Pomisleki: Ali se nam še ljubi?
sob, 09.07.2016, 06:00
Pomisleki: Ali se nam še ljubi?
Univerza, ki si želi postati svetovljanska tako, da bi zatolkla en mali in težko prigaran svet, ponazarja »osvobojenega« Slovenca, ki je navznoter osvojili individualni napuh, navzven pa hlapčevstvo in defetizem.
Ni si težko predstavljati, kako je aktualno vprašanje o slovenščini v visokem šolstvu, ki že nekaj mesecev poteka na pol v senci in se bori za javno pozornost, večini državljanov, ki imajo smolo, da so ga sploh zaznali, nadležno. V najboljšem­ primeru jim je odveč, v najslabšem ena traparija več. Če pustimo ob strani nepoučeni del populacije, ki ji pripada večja pravica do brezbrižnosti, in se osredotočimo na nekaj profesionalnih in interesnih skupin, izgledajo inačice neprizadetosti in zavračanja približno takole.

Za naravoslovce, se pravi tudi električarje, zdravnike­ in vrtnarje, vprašanje o jeziku na univerzi sploh ni dilema, kvečjemu praktična naloga, kako uskladiti pouk angleščine s slovenščino; za ekonomiste, bančnike in pravnike je to zgled banalne motnje v sistemu, ki diši po zarobljeni arhaičnosti; za večino univerzitetnih učiteljev je vsiljen križ, ki naj ga nosijo rektorji (saj zato pa so na položaju); za politike je zaplet z jezikom nepredvidena agenda, s katero naj se ubadata šolsko in kulturno ministrstvo (prav jima je); za levičarje je internacionalizacija univerze vprašanje, ki ga teoretično sploh ne bi smelo biti; za desničarje še en dokaz, da gredo vrednote v tej državi v maloro; za filozofe je to večno in utrudljivo vračanje heglov­ske lepe duše; za sekte družabnih omrežij je oblika poganstva, ki ga ne razumejo več; za športnike pa je skrb za nacionalni jezik disciplina, ki je bila že zdavnaj izločena iz olimpijskih tekem. Le v kulturni sferi in med umetniki je stvar bolj zapletena, tu je zbeganost večja in mnenja deljena. Najbolj jeziku naklonjeni so pisatelji, ki tako in tako že od vekomaj jecljajo o nekakšni posebni privzdignjenosti slovenščine, pri čemer sta edini razumljivi besedi Trubar in Prešeren; tu se stara gorečnost za narodne zadeve druži z nezadovoljstvom z novo nacionalno državo.

V vseh primerih zavračanja omenjenega vprašanja­ kot nepomembnega so na udaru »slavisti«, te zaprašene sence minulih časov, ki očitno zdaj, ko je beseda naroda postala meso države, nimajo pametnejšega dela, kot da se ubadajo z aspekti oslove sence. Takšen je, sem prepričan, prevladujoč (ali je treba dodati: neoliberalistični?) pogled na »varuhe jezika« in slovenstva. Kajti svet je globalen, in ta svet govori angleško, ekspanzije se odvijajo v smeri nanotehnologije in načrtovanja luksuznih destinacij v vesolju, komunikacije potekajo v jeziku, ki je po eni strani skrajno sformaliziran, po drugi razmazan v inflatorno čvekanje – tukaj pa se eni še vedno gredo crkljanje slovenščine, čitalniško čistunstvo, pitanje rovtarske zalege, divjanje slovarskih vojn in zakristijsko čaščenje besede! Skratka, teater zombijev iz 19. stoletja.

In res je ta hajka, ki se sicer dogaja vsem na očeh, a je gledalcev, pričakovano, razmeroma malo (nacio­nalni televiziji seveda, za razliko od radia, ne pade na pamet, da bi o takšnem in podobnih vprašanjih pripravila polemično oddajo, ki bi presegala format sanjavih nočnih Panoptikumov) – nekoliko nenavadna in arhaična. Na eni strani so izpostavljeni slovenisti-slavisti-humanisti s svojim skromnim zaledjem, na drugi univerzitetni pobudniki spremembe zakona o visokem šolstvu (spremembe, ki naj bi odprla pot anglifikaciji znanstvenega jezika na slovenskih univerzah). Čeprav je popolnoma jasno, zakaj je do spora prišlo – jasno je tudi, da je moralo priti –, ga strateški kontekst, v katerem se danes nahaja slovenščina, ne podpira. Kajti res je, kot je bilo že večkrat ugotovljeno, da se ji še nikoli ni godilo tako dobro, kot se ji godi zdaj, ko je eden od uradnih jezikov EU in ji nihče nič noče, pravzaprav jo povezovalni evropski sistem naravnost hoče. Ni več stoletnih nemških kulturbundovskih pogromov, ni strašnega italijanskega škornja, ni beograjskih skupnih jeder, ki so naposled raznesla Jugoslavijo. V Evropi je kar nekaj etničnih skupin, ki bi si za tak položaj svojega jezika oblizale vse jezikovne­ ravnine.

Če bi danes kdo izjavil, kar je dal Cankar izreči v Hlapcih – namreč, da »kopljeta malodušje in malopridnost narodu prerani grob« –, bi to zvenelo še neprimerno bolj smešno, kot je že pred sto leti. Pa vendar ob spreminjanju visokošolske zakonodaje padajo enake in še bolj ostre besede, in to brez sence porogljivosti: besede o »brezsramnem jezikovnem odpadništvu« in narodnem izdajstvu. »Uporniki«, ki so po posvetu v državnem svetu (28. junija) oblikovali Izjavo za slovenščino in internacionalizacijo v visokem šolstvu, namenjeno Rektorski konferenci Republike Slovenije, so v njej zapisali, da »gre za ontološko vprašanje (naše) stvarnosti in slovenstva 'tukaj in sedaj', ki odloča o slovenski prihodnosti«. Izjavo je podpisalo dvanajst uglednih univerzitetnikov, ki predstavljajo diverzantsko skupino znotraj ljubljanske, mariborske, novogoriške in koprske univerze.

Ob spreminjanju novele visokošolskega zakona, kar se bo nazadnje, kljub ugovoru stroke, z žegnom ­državnega zbora najverjetneje zgodilo, in to prav kmalu, se odpira veliko poglavje, ki daleč presega vprašanje o učnem jeziku na slovenskih univerzah (in, kmalu, brez skrbi, tudi na nižjih nivojih šolstva). Tega se slovenisti v svojih intervencijah dobro zavedajo, predstavniki univerze pa nedolžno zavijajo z očmi in se sprenevedavo sprašujejo, kako je takšen »nesporazum« pri zdravi pameti mogoč. Čeprav je jasno, da ne gre za zdravo pamet, ampak za posel in denar, ki naj bi s spremembo zakonodaje laže našel univerzo, in torej tudi ne za nesporazum, ampak za zvijačnost. Kajti prikazovati problem, ki ni akademski, ampak »ontološko« slovenski, kot spor med napredno, v svet odprto univerzalnostjo in zadrto pametjo »slavistov«, kar počenjajo pobudniki spremembe, je zavajanje javnosti, ki se ji »internacionalizacija« univerze seveda sliši veliko bolj imenitno od preproste in tudi ustavne zahteve, naj bo učni jezik na slovenski univerzi pač slovenski. Pri tem je jasno, saj tega nihče od razsodnih ne spodbija, da mora univerza na vse načine komunicirati s svetom – razen na enega: ne more obglaviti jezika, v katerem in zaradi katerega je bila ustanovljena. In sprememba, ki jo prinaša novela, dopušča prav to! Pravzaprav k temu priganja.

Toda pustimo univerzo, vprašanje je, kot rečeno, takšno, da odloča o slovenski prihodnosti. Ali je stališče pretirano? Seveda je na tem mestu mogoče tako katastrofično kot pišmeuhovsko razpoloženje, primerno pa je tisto, ki se zaveda, da smo Slovenci za obstanek in razvoj svojega jezika odgovorni sami. Samo mi! In če ga bomo začeli prodajati na univerzi, kjer je zbrana njegova najvišja izrazna in razvojna moč, ga bomo nazadnje razprodali tudi na delovišču in na dvorišču.

Miran Hladnik, literarni zgodovinar, je ob neki drugi priložnosti (Kam slovenistika, 2015) in ob dejstvu, da »/s/lovenskega jezika, literature in kulture ne ogroža nihče tako zelo, kot jih ogrožajo Slovenci sami«, zapisal tudi tole: »V smiselnost svoje jezikovne, literarne in kulturne eksistence se moramo prepričati samo še sami. In v njej uživati.« Točno tako. In tu smo pri »ontološkem vprašanju«. Se nam še ljubi biti Slovenci? Kaj imamo navsezadnje od tega? En sam prepir, vsakodnevne občutke nezadoščenosti in nočne norosti. Že zdaj govori angleško pol Slovenije, čez dve, tri generacije lahko nevšečnost s slovenščino odpravimo brez velikih težav. Večina sveta tega sploh ne bo opazila, bližnja soseska, ki bo, pa si zaradi tega ne bo pulila las in tudi smrkala ne. Saj propad civilizacij, kaj šele narodov in narodičev, ni nič izjemnega. Tisti, ki se nam še ljubi vztrajati v nacionalnem principu, recimo zaradi starosvetnega občutka pripadnosti ali averzije do načel globalnega brezdomstva (čeprav vidimo, da se kategorija nacionalnosti pri večjih nacijah dobro, pravzaprav vedno bolje drži), tvegamo očitke o zaplankanem nacionalizmu, konservativnem brambovstvu in retardiranem ljubiteljstvu slovenščine in poezije.

Sodobno slovenstvo ne pozna samozavesti, kakršno so poznali ne samo Trubarji in Prešerni, ampak tudi mnogi borci, ki so kljub zanikrnim okoliščinam vztrajali v slovenstvu in zanj, kaj takega, celo umirali. Današnji »osvobojeni« Slovenci smo navznoter namesto skupinske samozavesti osvojili individualni napuh, navzven pa hlapčevstvo in defetizem. Zgodba z univerzo, ki si želi postati svetovljanska tako, da bi zatolkla en mali in težko prigaran avtentičen svet, vsebuje oboje – na primerno sramotni akademski ravni pač.


Pomisleki: Ali se nam še ljubi?

Foto: Arhiv Dela