Amerika po italijansko

Tako kot so Donalda Trumpa izvolili razočarani delavci iz Detroita in zapostavljeni ameriški srednji razred, sta na italijanskih volitvah prevladali stranki, ki sta dali glas tistim, ki jih drugi niso slišali.

Z osvojeno tretjino vseh glasov je zmagala stranka Gibanje 5 zvezdic (G5z), za katero so glasovali na rob preživetja potisnjeni prebivalci italijanskega juga, delavci umirajoče jeklarske industrije iz Ligurije in proizvajalci aluminija na Sardiniji. Znotraj desnosredinske koalicije pa je zmagala stranka Liga (nekoč Severna zveza) in bila uspešna med delavci na severu, le da z veliko bolj nacionalnim in zoper EU uperjenim programom. Čeprav sta si politično daleč vsaksebi in za zdaj tudi nesposobni oblikovati vlado, sta stranki skupaj zbrali več kot polovico vseh glasov. Usodo Hillary Clinton medtem podoživlja italijanska levica, ki je doživela zgodovinski poraz; zmagovala je v elitnih četrtih Rima in mondenega Milana, v degradiranih predmestjih pa je bila poražena. Kjer je nekoč rasla trava, je zdaj beton, kjer je bila nekoč levica, je zdaj desnica.

Potem ko so politične elite Evrope trepetale pred morebitno zmago populistov v Franciji in Nemčiji, je glas ljudstva nazadnje prevladal v Italiji. Marx in Engels bi danes napisala, da so se »vse moči stare Evrope povezale zoper populizem«, pošast, ki straši po Evropi in ogroža njene interese. Časi so res burni, evropske politične elite strašijo ljudi, ljudje pa strašijo evropske politične elite. A že zmaga Donalda Trumpa uči, da populizem v temelju ni kaj drugega kot odraz upora pozabljenih in na rob odrinjenih, kar danes niso samo delavci, ampak vse bolj tudi vsi tisti, ki že dolgo niso več pripuščeni k odločanju o ključnih družbenih zadevah. Poslej so to tudi intelektualci in vse bolj tudi premožnejši sloji, ki se ne prepoznajo v početju vse bolj odtujenih političnih elit, ki javni denar prerazporejajo skoraj izključno med seboj, z bankami pa ga delijo le takrat, ko jih pred tem same izdatno ožamejo. Ko je italijanski komik in zdaj že dolgoletni politični aktivist Beppe Grillo leta 2009 v javnosti prvič politično ustoličil svoj sloviti »vaffancullo«, kar je po naše približno »pojdi v rit«, ga seveda nihče ni jemal resno. A je zadnjo nedeljo pokoril Italijo. S svojim kandidatom za mandatarja, nadobudnim in komaj 31-letnim politikom Luigijem Di Maiem, hoče sestaviti vlado in prevzeti oblast. Za tradicionalno Italijo, tako levo kot desno, ki je še vedno v povolilnem šoku, je to blasfemija brez primere; na oblast hočeta histerični bradati komik in umirjeni golobradi mladec brez šol in delovnih izkušenj.

Najbrž je marsikomu v Italiji danes bolj jasno, kako se je svoj čas počutil Benito Mussolini, ko je prišel na oblast in je omejen z ustavo in zakoni skrušeno ugotavljal: »V teoriji je demokracija čudovita, a v praksi je pomota.« Zato je demokracijo odpravil, kar je takrat še šlo, danes pa je to težje. Na volitvah je sicer zmagala desnosredinska koalicija, ki jo je tja popeljal neuničljivi Silvio Berlusconi, a jo po volitvah vodi Matteo Salvini, vodja stranke Liga – pač zato, ker je njegova stranka znotraj koalicije prejela več glasov kot Berlusconijeva Naprej Italija. Salvini je največji glavobol italijanskih političnih elit zato, ker je v nasprotju z G5z njegova politika ostro protievropska, celo tako zelo, da mu zmanjkuje zaveznikov.

Italijanski levica in desnica, ki se po hudem porazu vse bolj iščeta in poskušata najti skupno tolažbo v možnosti krpanja začasne vlade, ki bi bila skladno z italijanskimi običaji karseda trajna, bi se morali kritično pogledati v ogledalo. V prvi vrsti zato, ker so analize potrdile, da je velika večina dosedanjih volivcev levice prešla v stranko G5z, ki je zajela ogromno večino vseh protestnih glasov v Italiji. Prav tako pa je večina glasov, ki jih je imela zmerna desnica, prešla v Salvinijevo Ligo. Ta je iz nekdanje Severne zveze, ki jo je vodil legendarni Umberto Bossi in je zagovarjala avtonomijo severnih dežel in federalizacijo Italije, postala stranka trdih zagovornikov nacionalne suverenosti. A to ni samo italijanski pojav; povsod v Evropi volivci zmernih strank prehajajo k bolj radikalnim zato, ker so tradicionalne politične stranke skoraj povsem odpovedale, še zlasti pa stranke levice, ki so po dolgem ždenju na oblasti namesto skrbnic socialne pravičnosti postale stranke poslov in denarja, predvsem pa plen ozkih finančnih elit.

Italija je država, ki je gospodarsko razklana na pol skoraj tako močno, kot sta politično razklani Južna in Severna Koreja. Sever je eno najrazvitejših in najbogatejših območij sveta, jug pa njegovo zrcalno nasprotje. Paradoks polstoletnih vlaganj v razvoj juga pa je v tem, da so se razvojni zaostanki le še povečali. Mehanizmi, ki naj bi poskrbeli, da bi namenski denar odpiral delovna mesta in gradil infrastrukturo, so odpovedali, večino denarja pa so pobrale lokalne mafije. Volilni preobrat v Italiji je zato odlična priložnost, da se ob politiki reformira tudi celotna država, brez pretiranih predsodkov do populizma, ki ni pošast, ampak zgolj odraz razmer. Demokracija je v osnovi precej preprosta zadeva; obstaja povsod tam, kjer je volja ljudstva omejena z ustavo in zakoni. A gre za več, gre za tisto, o čemer govori ameriški proučevalec šibkosti demokracij v primežu globalnega kapitalizma James Bovard: »Demokracija mora biti kaj več od tega, da se dva volkova in ena ovca dogovarjajo, kaj bo za kosilo.«