Tiskane izdaje
Z vsemi temi usodnimi vprašanji se ukvarja knjiga Civilizacija (Založba UMco, prevod Sandi Kodrič) angleškega oziroma škotskega zgodovinarja Nialla Fergusona. Vendar tako kot se za zgodovinarja spodobi, vprašanje obrne in se vpraša: Zakaj in kdaj so vrednote Zahoda sploh osvojile svet? Ko so v daljni preteklosti naši predniki v Evropi živeli v bednih kolibah, v grozljivih higienskih razmerah, bolni, slabo hranjeni, ves čas v vojnah, je na Vzhodu že cvetela veličastna kitajska civilizacija. Zakaj se je nekje v 15. stoletju vse obrnilo na glavo in zakaj so nekoč primitivne kraljevine in države zavladale svetu?
Prav o tem se je spraševal tudi Jared Diamond v knjigi Puške, bacili in jeklo, za katero je dobil Pulitzerjevo nagrado. Odgovor je bil tak kot naslov njegove knjige, zahod je svet zavojeval, ker je imel puške, bacile in jeklo. Zanimiva je njegova teza, da so Evropejci okužili Indijance s smrtonosnimi boleznimi, sami pa so bili nanje odporni zato, ker so njihovi predniki udomačili velike sesalce ter sčasoma postali imuni na nevarne mikrobe, ki so jih prenašale živali. Ferguson v svoji knjigi oblikuje nekaj novih tez o vseh teh temah.
Zgodovinar sedanjega trenutka
Niall Ferguson je kontroverzni zgodovinar, zvezdnik, ki rad provocira javnost. Je avtor številnih zgodovinskih uspešnic, v Imperiju je pisal o vzponu angleškega imperija, v Kolosu o vzponu in zatonu Amerike, v Vzponu denarja o finančni zgodovini sveta.
V Sunday Timesu so o Civilizaciji zapisali, da je mojstrovina, polna fascinantnih dejstev.
Priznava, da ima rad Ameriko, trenutno predava na Harvardu. Ni dolgo nazaj, ko se je moral 50-letni Ferguson v javnosti opravičiti, ker je na enem od predavanj dejal, da je ekonomista in tvorca makroekonomije Johna Maynarda Keynesa tako malo skrbelo za prihodnje generacije, ker je bil homoseksualec in ni imel otrok. Ferguson je zatrjeval, da ni homofob in da je to bil spodrsljaj.
Pred nekaj leti je na zabavi, ki jo je organizirala revija Times za sto najbolj vplivnih ljudi na svetu, spoznal in se zaljubil v elegantno Hirsi Ali, pisateljico in aktivistko iz Somalije, borko za svobodo govora, ženske pravice in glasno kritičarko islama, s katero je zdaj poročen. Prav njej je posvetil Civilizacijo, saj »bolje od kogar koli, ki ga poznam, razume, kaj zahodna civilizacija resnično pomeni – in kaj še lahko ponudi svetu«.
Slabo znanje o preteklosti
Ferguson je opazil, da mladi nimajo pojma o zgodovini, da imajo slabe učbenike in izpite. Nekaj vedo povedati o Hitlerju ali o žrtvah holokavsta, ne znajo pa razložiti, zakaj je sploh prišlo do nacizma, stvari ne znajo povezovati. Kot bi dejal pisatelj Alan Bennett, vedo za nekaj »preklemanskih dogodkov« brez vrstnega reda. Zato je hotel napisati knjigo o zgodovini, ki bi bila dovolj zanimivo in razumljivo napisana, da bi jo radi prebirali tudi sedemnajstletniki.
Ena od stvari, ki jo glede zgodovine tako radi pozabljamo in jo Ferguson večkrat omenja, je, da so nekoč ljudje umirali zelo mladi, in še tisti, ki niso umrli mladi, so zelo zgodaj ostali brez svojih bližnjih. Ženske so drugega za drugim rojevale otroke, ti pa so bolni umirali, še preden so dopolnili deset let. Izmučene matere so zelo pogosto umirale na porodih. (Na to bi se morali večkrat spomniti vedno bolj glasni nasprotniki cepljenja otrok.) Ljudje so umirali v najbolj ustvarjalnih letih in tisti, ki so ustvarjali civilizacije – kralji, cesarji, filozofi, umetniki, znanstveniki –, so bili ponavadi še zelo mladi. Mnogi kralji so prijeli za žezlo, še preden so bili polnoletni. Je njihova nezrelost vplivala na potek zgodovine?
Podobno je v umetnosti, Mozart je umrl pri petintridesetih, Schuberta je pri enaintridesetih pobral sifilis. Kako drugačne bi bile danes galerije in muzeji, če bi recimo Vermeer dočakal enaindevetdeset let, Picasso pa bi umrl pri devetintridesetih – ravno obratno od tega, kar se je zgodilo v resnici. Danes živimo čisto drugačno življenje, ne le zaradi starosti, temveč tudi zaradi udobja in zdravja. Za vse to se lahko zahvalimo civilizaciji, pravi Ferguson.
Kaj sploh je civilizacija? Britanski zgodovinar Felipe Fernández-Armesto je o tem ironično dejal, da se žal vse definicije civilizacije držijo spreganja, ki gre takole: »Jaz sem civiliziran, ti si pripadnik kulture, on je barbar.«
Ali zahodno civilizacijo predstavljajo palače in katedrale v Firencah, Sikstinska kapela, Versailles, Michelangelo, da Vinci, Turner, Picasso? Ali jo najbolje orisujejo kanalizacija, vodovod, elektrarne, letališča, velikanska mesta? Ferguson pravi, da je civilizacija kompleksna organizacija in da se meri s kulturo in kvaliteto življenja njenih prebivalcev. Zgodovinarji največkrat govorijo o sedmih civilizacijah: mezopotamski, egipčanski, kretski, klasični, bizantinski, srednjeameriški in andski, ki so že izginule, ter kitajski, japonski, indijski, islamski in zahodni.
Pogled z druge zvezde
Če bi v 13. stoletju opazovali planet, bi bili najbolj navdušeni nad orientalsko civilizacijo. V Pekingu so takrat ravno začeli graditi Prepovedano mesto, Otomani so leta 1453 zavzeli Carigrad. Pred kitajskim cesarjem in otomanskim sultanom je bila svetla prihodnost. V južni in srednji Ameriki so kraljevali Azteki, Inki in Maji. Evropa je bila v primerjavi z vsemi temi deželami pravo umazano zakotje: kuga je pobrala polovico prebivalstva, različni narodi so se med seboj ves čas bojevali in vojne so včasih trajale tudi sto let, higienske razmere so bile grozljive, prebivalstvo je živelo v veliki bedi. Še najbolj napredne so bile severnoitalijanske mestne državice, kot so Genova, Firence, Pisa, Siena in Benetke.
Človek bi si težko predstavljal, da bo primitivni Zahod kdaj zavladal svetu. A vendar so v 15. stoletju države, ki so prevzele vero po Judu iz Nazareta, ustvarile civilizacijo, ki si je podredila velikanski del sveta. Leta 1913 je enajst zahodnih imperijev nadzorovalo kar tri petine ozemlja ter 79 odstotkov svetovnega gospodarstva. Življenjska doba v Angliji je bila dvakrat večja kot v Indiji, ljudje so bili zaradi boljše prehrane višji. Leta 1990 je bil povprečni Američan kar 73-krat bogatejši od povprečnega Kitajca.
Še danes so univerze po svetu narejene po zahodnih normah, prav tako velja za medicino in farmakologijo, modo, skoraj splošno so sprejete znanstvene resnice Darwina, Newtona, Einsteina. Se je vse to zgodilo zaradi imperializma, orožja, znanja, tehnološkega napredka?
So Evropejci res imeli več znanja kot drugi? Ferguson ugotavlja, da so po letu 1650 pomembne znanstvene inovacije dejansko prihajale samo še z Zahoda, pred tem pa so bile kitajska tehnologija, indijska matematika in arabska astronomija bistveno naprednejše. Kaj se je zgodilo? Nemški sociolog Max Weber je menil, da je preskok nastal zaradi kulturnih razlik oziroma individualizma, humanizma in protestantske etike. Ključ se po njegovem mnenju skriva v institucijah, ki so proizvod kulture.
Na Kitajskem je obstajalo velikansko monolitno cesarstvo, medtem ko je bila Evropa razdrobljena, in kot piše omenjeni Diamond, so monolitni orientalski imperiji, ki so hoteli ostati takšni, kot so bili stoletja, začeli zatirati inovacije. Čisto drugače je bilo v gorati in z rekami razdeljeni Evropi, kjer je ves čas obstajala konkurenca med mestnimi državami in monarhijami, ki so tekmovale za boljši položaj. Zgodovinarji so prepričani, da je bila za pospešek razvoja pomembna tudi preteklost, kajti če ne bi bizantinski knjižničarji, irski menihi, papeži, duhovniki rimske cerkve in abasidski kalifi ohranili znanja in kulture rimskega imperija, se zahodna civilizacija v renesančni Italiji ne bi mogla znova roditi.
Ferguson našteje šest kompleksnih vrednot oziroma pogojev, ki so omogočili vzpon Zahoda v zadnjih 500 letih: konkurenca, znanost, vladavina, lastnina, medicina, potrošniška družba in delovna etika. In potem jih analizira. Vmes opiše toliko presenetljivih in zanimivih zgodb, da jih velja nekaj povzeti.
Prej in potem
Kitajska je bila v 15. stoletju relativno prijeten kraj za življenje. Mesta so bila elegantna, čista, imeli so učinkovito kanalizacijo, iztrebke so sistematično zbirali in z njimi gnojili riževa polja. V istem času so v Londonu razsajali tifus, črne koze in kuga, ki so zdesetkali prebivalstvo. Kanalizacije ni bilo, londonski Tower je bil v primerjavi s Prepovedanim mestom primitivna siva stavba. Vsak tretji otrok je umrl, preden je dočakal pet let, povprečna starost prebivalcev Londona je bila 20 let. Henrik V., ki je pri šestindvajsetih letih postal kralj, je zaradi griže umrl pri petintridesetih. Aristokrati so po večini umirali zaradi nasilne smrti, umori so bili pogosti.
V Franciji je bilo še huje. Ker so bili prebivalci podhranjeni, je povprečen Francoz pred revolucijo meril le 164 centimetrov. Največ umorov se je zgodilo v Italiji, ki je slovela po morilcih in umetnikih. Politični teoretik Thomas Hobbes je zapisal, da je bilo življenje takrat sramotno, siromašno, grdo, nasilno in kratko. Takšno kot na grozljivi sliki flamskega slikarja Pietra Bruegla Triumf smrti; povsod je kosila smrt, upanja ni bilo veliko.
Medtem so Kitajci ustvarili prvo mehanično uro – zamotano napravo, visoko 12 metrov, ki ni kazala le časa, ampak tudi gibanje sonca, lune in planetov. Prav tako so izumili tiskarski stroj, papir, denar, toaletni papir, tapete, plug, viseči most, magnetni kompas, golf, samokolnico ... Za največji čudež je veljala ladja admirala Zheng Heja, dolga je bila 120 metrov, kar petkrat večja od ladje, s katero je Kolumb kasneje prečkal Atlantik. Kitajska mornarica je štela okoli 28.000 mornarjev. He je bil nekoč vojni ujetnik, ki so ga kastrirali, a ker je bil pameten in ambiciozen, je kmalu postal služabnik cesarjevega sina; ta mu je kasneje, ko je prevzel prestol, zaupal raziskovanje oceanov.
Velikanska kitajska flota je potovala po Indijskem oceanu do Rdečega morja in Afrike.
Kitajcem ni šlo za trgovanje, ampak za to, da bi tuji vladarji kitajskemu cesarju, ki ima tako mogočno mornarico, izkazali spoštovanje. Ko je cesar umrl, so bila potovanja ustavljena, velike ladje so bile prepovedane, Kitajska se je obrnila navznoter, konfucijski učenjaki so bili nezaupljivi do čudnih stvari, ki jih je Zheng He pripeljal s potovanj. Pristanek kitajskega evnuha na vzhodnoafriški obali leta 1416 njegovi domovini ni prinesel materialnih koristi, saj jih niso niti iskali.
Ko so se odpravili na pot Evropejci, je bilo drugače, veliko manj miroljubno in veliko bolj kruto. Portugalec Vasco da Gama je leta 1497 s štirimi majhnimi ladjami in 170 mornarji odšel na lov za začimbami. Čez štiri mesece je obkrožil Rt dobrega upanja. Ko je prišel v Malindi (današnja Kenija), ga nista zanimala spoštovanje in menjava darov, tako kot Kitajce, ampak le trgovina. Portugalci so bili primitivni, kruti in brezobzirni. Kar z ladijskimi topovi so obstreljevali vasi in mesta. Potnike, ki so potovali v Meko, so nekoč zaprli na njihove ladje in jih zažgali. Sejali so strah in smrt. Kmalu so se v trgovino z začimbami vključili še drugi narodi s stare celine in začeli so si razkosavati svet.
Zakaj so bili Evropejci tako kruti in brez spoštovanja do drugih narodov? Ker so tako živeli tudi na svojem starem kontinentu, vojne so bile tam stalnica. Večno bojevanje med kraljevinami je spodbujalo napredek vojaške tehnologije, njihove ladje so bile majhne, saj jih je bilo tako težje zadeti in lažje upravljati njihovo ognjeno topovsko moč. Kraljevine so potrebovale veliko denarja za orožje, zato so bile uspešne pri pobiranju davkov, eksperimentirali so tudi že z državnim zadolževanjem in Nizozemci so si že izmislili podeljevanje trgovinskega monopola delniškim družbam v zameno za del doseženega dobička. Pohlep je rodil ekonomijo, krutost je rodila imperializem in Zahod je začel brsteti.
Zahajanje sonca
Kitajska se medtem ni prav nič razvijala, ampak se je začela utapljati v tradicionalni birokraciji. Tisti, ki so hoteli postati del cesarske službe, so morali opraviti najzahtevnejši izpitni sistem v zgodovini. Ni čudno, da so Kitajci še danes tako izvrstni in pridni učenci. Izpit je potekal v posebej zgrajenih izpitnih središčih, to so bile velike stavbe z majhnimi celicami, malo večjimi od stranišč na vlaku. V njej sta bili dve polici, ena za sedenje, druga za mizo, ena stena je bila odprta. Izpit je trajal tri dni, vse kandidate so nadzorovali vojaki v opazovalnem stolpu. Edino dovoljeno gibanje so bili služabniki, ki so prinašali vodo in hrano ter odnašali iztrebke. Mnogi kandidati so zaradi pritiska doživeli živčni zlom. Uspelo je le najbolj sposobnim, ki so preštudirali štiri knjige petih klasikov konfucianizma in si zapomnili 431.286 pismenk. Napisati so morali tudi strogo stiliziran esej.
Impresivno, a vse to neverjetno znanje ni spodbujalo inovativnosti in želje po spremembi, pisani jezik je bil sicer srce kitajske civilizacije, a je bil namenjen le ustvarjanju konservativne elite in je izključeval množice. V Evropi so obstajali jeziki, ki so bili primerni za visoko književnost, a so jih razumeli tudi navadni ljudje.
V 17. stoletju se je ta najbolj razvita civilizacija začela razsuvati. Zaradi politikantstva, finančne krize, slabega vremena, epidemij in uporov. Zadnji cesar dinastije Ming se je od sramote obesil. To je bil sistem, ki je bil impresiven navzven, a krhek navznoter.
Anglija, na primer, pa se je v istem času impresivno obrnila navzven in dobila moč navznoter; trgovala je in kolonizirala. Angleži so bili polni energije, poživljali so se z ameriškim tobakom, arabsko kavo in kitajskim čajem. Odprli so kavarne, ki so bile klepetalnice in borze hkrati. Kitajci pa so letargično kadili opij, paradoksalno, a njihove pipe je polnila britanska vzhodnoindijska družba.
Vladavina sultanov
Arabski svet je prav tako nekoč imel velikansko prednost pred Zahodom. V 9. stoletju je v Bagdadu kalif Harun al Rašid ustanovil Hišo modrosti, kjer so v arabščino prevajali Aristotela. Na tem koncu sveta so ustanovili prvo bolnišnico, prvo visokošolsko ustanovo, na podlagi grškega in indijskega znanja so arabski matematiki razvili algebro ... Zakaj je Zahod postal močnejši od tako veličastne kulture?
Ferguson se po odgovor vrne v našo bližino. Trinajstega julija 1683 se je otomanska vojska, ki je štela 150.000 vojakov in jo je vodil kruti Kara Mustafa, utaborila 450 korakov od dunajskega mestnega obzidja. Da bi prebivalcem za obzidjem pokazali, da imajo veliko časa, da jih uspešno izstradajo, so okoli šotorov naredili vrtove. Pripeljali so glasbenike, ki so ves čas udarjali na velikanske bobne, da bi s hrupom zadušili zvok lopat, s katerimi so kopali rove. Četrtega septembra je padel prvi obrambni zid, vnel se je boj, a je kmalu potihnil. Mustafa je okleval, medtem je Leopold I. izkoristil turško omahovanje, zbral pomožno vojsko, njej se je priključila še Poljska, in 12. septembra so začeli protinapade in zmagali. Zajeti otomanski top so pretopili v zvon za katedralo svetega Štefana. Karo Mustafo je dal sultan usmrtiti – zadavili so ga s svilenim šalom. Ferguson pravi, da je preboj turške blokade Dunaja pomenil preobrat v večstoletnem boju med krščanstvom in islamom.
Pozno 17. stoletje je bilo obdobje pospešenih sprememb v Evropi; v filozofiji narave in politični teoriji. Zahod se je od Vzhoda razlikoval po tem, da je uporabljal in izkoristil vsa ta nova spoznanja. Do leta 1500 je bila Evropa le dolina solza in neznanja, potem se je začelo: renesansa je odkrila klasično znanje (tudi zaradi stika z muslimanskim svetom), razsvetljenstvo in znanstvena revolucija sta temeljila na krščanskem načelu ločitve Cerkve in države (Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega), medtem ko je koran vztrajal pri nedeljivosti božjega zakona.
Še pomembnejši sta bili reformacija in revolucionarna vloga tiskarskega stroja. Nemški trg so preplavile tiskane verske razprave, ki so bile kritične do rimskokatoliške cerkve. Znanstvena revolucija je povzročila napredek v proučevanju planetov, človeškega telesa, ljudje so začeli s pomočjo mikroskopa in teleskopa odkrivati čisto nove, še ne videne svetove. Kasneje sta Descartes in Spinoza ovrgla tradicionalne teorije o percepciji in razumu. Zgodilo se je zaporedje intelektualnih inovacij. Znanost in oblast sta postala partnerja in vladarji po Evropi so ju, za razliko od turških sultanov, goreče podpirali.
V otomanskem kraljestvu je znanstveni napredek usahnil. Smrtna kazen je grozila vsakomur, ki je uporabljal tiskarski stroj, saj je rokopis veljal za sveto stvar. Edina knjiga z Zahoda, ki so jo prevedli, je bila medicinska knjiga o zdravljenju sifilisa. Observatorij, ki so ga začeli graditi v Istanbulu, so zaradi vraževerja podrli.
Velikansko otomansko cesarstvo je bilo v krizi in težko ga je bilo voditi, stroški sultanovega dvora so bili ogromni. Največja težava je bila s sultani, padla jim je kvaliteta. Od leta 1566, ko je umrl Sulejman Veličastni, do leta 1648, ko se je na prestol povzpel Mohamed IV., se je zamenjalo kar devet sultanov, nekaj so jih umorili, nekaj zamenjali. Biti sultanov sin je bilo v Istanbulu smrtno nevarno. Samo eden od številnih moških potomcev je lahko postal dedič cesarstva, zato so se številne žene s krvavimi rokami borile za korist svojih otrok in z različnimi spletkami poskrbele za smrt sinov druge matere. Kmalu so uvedli nasledstvo najstarejšega sina in preostale mlade sinove zaprli v harem. Osman II. je postal sultan pri 57 letih, potem ko je 51 let preživel v haremu. Nič ni vedel o svojem cesarstvu, nežnejši spol je tako sovražil, da si je dal nadeti železne podplate, da so ga ženske lahko že od daleč slišale in se mu umaknile.
Železna Prusija
Daleč na severu je živel povsem drugačen vladar. Friderik Veliki je verjel, da je vladar prvi človek države in da je dobro plačan za to, da skrbi za blaginjo svojega ljudstva. Pruska država je pod njegovo vladavino postala ideal absolutistične monarhije, za njeno državno birokracijo so bile značilne železna rutina, nepopustljivost in nepodkupljivost. Čeprav si je dal v Potsdamu zgraditi rezidenco, ki jo je poimenoval Sanssouci (brez skrbi), sam nikoli ni bil brezskrben. Imel je malo služabnikov in vedno je nosil le ponošeno umazano uniformo. Krona je bila zanj, kot je rekel, klobuk, ki prepušča dež. Bil je občutljiv intelektualec, verjetno s homoseksualnimi nagnjenji, ženo Elizabeto Brunswiško je mrzil. Kadar jo je po dolgem času videl, ji je rad rekel: »Gospa so se zredili.«
Vzgajal ga je sadistični oče, ki ga je, ko je kot mlad fant hotel pobegniti iz Prusije, dal zapreti v grad, pred njegova vrata pa velel položiti obglavljeno truplo njegovega največjega prijatelja, ki mu je pomagal pri begu. Kasneje se je nerodni fant strastno posvetil vojski. Kmalu je postala ena največjih v Evropi. Na koncu Friderikove vladavine je bila Prusija z enim vojakom na 29 prebivalcev najbolj militarizirana država na svetu.
Vojaški podvigi Prusije so temeljili na neusmiljenem racionalizmu. A uredbe, ki jih je izdajal, so bile neverjetno moderne: verska toleranca, neomejena svoboda tiska, odprtost do priseljencev, od protestantov do muslimanov. Tujci in svoboda so poživili državo. Država je lahko pobrala več davkov, s katerimi je vzdrževala vojsko. Zacveteli so knjigarne in debatni krožki, časopisi. Podpiral je filozofe, od Voltaira, ki ga je sicer kasneje nagnal, do Kanta, in nič ga ni motilo, če je bil slednji le vnuk škotskega sedlarja. Razsvetljenstvo je bilo aristokratska zadeva, znanstveniki in filozofi nižjega rodu so bili odvisni od mecenov in pokroviteljev. Kultura in znanost sta zacveteli.
Lastnina in delo
Ferguson v poglavju o lastnini opiše, kako različna je bila kolonizacija Severne ter Srednje in Južne Amerike. Zakaj se je prva spremenila v najmočnejšo državo na svetu, južni del kontinenta pa je napredoval s počasnimi koraki? Odgovor se skriva v lastnini.
Ladja, ki je leta 1532 pristala v severnem Ekvadorju in na kateri je bilo 200 Špancev, se je namenila osvojiti inkovsko cesarstvo in za špansko krono nagrabiti čim več srebra in zlata. Potniki druge ladje, ki je prispela v novi svet leta 1670, so bili revni služabniki, ki so si želeli tu najti predvsem boljše življenje. Prvi so sanjali o gorah indijanskega zlata, drugi pa so vedeli, da bodo morali delati, če bodo hoteli preživeti.
Na začetku je šlo bolje konkvistadorjem na jugu, domov so vozili na tone zlata, pobijali so Indijance, ki so množično umirali tudi zaradi bolezni, ki so jih prinesli zavojevalci. Zdelo se je, da nastaja nova civilizacija, ki jo upravlja maloštevilna španska elita. Leta 1692 je imel Ciudad de Mexico že 100.000 prebivalcev, Boston pa le 6000. Lastnica vse zemlje je bila španska krona, v Severni Ameriki je vsak svobodni mož, ki se je naselil tja, za vedno dobil 100 oralov zemlje in tudi najnižji sloji so lahko stopili na prvo stopnico lastniške hierarhije.
Moški so lahko glasovali, lahko so bili člani porote, bogatejši so lahko postali politiki ali sodniki. Politiki na severu so sanjali o demokraciji (ne smemo seveda pozabiti, da so prav tako kruto kot na jugu pobijali prvotne prebivalce), tisti na jugu pa o diktaturi in centralizaciji oblasti.
Ferguson opisuje, kako sta se Ameriki razlikovali tudi po odnosu do sužnjev, ki so jih začeli uvažati iz Afrike. Sever je bil do sužnjev veliko bolj neusmiljen, medrasni zakoni so bili strogo prepovedani. Na drugi strani je Latinska Amerika zgodaj sprejela medrasne zakone in suženj, če je preživel trdo delo in krute lastnike, si je lahko čez nekaj let kupil svobodo. Vzroki za to so bili praktični; ko so se priseljevali Britanci, so s seboj pripeljali žene, Španci in Portugalci pa so potovali sami.
Ko zgodovinar piše o medicini, se preseli na črni kontinent, ki je bil poln nevarnih bolezni, in če so hoteli kolonizatorji osvajati nove dežele, so jih morali najprej zajeziti. Zato je Afrika postala pravi medicinski laboratorij Zahoda. Francozi so najbolj skrbeli za zdravje prebivalcev v kolonijah, uvedli so brezplačne zdravstvene postaje in obvezna cepljenja.
Ubogo Afriko je vsak kolonizator ropal po svoje, Britanci so kopali zlato in lovili, Belgijci so pretvorili Kongo v veliko suženjsko državo, Nemci, ki so prišli dokaj pozno, so bili najbolj kruti in so med drugim svoje kolonije (današnja Namibija) spremenili v velik eksperiment za preverjanje rasne teorije. Domačine so obravnavali, kot da so na isti stopnji kot primati, in jih zapirali v taborišča smrti, v katerih je bila smrtnost 80-odstotna. Je bila to vaja za grozo, ki se je potem ponovila v Evropi?
Kot je Joseph Conrad napisal v romanu Srce teme, velja, da Afrika pretvarja Evropejce v divjake, ne pa, da Evropejci civilizirajo Afriko.
Zadnje poglavje o delu Ferguson začne s tezo, da če ste bili bogat industrialec v 19. stoletju, je velika verjetnost, da ste protestant. Ekonomske razlike med katoliškimi državami in protestantskimi so bile velikanske. Kaj vsebujejo Luthrovi nauki, da so ti verniki marljivejši in znajo bolje kopičiti kapital od drugih, se je spraševal depresivni oče sociologije Max Weber.
Do reformacije je v krščanstvu veljalo, da je posojanje denarja z obrestmi greh in da imajo bogati manj možnosti, da pridejo v nebeško kraljestvo. Vse to se je z reformacijo spremenilo. Podjetnost, delavnost in varčnost so bili izrazi nove pobožnosti. Ta delovna etika, je zatrjeval Weber, je rodila sodobni kapitalizem. Protestantska etika je kapitalistu zagotovila vestne delavce, ki so se posvečali delu kot smislu življenja. Večji del zgodovine so ljudje delali, da bi preživeli, protestanti pa so živeli, da bi delali.
Ferguson je v sodobni Kitajski našel industrijsko in vedno bolj bogato mesto Wenzhou, ki je z Zahoda uvozilo več kot le delovno etiko – uvozilo je protestantizem. V mestu, ki velja za kitajski Jeruzalem, je danes 1339 cerkva, ki so vedno polne. Krščanstvo na kitajskem cveti, ne le zaradi delavnosti, temveč tudi zato, ker ponuja etični okvir ljudem, ki se morajo spoprijemati s hitrim prehodom iz komunizma v kapitalizem. Vernim delavcem in kapitalistom raje zaupajo, ker verjamejo, da so pridni in pošteni.
Danes so Evropejci največji brezdelneži na svetu; delajo manj od Američanov in veliko manj od Azijcev. Američan dela 1711 delovnih ur na leto, Nemec 1437 ur, Južni Korejec pa ima 39 odstotkov več delovnih ur kot Američan. Je tudi to znak zahajanja zahodne civilizacije?
* * *
In kakšen je konec te dejansko izjemno berljive knjige? Da zahodna civilizacija ni brezmadežna, da je izvršila nemalo hudodelstev, od krutega imperializma do banalnosti potrošniške družbe. Izgubili smo varčno asketsko držo, ki jo je Weber tako občudoval v protestantski etiki.
Vseeno je po avtorjevem mnenju zahodna kultura ustvarila niz ekonomskih družbenih in političnih institucij, ki so izjemno primerne za spodbujanje človekove ustvarjalnosti. Zato avtor knjige pravi, največja grožnja tej civilizaciji niso druge civilizacije, »ampak naše malodušje – in nepoznavanje zgodovine, ki hrani to malodušje«.
