Tiskane izdaje
Če naj bi bil namen ministrove izjave o ekoterorizmu zbadljivo duhovit, odraža slabo presodnega govorca: živimo v času, ko dejstvo, da predstavniki oblasti in nosilci moči nasprotnike označujejo s teroristi, ni smešno. Morda pa ne gre za šalo, ampak za resnično željo ministra in vlade, ki jo predstavlja, da bi na primer tiste, ki so v Trbovljah s pravnimi sredstvi preprečili onesnaževanje svojega okolja (»… danes pa se neka skupina odloči in onemogoči gradnjo. V Trbovljah so zaprli cementarno …«), onemogočili z nekakšnimi okoljsko protiterorističnimi ukrepi. Vprašanje je tudi, koga s tem minister – ta izraz je uporabil sam – provocira: svojo vlado, okoljsko občutljivo civilno družbo ali aktiviste, ki so napoti načrtom, ki jih zastopa.
Zakaj torej vabo zagrabiti? Ker se za ministrovo provokacijo kaže večji problem okoljsko-prostorske politike vlade, ki nikakor ni omejen le na gospodarski resor. V grobem so dimenzije problema tri: podrejanje (okoljske in prostorske politike gospodarstvu), zavračanje (pripomb strokovne javnosti) in zanemarjanje (okoljskih vidikov razvoja). Ja, Slovenija po okoljskem indeksu ameriške univerze Yale kotira visoko. Pravico do pitne vode smo zapisali v ustavo in vladna koalicija ima v programu deklarativno zapisan razvoj zelenega gospodarstva. Resničnost ni tako zelena. Na zakonodajni in uredbeni ravni dejansko pospešeno poteka nasproten proces, ki varovanje okolja in prostora obravnava kot administrativno oviro razvoju.
Simptomatičen primer je načrtovana gradnja stohektarske industrijske cone na območju kmetijskih zemljišč v občini Hoče - Slivnica. Počivalškov intervju, v katerem omenja »čustven odnos«, ki ga imajo nekateri do kmalu uničenih polj, je naključno sovpadel s tednom, v katerem so Združeni narodi določili svetovni dan tal. Ne zaradi čustvenega odnosa, ampak ker brez zdravih, živih tal ni prihodnosti. Za življenje so pomembna prav toliko, kot sta pomembna voda in zrak. Tla so eden najbolj strateških virov, saj se z njimi zagotavlja prehranska varnost, ohranja biotska raznovrstnost in obvladujejo podnebne spremembe. Njihovo uničevanje je tragično spregledana dimenzija globalne okoljske krize, najobsežnejše kratenje človekovih pravic, ki bo bistveno prizadelo življenjske razmere generacij bližnje prihodnosti. Lastniki zemlje po svetu so udeleženi v orgiji uničevanja tal, ki je tako intenzivna, da ima svet po oceni Organizacije za prehrano in kmetijstvo ZN v povprečju le še za 60 let rastnih razmer za kmetijske rastline. Slovenija glede tega ni nobena svetla izjema, saj ima najmanj kmetijskih zemljišč na prebivalca med evropskimi državami, najkakovostnejših zemljišč – njiv in vrtov – pa celo manj kot 40 odstotkov evropskega povprečja.
Največja grožnja rodovitnim tlom so pozidave, ki pomenijo njihovo trajno uničenje. Kaj naj si mislimo o razumevanju problema pri vladi, če v tej situaciji najboljša kmetijska zemljišča brez premisleka, torej s hitrim in interventnim zakonom, določi za trajno uničenje s spremembo v industrijsko cono? Ker očitno potencialni vlagatelj ne želi drugih lokacij, kljub praznim in opuščenim tovarniškim halam v bližnji okolici. Bo sto hektarov uničenja rodovitnih tal plačal investitor? Ne, uničenje bomo celo plačali sami z desetimi milijoni državnega denarja, ki jih bomo namenili za ureditev cone kot darilo prihajajoči tovarni. Izraz »greenfield naložba«, ki se uporablja za ustanovitev podjetja na tujem, pri katerem podjetje samo lahko izbere najbolj ustrezno lokacijo, ima tu svoj pomen: zabetonirali bomo zeleno polje in za to še plačali. »Dolžni smo zagotoviti nadomestnih sto hektarjev kmetijske zemlje,« pove v intervjuju Počivalšek. Nadomestna kmetijska zemlja je v bistvu evfemizem. Rodovitne zemlje, ko jo enkrat uničite, ni mogoče nadomestiti – v Sloveniji in na Zemlji jo je sto hektarov manj.
Tveganja za investitorje
Vladne namere za spremembe okoljske, prostorske in gradbene zakonodaje odražajo stališče, da je varstvo okolja administrativna ovira. V resnici pa gre za civilizacijsko pridobitev, ki izhaja iz spoznanja, da na dobro človeka in nečloveške narave ni mogoče gledati le z ekonomskega vidika. Za naše dobro počutje in zdravo življenje so pomembni ohranjeno okolje in naravni viri. Ne gre za spopad »ekoteroristov« z »razvojniki«, ampak za standarde obstoja. To je navsezadnje prepoznala tudi evropska zakonodaja s svojimi obvezujočimi okoljskimi in naravovarstvenimi standardi. Če bomo zakonodajo v navdušenju nad privabljanjem investicij spreminjali čez prst, tudi s sprejemanjem raznih interventnih zakonov po nujnem postopku, kakor v primeru Hoče - Slivnica, ne bomo dobre usluge storili niti investitorjem. Nepremišljeni zakoni in neustrezni posegi v okolje, ki bodo padali pred evropskimi sodišči, negotovost njihovih naložb zgolj povečujejo. Za državo in investitorje je veliko bolj smiselno peljati postopke v skladu z nacionalno in evropsko zakonodajo, saj se tako izognejo dodatnim stroškom in neželenim zamudam.
Številna mala in srednje velika podjetja so letos v okviru preverjanja učinkovitosti evropskih direktiv Natura 2000 (krovnih predpisov za ohranjanje narave) apelirala na evropsko komisijo, da ohrani stabilno, učinkovito in predvidljivo naravovarstveno zakonodajo. Minister Počivalšek pa razmišlja o spremembi gradbene in prostorske zakonodaje tako, da bo investitor lahko vodil postopke naprej kljub negativnim mnenjem.
Slepa vera
Minister Počivalšek goji skrb vzbujajoča prepričanja: za tuje investicije se splača žrtvovati najboljša kmetijska zemljišča; za peščico delovnih mest in koristi tuje multinacionalke skrb za zdravje ljudi ne sme biti ovira, še več, je bedarija; kakovost delovnih mest ni pomembna, samo da so.
Zdi se, da minister zagovarja idejo industrializacije za vsako ceno. Če bi bila Slovenija na začetku 19. stoletja, ko še nismo imeli tovarn, cest in strojev, bi ministrovo zagnanost lahko razumeli. Pred dvema stoletjema je hitra industrializacija pomenila družbeni napredek, dvig kakovosti življenja prebivalstva. Danes se kakovost življenja ne meri v številu dimnikov in površini zabetoniranih zemljišč. Kakovost življenja sodobne razvite družbe zahteva, da se industrijski objekti umeščajo v že obstoječe industrijske cone. Od industrijskih projektov in tovarn pa se pričakuje, da bodo ustvarjali stabilna in dobro plačana delovna mesta ter da bodo spoštovali človeško in naravno okolje, v katerem delujejo. Moderna družba ceni razvoj svojih gospodarskih potencialov in delovnih mest, ki ob tem nastajajo, hkrati pa si zastavlja kakovost življenja vseh prebivalcev za poglavitni cilj vseh dejavnosti.
Od okolja, v katerem živimo – zraka, ki ga dihamo, vode, ki jo pijemo, zemlje, na kateri pridelujemo hrano –, smo življenjsko odvisni. Posledice stremenja po nenehni, nebrzdani gospodarski rasti, ne glede na njeno ceno, se kažejo prav v uničevanju tega okolja. Že zdaj je stanje pri nas zaskrbljujoče: okoljski predpisi se ne izvajajo, nadzora nad onesnaževalci praktično ni, namesto da bi onesnaževalci plačevali, državljani plačujemo onesnaževalce. Tudi s svojim zdravjem.
Kaj (še) lahko storimo za vas
Dogma gospodarske rasti za vsako ceno, ki daje prednost kopičenju kapitala na račun ljudi, zdravja in okolja, povozi vse, koristi od njega pa ima le peščica. Ta dogma je države pripeljala v vse bolj odkrito in brezsramno dirko proti dnu, kjer s »konkurenčnimi« državami tekmujejo, katera bo ponudila cenejše ljudi, boljše zemljišče ter višje subvencije in davčne olajšave. V tem okolju se je pojavila nova dilema. Kaj ponuditi nekomu, ki ima že vse oz. mu vse že ponujajo? Države mednarodnim korporacijam zdaj na pladnju ponujajo svojo zakonodajo. Če tuji korporaciji kak zakon ni všeč, ga kar po njenem določilu spremenimo (Uber). Če še ne obstaja, ga lahko napišemo (Magna Steyr). Če se ob tem oglasi kak bolj trezni državni organ, ki na podlagi strokovnih presoj opozori, da je novi predlog ali načrt v nasprotju z javnim interesom, ta organ, prosto po ministru Počivalšku, deluje ekoteroristično. Da bi omejili delovanje ekoteroristov in »inovativnost države pri izmišljanju bedarij« z odvečnimi demokratično vzpostavljenimi zakonodajnimi postopki, lahko spremenimo tudi same postopke.
Na las podobna pravila prinašajo tudi sporazumi o prosti trgovini med EU in ZDA ter Kanado, ki jih poganja logika nizkih stroškov in visokih dobičkov za mednarodne korporacije. Velika podjetja bodo tesno vpeta v pisanje zakonodaje, odločitve pa bodo sprejemali posebni odbori. Stališča državnih institucij, varovanje okolja, zagotavljanje dostojnih delovnih mest – vse to so za multinacionalke in vazalske vlade nepotrebne ovire razvoju.
Razlogi za neučinkovito
A razloge za neučinkovitost nevladne organizacije strokovna javnost in številne občinske strokovne službe vidijo povsem drugje kot le v dolgih postopkih umeščanja. Čeprav se marsikateri infrastrukturni projekt ustavi na pregovornem »metuljčku«, katerega življenjski prostor varujejo evropski in državni predpisi s področja varstva narave, pa je ta praviloma le zadnja oporna točka, na katero se naslonijo lokalni prebivalci, ki nikakor ne morejo razumeti, zakaj mora ta ali ona cesta ali smetišče stati prav na njihovem pragu. Resnična težava je v tem, da je javnost v odločitve praviloma vključena prepozno, da bi lahko razumela in sprejela razloge zanje. Različne možne alternative so pogosto obravnavane preozko ali netransparentno in zato neprepričljivo, usklajevanje med različnimi resorji je formalistično in ne pušča prostora za vsebinsko tehtanje argumentov. Ne kaže tudi spregledati, da je pri marsikateri ključni državni investiciji vodenje projekta s strani nosilca investicije nedopustno šibko.
Pri velikih posegih v prostor bi moralo biti tehtanje med različnimi javnimi interesi (npr. ohranitvijo kmetijskih zemljišč in novimi delovnimi mesti) zaupano usposobljeni in pooblaščeni javni službi na vladni ravni, ki bi bila zavezana delovanju v javnem interesu. A njena presoja ne bi smela biti arbitrarna, z ignoriranjem predhodne strokovne presoje, veljavne evropske in državne zakonodaje ali celo Ustave RS. Grobo zmerjanje, ki ga je minister Počivalšek namenil celotnemu vladnemu resorju in strokovnim službam države, katerih dolžnost je prav skrb za izvajanje ustavnih določil v zvezi z zdravim življenjskim okoljem in varstvom zemljišč, zagotovo ni pripomoglo k boljšemu usklajevanju različnih javnih interesov in s tem tudi k učinkovitejšemu urejanju prostora.
Vidna nekonsistentnost
Slovenija bi se rada promovirala kot zelena turistična destinacija. A zeleni gosti so zahtevni. Če zanje ne bomo poskrbeli celostno, kako dolgo se bomo še lahko promovirali predvsem na račun zelenih naravnih danosti? Strategije zelenega turizma morajo sovpadati z zelenimi strategijami države. Če politike niso koherentne in podpiramo za okolje škodljive projekte, vladna usmeritev v »zelen, pameten in kreativen« razvoj pa je sprejeta s figo v žepu, okoljsko ozaveščen gost to licemerstvo slej ko prej opazi.
Če za konec nekoliko obrnemo ministrovo izjavo, lahko zaključimo: razlika med Slovenijo in Avstrijo ni v tem, da imamo mi neumne ptiče, Avstrijci pa pametne, temveč v tem, da so Avstrijci sposobni prepoznati tako pomen vetrnih elektrarn kot pomen ptičev – ohranjene narave – za svojo dolgoročno blaginjo, zato jih ne postavljajo na območja, ki so za ptiče življenjsko pomembna. Je pa lažna dilema, ptiči ali vetrnice, ki jo Počivalšek zgrešeno pripisuje okoljsko ozaveščeni javnosti, v resnici značilna prav za njegovo stališče. Dilema ni, ali ohranjeno okolje ali razvoj. Potrebujemo razvoj, ki za svojo bistveno dimenzijo vzame prav ohranjanje okolja.
Besedilo je sestavljeno v sodelovanju z organizacijami Umanotera, Greenpeace Slovenija, Inštitut za politike prostora, Focus, Ekologi brez meja in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, ki so članice mrež nevladnih organizacij Plan B za Slovenijo in Mreža za prostor.
