Algoritem, ki bedi nad izvoljenci ljudstva

Na prelomu novega tisočletja je začela skupina raziskovalcev Pedagoškega inštituta pod vodstvom Igorja Ž. Žagarja analizirati delo državnega zbora (DZ). Sodelovali so pri obširni raziskavi, v kateri je poskušalo vodstvo DZ ugotoviti, zakaj ima slovenski parlament tako slabo javno podobo (na petstopenjski lestvici so mu anketiranci namenili dobro dvojko) in nizko zaupanje državljanov.

Raziskovalci so uporabili računalniško podprto analizo besedil in prečesali vse redne seje DZ v letu 1999 ter jih primerjali z odmevi in poročili v izbranih medijih. Med drugim so pokazali, da v medijskem poročanju prevladujejo pomote, spodrsljaji in afere. Z argumentiranjem – ne glede na kakovost argumentov – pa se je trudila samo opozicija, saj je imela vlada parlamentarno večino, ki je omogočila izglasovanje vsakega sklepa. Zato je v parlamentu prevladal argument moči, ki je preglasil moč argumenta.

Rezultati so v tujini vzbudili mnogo več pozornosti kot doma – zlasti tisti del, ki način argumentiranja v DZ povezuje z zatonom demokracije –, saj se v DZ niso odločil za javno predstavitev rezultatov, je tedaj zapisal Žagar. Raziskava je šele skoraj deset let pozneje izšla v elektronski obliki in jo je mogoče najti na spletni strani Pedagoškega inštituta. Zaupanje državljanov v DZ je ostalo nizko, dela parlamentarcev pa ni dolgo spremljal nihče drug – dokler niso predstavniki inštituta Danes je nov dan (DND) pred nekaj tedni predstavili nove spletne aplikacije za spremljanje dela državnega zbora: parlametra.

Nadzornik parlamenta je postal algoritem. Ta zajema prepise vseh poslanskih govorov in pobud, beleži njihova glasovanja in jih analizira. Vsak poslanec ima svoj profil, na katerem so zbrani podatki o njegovem delu: prisotnosti na sejah in glasovanju, besednem zakladu, politični usmeritvi, povezavah, članstvu v delovnih telesih in številne druge podrobnosti. Glasovanja parlamentarcev je mogoče primerjati z drugimi (je zvest stranki, glasuje drugače kot večina …), oceniti njihov jezikovni slog in analizirati delo poslanskih skupin.

Snovalci parlametra so prepričani, da jim je uspelo razviti orodje, ki bo enako sprejemljivo za Mladino in Reporter, je slovensko medijsko-politično kartografijo zamejil Žiga Vrtačič z DND. Vse uredniške odločitve so prepustili algoritmom, ki so transparentni in javno dostopni. Razvoja ni financirala nobena politična stranka ali interesna skupina, ampak je njihovo delo z več kot 300.000 evri podprl ameriški Google, saj so se uspešno prijavili na njihov mednarodni razpis Digital news initiative za inovacije v medijih. Toda nevtralno merjenje politikov še vedno ostaja samo ideal, priznavajo avtorji projekta. Kar so nazadnje zgovorno pokazale ameriške volitve, kjer številna podobna orodja za preverjanje dejstev niso zamejila laži in neresnic, ki so jih javno izrekali politiki in so jih državljanom prenašali mediji. Družabni in tradicionalni.

Merjenje parlamenta

Sodelavci Danes je nov dan so med državljanskimi protesti leta 2012 zasnovali internetno platformo predlogi, na kateri so lahko državljani oblikovali predloge in jih naslovili na politične odločevalce. Zbrali so veliko državljanskih pozivov in pobud, ampak jim niso ponudili načina, kako jih udejanjiti, se je začetkov parlametra spominjal Filip Muki Dobranić z DND.

»Za konec tedna smo se preselili na delovni vikend v Belo krajino, kjer smo hoteli natuhtati celoten sistem – od tega, da bi državljani napisali zakon, do tega, da bi ga sprejeli na referendumu. Ampak smo hitro razumeli, da živimo v predstavniški demokraciji, zato ne moremo vsega prepustiti referendumom. Poleg tega smo analizirali vse poslane predloge in jih razdelili glede na pristojne ustanove. Približno desetina je bilo takih, ki jih je treba rešiti na občinski ravni. Petnajst odstotkov bi jih morali predlagatelji nasloviti na evropski parlament ali sodišče za človekove pravice. Približno sedemdeset odstotkov pa jih je sodilo med pristojnosti državnega zbora. Zato smo sklenili, da se moramo posvetiti prav parlamentu, saj je ključno odločevalsko telo,« je povedal Dobranić.

»Od tega trenutka naprej pa smo se začeli prvič zares učiti, kako deluje državni zbor,« ga je dopolnil Žiga Vrtačič. Katera delovna telesa so pristojna za katero pobudo, kakšna je vloga državnega sveta, kdo so poslanci in kaj delajo v službi. »Zelo naivno smo pričakovali, da bomo lahko pri vsakem poslancu zajeli vse mogoče dejavnike in merila ter jih na koncu ocenili od ena do sto. Ampak smo kmalu videli, da takšne objektivne ocene ne moremo izračunati. Prvič zato, ker sploh ne poznamo enotnega merila, kakšen naj bo dober poslanec. Drugič pa zato, ker bi vsako ocenjevanje odsevalo naša politična prepričanja in stališča, ki jih na DND vsekakor imamo. Namesto tega smo sklenili, da bomo razvili čim bolj natančno analitično orodje in prepustili razlago uporabnikom. Tudi pri besedilni analizi smo uporabili kvalifikatorje iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovarja novega slovenskega besedja, ki so enaki za oba politična pola.«

Noben posamičen dejavnik ni nujno merodajen, sta pojasnila Dobranić in Vrtačič. Kaj pomeni, če se določen poslanec ni oglasil med sejo? Ali je na glasovanju manjkal? Je to dobro ali slabo?

Zelo odvisno. Seje lahko trajajo tudi po več dni in od poslancev ni mogoče zahtevati, da bodo ves čas sedeli v dvorani. Manjše poslanske skupine si težko privoščijo, da bi bili vsi njihovi člani navzoči na vseh sejah, saj so zaposleni s številnimi nalogami, ki jih javnost ne vidi: parlamentarnimi odbori in delovnimi telesi ali uradnimi urami v poslanski pisarni. Zelo pomembno je tudi dejstvo, na katero je opozorila že raziskava Pedagoškega inštituta: politične stranke so v DZ že od osamosvojitve ujete v nekakšno pozicijsko bojevanje, kjer je parlament postal samo glasovalno orodje vlade. Predlogi so usklajeni in dogovorjeni vnaprej, zato se poslanci na sejah ne pomerijo z argumenti – ti namreč o ničemer ne odločajo –, ampak samo nastopajo pred kolegi in volivci.

»Prisotnost pri glasovanju je zelo odvisna od sestave vlade,« je pojasnil Vrtačič. »Če ima vlada večino, bo njen predlog v vsakem primeru zmagal. Če opozicijski poslanci vedo, da v nobenem primeru ne morejo vplivati na rezultat, bodo takrat najverjetneje manjkali in bodo raje počeli kaj drugega. Glasovat pridejo tisti, ki potrebujejo večino.« To pa pomeni, da prepisi sej in rezultati parlamentarnih glasovanj ne odgovorijo na ključno vprašanje demokratične družbe: kdo v resnici odloča.

Spomeniki in pozabljivost

Teh omejitev se zelo dobro zavedata tudi Dobranić in Vrtačič.

»Ko smo programirali orodje za merjenje parlamenta, nas je računalnik velikokrat opomnil, da mu manjkajo podatki za zahtevane izračune,« se je procesa spominjal Dobranić. »Ta sporočila so bila zelo dragocena, saj so nas opozorila na nekatere pomembne demokratične primanjkljaje. Med podatki o glasovanjih so, denimo, manjkala vsa glasovanja, ki jih poslanci opravijo na delovnih telesih: odborih in komisijah, kjer dejansko pripravljajo in usklajujejo predloge, preden pridejo v državni zbor. Ko nas je zanimalo, zakaj ne moremo pridobiti rezultatov teh glasovanj, so nam povedali, da jih v DZ sploh ne beležijo. Zakaj? Ker zaradi spomeniškega varstva po stenah ne smejo potegniti novih kablov do glasovalne dvorane. In zakaj ne glasujejo drugje? Ker so poslanci tako pogosto izgubljali ali pozabljali identifikacijske kartice, brez katerih ne morejo glasovati, da so jim jih morali dobesedno privezati na glasovalna mesta v neomreženi dvorani. Kot da niso še nikoli slišali za brezžične in biometrične rešitve.«

»Drugi problematičen podatek so lobistični stiki,« je dodal Vrtačič. »Med analizo smo ugotovili, da so nekateri predsedniki poslanskih skupin prijavili zadnji lobistični sestanek pred več meseci. Kako si razlagati ta podatek? Če je resničen, potem ne opravljajo svojega dela, saj se poslanci redno srečujejo s predstavniki interesnih skupin, ki poskušajo vplivati na zakone. Če sestanki niso zabeleženi, pa je nekaj narobe.«

Dobranić in Vrtačič sta prepričana, da bi v DZ lahko beležili tudi glasovanja delovnih teles, če bi se država odločila za večjo transparenco. Prav tako bi morali poslanci prijaviti vsak obisk, ki lahko vpliva na zakonodajo, tudi če se ne srečajo z registriranim lobistom. Številni lobisti se namreč ne registrirajo in njihovi stiki s poslanci niso nikjer zabeleženi. Enako nevidni so obiski podjetnikov, predstavnikov nevladnih organizacij in gospodarstva. Če se direktor velike zavarovalnice med sprejemanjem zakona o zavarovalništvu sestane s predstavniki poslanskih skupin, tega državljani ne morejo vedeti. Še večja neznanka je lokalna samouprava, saj delo občinskih ali mestnih svetnikov večinoma ni dostopno v primerni obliki za računalniško analizo. Le redke občine objavljajo prepise ali posnetke sej, podatke je treba pogosto pridobivati po zakonu za dostop do informacij javnega značaja, namesto da bi bili odprti.

Avtorje parlametra zato zanimajo načini, kako prilagoditi in razširiti orodje tudi za občinske in mestne svete. Ker hočejo še povečati nevtralnost orodja, razmišljajo o posebnem uredniškem algoritmu, s katerim niti naslovne strani parlametra ne bi več prepuščali človeški presoji (tam so zdaj izpostavljene najbolj aktualne novice po izbiri članov DND). V prihodnjih mesecih bodo poskušali prepričati nacionalno televizijo, naj jim omogoči dostop do posnetkov parlamentarnih sej, ki bi jih dodali parlametru (na RTVS doslej niso imeli posluha za takšno pobudo). Osnovna naloga pa ostaja enaka: spodbujati medije, naj v spletna mesta vključujejo tudi parlameter (ta je sestavljen iz posebnih elektronskih »kartic«, ki jih je mogoče vdelati v spletne strani), zahtevati odpiranje podatkov o delovanju države in omogočiti državljanom, da bodo lahko sami spoznali delo poslancev in ocenili njihovo uspešnost.

Orodje demokracije

Predstavnik Googla za stike z evropskimi založniki Eero Korhonen je lani jeseni v Zagrebu povedal, da jih v Digital news initiative najbolj zanimajo podatkovna orodja, s katerimi lahko državljani, novinarji in raziskovalci analizirajo delo demokratičnih ustanov, iščejo pomanjkljivosti in predlagajo izboljšave. Podobne namene so imeli avtorji nekdanjega supervizorja – spletne aplikacije za nadzor porabe javnega denarja – in predstavniki organizacije Transparency International, kjer so skupaj z Inštitutom Jožefa Stefana razvili dve podobni orodji. Zakonodajni monitor, ki grafično prikaže spreminjanje in sprejemanje zakonov (kdo vpliva na vsebino, kako glasujejo poslanci …), in Kdo vpliva: pripomoček za prikaz lobističnih stikov.

Pri inštitutu Danes je nov dan so drugega januarja s preprosto parlametrsko analizo pokazali, da je bila usoda praznika zelo odvisna od javnomnenjske podpore vladi. Spomladi 2015, ko so ankete namerile najvišjo podporo vladi, so vsi poslanci SMC zavrnili pobudo, da bi postal drugi januar dela prost dan. Na koncu lanskega leta, ko je bila SMC na lestvici priljubljenosti šele tretja, so »populistični« ukrep podprli vsi poslanci stranke razen enega. Podobno so pokazali, da je mogoče s parlametrom potrditi ali ovreči nekatere splošno sprejete resnice o delu slovenskih parlamentarcev: da delajo premalo, da v državnem zboru velja popolna strankarska disciplina ali da je število izrečenih besed najboljše merilo za ocenjevanje poslancev.

Kako uporabna so takšna orodja v politični praksi? Predavatelj in politični analitik Bernard Nežmah v parlametru pogreša dodatno orodje za zajemanje in analizo medijskih objav, saj prav mediji najbolj vplivajo na delo in javno podobo DZ: kako prikazujejo poslance, katere nastope izbirajo in katerih ne pokažejo (pri DND so medijski del zaradi zahtevnosti preložili v prihodnje nadgradnje projekta). Medijski dodatek pogreša tudi sociolog Gorazd Kovačič, saj poslanci na sejah DZ nagovarjajo predvsem medije – s provokacijami, čustvenimi pojmi, odpiranjem novih političnih bojišč in napadanjem nasprotnikov, ki so zelo jasno razvidni tudi v analizah parlametra. Oba pa sta poudarila, da takšna empirična orodja navdihujejo zelo razsvetljenski ideali: prepričanje, da bi morala biti politika racionalna dejavnost, pri kateri obveščeni in dejavni državljani izbirajo predstavnike, ki jih prepričajo z najboljšimi argumenti. Kar ni v politiki nikoli zares veljalo.

Parlameter lahko pomaga preveriti nekatere hipoteze o delovanju političnega sistema in zaznati njegove pomanjkljivosti, meni Kovačič. Toda za resnične spremembe še vedno potrebujemo tudi vse druge oblike političnega delovanja. Javno opozarjanje na nepravilnosti, proteste, sodelovanje na volitvah, poznavanje odločevalskih procesov in dejavno vključevanje v politično življenje.

»Ko se pogovarjamo o prihodnjem razvoju parlametra, se večkrat vprašamo, ali smo pri razvoju našega orodja zanemarili temelje državljanske vzgoje,« je bil samokritičen Filip Muki Dobranić. »Parlameter je zanimiv za razmeroma omejeno skupino državljanov, ki znajo uporabljati internet in jih zanima podatkovna analiza. Toda ko sem se pred zadnjim referendumom o družinskem zakoniku o predlogu pogovarjal s svojim taksistom, sicer zelo razgledanim gospodom, mi je povedal, da ne upa glasovati za pravice istospolnih partnerjev, ker ga bi njegova okolica izključila. Šele čez nekaj časa sem doumel, kaj ga skrbi. Ni vedel, da je glasovanje tajno tudi na referendumih, ne samo na volitvah.«

Če bomo hoteli ustaviti padanje volilne udeležbe in povečati zaupanje javnosti v delo ključnih demokratičnih ustanov, bomo morali začeti pri osnovah, sta prepričana sogovornika z DND. Članstvo v sindikatih usiha, vse manj stanovalcev se udeležuje sestankov hišnega sveta, ki so zelo dober primer neposredne demokracije – podobno kot klubi, društva in zadruge. Sprejeti bo treba dejstvo, da številni državljani nimajo nikakršnih izkušenj z odločanjem pri skupnih zadevah. Otrokom v šoli ne dovolimo demokratičnega odločanja niti pri najbolj nedolžnih odločitvah, kakšne barve naj bodo stene razreda. Le tako bi jim zares sporočili, da so njihovi predlogi in glasovi pomembni. Kar za večino sodobnih demokracij že dolgo ne velja več.