Poročilo s pohorske pešpoti

Mišice se gibajo samodejno in znoj polzi s tilnika, žile na sencih utripajo in pesti čvrsto oklepajo ročaje zložljivih pohodniških palic, medtem ko duša lebdi in se širijo oči.

Objavljeno
24. julij 2015 14.49
Aleš Debeljak, pesnik, esejist, urednik in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani 3.aprila 2014.
Aleš Debeljak
Aleš Debeljak
S prijateljem, ki ne mara, da se mu ime vlači po časopisih, sva prečkala Pohorje v povsem zložnem koraku. Usklajenost pljuč, stopal in srca je nasploh redka dobrina, posebej pa vam jamčim, da ji vrednost naraste, če jo dosežete pod mogočnimi krošnjami pohorskih gozdov, med debli jelk in smrek, včasih do pasu pogreznjeni v visoko praprot, tako zeleno, da v punčici očesa zaboli.

Ampak skelenje pod vekami je ob soočenju z več kot petdesetimi odtenki zelene še možno zdržati, saj koketira z estetskim ugodjem. Mnogo težje se je upreti neslavnemu stokanju ob ožuljeni peti. Ah, saj vem: moral bi si natakniti volnene nogavice, bombažne pa za rezervo skupaj s teniskami pustiti na dnu nahrbtnika! Spoznanje me je kljub dolgoletnemu gorniškemu izkustvu žalibog obšlo prepozno. Za sabo sva pustila komaj nekaj kilometrov po kolovozu, že sem bil primoran seči po obližu. Glej no, glej, čudo čudežno! Majhna plastična zaplata je imenitno opravila nalogo. Čeprav ne kot nov, sem spet brez zadržkov, če ne radoživo, lovil ritem korakov.

Idealno stanje sem dosegel šele po tem, ko sva se daleč onstran Ruške koče na Arehu začela spuščati proti obronkom »gozda v gozdu«, pragozdnega rezervata Šumik. Mišice se gibajo samodejno in znoj polzi s tilnika, žile na sencih utripajo in pesti čvrsto oklepajo ročaje pravih pridipravk, zložljivih pohodniških palic, medtem ko duša lebdi in se širijo oči: važne so varne stopinje in dremajoče podrobnosti. Izruvano drevo, vabljivo borovničevje in jelenovi jeziki, lesne gobe in blede markacije, gomazeči stožec mravljišča, opuščena drča in nežne trave, sloke svetlolaske po planjah in fratah.

Frata: pohorska govorica s to besedo označuje poseke ali krčevine, ki so nastale pod sekirami in žagami, čeprav obiskovalci najbrž vidimo le ljubka očesa čistine, ki tu in tam poblisnejo na gozdnem robu. Imamo jih za delo narave, vendar so rezultat človeškega napora. Predniki sodobnih pohorskih kmetov so povsod po tem planinskem masivu, ki nima niti visokih niti izrazitih vrhov, še manj pa ostrih grebenov, premišljeno krčili razsežne gozdne površine. Najprej so sekali, da bi ustvarili pašnike za živino, nato za potrebe oglarstva, fužinarstva in steklarstva ali glažutarstva. Te podeželske industrije so kot najboljši energetski vir cenile zlasti bukov les, zato so ga kajpak največ sekali. Skozi stoletja so preobrazili sestavo gozda.

Pohorje, 70 km dolgo in 25 km široko sredogorje na slovenskem severovzhodu z najvišjim Črnim vrhom (1543), namreč danes pokrivajo obsežna rastišča jelke in smreke, medtem ko se bukev drži le še po strmih južnih pobočjih. Na brezo boste le stežka naleteli, čeprav na nižjih legah rasteta tudi pravi kostanj in hrast. Skromna drevesna raznolikost daje zavetje pičlemu številu ptičjih vrst, tudi kosonogemu kosu, malemu skoviku, divjemu petelinu in ruševcu. Opazila nisva nobenega. Zgolj občasno sva zaslišala cvrkutanje, ki ga je kmalu požrla tišina.

Kar se mene tiče, rečem frata in pomislim na ciproš. Zame gresta vselej z roko v roki, na las tako, kot sem se naučil v lirski pesmi Janka Glazerja (1893–1975). Pesnik, literarni zgodovinar in priljubljeni ravnatelj mariborske Študijske knjižnice je v pesmi z naslovom Ciproš takole zasnoval otvoritveno kitico, ki se ponovi kot zaključek: »Ko ciproš zacveti, / so naše frate rdeče: / tako iz rane speče / kdaj se pokaže kri.«

Glazer je napisal številne pesmi s pohorskimi motivi, vendar si nobene druge nisem zapomnil na neizbrisen način. Tihi tek stihov z besedami, po smislu nedoločno skrivnostnimi in po občutku nenavadno bližnjimi, mi vselej pred notranje oči prikliče podobe nečesa negibnega, lepega in privlačnega, nekako tako, kot so privlačni samotni parobki, lepi in hkrati srhljivi.

Dvojni značaj prispodobe je pesnik pričevanjsko pojasnil: »Okupacijo sem preživel z družino vred v Srbiji kot izgnanec, malo pred vrnitvijo mi je edini sin (visokošolec) padel kot partizan. Ko sem, s temi doživetji v srcu, po vrnitvi v domače kraje na Pohorju ugledal frato, vso rdečo od ciproša, spominjajočo na kri, se mi je vse strnilo v eno: kjer so nekoč rastla mogočna drevesa, je zdaj frata, poseka, samo še ciproš rdi tam, kakor kri iz ran.«

Ciproš: pohorska govorica s to besedo označuje približno meter visoko rastlino, strokovno znano kot ozkolistni vrbovec (Epilobium angustifolium), ki poleti v ogromnih količinah prekriva gozdne poseke in pomaga ustvarjati pestre vzorce v razkošju prelivajočih se barv. Prijatelj je nekaj najmikavnejših preprog ovekovečil s široko odprto zaslonko fotoaparata, jaz pa sem široko odprtih zenic srkal vase zelenkaste plasti šumečih smrek, posutih s pegami sončne svetlobe.

Na križišču cest in stez pod Kočo pri Šumiku sva predahnila le toliko, da sva se ponovno ovedla, kako bogato z vodami je Pohorje. Studenec, kamorkoli se skloniš. Lahko bi se podvizala še do pol ure oddaljenih slapov Mali in Veliki Šumik, kjer potok Lobnica med bujnim mahovjem drsi prek temnih kamnin, levo gozd, desno gozd, pragozd. Ah, kasno je, ni izbire, treba bo dalje.

Poiskala sva rdeče-beli krožec, opremljen s številko ena: znak slovenske planinske transverzale, ki pelje od Mariborske koče do Ankarana, medtem ko Pohorje prečka vzdolž osi vzhod–zahod. Tokrat sem stopal po pohorski etapi transverzale že četrtič. Prvič sem tu dobesedno pohajkoval s punco iz študentskih let, drugič sem v poletju slovenske osamosvojitve sem pripeljal zvedavega ameriškega prijatelja, prevajalca in pesnika Christopherja Merrilla, ki je najino prebijanje do Koče pod Kremžarjevim vrhom opisal v knjigi, objavljeni v slovenskem prevodu kot Ostali bodo samo žeblji (2001), tretjič pa sem – kakšnih sedem, osem let tega – tukaj čez gnal družino z otroki, premladimi za odločno zavrnitev neumnih starševskih zahtev.

Zagnala sva se v strmino, prijatelj in jaz, med golimi debli, po stezi brez podrasti. Gotovo je ura kje v dolini odbila šesto popoldne. Zvona nisva slišala, le sopihanje nekdanjih mladeničev, ki grizeta kolena. Kakšna sončna očala neki! Pod visokimi krošnjami, strnjenimi v temnozeleni baldahin, se je že začelo mračiti. Razumsko veš, da sonce še krepko sije, tu, sredi blodnjaka smrekovih stebrov, ki zbegajo oko tako, da noga ne ve, ne kod ne kam, pa čutno nazorno doživiš, kako izgublja moč, dolge sence se daljšajo in noč se napove, še preden se dan konča. Nikjer žive duše. Rahlo me začne stiskati pri srcu. Sleherno markacijo hvaležno pobožava s pogledom.

Prispela sva na nekakšno gozdno ravan in zastala. Drevesne korenine in vlažna prst pod podplati. Umazano bele kocke iz čvrstega granita okrog naju. Geometrija turobnosti. Nedaleč proč se zdi, da bo razgaljeni človek na podstavku zdaj zdaj klecnil in se zgrudil. Pod kipom leži posušeni venec. Nekdo je iz odpadlih smrekovih storžev na kamnu sestavil peterokrako zvezdo. Vsak granitni blok označuje položaj partizanskega borca ali skupine, vključno z ženskim vodom: postopava po grobišču, poslednjem bojišču Pohorskega bataljona.

Pohorski bataljon je štel 69 bork in borcev. Vse jesenske mesece leta 1942 so se naglo premikali po obširnem območju, izvajali uspešne akcije in se izmikali nemškim okupacijskim silam, s prihodom zime pa so se odločili za mirovanje pri zasneženih Treh žebljih nad Osankarico. Izkopali so si zemljanke in ob utrjeni tabor postavili straže.

Prav partizani so veličastno rekli domoljubni ne tuji zasedbi slovenskega ozemlja. To je bilo posebej težko na Štajerskem, kjer je ob koncu leta 1941 delovalo komaj kaj več kot 250 odpornikov. Strahoviti pritisk nemške vojske in nacističnega aparata ni tukaj tlačenemu ljudstvu pustil nobenih utvar o svojem cilju, fizičnem uničenju slovenskega naroda. Večinsko pa tudi ni pustil nikakršnih slepil o morebitnem ideološkem sodelovanju z okupatorjem, še posebej zato, ker si mariborski rimskokatoliški škof Ivan Jožef Tomažič, voditelj lavantinske škofije, ni dovolil, da bi ga speljali na tanek led kolaboracije, drugače od ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana. Oblike kolaboracije z okupatorsko silo so redko nujne, mnoge so zavržene, spoštovanja vredna ni nobena in vendar okupator vselej najde voljne izdajalce, ki rojaka brez sramu pahnejo v smrt. Če ne zaradi prepričanja, pa zaradi denarja.

V zameno za »finančno nadomestilo« sta dva gozdna delavca v zgodnjem januarju 1943 pokazala nemškim okupacijskim oblastem, kje prezimuje Pohorski bataljon. Dva tisoč pripadnikov nemške vojske, policije in orožništva je obkolilo zemljanke. Partizani so se prepozno poskusili prebiti iz obroča, pa tudi sovražnikova premoč je bila orjaška. Padli so vsi do zadnjega, razen enega, ki so ga Nemci pol leta kasneje ustrelili kot talca.

Nestrpno priganjam kompanjona, ki presunjeno zre v zgodovino. Ne bi rad, da se v temi spotikava po strmi poti navzdol do Doma na Osankarici. Kmalu naju pozdravi prenočišče, kjer sva edina gosta. Za večerjo dobiva slanino z jajci, za poobedek pa pogled skozi okno: spodaj na ovinku gozdne ceste stoji lisjak.