Tiskane izdaje
Del ciklusa z naslovom Topologija zlatoroga, ki je na ogled v ljubljanski galeriji Kresija, sem v začetku leta, nekaj tednov preden so mu podelili nagrado Prešernovega sklada za prejšnja ciklusa, videla v njegovem viškem ateljeju: podobe brezizhodnosti so me spremljale še nekaj dni; a sam jih, seveda kot odzivanje na stvari sveta, razume drugače, kakor pojasni tudi v spodnjem pogovoru, z mislijo na prihodnost, ki je negotova, a ne ponuja izključno poraza, temveč nekaj, na čemer bo mogoče graditi složnost.
Pravkar ste mi povedali, dva dni po otvoritvi razstave, da ste že sredi dela za naslednjo. To ni ravno pogost podatek.
Ne, sploh ni. Pogost je samo takrat, ko imam na voljo material za razstavo. Za menoj sta dve leti tavanja v temi; da zraste nekaj novega, je potreben čas. Lahko delaš marsikaj, pa v resnici ne narediš veliko oziroma ustvariš nekaj, kar nima teže. Vesel sem, da se mi je s prvimi slikami nekaj odprlo in sem lahko začel delati. Stopiti v nov svet in beležiti občutke, nato pa jih realizirati. To je treba storiti takoj, ni se mogoče vračati.
Ko nekdo reče, da tava v temi, to razumem kot tavanje v temi profesionalno in zasebno. Je to pri vas ločeno? Kakšno je vaše tavanje v temi, kako takrat komunicirate s svetom, kako takrat razumete ljudi, njihova hotenja?
Najprej morava razčistiti, kaj pomeni tema.
Tema kot tema – ni se mogoče zanesti ne na perspektivo ne na karkoli drugega.
Je pa tema tudi v nečem dobra – lahko jo napolniš z vsebino. Zame je kriza takrat, ko so na videz izpolnjeni vsi pogoji, da bi nekaj ustvaril, pa ne moreš.
Kaj se takrat zgodi?
Nič. Ker sem popolnoma prazen, votel. Vse, kar pride vame, tam tudi obstane. Ne najdem načina, vzgona, obsesije, da bi naredil dobro sliko. Podobno kot je to pri ljubezni: zgolj fizičen pristop do nje je ne rodi. V nasprotju s prejšnjim ciklusom razstavljenim slikam veliko ljudi pripisuje temačnost. Se popolnoma strinjam. Vendar je tema zame neko nevtralno polje, sploh ne strašljivo. Je samo opna, iz katere lahko vzniknejo spontani pomeni, tem pa nato skušam pridati obliko. Če teme ne znamo razčleniti, v njej vidimo nekaj, kar nas bo ugonobilo, privzgojen stereotip, nemara – potem je to že druga zgodba. Ne morem definirati svetlobe, če je ne usmerim v temo in jo razsvetlim. Pomemben je dialog med obema. Kriza ustvarjanja pri meni nastane takrat, ko nimam razlogov za novo sliko, brez nje pa ne želim zapustiti ateljeja. Sam krizo razumem kot razgradnjo nečesa in gradnjo nečesa novega.
Zveni, kot da ima vse v vašem življenju in delu mehke prehode. Kaj to pove o krmarju?
So res mehki? Mislim, da ne. In tudi nisem dober krmar. Če bi svoj slikarski opus primerjal z vožnjo z ladjo, bi kmalu videli, da delam skoraj pravokotne zavoje – iz ene v drugo smer, ne upoštevaje klasičnih pravil. Deloma je moje pravilo tudi to, da jih kršim, da bi se lahko prebil naprej. Ti lomi so značilni zame, niso pa namenski. Krize so v resnici blažilci. Zdaj se zdi, da sem pred novo ustvarjalno fazo. Nekaj se premika.
Ste danes kaj delali?
Ne, malce počivam, ker je bilo res naporno. Nadaljeval bom po dopustu, se vrgel v nove preizkušnje.
V tridesetih letih, kolikor mineva od vaše prve samostojne razstave, ste prešli skozi precejšnje število ustvarjalnih faz, ki ob površnem preletu rade dajejo vtis, kot da niso delo istih rok.
To drži, čeprav natančnejše opazovanje najde povezavo.
Povejte kaj o njej.
Ni v likovnem jeziku, ker se ta ves čas spreminja – in to je tudi moj namen, ker rad raziskujem slikovno površino. Prepletanje nasprotujočih si reči je morda rdeča nit. Vedno sta v mojih sporočilih prisotna oba pola; podajam eno resnico in jo preizprašujem z nasprotno, potem pa poskušam najti ustrezno kompozicijo. Včasih sem bil preveč zavezan nekim zgodbam, citatom. Deloma je to še vedno prisotno. Tudi zmerna temačnost je nevidna nit mojega slikarstva, čeprav me večina ljudi bere kot sončnega Primorca. Slike pač odslikavajo podzavest, ki je v večini primerov naše potlačeno nasprotje. Saj naj bi bil smisel umetnosti še vedno isti: nenehna interpretacija sveta, kajne? In potem se ti svetovi selijo v nezavedne svetove opazovalcev. Zato nekateri vidijo moje slike bolj temačne, drugi manj. Zelo zabavno in velikokrat prav osupljivo je poslušati, kaj povedo tisti, ki niso iz stroke.
Kaj sami menite o ciklu slik Topologija zlatoroga – smo v »veliki jami« ali nismo?
To je stvar interpretacije.
Vi ste v njej?
To vprašanje me je kar spodneslo. Dejansko sem nekje globoko spodaj, če si skušam predstavljati vaše vprašanje. Mogoče sem s temi slikami nehote zadel ob isto mantro, s katero se že vse življenje naprezam, da bi ugledal spokojen svet. Na neki način vsi stremimo iz teh jam, če hočete, tako zaradi osebnih preizkušenj kakor politično-socialnih trenutkov. Vsi stremimo k nekakšnim idealom, zato je tudi naslov razstave Topologija zlatoroga. Topologija je znanstvena veda o geografski fenomenologiji prostora. Pomeni zvezanost poti s pomočjo matematičnih enačb ali povzeto po wikipediji: če se dve množici lahko preslikata druga v drugo, pri tem pa izhajata samo z značilnostmi množice X, ki ohranjajo vsako obrnljivo, v obe smeri zvezno transformacijo X-a, sta homeomorfni in sta s stališča topologije enaki. Najbolj zanimiv je Möbiusov trak, ki ga najprej po osi obrneš za pol obrata, potem pa spojiš v nekakšno osmico. Če nato s prstom potuješ po strani A, se boš, ne da bi sploh vedel, kdaj, znašel na strani B. Metaforično je to naša življenjska pot ...
… do lastnega idealnega metafizičnega mesta. Kakšno je?
Ne vem, nisem ga še videl. Samo sanjam o njem. Kar ste videli na razstavi, je deloma resnično, deloma izmišljeno. Vendar zares obstajajo platforme, ki bi jih lahko označil za rajske. Vsaj za eno vem, kamor je verjetno redko kdo stopil, navdaja pa z nekimi posebnimi občutki. Tedaj se zlahka prepustim sanjam o tem edinem pravem domovanju zlatoroga.
Ste že srečali zlatoroga torej?
Samo v domišljiji, kozoroga pa velikokrat. V osrčju Komne leži gora Mahavšček, njeno pravo ime pa je Veliki Bogatin. Nekoč so v njenem vznožju res kopali zlato, ker so – najverjetneje pod vtisom pravljice o zlatorogu – verjeli, da gora res skriva zaklade. Od tod najbrž tudi ime. Ampak že sama pravljica pove, da ti zakladi pomenijo nekaj drugega; so v gorski neokrnjenosti, v njihovi lepoti, v bistrosti rek in jezer, skratka, v njihovi polni prezenci.
Kaj delate v gorah?
Razmišljam o rečeh, o katerih zdaj govoriva. Zanimivo pa je, da je moralo preteči precej časa, preden je, glede na to, kako dolgo že hodim v gore, izkušnja gorskega sveta končno priplezala tudi v moj umetniški svet.
Ne boste zdaj začeli slikati vedut …
To ne, vsaj klasičnih vedut si ne predstavljam, ker so enosmerne. Sem preveč zapleten človek, da bi veduto znal naslikati preprosto in naravnost, pri tem pa ohraniti iste občutke in isto misel. Na tem mestu sem še vedno prešibek, da bi zmogel brez konstrukcije. Tudi zato imajo morda moje najnovejše slike tehnološka pomagala, stebre in dvigala: zato, ker je že samo slikarstvo stena, ki je ni lahko preplezati … Rad upodabljam pripomočke, ki jih uporabljajo na gradbiščih, kajti tudi tu se ves čas gradi. Kakor da bi šlo za izjemen človeški napor preseči mejo in se znajti na vrhu. V bistvu pa najti tisti zaklad – srečo. Razstava se smiselno deli na dva dela, desni ponuja pogled navzgor – kot ste prej opazili: »iz jame« –, levi pa že ponuja pogled na nekakšno platformo osvobojenosti. Konča se z gorskim jezerom, za katero ne vemo, ali je privid ali resničnost. Sam bi ga brez težav uvrstil med prototipe ideala …
Zakaj ravno gorsko jezero?
Ker je tako težko dostopno, osamljeno v svoji turkizni lepoti in bistrosti. Pa ne gre samo za vodo. V gorah je tudi rastlinje vredno velikega občudovanja, še posebno v juniju, ko ima vsa narava meden vonj … Gre resnično za podobe z rajskim priokusom, ki pa so – tukaj nastopi druga plat – skoraj vedno zamejene, bodisi z bodečo mrežo bodisi z našimi psihološkimi mejami. Tudi zato težko pridemo do njih.
Tudi v vaše slike je težko vstopiti – kot da je treba nekam skočiti, se prijeti za oprimek, prižgati vžigalico … Človek se sprašuje, ali naj spleza na vrh gore, »bo tam planota, varnost? Je na drugi strani spet prepad?«
Zanimivo, nekaj podobnega mi je na otvoritvi razstave rekel tudi kolega in slikar Marko Jakše, da se v tisti zagamani steni ne more obrniti v nobeno smer. A prav to je hotelo iz mene, podati izkušnjo navidezne dezorientacije, zato sem vesel tega, kar sem naredil. Ne glede na to, ali ljudje v tem vidijo nekaj temačnega, tesnobnega morebiti … Prav zato se tako obsesivno in brezkompromisno ukvarjam z računalniško gradnjo osnutka, da bi z dosledno in skoraj brezobzirno preciznostjo naš notranji svet, v katerem prežijo v demone spreobrnjeni ideali, postal resničnost. Še preden se odločim za tistega, ki se najbolj približa zamisli, v 3D-programu naredim serijo različnih perspektivnih pogledov. No, in potem se zgodi, da lebdim pred steno in ne vem, ne kam ne kako. Trpkost, jasno.
Še znate slikati s srcem in pametjo dvajsetletnika?
Hm, to je pa tako, kot če bi me vprašali, ali znam razmišljati in se obnašati kot dvajsetletnik.
Saj to sprašujem.
Mislim, da ne. Mlad človek je drzen. Ko danes gledam v preteklost, sem presenečen, kaj vse sem počel, zdaj si tega ne bi drznil.
Česa si ne bi drznili početi?
Lomiti rebra umetnosti za vsako ceno. Nimam več toliko energije kot nekoč, po drugi strani pa z leti človek postane modrejši. Pridobljeno znanje je mogoče podjetneje uporabljati in se osredotočati na bistvo. Kakor da bi kaj izgubil, če ne bi zajemal z veliko žlico.
Ni smisel mladosti prav v tem?
Ni nujno. V določeni glasbi je to recimo drugače. Ker nekatere glasbenike spremljam od mladosti, se zdi, da so kot mladi glasbeniki pokazali več nežnosti in spontanosti. Potem ko so postali ikone, pa začeli dodajati, prepričevati …
Pri vas so to bili Jethro Tull, King Crimson?
Jethro Tull so dober primer za to; prvi albumi so izjemni prav zaradi izčiščene glasbe, kasnejši so na trenutke postali že baročni. Toda še vedno so bili mojstrovine.
Ste se zaradi njih navdušili nad igranjem flavte?
Ja, seveda. Pri skupini King Crimson pa sem se naučil eklekticizma, to, da karkoli že počneš, nikoli nisi povsem inovativen, vedno je stvar interpretacije interpretacij. Druge
Govorite o tem, kako je težko, ko človek živi po nekih svojih principih, parirati času in njegovim principom, predvsem pragmatične narave, ki si jih je nastavil zase?
Seveda. Težko je ohranjati svoje principe in izbrati pot, ki je navadno precej drugačna od poti drugih. Pogosto se zgodi, da hodim v nasprotno smer od drugih, da uberem pot, ki nikogar ne zanima, oziroma da večina izbere pot, ki mene ne pritegne.
Kaj to za vas pomeni čisto praktično, v realnem svetu slovenske likovne umetnosti ta hip?
Vedno si na preizkušnji, recimo: velikokrat si rečem, da je slikanje v tem času popolna neumnost. Ali ima sploh še kakšen smisel? Koga zanima, če se ogrevam za postopke slikanja z lazurami, ki so zdijo anahronistične? Nihče si ne želi tavanja na obrobju dogajanja, po drugi strani pa se zdi osrednje umetniško dogajanje – če sploh še obstaja – precej kaotično. In prav zato se še bolj opiram na slikarstvo, ker je zame edini konj, na katerega lahko še stavim. Veseli me, če moje slike nekomu nekaj povedo. Še lepše je, če ljudje ob tem postanejo radovedni in se želijo pogovarjati o postopku slikanja slike, ki jih je pritegnila. Skratka, če med sliko in opazovalcem nastane vzajemen odnos …
Živimo v strašansko nezahtevni družbi. Kako se odzivate na to? Delate natanko tisto, kar ste si zamislili?
Na razmere v trenutni družbi se odzivam tako, kot sem že odgovoril poprej: z vožnjo v nasprotno smer. Početi natanko tisto, kar si si zamislil, največkrat pomeni živeti v precejšnjem odstopanju od klasičnih družbenih normativov, katerim smo lahko priča, kako naglo padajo. Težko pridobljena kultura se maje zavoljo plehkosti in pohlepa, zaradi česar se bojim, da sta ljudem umanjkala volja in pogum, da bi jim kulturo, ki je včasih še premogla nekaj dostojanstva, uspelo ubraniti. Žalostno je samo to, da šele vojne pokažejo, kaj se zgodi, če temeljna humana načela padejo. Ampak to je očitno v naravi človeka, vsa zgodovina se je ustvarjala tako.
Pravite, da je za vas glasba močnejša od slikarstva.
Neskončno raje poslušam glasbo, kot pa ure strmim v določeno sliko.
Zakaj?
Nikoli nisem maral, da bi me tlačili v ta ali oni predal. Edino etiketo, ki jo lahko brez kančka dvoma vzamem nase, je »romantik«. Romantika govori o minljivosti lepote. Glasba v resnici pooseblja vse to, ker je tudi sama minljiva. Vedno znova si jo moramo predvajati.
Katero ste si nazadnje vedno znova predvajali?
Največkrat Pata Methenyja. Ker se tako brezhibno zlije s kulisami gorskega sveta, po katerem pohajkujem in ki si ga po novem tudi domišljam v slikah. Ob tem nimaš občutka hoje, ampak lebdenja. Polnokrvna svoboda v glasbi, ki me je že čisto obsedla … Brez zdrave mere, res! Ampak ali umetnost potrebuje zdravo mero?
Slikate ob glasbi?
Ja. In ob Radiu Študent. Drugih glasbenih postaj v glavnem ne poslušam.
Če bi matematično preslikali vaš glasbeni svet v likovnega in obratno, se zadeve niti najmanj ne bi »pokrile« …
Imate prav. Kam bi torej »glasbeno« postavili moje slikarstvo?
Prvo obdobje k skupini Japan, nikakor ne k Jethro Tull ali Crimsonom, potem bi prišli v poštev Sakamoto, Alva Noto, nemara …
Zdaj se zdi, da se še najbolje podajo atonalne kompozicije Ryuichija Sakamota. Tudi
Spomnim se, kako ste mi februarja, ko ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, v pomenku rekli, da ni pomembno, koliko veš, ampak to, kako stvari doživiš …
Ja, ker je podajanje občutij zame največji izziv. Vsaka umetnost, ki je podložena s krepko življenjsko preizkušnjo, je močnejša. Izživeti trenutek, ki tako prehitro utone, nato pa ga upodobiti na vse mogoče načine. To se mi zdi edini pravi kredo umetnika.
Koliko je bilo zares prvinskih doživetij, ne samo trenutkov prepoznanj, slave? S čim so bili ali so povezani?
Uf, bilo jih je kar nekaj. Najprej je to bilo poslušanje glasbe, strahovita plošča King Crimson Starless me je popolnoma uročila in »prežgala«. Cel ciklus slik iz Prešnice je nastal po njej. Še danes so te kompozicije neusmiljene do mojih dilem, zato jih še vedno poslušam, ko me skušata malodušje in apatija. Ta glasba se nikoli ni ujela v šablono določenega trenda, še vedno lahko interpretira zdajšnji čas in to, o čemer govoriva. Prvinska doživetja so tudi brezpotja, ki jih tako rad ubiram v gorah. Tako impozantna so, da neredko zapeljujejo čez rob.
Arhitektura je temelj vaše naracije v zadnjih nekaj letih. Zakaj?
Zato, ker je naredila tako bliskovit razvoj. Upam si trditi, da znotraj kvalitete dojemanja in bivanja v prostoru največ na področju umetnosti. Pogosto določene rešitve povzamem za svoj metaforični jezik, pri tem pa pazim, da se ohrani nekaj izvornega. Saj veste, stavbe pomenijo naša telesa, stroj za bivanje, kakor se je izrazil Le Corbusier. Tudi to je razlog, da v mojih slikah ni figur. So nepotrebne.
Glede na to, da ste pri vaših zadnjih dveh razstavah skušali zelo globoko poseči v naravo človeških prizadevanj, dojemanja sveta in samega sebe, bi bilo zanimivo slišati, kaj je v trenutnem obdobju ustvarjanja za vas najbolj tukaj in zdaj?
Več je takih sekvenc. Tukaj in zdaj recimo zame pomeni umišljati si neznansko
Rekli ste, da v kosteh čutite, da prihaja nekaj novega. Kako se vam ta novum napoveduje čisti intimno?
To se ne zgodi tako hitro, kot kosti čutijo vreme. Zamisli in hotenja zorijo počasi, zelo počasi. Privekajo na plano, pa spet poniknejo. Nestrpnost pa ne pripomore kaj dosti, če zametku slike ni mogoče pridati ustreznih oblik.
Vaš naslednji ciklus ima naslov Temna stran barve napoveduje neki nov svet …
To je delovni naslov. Ni nujno, da se bo vizija del, ki jo imam v glavi, udejanjila enako. Slikanje je proces, nenehno spreminjanje in prisluškovanje lastnim vzgibom in slikam, ki začenjajo svojo pot. Najboljša smer je nekje vmes.
To, da nisi bolestno predan načrtu in da sliki, ki skuša uiti z vajeti, ne pustiš prevelike svobode.
Končujete svoj drugi roman. Slikar, glasbenik, pisatelj ... O čem skušate razmišljati skozi literaturo?
O podobnih stvareh, o katerih teče ta pogovor. O tem, kaj pomeni trenutek sreče, iskanja. Skušam razmišljati o tem, kako nas svet predrugači, kako nas zaznamuje vzgoja. Kako si vse življenje prizadevamo povrniti otroško nedolžnost. Kako ne pustimo podzavesti, da bi živela svoj resnični svet, in kako z leti svet okoli nas postane strašljiv. Zato pa pravim, da se rajski svetovi, ki jih potlačimo, spremenijo v demonične prispodobe. Tudi zato se ljudje bojijo naskakovati lastne ideale. Ker potem ni več razloga za hrepenenje. Raje si z vsakodnevno rutino izmišljajo razloge za preobremenjenost, kakor da bi si vzeli čas za razmišljanje o sebi. V resnici pa moramo skrite želje ves čas naskakovati, preizkušati njihovo verodostojnost. Sanjati, vendar ne pozabiti živeti.
Kaj potemtakem pomeni za vas – živeti?
Živeti zdaj in tukaj! Ko sem bil še otrok, sem bil precej introvertiran, nesproščen, zato nisem užival življenja. Imel sem težave s koncentracijo, vedno sem bil z glavo kje drugje.
Kdaj in kako ste potem našli tirnico, ki vam je omogočila, da se je to spremenilo?
To, da sem se odločil za umetnost, je bil prvi korak. Na ta način sem si razlagal svet, o katerem nisem veliko vedel. Ko sem se v slikarstvu lotil raziskovanja, sem se prvič zares identificiral. Zaradi slikarstva sem postal ponosen na to, kar sem. Kljub krizam nikoli nisem dvomil o svoji umetniški vlogi. Druga temeljna preizkušnja pa je bila psihoterapija. Pomagala mi je stvari postaviti na svoje mesto.
Kako ste doživeli psihoterapijo?
Nadvse pozitivno. Seveda so bila vmes izjemno naporna obdobja, ker se soočaš s tistimi predeli lastne biti, ki jih ne maraš, ki bi jih najraje pospravil v predal za vse čase. Ampak ta predal nosimo s seboj. Namen terapije pa je, da predale do neke mere izprazni, olajša. Nekateri umetniki se bojijo, da terapija odvzame ustvarjalno moč, te predela v umirjenega mehkužca. To absolutno ne drži. Že Woody Allen je nekje izjavil, da nevroze v ničemer niso pogoj za dobro umetnino in so kvečjemu neznanska ovira pri svobodnem ustvarjanju. Prava terapija ne ponuja nobenih receptov ali nasvetov, sam si moraš priboriti svoje mesto, terapevt pa je v glavnem tiho. Ker je bila tišina zame vedno najbolj mučna, sem pogosto kvasil vsemogoče neumnosti. To je v nadaljevanju postalo predmet obravnave. Zato je tišina v resnici močna, ker v človeku prebudi ogromno stvari. In kako podobna je torej temi! Bolj ko si jo prizadevaš ukrotiti, večja veriga pomenov se odpira.
