Andrej Nikolaidis: Če bi me kdo dejansko plačal za moje knjige, bi z veseljem živel od njih

Z Andrejem Nikolaidisom sva se srečala v Zagrebu, kamor je z literarnega festivala v Šibeniku prišel na festival svetovne književnosti. Po intervjuju ga je čakala javna tribuna o postsocializmu še z dvema intelektualcema iz regije – Igorjem Štiksom in Srećkom Horvatom. »Manjka samo še Slavoj Žižek,« sem ga izzivala. Z Žižkom, čigar vpliv na omenjeno trojico je najbrž viden bolj kot pri kakem slovenskem intelektualcu, bi bil krog družbeno najbolj vplivnih levih intelektualcev iz regije (ki sega tudi onkraj nje) sklenjen.

Ko bereš besedila Andreja Nikolaidisa, naj gre za romane (Mimesis, Beletrina, 2007) ali kolumne, natanko veš, da bo zadel v središče družbenopolitičnih odnosov in bo obenem še duhovit. Veš tudi, da bo namen njegovih besedil rušenje tradicije in patriarhata, očetov in javnih avtoritet. Zato se je večkrat znašel v središču škandalov. Začelo se je s smrtnimi grožnjami ob romanu Mimesis, v katerem je prikazal zablode črnogorske družbe devetdesetih, v veliki meri povzročene s slepim slednjem besedam »velikega Njegoša«. Nadaljevalo se je s tožbo Emirja Kusturice, o katerem je zapisal, da je bil »orožje v rokah Miloševića«. Tožbo je Kusturica dobil, novinarji iz regije pa so Nikolaidisu pomagali zbrati denar za globo. Zadnji škandal je prispevala vlada Srbije, ko je bil Nikolaidis zaposlen kot svetovalec črnogorske vlade. Ob obletnici Republike Srbske, ko se je politična elita zbrala v dvorani, kjer so našli bombo, je namreč zapisal, da bi morali običajni državljani svojo agresijo od sosedov preusmeriti k centrom moči. Da bi morali tisto dvorano vreči v zrak. Nastal je meddržavni konflikt, ko je Srbija poslala Črni gori protest s priloženim seznamom Nikolaidisovih »spornih« besedil. »Kaj so mislili, da mi bodo prepovedali pisati? Razumem, da tak protest pošlje Iran, ne pa kaka evropska država.«

Nikolaidis seveda ni nehal pisati; v zadnjih desetih letih, ko je bil preveden v kakih 15 jezikov, je končal trilogijo Tamno pokoljenje (Temna generacija), iz katere bomo v slovenskem prevodu kmalu dočakali roman Sin, v izvirniku pa je čisto svež roman Devet. Prvi rešuje razmerje z odsotnim očetom, drugi z odsotno materjo. Ker »tako, kot te lahko zjebe oče Bog, te lahko tudi mati Narava«.

V romanu Devet se ukvarjate s teorijo zarote v družinski zgodbi. Če je vaš junak paranoik, še ne pomeni, da mu ne sledijo?

Pravzaprav ni jasno, ali ima razloge za paranojo ali ne, toda patologija paranoje je nesporna. Fascinantno veliko število ljudi ni razumelo, da je to paranoični konstrukt. Ljudje so povsem navajeni, da so teorije zarote zelo prisoten, če ne dominanten medijski diskurz.

Katere teorije zarote najvišje kotirajo v Črni gori?

Za časa Miloševića je bil Črnogorcem ves svet teorija zarote. Obstajale so take, ki so se med sabo izključevale. Denimo: islamske države delajo proti nam z namenom ustvarjanja tako imenovane zelene transverzale, prek katere bo islam prišel v Evropo, mi pa smo branilci krščanske Evrope. Da bi bila stvar še hujša: krščanska Evropa tega ne le, da ne ceni, temveč je proti nam in za muslimane v Bosni, mi pa sploh ne moremo razumeti, kako lahko Evropa brani muslimane, ko pa mi njo branimo pred muslimani ... V devetdesetih sem izgubil vsako iluzijo o človeku kot racionalnem bitju.

V devetdesetih ste v Črno goro prišli kot begunec iz Sarajeva.

Ja, med vojno sem iz Sarajeva prišel v Ulcinj in nekaj časa živel brez dokumentov. Takrat se je zgodil primer deportacije beguncev iz Bosne. Črna gora je sprejela kakih 150 ljudi. Tiste, ki so bili pravoslavni, so dali v Karadžićevo vojsko, one, ki so bili muslimani, pa prav tako Karadžiću – da bi jih pobil, seveda. Šlo je za državni zločin, po nobeni konvenciji o sprejemu beguncev ne bi smeli tega početi. Zato sem se nekaj časa skrival in se bal potovati, sploh nisem šel iz Ulcinja. Šele leta 2009 sem dobil potni list. Ko zdaj govorijo o homo sacer, beguncih, biomasi – jaz to poznam, tako sem živel 17 let.

Če bi takratno begunsko krizo primerjali z današnjo, katere razlike opazite? Zdi se, da so bile evropske države takrat bolj naklonjene sprejemu beguncev.

Najprej, če smo pošteni – Evropa sprejme veliko več beguncev, kot jih bogate arabske države. V zmoti so vsi muslimani, ki se sklicujejo na hipokrizijo Evrope, obenem pa enako brutalno ali še brutalneje ne obsodijo hipokrizije bogatih arabskih držav. Teh ljudi očitno nihče noče. Leta 1995 je Giorgio Agamben na neki konferenci predstavil besedilo z naslovom Beyond Human Rights (Onkraj človekovih pravic), ki je napisano pod vplivom situacije z begunci iz BiH in Hrvaške. Moti ga – in to moti tudi mene – nesveta trojica, na kateri počiva Evropa, to so država, nacija, teritorij. Predlaga brisanje te konstrukcije Evrope, ki je stara in neprimerna za čas, ki prihaja. Napoveduje nova taborišča po Evropi, zaradi česar bi morali, preden se to zgodi, nekaj spremeniti: iz Evrope bi po njegovem morali narediti ozemlje, kjer bi bili vsi v migraciji, vsi begunci. Toda to je bilo napisano v času, ko so begunce predstavljali ljudje iz Evrope, ki so bili, če že ne kristjani, gotovo beli in kulturološko Evropejci. Če bi lahko, bi Agambena vprašal, ali ta njegova rešitev velja tudi danes, ko prihajajo ljudje, ki niso nič od tega.

Kaj menite vi? Je neevropejskost današnjih beguncev osrednji razlog, zakaj je Evropa ob odpiranju svojih meja strožja kot ob beguncih iz nekdanje Jugoslavije?

Bojim se, da se Evropa trdno drži koncepta država, nacija, teritorij, nima pa mehanizmov za ohranitev tega koncepta. Zgodovinsko je to mlad koncept. Lahko se zgodi, da bomo mi generacija, ki bo videla njegov konec. Navsezadnje sam Isil [Islamska država Iraka in Levanta] ponuja izziv takšni Evropi, saj ponuja interpretacijo islama, po kateri je vprašanje nacije in države irelevantno. Njih zanima skupnost vernikov, kjer je edina identiteta to, da si musliman. Sicer nisem govoril z ideologi Isila (smeh). A če bi, bi jih – preden bi me obglavili ali me potopili v kislino – vprašal, ali so to idejo vzeli pri svetem Pavlu in njegovi utemeljitvi univerzalizma. Da ne gre za tisto – »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Jezusu Kristusu« (smeh).

Hitro spreminjajoča se politična realnost je sicer krasen poligon za zgrešene interpretacije. Videti je, da val beguncev ni presenetil le posameznih državnih vlad, temveč tudi nekatere intelektualce.

Prav danes sem tu, v Zagrebu, pisal besedilo, ki govori o tem, kako intelektualci igrajo vlogo dvornega norca. Kako si drznejo tako hitro komentirati dogajanja, ki so vse, samo ne jasna in preprosta. Kako ležerno iz svojih analiz izključujejo dejavnike, kot so denar, cena nafte, trgovina z orožjem in podobno. Kako z lahkoto predpostavljajo, da je svet utemeljen na podlagi boja idej, ne pa boja interesov. Navsezadnje so se današnji intelektualci lahko od koga učili – samo poglejmo, kako so streljali mimo veliki umi. Na primer Foucault s Homeinijem, kakšna napaka! Chomsky z Rdečimi Kmeri. Heidegger s Hitlerjem. Če nič drugega, bi lahko kdo napisal kratko zgodovino tragikomičnih intervencij velikih evropskih umov v prostor realne politike.

Kaj pa zgrešeni streli pisateljskih intelektualcev, ki svojo veljavo še vedno utemeljujejo na pomenu literature za nacijo? Jasno: dokler je literatura nacionalno pomembna, obstajajo tudi nacionalne bonitete.

Seveda, pisatelji to najbolje vedo. Če bi prišlo do sranja, bi bili pisatelji najmočnejša obrambna vojska ideje o naciji, saj pridejo z njo tudi pokojnine in štipendije.

Kot ste rekli: boj interesov, ne idej. In čigav pisatelj ste vi?

Moje stališče je naslednje: če mi boste dali nacionalno pokojnino ali če bom kaj zaslužil, ker me boste v nekem katalogu navajali kot črnogorskega ali bosanskega pisatelja, bom v to brez težav privolil. Vam pa takoj povem, da me za to boli kurac. Nobenih težav nimam – če plačate, super!

Kako ste se sprva odzvali na vabilo, da postanete svetovalec predsednika vlade Črne gore?

Pozitivno. Ker sem pred tem leta dolgo pisal za časopise in bil mizerno plačan. V nekem trenutku sem pomislil, da bi bilo dobro imeti stabilen prihodek. To je bilo moje prvo redno delo in za zdaj zadnje, ker sem spet svobodnjak.

Nekoč ste mi dejali, da ste, ko ste izvedeli, da boste dobili otroka, to službo pustili.

Res je, torej nasprotno od tega, kar bi morda storila večina. Dobivaš plačo, obenem pa veš, da ne bi smel biti tam. Sebi in drugim si sposoben upravičiti to dejstvo, saj si retorično dovolj spreten, toda pri sebi veš, da ni v redu. Ne gre za to, da bi mislil, da je to, kar delam zdaj, boljše od dela za vlado Črne gore; med drugim zdaj dobivam denar od Al Džazire, ki jo financira Katar, torej ljudje, ki sem jih prej kritiziral v zvezi s tem, kako ravnajo z begunci. Ne mislim, da so tisti, ki so na oblasti v Katarju, kaj boljši od onih, za katere sem delal v Črni gori. Mislim, da na svetu nasploh obstaja samo ena vrsta ljudi, ki lahko ljudem, kot sva jaz in vi, dajejo denar.

In to so slabi ljudje.

Ja (smeh). Toda, jebiga, v svoji psevdoliberalni histeriji ne morem tako daleč, da bi povsem zavrnil denar, nekje ga vendarle moram dobiti.

Kako je šla zgodba z odzivi na vašo kolumno, ki ste jo napisali ob obletnici Republike Srbske, v kateri pišete, da bi moral običajni državljan svojo agresijo preusmeriti proti centrom moči?

To je zelo bizarna zgodba. Namreč, Tadićevi mojstri za javno mnenje so moje pisanje zlorabili za potrebe kampanje; ta zgodba se ne bi zgodila, če se v Srbiji ne bi bližale volitve. Bomba v dvorani, kjer je bil denimo tudi premier Srbije Mirko Cvetković, naj bi po njihovem ubila samo Tadića. Mirka Cvetkovića ni nihče omenjal (smeh). V tistem trenutku je bil Cvetković pomembnejši človek od Tadića, toda Tadića so čakale volitve! Iz mene so želeli napraviti atentatorja, človeka, kot je bil tisti, ki je ubil Đinđića. In zakaj so to storili?

Zakaj?

Zato da bi ustvarili identifikacijo med Tadićem in Đinđićem in ga prikazali kot njegovega naravnega naslednika. Tabloidi v Srbiji pa so precej brutalni, iz mene so delali pošast. Potem so se priključili RTS pa politika, vsi. V protestu, ki ga je Srbija poslala Črni gori, je bil seznam mojih »spornih« besedil, celo roman Mimesis je bil med njimi! Na neki način sem bil počaščen. Ker je očitno nekdo prebral vse, kar sem napisal. V Srbiji ni nikomur mar za Andreja Nikolaidisa. Tam nisem pomemben avtor. Mi je pa kasneje založnik iz Srbije povedal, da so knjižnice v tistem času največ naročale prav moje knjige. Češ, da vidimo, o čem piše tisti kreten, ki je hotel ubiti Tadića! Na koncu me je rešila, naj zveni še tako čudno, Angelina Jolie (smeh).

Prosim? Saj res, Angelina je posnela tisti film o Bosni!

Postala je tarča, ker je režirala probosanski film [ V deželi krvi in medu, 2011]. Deležna je bila enake obravnave kot jaz. Mene so samo brcnili stran in skočili na njo, jaz pa sem si končno oddahnil. In od takrat ni bilo ničesar več – samo nasvidenje, se vidimo! Če so mi sledili še naprej, so opazili, da še vedno delujem enako. Če bi popustil, bi bil kot pisec mrtev.

Slišim, da se v zadnjem času izolirate od črnogorske javnosti.

V Črni gori sem prisoten samo še fizično, ne dovolim jim niti, da bi objavljali besedila, ki jih pišem za tuje medije. V Ulcinju sem na neki način tujec in tako bo verjetno do konca. Tudi če bi se vrnil v Bosno, v kateri sem rojen in ki naj bi bila moja država, bi bil tujec tudi tam.

Morda pa je takšna pozicija za pisatelja dobra, saj je njegova vloga najbrž ta, da vidi onkraj raznih grupacij – od najmanjše pa vse do države?

Mnogi se s tem ne bi strinjali, saj obstaja veliko avtorjev, ki dejansko so nacionalni. V smislu, da gojijo ambicijo spregovoriti o tako imenovani usodi nacije, o prihodnosti nacije, pišejo o ...

Ampak kateri so ti avtorji? Zgodovina razpada Jugoslavije je lepo pokazala, kakšna je bila denimo v Srbiji in na Hrvaškem vloga takšnih pisateljev.

Ne, saj so tudi dobri avtorji. Nemogoče si je zamisliti, da Ivo Andrić ne bi govoril o Bosni. Ali prizadevanja Ezre Pounda – on je velikan v primerjavi z vsemi temi politično korektnimi palčki, ki pišejo danes. Kaj pa T. S. Eliot in njegov konservatizem? O tem sem ravno govoril v Šibeniku – leta 1937 je skupina evropskih intelektualcev naslovila odprto pismo na dvesto pomembnih avtorjev, ki so tedaj živeli v Evropi. Takole so rekli: nihče več nima pravice molčati o tem, kar se dogaja v Evropi. Zato vas preprosto sprašujemo: ste za Franca ali za republiko? Ste za fašiste ali za narod, ki se bori za svobodo? Odgovorilo je 147 avtorjev; 126 jih je reklo, da so za republiko, 5 jih je reklo, da so za Franca, 16 pa se jih je odločilo, da bodo nevtralni. Med temi šestnajstimi so bili, pazite – Wells, Huxley, Pound in T. S. Eliot. Ti štirje so najbrž vredni več kot vsi drugi (smeh).

Pri Eliotu je bilo zanimivo, da ni bil nevtralen, ker bi bil bolj na strani fašistov, temveč je zagovarjal ideologijo srednje poti, ta pa je prišla iz njegovega konservatizma, najbolj iskrenega, starega evropskega konservatizma, in njegove pripadnosti krščanstvu. Zanj je bil komunizem nesprejemljiv, toda nesprejemljiv je bil tudi fašizem, ki je bil po njegovem nesporno antikrščanski in poganski, kar je nekaj, kar bi morali doumeti tudi naši fašisti. To je zanimivo zato, ker se današnji fašisti vedno sklicujejo na cerkev. Pravo grožnjo hrvaškemu katolicizmu niso nikoli predstavljali komunisti, ampak ustaši. Tisti, ki so nastopali v imenu katolicizma. Mislim, da je podobno v Sloveniji, vsekakor pa je povsem enako v Črni gori.

Kako pa ste zadovoljni z novim, »modernim« papežem?

Meni je za to povsem vseeno. Naj bo konservativen ali malo hipijevski, kot je ta, vseeno. Novi papež najbrž deluje bolj v skladu s časom kot drugi pred njim, toda zaradi tega si ne mislim, da je ta institucija kaj drugačna ali boljša kot sicer. Poleg tega imajo vedno možnost, da po njem nastavijo nekega idiota.

Obstaja vic, ki lepo pokaže, kaj je cerkev: nemški vojak po gozdu lovi poljskega mladeniča. Po pol ure Poljak pade, nemški vojak pride do njega, vanj uperi puško in v trenutku, ko ga hoče ustreliti, intervenira Bog. Reče: »Stoj! S tem mladeničem imam velike načrte! Postal bo poljski papež in zrušil bo komunizem! Ne smeš ga ubiti!« Nemški vojak odvrne: »V redu, ne bom ga. A ker sem poslušen – imaš tudi kaj zame?« Na kar Bog odvrne: »Prav, pa bodi ti papež za njim!« (smeh)

Ko pogledate nazaj, vse do romana Mimesis, ob katerem ste začeli prejemati smrtne grožnje, pa potem vse afere, ki so sledile – bi kaj, če bi lahko, danes spremenili?

Ja, veliko reči. Najprej – napisal bi boljše knjige. Ampak to je tisto: če bi imel dve življenji, bi drugo preživel povsem lepo. Druga stvar: preveč hrupa in prahu sem dvigoval. Če bi lahko, bi se enostavno trudil iti skozi življenje neopazno in neslišno.

Kaj pa, če je vaša dolžnost ...

... delati sranje? (smeh)

Ne, temveč – če že imate sposobnost uvida v določene situacije in dar artikulacije, je morda vaša dolžnost, da ustvarjate hrup in dvigujete prah. Morda ne gre le za vas.

Če sem iskren: če bi lahko živel od svojih knjig, nikoli ne bi pisal za časopise. Vse, kar imam povedati o družbenih dogajanjih, nima nobenega učinka. To je scanje proti vetru. Če bi me kdo dejansko plačal za moje knjige, bi z veseljem živel od njih. Nimam nobenega poklica. Edino, kar znam, je pisanje besedil za časopise. To je edino, kar mi je kdo pripravljen plačati. Vse drugo – javni intelektualec, konstruktivno delovanje, postaviti se na stran dobrega – vse to bi dal stran in pisal knjige. V njih bi povedal to, kar imam povedati, ampak drugače, kot se to počne v kolumnističnih besedilih.

V eseju za Antologijo tesnobe, ki je bil objavljen v reviji Literatura, ste zapisali: »Svojim anksioznostim dolgujem vso svojo umetnost.« Kaj to pomeni?

To pomeni, da sem pisal, ker sem se boril z lastno tesnobo. Res nikoli nisem mislil, da bom s svojim pisanjem svet ali kogarkoli napravil boljšega. Ob pisanju se ukvarjam s tem, kaj paranoja pomeni zame, kaj zame pomeni teorija zarote. Mislim, da ni druge. V trenutku, ko začneš kalkulirati, je s tabo kot avtorjem konec. Glede na to, da so danes naklade izjemno majhne, da je književnost nepomembna, mi ni jasno, zakaj nastaja tako veliko neresne literature. Če bi bili radi popularni in znani, ne ukvarjajte se z literaturo, posnemite domači pornofilm! Veliko načinov obstaja – pojdite v Velikega brata, samo ne ukvarjajte se z literaturo! Dandanes je odličen čas za pisanje, saj lahko pisatelji počnejo tisto, kar si res želijo.

Ker ni niti enega zunanjega razloga, zakaj bi to počeli ali zakaj bi se ob izrekanju ustavili.

Ja. Od pisanja gotovo ne boš živel. Še tisti, ki prodajo največ knjig, kot na primer Miljenko Jergović, od tega ne morejo živeti, tudi on mora pisati za časopise. Dragi moj, ne boš prodal več knjig, kot jih Jergović. Če želiš ugajati publiki, boš prodal sedemsto izvodov in zaslužil petsto evrov, če ne, boš prodal pa tristo izvodov in zaslužil tristo evrov. Kje je tu razlika? Zdaj, ko smo opustili idejo o tem, da lahko pesem spremeni svet, da je umetnost neki transcendentni dejavnik družbe, ko smo se navadili na to, da mediji enako obravnavajo tako literaturo kot dogodke iz hiše Velikega brata, se zresnimo in pišimo resno literaturo.

Vaše stališče ni le, da literatura ne more vplivati na družbene dogodke, temveč tudi, da revolucija kot takšna ni možna.

Vulgaren bom, ampak mislim, da tega ni mogoče razložiti drugače: če bi boljši svet lahko obstajal, bi do zdaj že nastopil, dovolj časa je bilo. To pa ni možno, ker – kot pravi znani bosanski pregovor – iz dreka ne moreš narediti pite.

Morda pa se svet ne spreminja na način revolucije, temveč postopno, z majhnimi dejanji?

Vsekakor. Toda ne zaradi truda filozofov in umetnikov, temveč zaradi tehnološkega razvoja. Tako imenovana humanistika nima nič s tem.

Kakšen je potem namen današnje tribune, na kateri boste govorili vi, Igor Štiks in Srećko Horvat?

Ne vem. Iz tega, kar vam govorim, vam je jasno, kakšen je moj odnos do tega. Povabili so me, prišel sem, plačali me bodo. Ne mislim, da bo to karkoli spremenilo, bom pa oddelal svoje delo in povedal, kar imam povedati. Če bi bil liberalec, bi rekel: »Poslušajte, za to, kar ponujam, obstaja trg, nekdo je to pripravljen plačati!« Pa ne gre niti za to. Mislim, da je to ostanek časov, ko se je na umetnost gledalo iz perspektive humanistike. Morda bodo ljudje čez petdeset let namesto na literarne večere hodili na predstavitve tehnoloških inovacij. Že danes imamo podobo Steva Jobsa, ki se pojavlja kot biblijski prerok. Snemajo filme o njem in navajajo citate, češ, kaj je imel on povedati. Kaj za vraga naj bi on povedal o čemerkoli, človek je delal gedžete! Pa vendar, on je, v nasprotju z literati, dejansko spreminjal svet.

Še vedno porabite zgolj tri tedne, da napišete roman, kot se vam je to zgodilo ob Mimesisu?

Ne, Devet sem pisal dlje. Sem pa prej delal tako, da sem si vse sestavil v glavi, potem pa sem moral hitro sesti k pisanju, saj me je besedilo dobesedno mučilo. Poleg tega je zelo hitro mogoče opaziti konstrukcijo romana, če ga popravljaš za nazaj. Moj ideal bi bil nekakšen borgesovski roman.

Borges je rekel, da so romani samo kratke zgodbe, zapolnjene z balastom.

In zato bi rad napisal roman, s katerim bi bil Borges zadovoljen. Torej roman brez balasta. Seveda je to nevarno. Kot bi delal tisti sok, ki se ga redči vodo. Če je ena petina soka, preostalo pa voda, je sok dober, če je obratno, pa ga ne moreš piti. Ampak to sem hotel – ne le čim več idej, temveč tudi čim več prave naracije. Svet se radikalno spreminja, ni potrebe po deskripciji. Čemu bi na štiridesetih straneh opisoval gozd, v katerem je junak? To je idiotsko. Vsi so videli že vse gozdove, oprostite, za to je Google Earth! Literaturi tega ni treba početi.

Videti je, da se v svojem pisanju že ves čas bojujete z avtoritetami, z očeti. Psihologi pravijo, da najprej opravimo z njimi, ker naj bi bilo to lažje. Z materami naj bi imeli močnejšo in zato bolj zapleteno vez. Bi lahko to pojasnilo, zakaj ste se najprej spopadli z očeti, mati pa je prišla na vrsto šele z romanom Devet?

Veste, kaj – vse bomo rešili, obračunali z materami in z očeti, toda kaj bomo s samimi sabo? To me skrbi. Ko sam postaneš starš, dojameš, da boš, ne glede na to, koliko se trudiš, tudi sam zajebal svojega otroka.

Verjetno se na neki točki zgodi inverzija, kjer svoje starše vidiš kot otroke ali pa vsaj kot ljudi?

Pri meni se je to zgodilo zelo pozno, pogosto sem bil nepravičen do njiju. Ampak v nekem trenutku sem ju začel drugače razumeti. Ko sem dopolnil trideset let, sem se ob dveh zjutraj zbudil v totalni grozi. Do svita nisem mogel zaspati. Samo ena misel mi je šla po glavi: »Imaš trideset let.« To je bilo vse, nobene elaboracije. Mnoge reči se mi dogajajo na ta način. Samo ena misel, ki jo ponavljaš, ne moreš iz nje, in obup, ki ga čutiš ob tem. In potem so tu romani – izvoli se ukvarjati s tem in skušaj to razložiti.

Mimogrede in za konec: gotovo ste spremljali primer z novinarjem Borisom Dežulovićem, ki je »dal odpoved« svojemu lastniku medija?

Ja. Ampak naj takoj povem, da niso vsi novinarji Boro Dežulović.

Morda pa je treba za novinarje postaviti enaka merila, kot ste jih prej za pisatelje; navsezadnje tudi z novinarstvom ne boš obogatel, in kot piše Dežulović, je tvoj ugled vse, kar imaš.

Po čem naj bi bil novinar drugačen od delavca v tovarni? Vprašanje se skriva povsem drugje – kaj dela sindikat novinarjev, da bi preprečil denimo to, kar se dogaja vašim honorarcem, ki morajo plačati uporabo opreme na svojem delovnem mestu? Zakaj bi se moral posameznik žrtvovati in ostati brez službe? Ne, to je naloga sindikata. Ne moremo vsega reducirati na to, da nekdo ni bil dovolj pogumen. Pogum nikoli ni norma. Pogum je vedno eksces. Mislim, da imate vi o ljudeh veliko boljše mnenje, kot ga imam jaz.

Mar vas ne jezijo situacije, v katerih imamo možnost delovati s hrbtenico, pa tega ne storimo?

To je zato, ker je sistem takšen, da lahko uredniki in lastniki delajo, kar hočejo!

Ravno tu je moja poanta: ko v to privoliš, ta sistem posredno omogočaš.

Kot novinar se strinjaš tudi s hujšimi stvarmi! Ne vi ne jaz nisva delala v črnih kronikah, v gospodarstvu, veste, kaj vse počnejo tam? Obračaš javno mnenje, nagovarjaš ljudi, naj kupujejo določene delnice, rušiš podjetja, delaš v korist drugih podjetij, tudi če se tega ne zavedaš. Midva se ukvarjava z neumnostmi, kot je kultura. Veste, kaj vse počnejo tisti novinarji? Veste, kakšne kompromise morajo narediti v življenju, da bi to lahko počeli? Lahko si svoboden, kritičen, oster; vse dokler se ne vtikaš v njihov denar. Takrat nastanejo prave težave. To, o čemer govorim jaz – pa koga to briga?