Tiskane izdaje
Podoba Evrope je od nekdaj ženska. V antični mitologiji je bila feničanska princesa, v srednjem veku so jo upodabljali kot kraljico. Europa regina Sebastiana Münstra iz 16. stoletja predstavlja zemljevid kontinenta, kraljičino telo sestavlja množina evropskih držav. Je mlada, mikavna ženska. Njena krona je postavljena na Iberski polotok, zgornji del telesa sta Francija in Rimsko cesarstvo, srce je zgodovinska pokrajina Bohemija. Dolgo oblačilo se razteza od Madžarske do Grčije, regina ima v roki vladarsko jabolko, Sicilijo. Britansko otočje je shematizirano.
Evropa kot kraljica spominja na frakture in fragmentarnost današnje Unije, na to, kolikšen izmislek so federalne ideje. Privlačnosti Münstrove Evrope pa ni več. V trenutku, ko EU praznuje šestdesetletnico rimske pogodbe, je Velika Britanija zaposlena s formaliziranjem postopka odhoda. To je mučen paradoks. Britanije ni bilo v palači Conservatori na Michelangelovem trgu Kapitola leta 1957, ko je šesterica podpisala pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, in v Rimu je ni danes. Njen stol je prazen. Od začetka ni verjela v projekt, kvečjemu frustriralo jo je, kaj se za evropsko mizo pogovarjata Nemčija in Francija. Schumanova deklaracija je leta 1951 zadela London kot »mala atomska bomba«, o začetkih piše politični teoretik Luuk van Middelaar.
In treba se je spomniti tega, je bistveno za koncept Evrope več hitrosti. Ustanovne članice, Belgijo, Francijo, Italijo, Nemčijo, Nizozemsko in Luksemburg, razen zadnje vse nekdanje imperialne sile, druži izkušnja nacionalizma in poraza, ponižanja v vojni. Povojna Britanija pa je bila najmočnejša zahodnoevropska država, zmagovalka in osvoboditeljica, niso je okupirali nacisti. Vse se je skratka začelo aprila 1951, podpis pogodbe o skupnosti za premog in jeklo v Salon de l'Horloge pariškega zunanjega ministrstva je bil izjemno srečanje. Gostil ga je zunanji minister Robert Schuman, bivši premier s kariero, ki se je začela pred vojno, ko je Lorena še pripadala Nemčiji. Iz Bonna je prišel kancler Konrad Adenauer, to je bila prva mednarodna konferenca po letu 1932, ki je vključevala predstavnika demokratične nemške vlade. Italijo je zastopal 80-letni grof Carlo Sforza, potomec družine, ki je v obdobju renesanse vladala Milanu in okolici. Šesterica, s prvim Adenauerjem, je podpisala prazen papir. Skupni duh je bil zadosten porok, omenja van Middelaar. Evropa se je začela kot prazen papir.
Ta zgodovinska simetrija določa današnjo jedrno skupino, šestdeset let kasneje evropski establišment ne zna ponuditi drugega kakor Evropo dveh, treh hitrosti. Članice imajo preveč različne ideje, da bi lahko poiskale skupni imenovalec, morda je edina možnost »variabilna geometrija«. Toda fleksibilna EU je iluzija, fantazma Evrope, derogira evropsko idejo.
Ko je Angela Merkel na Malti izustila pojem Evrope dveh hitrosti, povedala je, da jo želi formalizirati danes v Rimu, se je odprlo nebo. Evropa več hitrosti je dejansko stanje, evro in schengen se ne prekrivata z EU, a zdaj postaja uradni koncept, dobiva lastno dinamiko. Kanclerkina govorica o Evropi, ki je obsojena na stagnacijo, zato je treba omogočiti ambicioznejšim članicam hitrejše napredovanje, je stremljenje nemške politične garniture, podpira ga tudi vplivni minister Wolfgang Schäuble. Ne gre samo za ambicije, krog bo prej ali slej zaprt.
Ožji ali širši krog hitre skupine, Evropa dveh ali več hitrosti, meja se bo večidel ujela s staro, zahodno-vzhodno zgodovinsko zarezo. Limes med starimi in novimi članicami pritrjuje tezi, da je bila širitev s petnajst na sedemindvajset zgrešena. Neredki na zahodu po letu 2004 opažajo dvoglavo Evropo, polovici z različnimi hotenji, vzhod, ki zavira skupni projekt. Evropa ni znala zašiti ran, ki jih je povzročila zgodovina.
Prvi obrisi evropskega jedra, pri čemer o institucionalni arhitekturi ni slišati nič, nakazujejo prizadevanje najmočnejših članic, da bodo zraven. Nemški ideji stoji ob strani Francija, na nedavnem versajskem srečanju sta se pridružili Italija in Španija, zraven je vsekakor Beneluks. Kako umeten konstrukt je skupina Nemčije, Francije, Italije in Španije, ker je kriza razrahljala pravila in je evropska komisija prožnejša pri interpretaciji svojih pravil, je nedavno v Ljubljani povedal predsednik nemške centralne banke. Povezovalna moč proračunskih pravil je šibkejša kot kadarkoli prej, to opažamo pri proračunih Francije, Španije, Portugalske in Italije, je rekel Jens Weidmann.
Ostaja mučno vprašanje, kje bo Slovenija. Zahod jo dojema kot sopotnico višegrajskega mentalnega sveta. Tukajšnja vodilna garnitura ne dohiteva evropske realnosti, verjame v eksorcizem tišine, a ta ne bo izgnal hudobnega duha. Samo evropska povezava je okvir delovanja in obstoja slovenske države, splača se spomniti, večji del zgodovine nismo živeli v lastni državi.
V najboljših trenutkih so politiki sposobni preoblikovati surovo realnost v nova dejstva, to je Evropa počela od petdesetih let naprej s pomočjo pogodb, ki so omogočile neko stopnjo predvidljivosti oziroma, kot je zapisala Hannah Arendt v nekem drugem kontekstu, »gotovost v morju negotovosti«. Nič več. Iz dneva v dan je evropska iluzija bolj prosojna.
