnost pri nas. Razstava omogoča obiskovalcem, da se tudi sami preizkusijo v različnih lutkovnih tehnikah na treh odrih (za ročne in senčne lutke ter marionete) in z različnimi vodili ter osvetljevanjem oživijo velikega zmaja, ki pod streho bedi nad muzejem.

Razstava temelji na sodobnih muzeoloških standardih s področja varovanja, ohranjanja in prezentacije muzejskih predmetov. Sledi vsebinskim izhodiščem, prostorskim danostim ter izhaja iz sodobnih muzeoloških praks, s tem ko si prizadeva za multiinterpretativnost razstavljenih vsebin (vizualna, nivojska in multimedijska predstavitev informacij ter vsebin). Apelira na vračanje obiskovalcev v Lutkovni muzej, dodatno pridobivanje znanj, kreativno in inovativno udejstvovanje, širjenje znanja ...

Kaj pa Zverinice iz Rezije?

Zverinice so poseben lutkovni mejnik. Televizijski. Lutkovno gledališče Maribor, naše drugo poklicno gledališče, se je s televizijsko nanizanko le nekaj let po ustanovitvi zapisalo v zgodovino slovenskega lutkarstva. V muzeju so predstavljene na ekranu, kjer si obiskovalci ogledajo eno od epizod.

Kako ste zamejili zgodovino lutk na Slovenskem?

Lutkovna umetnost se prvič predstavlja na pričujoči način in seznam zanimivih uprizoritev ter eksponatov je nedvomno obsežnejši od izbora, ki sva ga z Nadjo Ocepek, soavtorico razstave, lahko umestili na razstavo. Zato je bilo izredno težko zamejiti izbor. Osredotočili sva se na to, da sva poskušali v muzeju, kolikor je seveda dopuščal prostor, izpostavljati uprizoritve, ki so v zgodovino vnesle določene spremembe: bodisi v načinu tehnologije, likovne zasnove, obravnave gledališkega prostora, ali pa da so se močno dotaknile gledalcev, vplivale na njihovo percepcijo lutkovnega gledališča in jih zato ni mogoče spregledati. Za vrednotenje zgodovine je vsekakor bolje imeti določeno distanco, zato sva se ustavili v začetku devetdesetih let, ko je z razvojem novih lutkovnih skupin in gledališč izraz lutkovne umetnosti postal tako samosvoj, da bi za korektno obravnavo omenjenega obdobja potrebovali skorajda nov muzej.

Kaj vas je ob »polnjenju« muzeja najbolj pozitivno presenetilo?

Presenečenje je, da je lutkovna zgodovina kljub številnim prizadevanjem naših predhodnikov še precej neraziskana. Številne lutkovne zgodbe se še danes skrivajo po zaprašenih podstrešjih in v zaprašenih arhivih lutkovnih gledališč. To pomeni, da je Lutkovni muzej pomembna pridobitev za lutkovno stroko, in veseli nas, da začenja s pomembnim delom svojega poslanstva – sistematično spremljati in vrednotiti lutkovno dediščino ter produkcijo slovenskih lutkovnih gledališč.

Kdaj in kje lahko Ajda Rooss pride najbolj do izraza pri tem, kar počne?

Zanimivo vprašanje … V resnici prav nič enostavno. Če poskušam strniti različna področja svojega delovanja, bi rekla, da takrat, ko sem na vrhuncu svoje kreativnosti. Ko snujem program, predstave, različne vsebine … Zanima me tisto, kar je presegajoče, nekonvencionalno, neutečeno, nepredvidljivo, neulovljivo. Tisto, s čimer presegam oz. razširjam meje tako lastne kot tudi tuje nepredvidljivosti. Zadovoljna sem, ko se to reflektira v izzvanemu gledalcu gledališke predstave, bralcu, obiskovalcu muzeja … Zanimajo me teme, o katerih težko spregovorimo, in prepričana sem, da je gledališče lahko idealen prostor za takšen dialog, predstave pa navdih za različna vprašanja, odgovore, refleksijo. V iztekajoči sezoni smo uprizorili dve takšni predstavi: Nekoč, ko nas ni bilo več srbske režiserke Anje Suša, ki tematizira ločitev in prehitro odraščanje otrok, ter senčno predstavo o smrti z naslovom Račka, Smrt in tulipan italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija kultne skupine senčnega gledališča Gioco Vita. Prav smrt je še vedno eden večjih tabujev v slovenskem prostoru. To v gledališču najbolj zaznavamo prav pri prodaji, ko se soočamo z različnimi dvomi, strahovi in tudi predsodki predvsem odraslih pri izboru predstav s tovrstno vsebino. Čeprav otroci v resnici s tem nimajo težav. Zanimiva je anekdota iz pogovora, ki sem ga vodila po eni od predstav. Na zastavljeno vprašanje, ali je bilo v tej predstavi kaj nenavadnega, je kar nekaj otrok odgovorilo, da tulipan. Tudi v prihajajoči sezoni uprizarjamo predstavo, kjer tematiziramo smrt – tokrat v mladinski glasbeni predstavi Neli ni več, kjer se prijatelji soočajo z izgubo prijateljice zaradi neozdravljivega tumorja. So še tudi druge problemske teme, s katerimi želim nagovoriti mladostnike: samomor, fizična hendikepiranost, iskanje spolne identitete, nasilje, politični problemi, zlorabe ... Prav gledališče lahko s kakovostno ponudbo in raznovrstno vsebino vpliva tudi na razvoj bodočega čustveno zrelega, družbenokritičnega in odgovornega državljana, ki bo nekega dne koristno prispeval družbi, v kateri živi.

Za vami je deset let ustvarjanja priljubljenega Zajčka Bineta. Pogrešate igranje v predstavah?

V resnici odra niti ne pogrešam, čeprav nanj občasno še stopim. Takrat se zavedam, kako čudovito je v resnici stanje sinergije, ki se v času predstave splete med nastopajočim in gledalci. Kot igralka sem na odru največkrat stala sama, pogosto tudi pred zelo majhnimi otroki, in zanimivo mi je bilo opazovati, kako se je na njih zrcalila moja trenutna prisotnost, moje trenutno čustveno stanje. Pomembni so trenutki, ko se zavedaš, kako lahko ohranjaš njihovo pozornost spremljanja predstave.

Zajček Bine … V resnici je močno zaznamoval določeno obdobje mojega življenja. Skupaj z Vitom Rožejem in televizijsko ekipo pod vodstvom režiserja Franca Arka smo preživeli deset let in ustvarili približno devetdeset domišljijskih zgodb, ob katerih odraščajo različne generacije otrok. Naši trenutki so bili večkrat zelo nenavadni: leteli smo z balonom, divjali v gasilskem vozilu, prisostvovali smo celo pri rojstvu novorojenčka ... Ker se je Bine bal zobozdravnika, sem pred kamero dobila tudi pravo plombo. Zajčka Bineta oziroma Vita je zamikala tujina, Ajdi pa je novo delovno mesto prineslo drugačne izzive. In tako zgodba o ljubezni, mehkejši od blazine, bolj sladki od rozine, prijateljstvu, ki raste in ne mine …, živi samo še na televizijskih ekranih.

Večna dilema: je lutka živa ali mrtva stvar?

Vedno je nekje vmes. Je med življenjem in smrtjo, med živimi in mrtvimi, med svetim in profanim, med bogovi in ljudmi … Hlasta za temeljnim dihom, ki njeno telo poveže z dušo in ji vdihne življenje. Ali kot bi rekel Adrian Kohler, vodja znamenite južnoafriške lutkovne skupine Handspring (Warhorse): Medtem ko si igralec prizadeva za čim bolj prepričljivo odrsko smrt, se lutka bori za prepričljivo odrsko življenje. Prav ta njena želja po življenju pa gledalca najbolj vznemirja.