Tiskane izdaje
Izkušnje kažejo, da je načrtovanje prihodnosti zapletena dejavnost, ki se le redko izmuzne besedovanju o željah, in da so najbolj priljubljene in hitro sprejete tiste sanje, ki podaljšujejo trenutno stanje z vsemi znanimi parametri v (nes)končno prihodnost. Prihodnost se bo zgodila po takšnih načrtih in željah le takrat, če se prav nič ne bo spremenilo in če se bodo znani procesi razvijali v danih okvirih, kar je malo verjetno. Le redki so bili sposobni in zmožni zaslutiti, kaj se pripravlja na prizorišču, pa še ti so bili za svoj prezgodnji uvid običajno poplačani s pregrevanjem na grmadi ali pa so jim odrobili glavo.
In le redki so uvideli, da je načrtovanje predvsem odpiranje prostora za nepredvidene dogodke, tudi spremembe, da namen načrtovanja ni risanje želenih prihodnosti v različne imaginarije ali ekstrapolacija danih trendov, temveč dosledna in natančna analiza razpoložljivih virov. Prihodnost se dogaja in zgodi prej ali slej sama od sebe; naša dejanja te procese samo pospešujejo ali pa ovirajo in zavirajo. Nekaj podobnega se dogaja s potrebnostjo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki naj bi rešil sodobne družbe pred revščino, zato poglejmo, kakšne pasti so nastavljene temu projektu na poti.
Kako zagotoviti vsem državljanom ustrezen dohodek (vsaj!) za minimalno preživetje, je nekaj stoletij stara ideja, ki se je najprej pojavila tam, kjer so socialno zavedni in socialnim reformam naklonjeni misleci (na primer v Združenem kraljestvu) spoznali, da so socialna obrobja nevzdržna. Ne nazadnje gre za države, ki so se po kolonialnih osvojitvah teritorijev na drugih kontinentih pripravljale na industrijski vzpon, za kar so potrebovale ustrezno fizično zmožne vojake in delavce. Predvsem evropske velesile so to skrb uredile s politikami socialnih zavarovanj in boja proti revščini.
V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so reformistično usmerjeni strokovnjaki v socialni politiki spoznali in z empiričnimi dokazi podprli ugotovitve, da je materialna ogroženost le del problemov tistih z nizkim življenjskim standardom, saj jih spremljajo tudi različne druge oblike izključenosti iz dejavnosti in procesov v njihovem delovnem in življenjskem okolju, kjer sta zaposlitvena in politična pasivnost med najbolj opaznimi. Politike socialnega vključevanja, ki so upoštevale tudi nacionalne posebnosti, so bile oblikovane kot eden prvih konsistentnih sklopov politik v Evropski uniji. Zadnja leta pa so se pojavile ideje o univerzalnem temeljnem dohodku, za katere so njegovi zagovorniki brez dvoma črpali spodbude iz skandinavskih praks zagotavljanja ustreznega življenjskega standarda vsem državljanom, predvsem švedskim in danskim.
Ob koncu prvega desetletja tega tisočletja se je premišljanje o UTD pojavilo tudi v Sloveniji. Letos so razprave dobile nov zagon ob novici, da je Finska začela uvajati UTD. Dejansko gre za poskus, v katerem sodeluje 2000 brezposelnih, ki bodo v prihodnjih dveh letih mesečno prejemali po 560 evrov za pokrivanje življenjskih stroškov; ta prejemek bodo ohranili, tudi če se bodo v tem preizkusnem času zaposlili. S pomočjo opazovanja kontrolne skupine, ki bo prejemala nadomestilo za brezposelnost, bodo analitiki poskusili ugotoviti, ali nova oblika dohodka (UTD) vpliva na zaposlitvene aktivnosti prejemnikov in trg dela. Finska je za ta projekt namenila 20 milijonov evrov.
V čem se UTD razlikuje od uveljavljenih in delujočih ukrepov za zagotavljanje minimalnih življenjskih pogojev, pri čemer uveljavljeni način dodeljevanja socialnih pomoči zaradi pomanjkljivosti naj ne bi deloval in vključeval vseh, ki potrebujejo pomoč? UTD je pojmovan kot individualni dohodek, ki je brezpogojno zagotovljen vsem državljanom brez preverjanja njihovih dohodkov in premoženjskega stanja. Je oblika minimalnega dohodka, ki naj bi zagotavljal pokrivanje stroškov za zagotovitev minimalnih življenjskih pogojev in se izplačeval posamezniku, in ne gospodinjstvu, ne glede na njegovo premoženjsko stanje in druge dohodke, prav tako ni pogojen z zaposlitvijo. Po znanih predlogih naj bi slovenska država posameznikom izplačevala ta dohodek po 16 letu starosti v enakem znesku 300 ali 500 evrov.
V čem vidijo zagovorniki UTD njegovo prednost pred uveljavljenimi ukrepi? UTD naj bi bil bolj učinkovit in pravičen od dosedanjih sistemov za zagotavljanje življenjskega standarda; bolj učinkovit v boju proti revščini in brezposelnosti; prav tako naj bi spodbujal podjetništvo in fleksibilno zaposlovanje. Dalje, UTD ponuja drugačen, celo radikalno drugačen način premišljanja o reševanju družbenih problemov, drugačen pristop k socialni politiki, drugačen način razdeljevanja družbenih sredstev in drugačno pojmovanje pravičnosti.
Prav tako naj bi omogočil večjo fleksibilnost in nižje stroške dela, večjo uravnoteženost med ponudbo in povpraševanjem po delu ter socialno vzdržen prehod v postmoderno dobo. Sedanji socialni sistem naj bi bil zapleten, saj veliko ljudi naj ne bi poznalo svojih pravic; za izvajanje posameznih pravic so odgovorni različni resorji, neenoten informacijski sistem pa omogoča, da se različne socialne pomoči prekrivajo, kar prispeva k zlorabam. Bistvo koncepta UTD povzema izrek Philippa Van Parijsa: UTD je orodje pravičnosti, saj omogoča, da vsi sodelujemo pri delitvi družbenega proizvoda.
Vladna odgovornost za koordinacijo
V Sloveniji naj bi bila uvedba UTD financirana iz državnega proračuna in prispevkov za socialna zavarovanja: pokojninskega in zdravstvenega ter zavarovanja za primer brezposelnosti, v prihodnje pa tudi iz zavarovanja za dolgotrajno nego, če bo ta ukrep sprejet. Takoj bi bilo treba spremeniti obstoječe socialne transferje, kot so otroški dodatek, denarna socialna pomoč, varstveni dodatek in državne štipendije, ter davčni in pokojninski sistem in prispevke za zaposlene.
Sindikati zadržano spremljajo razpravo o uvedbi UTD, saj v njem vidijo grožnjo ukinjanja socialnih pravic in funkcij, ki jih ima socialna država. Drugi domači kritiki pa menijo, da je predlagani ukrep neuresničljiv, saj naj bi zahteval prevelika finančna sredstva; prejemali pa naj bi ga tudi tisti, ki so materialno neogroženi in premožni.
H kritikam UTD dodajmo tudi naslednjo, ki sloni na dveh podpirajočih se stebrih. Prvega smemo poimenovati splošni, ker temelji na kritiki kapitalizma ter neenaki in krivični razdelitvi družbenega proizvoda ob spremljajočih procesih globalizacije, avtomatizacije in robotizacije ter gospodarske rasti brez povečanja števila zaposlitev. Rezultat teh procesov je naraščanje prekarnih zaposlitev – zaposlitev za določen čas, ki ne omogočajo stabilnega zagotavljanja zadostnih sredstev za pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov. Drugi steber smemo nasloniti na konkretne slovenske razmere, zaradi katerih naj bi bili obstoječi sistemi zagotavljanja socialne varnosti in ugodnih življenjskih razmer prebivalstva pomanjkljivi, ker v svoj krog ukrepov ne vključijo vseh, ki potrebujejo pomoč za preživetje. Celo več, zaradi neobstoječega enotnega informacijskega sistema na področju socialne varnosti in socialnega varstva naj bi za razliko od izključenih nekateri prejemali neupravičene pomoči. Ta gordijski vozel naj bi presekala uveljavitev UTD. Mar res?
Začnimo najprej pri slovenskih razmerah in njihovi izboljšavi. Sistemi socialne varnosti (pokojninski in zdravstveni ter za brezposelnost) sledijo principom na socialnih zavarovanjih utemeljene socialne varnosti, kjer večinoma velja kontribucijsko-retribucijski princip – participacija na osnovi vložkov. Ta princip velja na primer tudi v skandinavskih državah, in sicer nad ravnijo enotno zagotovljenega življenjskega standarda. Pri nas omenjeni princip ni v celoti upoštevan pri obveznem zdravstvenem zavarovanju, pri katerem velja, da vsak prispeva po svojih zmožnostih (prispevek kot enak delež različno visokih plač) in koristi po svojih potrebah. Če dohodki iz zaposlitve (plače in pokojnine) ne zagotavljajo pokrivanja minimalnih življenjskih stroškov, so za državljane s stalnim prebivališčem v Sloveniji na voljo denarne in storitvene pomoči v okviru sistema socialnega varstva, kar naj bi zagotavljalo vzdržne življenjske razmere za zaposlene in državljane s stalnim prebivališčem v Sloveniji.
Prav gotovo omenjena sistema socialne varnosti in socialnega varstva nista niti optimalna in še manj idealna, poleg tega sta tudi okorna, zaradi česar se različni ukrepi zelo verjetno prekrivajo ali celo izključujejo, njuno administriranje pa je zahtevno in zapleteno. Takšno stanje je posledica političnih odločitev, ki so pogosto neusklajene ter rezultat političnega prerekanja in dodeljevanja neupravičenih privilegijev posameznim ciljnim skupinam. Tovrstne parlamentarne igrice so najbolj opazne v pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju, pri katerih se politično in državno dodeljeni privilegiji pokrivajo iz namensko zbranih prispevkov. Temu bi lahko rekli, da se namensko zbrana finančna sredstva v pokojninskem in zdravstvenem skladu porabljajo nenamensko, vendar se še nobena vlada do zdaj ni lotila čiščenja te prakse, čeprav je zakonsko odgovorna za koordinacijo delovanja obeh skladov.
V okviru prvega, splošnega stebra, je zavzemanje za pravično in enako delitev družbenega proizvoda med vsemi državljani lepo zveneča ideja, ki ima dolgo brado in korenine, ki segajo v daljna tisočletja na celotnem planetu. Da bi se kapitalski odnosi začeli spreminjati, verjetno ne bo dovolj le uvedba UTD, temveč najprej sprememba družbenih odnosov od konfliktnih h kooperativnim in menjalnih odnosov v smeri, da bodo proizvodni stroški vzdržno porazdeljeni, kajti, kot radi pravijo ekonomisti, nobeno kosilo ali večerja ni zastonj. Toda, plača naj tisti, ki povzroči stroške – kapitalisti in delodajalci, ne pa da so zasluge (profiti) zasebne, stroški pa javni in tako bremenijo zaposlene in lokalne skupnosti.
Kaj pa delodajalci?
Kot vezni lok med želenimi splošnimi in konkretnimi učinki UTD velja poudariti naslednji pomislek. S prenosom celotne odgovornosti za minimalni življenjski standard državljanov Slovenije na vlado in državni proračun se odpira luknja, v katero bodo zdrsnile sedanje obveznosti delodajalcev (morda tudi delojemalcev) pri usmerjanju dela dohodka zaposlenih v obliki prispevkov v sklade socialnih zavarovanj. Tako je namreč mogoče brati interpretacijo pozitivnih pričakovanih učinkov UTD v obliki pocenitve dela. To pomeni, da bo še večji delež sredstev za zagotavljanje (minimalnega) življenjskega standarda v rokah parlamentarcev in s tem odvisen od političnih dogovorov, sklenjenih nad ali pod mizo.
Kaj omogoča UTD
Ne nazadnje pa poglejmo, kolikšen del minimalnih življenjskih stroškov bi lahko pokrili s predlagano višino UTD, čeprav so bili izračuni predlogov narejeni leta 2009. Četudi je pristojno ministrstvo za socialne zadeve zadolženo za pripravo ocene minimalnih življenjskih stroškov vsakih pet let, v času priprave tega prispevka ni bilo novejših podatkov.
V obtoku sta dva predloga za enotno višino UTD: 300 in 500 evrov. Ta znesek naj bi prejemal vsak državljan, starejši od 16 let, s stalnim prebivališčem v Sloveniji najmanj deset let, od tega pet let brez prekinitve. Leta 2009 so bili minimalni življenjski stroški ocenjeni v višini 562,07 evra po osebi. Četudi bi ob uvedbi UTD obveljala ugodnejša varianta – 500 evrov, UTD že leta 2009 ne bi zadostoval za pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov posameznika, posebno brezposelnih, na katere predvsem cilja predlog o uvedbi UTD (prekarno zaposleni, brezposelni). Da bi zagotovili sredstva za pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov, bi še vedno potrebovali socialne transferje (otroški dodatek, varstveni dodatek, državne štipendije …). Težko si je zamisliti, kaj bi tovrstno spreminjanje povzročilo pri operacionalizaciji obveznosti in pravic v pokojninskem zavarovanju.
Če so predlagatelji UTD prepričani, da sta sedanja sistema socialnih zavarovanj in socialnega varstva nepregledna in nepovezana, ker zaradi različnih resornih pristojnosti nista vključena v enoten informacijski sistem, posledično je administriranje oteženo in preobsežno, dajo slutiti, da potrebujemo novo ministrstvo, in sicer ministrstvo za univerzalni temeljni dohodek (MUTD). Najprej, ni res, da sistema nista informacijsko povezana; če ne drugače, sta povezana s črpanjem potrebnih podatkov iz različnih datotek. Kakorkoli je domiselna in vzdržna prikrita ideja o MUTD, bi ta upravno-administrativni organ nastal in deloval v dosedanjih okvirih, ki jih določajo parlamentarne stranke na eni strani ter omejena množica različno kompetentnih upravno-administrativnih delavcev in njihovih nadrejenih na drugi. Bojim se, da bo ostanek v tej enačbi prevelik, da bi zagotovil miselno, socialno, politično in upravno-administrativno vzdržen ukrep.
Kljub drugačnim namenom se bodo škarje med razpoložljivimi viri in dokazljivimi potrebami še bolj razprle, saj uvajanje vsake spremembe zahteva tudi spremenjeno organizacijo dela in pristojnosti ter ustrezno usposobljen kader. Vsem enak, čeprav nezadosten dohodek za pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov in brez dokazil o premoženjskem stanju, je všečna zamisel, ki v prihajajočem volilnem letu dovaja gorivo obnemoglim političnim strankam. Problemi uvedbe UTD pa niso le lokalno-nacionalne narave. Sedanji begunski tokovi na primer so zaradi pričakovanih ugodnejših socialnih iztržkov usmerjeni predvsem v Skandinavijo.
Očitno beguncev in drugih sodobnih migrantov ni nihče opozoril, da je državljanstvo pogoj za dostop do ugodnih socialnih pravic; vsi drugi, ki so brez državljanstva, zaposlitve in daljšega stalnega prebivališča, poniknejo v dobrodelnih socialnih shemah in luknjah prekarnih zaposlitev. Prav ta problematika kaže, da bi moralo biti uvajanje UTD planetarni, ne pa kontinentalni ali celo samo nacionalni projekt. UTD bi lahko bil zanimiv ukrep, vendar v pogojih približno enake planetarne družbene (ne)enakosti. Ker pa se sedanji menjalni odnosi in velikanski iztržki napajajo prav pri družbeni (tehnološki, gospodarski, socialni, kulturni) neenakosti, so ideje o UTD lepe, prijazne in primerne za klepet ob čaju ob petih.
Od všečnih načrtov in predlogov do njihove krute realizacije v vsakodnevnem življenju je dolga pot, polna krvi, znoja in solz, pa naj bo to v Chicagu ali kje drugje.
