Andrej Rozman Roza: Ne potrebujemo sprave, ampak odkrit prepir

Letnik 1955. Pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec, ki je pri dvaindvajsetih ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom in organiziral vrsto odmevnih gostovanj tujih uličnih gledališč v Ljubljani, s katerimi je premagal strah tedanjih oblasti pred spontanim dogajanjem na ulici. Od leta 1981 in 1995 je bil na čelu Gledališča Ane Monro in on je bil tisti, ki si je izmislil prva improvizacijska gledališka tekmovanja v Sloveniji.

Se spomnite nedeljskih derbijev med Ano Monro in Radiem Študent, na katerih so se nam od smeha parali trebuhi in so jih redno, mimogrede, obiskovali tudi nekdanji predsednikovi? Ride si sapis! Sicer pa ima Roza ves čas nekaj s predsednikovimi; od prvega nekdanjega je, na Pražakovi, na primer, nadsosed. Vztraja, da se nikoli ni nič slišalo gor.

Njegove parodične in komične pesmi in pravljice za velike in male je enostavno treba imeti na domačih knjižnih policah. Tista o mleku, ki noče biti kakav, iz nedavnih Črvivih pesmi je med najmlajšo mularijo trenutno hit. Predpravljice in popovedke so hit med osnovnošolci. Njegov Rozinteater ima danes že trinajst let in trenutno na vseh koncih in krajih gostuje s kar šestimi različnimi predstavami. Za velike in male je napisal več kot trideset knjižnih del, po njegovih besedilih ali priredbah pa so uprizorili približno petdeset gledaliških iger doma in v tujini. Za delo v gledališču je že leta 1984 prejel nagrado zlata ptica, dve leti kasneje še nagrado Staneta Severja, za pisanje otroških pesmi leta 1999 Levstikovo nagrado; sledile so še Ježkova nagrada 2005, Župančičeva 2009 in nagrada Prešernovega sklada za književnost leta 2010.

V petek se je na odru Cankarjevega doma zgodila premiera predstave Šekijeva Šunkica ali Hamlet po slovensko, katere avtor, režiser in igralec je on sam, spremljevalni glasbenik pa je Goran Završnik. Predstava bo na sporedu še danes in 19. februarja.

Ker je Andrej Rozman Roza tiste vrste lingvist, ki meni, da jezika ni mogoče pokvariti – sicer pravi, da je od študija slovenščine pobegnil, ker se ni počutil dovolj velikega domoljuba zanj, in da se zdaj trudi slovenščini pomagati od zunaj –, je njegov Šunkica seveda jezikovni klovn, ki se je znašel v Hamletu povsem po naključju, po tistem, ko je ugotovil, da je angleški prevod njegovega umetniškega imena Hamlet. Poistoveti se z znamenitim angleškim soimenjakom in poišče vzporednice med svojim svetom in Shakespearjevo dramo ter najde razloge za težave človeške družbe v začetku našega sveta, ki ga brez konflikta znotraj niča sploh ne bi bilo. Še več zakonitosti človeške družbe odkrije v nastanku in razvoju življenja na Zemlji, ki je na koncu pripeljalo do njega, klovna Šunkice ali Hamleta po slovensko.



Vi ste zame Messner sodobnega slovenskega jezika v gledališču – se lahko tako reče? Ker to, kar vi počnete z jezikom, s kisikom in brez njega, vertikalno in horizontalno, v živi in pisani besedi, nima para v Sloveniji.

Hvala za kompliment. In če so dodani kisik subvencije, moram priznati, da sem ga uporabljal, kolikor mi ga je uspelo dobiti. Imam pa zmeraj hujšo averzijo do pisanja vlog.

Zdi se, če ošvrkneva na hitro intervjuje zadnjih petnajst let pa tudi kritike, da smo vam iz medijev precej naklonjeni, tudi provokacije ni bilo nobene …

Ne, no, ne vem. Kaj bi rekel, ves čas razvijam to, kar delam, in to je to. Zgradil sem en svoj sistem, svojo malo obrtno delavnico, v kateri imam več produkcijskih linij. Vse to je precej naravno zraslo iz mene. Na slovensko literarno tradicijo se ne oziram kot na nekaj, čemur pripadam in kar moram nadaljevati. V svojih prvih pesmih, ki sem jih napisal v drugem razredu osnovne šole, sem posnemal partizanske pesmi, ki smo jih v mojem najzgodnejšem otroštvu peli ob večerih pri starem stricu in teti na Dolenjskem, v zadnjih razredih osnovne šole sem oponašal Prešerna in pisal sonetni venec svoji skriti ljubezni, še preden sem v gimnaziji postal nekakšen humorističen modernist, pa me je prevzela pop kultura, ki me drži še danes. Lennon, Dylan, Zappa, Lou Reed so mi pomenili več od vseh domačih literatov. Glede na to, da sem se več angleščine naučil od njih kot od svojih profesorjev, se mi zdi, da spadam v mogoče prvo globalizirano generacijo.

Pišem v slovenščini in o Slovencih, a se vse bolj počutim kot državljan sveta. Zelo zabavno se mi je zdelo, ko me je neka novinarka vprašala, kako je mogoče, da ima predstava z naslovom Šekijeva Šunkica ali Hamlet po slovensko podnaslov »globalna monodrama«. Da se to zdi paradoks, prej nisem niti pomislil. Gre preprosto za predstavo, ki je hkrati slovenska in globalna. In je pravzaprav grozno, da Slovenci sebe ne znamo videti kot enakopraven del planeta, ampak se večinoma ali poveličujemo ali pa ponižujemo. Ne znamo se sprijazniti s tem, kar smo. Razlog je v tem, da imamo tako ubogo narodno zgodovino, ki je bila razmeroma na hitro in na silo ustvarjena. A to ni moja identiteta in tudi ne identiteta večine Slovencev. Čas bi bil, da bi brez slabe vesti presegli svojo nacionalno ozkost. Ne samo mi, vsa Evropa. A pri nas je še posebej tragikomično, kako smo ujeti v to poveličevanje Prešerna. Prešeren je bil brez dvoma fenomen, a hkrati tudi omejen in ozek.

Ko so napadli predsednika Pahorja, ker je ob Zdravljico postavil Golico, sem se vprašal, a se ti, ki prezirajo Golico in poveličujejo Zdravljico, sploh zavedajo, da v Zdravljici piše tudi »Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice; ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!« Si predstavljate, kakšen plaz bi se iz teh istih krogov usul na Prešerna, če bi to napisal danes?

Vi o Prešernu, jaz o Shakespearju – vsakokrat, ko ste šli do njega, ga prevajali ali si ga delali za svojega, ste to počeli maestozno.

Tudi do Moliera sem šel, čeprav francosko ne znam, ampak Moliera bolj razumem in mi je bil do zdaj bolj blizu kot Shakespeare. Moliere je družbeno kritičen, Shakespeare pa ni. On slika svet in se naslaja nad jezikom. Ko sem spet prebral Hamleta, sem bil zgrožen, kako slabo sem ga bral prejšnjič, koliko stvari sem spregledal. Tako da jaz o Shakespearju vem fucking malo.

Ste skromni, spomnim se, ko ste mi rekli, da so pri nas ob prevajanju Shakespearja navadno jemali metodo prevajanja po Schleglu, se pravi za meščanski oder, ker so v meščanski teater začeli hoditi samo še fini ljudje. Vi niste.

To sem opazil pri priimkih rokodelcev v Snu kresne noči. Tudi pri Hamletu je original na nekaterih mestih bolj seksualno direkten kot pri prevodih. A moja nova predstava ima v naslovu Hamleta zato, ker klovn Šunkica ugotovi, da bi hamlet v angleščini lahko pomenil majhno šunko, tako kot booklet pomeni majhno knjigo. Zato začne na svet gledati hamletovsko, se pravi sumničavo. In tako kot Hamletovi so tudi Šunkičevi sumi utemeljeni. Le da ne gre za kaznovanje morilca, ampak za iskanje morilca v sebi.

Gre za moj osebni klovnovski pogled na svet. Ko sem ga soočil s Hamletovim, se mi je njegov prinčevsko vzvišen in maščevalen pogled na svet zdel kot pogled današnje Evrope, v kateri se vsem vse bolj meša od zavesti, da so dolžni maščevati umorjene očete, da jih bodo s svojo zvestobo po njihovi smrti rešili iz vic v nebesa. Tako vera v posmrtnost kot zavezanost preteklosti sta lahko zelo uničevalni za našo sedanjost. Slepa zavezanost prednikom nas odvrača od tega, da bi se soočili s samimi sabo. Šunkica nima očeta, ki bi ga vezal na bližnjo preteklost, in išče svoje korenine na začetku življenja na Zemlji in še dlje, na začetku vesolja. Današnji svet pa je za njega enako brezizhoden kot za Hamleta. In kdo ve, kaj vse bi se mu zgodilo, če ne bi bil obsojen na monodramo. Mogoče bi tudi on zabodel kakšnega Polonija. Tako pa le odkriva svet, v katerem se je znašel, in se malo ponorčuje iz njega.

Polonija Shakespeare skozi Hamletove besede strahovito žlahtno jemlje v past s svojimi tako imenovanimi truly awful puns – resnično grozovitimi besednimi igrami. Kdo je najbolj polonijevski v naši politični brigadi?

Polonij je seveda predsednik vlade. Klavdiji, katerim se ponižno klanja, mu ves čas govorijo, kaj naj vidi v oblakih na nebu. Tudi prejšnji predsedniki vlad niso bili nič bolj samostojni, a sedanji je s svojo prilagodljivostjo prav idealen za Polonija.

Res grozno je, da si človek ne more niti predstavljati, da bi bil njegov predsednik vlade kaj drugega kot sluga silam, ki peljejo naš svet v katastrofo, saj je za takšnega, kot je zdaj, večina prebivalstva odveč in so mnogi čisto resno prepričani, da je svetovna vojna edina rešitev. Čeprav je to, kar je treba spremeniti, očitno, se oblastniki obnašajo, kot da se to njih ne tiče, da je na svetu vsako leto večja razlika med peščico bogatašev in milijardami revežev, da bogataši plačujejo manjše davke od revežev. Da nezadržno raste število ekoloških beguncev, mi pa smo v času, ko je bilo že jasno, da je kurjenje premoga samomorilsko početje, zgradili mega termoelektrarno. In kot da nimamo nič z vojnami, s katerimi eni služijo, drugi pa plačujejo njihove posledice. Begunci pa se vse večji večini zdijo grožnja naši civilizaciji, namesto da bi jih razumeli kot posledico naše izprijenosti.

Grozno se mi zdi, da je gospod, ki je leta 2003 podpiral napad na Irak z argumentom, da gre za dobro poslovno priložnost, zdaj naš predstavnik pri Natu in kot tak zahteva več sredstev za oborožitev, medtem ko se z begunci, ki so direktna posledica te dobre poslovne priložnosti, ukvarjajo prostovoljci in humanitarne organizacije, namesto da bi zanje prevzeli finančno odgovornost organizacije, ki so z navidez zgrešeno, v resnici pa za nekatere še kako uspešno politiko povzročile uničenje njihovih domov in nastanek Islamske države, pred katero bežijo.

Svet je skratka vržen iz tečajev, naši oblastniki pa ali si ne upajo misliti z lastno glavo ali pa z njo mislijo samo za svojo rit. Situacija je res idealna za Hamlete. Problem je v tem, da Hamlet ni rešitelj, ampak le tragični junak na poti v katastrofo. Sploh danes, ko je svet imun na mišolovke in še tako jasni dokazi o zločinih oblastnikov ne premaknejo ničesar, ampak le pomagajo Klavdijem, da odkrijejo in zaprejo svoje najnevarnejše nasprotnike.

Živimo v času, ko se ne smemo pustiti zastrašiti niti našim niti islamskim teroristom, ampak se moramo za svoje življenje boriti s tem, da smo čim bolj živi. Zato moj Hamlet, se pravi Šunkica, govori o življenju kot takem. O tem, da je treba s tistim, kar imamo, živeti. Imamo pa konflikt, ki je gonilo sveta. Pustiti mu moramo, da diha in se izraža artikulirano in javno, ne pa da ga nenehno tlačimo, dokler zmeraj znova ne eksplodira v neobvladljivih razsežnostih. Mislim, da ne potrebujemo sprave, ampak kvaliteten in odkrit prepir. Če še ni prepozno.

Če si bomo znali predstavljati, kako je vse, kar je in kar smo, nastalo iz dveh nasprotnih sil znotraj niča, smo na dobri poti, da bomo svet razumeli do tiste mere, ko bomo začeli na njem uživati. Ta obsedenost z denarjem in neskončno množico zgodb, ki naj bi nas zanimale, je sicer slepilo, ki ne more trajati večno, a hkrati neločljiv del nas. To sem hotel povedati s to predstavo, ker se pač nenehno trudim razumeti svet.

Kar vam je dobro uspelo. Verjetno niste po naključju hoteli o Shakespearju/Šekiju govoriti skozi tekst Hamleta.

To je kar njegov temeljni tekst, mar ni? Igra o posamezniku, ki je preveč impulziven in premalo diplomatski, ko se spopade z vladarjem, in je zato vnaprej obsojen na propad, a mu uspe s sabo potegniti še kup nedolžnih pa tudi tiste, ki jih tako sovraži, da mu ni več do življenja na tem svetu. Nekakšen samomorilski napadalec, ki se razstreli v zelo počasnem gibanju z veliko dialogov in monologov. Predvsem pa se mi zdi Hamlet veličastna mojstrovina, kar se tiče dramaturške zgradbe.

Duhovitosti je tudi na pretek.

Ja, humor laufa skozi predstavo kot protipol tragičnosti. Bolj ko se bliža katastrofa, več je humorja. Zato se zadnje dejanje začne na pokopališču, kjer se grobar in njegov prijatelj norčujeta iz Ofelijinega samomora in se grobar jezi, da imajo pripadniki višjega sloja pred drugimi kristjani privilegij celo pri delanju samomorov.

Bil je res mojster peresa, hkrati pa ga občudujem tudi kot gledališkega poslovneža, ki je znal poskrbeti za dobre odnose z oblastniki. Sam tega sicer niti ne znam niti ne zmorem, a me to pri Shakespearju res fascinira. V tem smislu razumem Hamleta kot enega prvih tekstov za kralja Jurija, ki je bil tako zelo veren, da je globoko verjel ne le v pekel in nebesa, ampak tudi v čarovnice, tako da je bil Macbeth menda predvsem za njegovo radost. In pri Hamletu, poglejte, prav krohotal sem se, kako je butast ta začetek s tem prikazovanjem duha (smeh), a je bilo zagotovo mišljeno smrtno resno. A za to je potrebna vera v posmrtnost krščanskega tipa, to je osnova, v katero moraš verjeti, da ti štima cela Hamletova zgodba.

Sam pa sem v posmrtnih rečeh bliže Prešernu, ki je verjel v »ne bo« in napisal, naj se prijazna smrt predolgo ne mudi, da nas popelje »v posteljo, postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se uleže, de glasni hrup nadlog ga ne predrami«. Čeprav si še kako želim in trudim verjeti v nebesa in predvsem pekel, v katerem bi bili na večne muke kaznovani vsi, ki grenijo in uničujejo tuja življenja, je Hamletovo razumevanje te reči drugačno. On verjame, da bo šel Klavdij, če ga bo ubil med molitvijo, vsem svojim grehom navkljub naravnost v nebesa. In da njegov oče trpi v vicah zato, ker je bil umorjen, ne da bi se imel priliko pred smrtjo spovedati svojih grehov. Ta možnost odveze za vse hudo, kar ljudje počnejo drugim, mi je res zelo tuja.

Za tista komična, duhovita mesta v Shakespearjevih tragedijah nekako velja, da se bralec ali gledalec, bolj ko jih bere in posluša, vse bolj tudi smeje; v nekaj sekundah se med srdom in krvjo zvalijo kot snežne krogle po hribu – bumf! – naravnost v obraz. Podobno storite tudi vi v Šekijevi Šunkici – Hamletu po slovensko.

Humor nam pomaga preživeti v najtežjih časih, zato je tragični okvir na neki način njegovo naravno stanje. Tako kot je groza, ki nam jo uspe premagati, del komedije. Konec je tisti, ki o vsem odloča. Pri čemer nikoli ne vemo, kaj pride za koncem.

Lepo, da v Šekijevo Šunkico vpeljete tudi Rdečo kapico, tam, kjer Hamlet Ofelijo nekaj opolzko medi z genitalnimi štosi, se vaša Kapica med nabiranjem cvetic skloni in izpod krilca se zasvetijo hlačke …

V tej predstavi gre bolj za zgodbo volka in lovca. Volka kot divje živali z zelo močnim družinskim življenjem in lovca kot človeka, ki se igra, da je del divjine. Zgodbo Rdeče kapice razumem kot posilstvo, vprašanje je le, kdo je storilec. Pravi krivec pa je babica. Se spomnite knjige Rabe čudežnega – o pomenu pravljic? Bruna Bettelheima, zdaj že pokojnega, ultimativnega teoretika otroške literature – ki je menda otroke hudo pretepal, a tega nisem vedel, ko sem knjigo bral, in so mi njegove teorije postale zelo blizu. Po njem je Rdeča kapica žrtev babice, ki ji je dala tisto vpadljivo kapo, s katero je delovala bolj odraslo, kot je bila v resnici. Punčke, ki jih tisti, ki bi morali varovati njihovo otroštvo, spodbujajo, da se vedejo kot odrasli, so nekaj zelo tipičnega za naš svet in se zdi, da nauki iz pravljic vse bolj popuščajo.

Na poti na intervju sem na Poljanah kolesarila mimo hiše, na kateri je v rdečem velevalo: Posilimo levičarke!

Mislim, da imamo v Sloveniji zelo močno nekakšno skrajno rasistično desnico. Zelo nasilni časi se nam bližajo. Žalostno. Grozno se mi zdi, da so začeli vračati ne le ekonomske migrante, ampak tudi vojne begunce, češ da so sprejeli odločitev o kvotah. Kako lahko nekdo odredi, da se zavrne begunce z vojnih žarišč? Ker nočem živeti v necivilizirani državi, srčno upam, da si s tem služimo novo kazen na sodišču za človekove pravice. In to nam dela pravnik.

Prijateljica, ki hodi na Dobovo kot prostovoljka, mi je prvi dan, ko so zavrnili petnajst beguncev, vsa obupana rekla, da se je v enem dnevu sesulo vse, kar so nekaj mesecev vzpostavljali. Zdaj morajo naši organi begunce »izločati«, čeprav so iz Sirije, Afganistana in Iraka, če ti ne vejo, da morajo reči, da grejo v Nemčijo ali Avstrijo, saj so tiste, ki so izjavili, da želijo na Norveško, vrnili na Hrvaško.

Zmeraj, ko se govori o beguncih iz teh držav, se je treba zavedati tudi našega sodelovanja v tistih vojnah. Je dolgočasno ponavljati, a sta ti dve stvari pač povezani. Zato je grozno poslušati, kako se o njih govori in razmišlja, kot da gre za agresorje, ne pa za humanitarno krizo, v katere vzroke je bila vpletena tudi naša država. Mediji se kot hudič križa izogibajo besede begunci, tudi ko dejansko gre za begunce, in s tem med ljudmi zelo uspešno podžigajo strah, ko bi potrebovali predvsem sočutje in usmiljenje. Cela intelektualna mašinerija proizvaja splošno klimo, da tisti, ki bo človeka, ki so mu domače mesto zbombardirali ali pa zasedli verski blazneži, na meji zavrnil, ne bi imel slabe vesti.

Vampirjem, ki komaj čakajo, kdaj bo začela teči kri, se že cedijo sline ob mislim, da je vse več tistih, ki so prepričani, da so begunci pošasti, ki nam bodo ob prvi priliki prerezale vratove. In to je vsebina grafita, ki ste ga videli, »posilimo levičarke«. Verjetno zato, ker »levičarke« zagovarjajo »temnopolte posiljevalce«.

Bi lahko rekla, če se vrneva k Shakespearju, njegovemu delu in času, da se več stvari dogaja v zaodrju kot na njem – da tudi sicer nam v življenju danes »z odra« govorijo nekaj, za njim pa je krohot in seveda pazljivost, da »mi« dobimo manj, »oni« vedno več?

Vedno se več pomembnih reči dogaja nevidno kot pa na očeh. Tisto, kar se dogaja spredaj, pa je danes vse bolj razpršeno. Zgodb je preveč, zato smo vsak na svojem kanalu zmeraj bolj ločeni. Javnost je danes ogrožena kategorija. Se spomnite, ko so se pojavili »stiki z javnostmi«? Teh javnosti je vedno več in temu primerno je družba zmeraj bolj razpršena. Pa ne mislim, da bi se morali poenotiti, ampak da bi se začeli javno kregati o pomembnih rečeh. Ko se govori o Hudi jami, bi morali namesto o partizanih in domobrancih začeti govoriti o tem, koliko je možnosti, da se kaj takega ponovi.

Od vedno ste spravljivi; ko sva se nazadnje pogovarjala, ste rekli, da vam je slovenska zastava všeč zato, ker je med belo in rdečo modra, ki daje upanje, da se beli in rdeči ne bodo spet sklofali. Če bi imeli možnost spreminjati zastavo, bi pas modre razširili, rdečo in belo pa krepko zožali.

Malce so se pri meni stvari spremenile. Mogoče sem prav zaradi Šunkice začel na svet gledati bolj bipolarno. Vse bolj sem namreč prepričan, da se delimo na kavboje in indijance. Kavboji so tisti, ki bi izkoriščali zemljo, vse bi »zdaj«, »tu« in »takoj«, indijanci so pa tisti, ki bi radi živeli. In tudi ko se sprašujemo o drugi svetovni vojni, bi mogoče morali začeti razumeti, da ni šlo samo za ti dve strani, ki sta se vezali vsaka na svojo ideologijo in koncept sveta, ampak za borbo življenja s smrtjo. Zadaj so bili večji koncepti obvladovanja sveta, ki nemoteno tečejo naprej še danes.

O tem sem začel razmišljati med branjem Dylanovih Zapiskov: zelo ga je zanimalo, kaj se je dogajalo med secesijsko vojno. V prvi vrsti sploh ni šlo za boj za odpravo suženjstva, ki bi ga sčasoma odpravil tudi samostojni jug. Šlo je za dva koncepta sveta. Dylan se je odpravil v knjižnico brat časopise med letoma 1850 in 1860 in opazil, da je sever meril čas na ure in minute, jug pa na zjutraj, popoldne in zvečer. Lahko bi rekel mediteranski in alpski koncept, grški in nemški. In zdi se, da pri nas zmeraj bolj velja za edini pravi način življenja tisti, ki poveličuje red, disciplino in natančnost. Svet, v katerem je pomembna že stotinka sekunde.

S tem nam, ki si želimo živeti in biti po svojih močeh koristni, kradejo vse več časa in predvsem potrpljenja. Hočemo morje, pa sploh ne znamo biti mediteranska država. S to žico, s katero smo zarezali v Istro, pa se itak sprašujem, a si to obalo sploh zaslužimo.

Poglejte, na drugi strani ceste je moški, ki že pol ure hodi gor in dol, izgubljen, pogovarja se sam s seboj …

To je tak tipičen del Ljubljane, na Poljanski imajo ob dvanajstih kosilo, tu spijo.

Kaj je za vas interpretativni humor, če lahko tako rečeva načinu, ki je v našem prostoru vam lasten, redkokdaj še komu?

Neverjetno, kako se je v slovenski literarni zgodovini začel humor: Linhart je začel slovensko posvetno literaturo s komedijo, potem pa celo stoletje nismo imeli ne teatra ne humorja. Ko sem razmišljal, zakaj je tako, sem se spomnil na Dragotina Dežmana, ki je leta 1855 napisal pesem Proklete grablje. To je pesem o tipu, ki je s študija v Ljubljani prišel na vakance domov poskusit žgance in govori samo še po nemško, pomeščanil se je. In prezira domače pavre. Mami je zelo nerodno in vsi se mu posmehujejo. Nakar, ko je košnja, stopi na grablje, da ga usekajo po gobcu. »Proklete grablje!« je zakričal in se Kranjca spričal. To je res dobra humorna pesem. In ta Dragotin Dežman je kmalu zatem prestopil v nemški tabor, ker ni prenesel slovenske ozkosti, konzervativnosti, ki je vladala v tej skupnosti. Postal je Karel Deschmann, sinonim za nemškuta. Kot tak je odkril tako mostiščarje na Barju kot pravljico o Zlatorogu, a je za Slovence veljal za izmeček.

Ampak ta slovenska ozkost je marsikoga izločila, mar ni?

Tiste, ki bi lahko naredili kaj zabavnega, so Slovenci enostavno izrinili iz svojega narodnega telesa. Se mi pa pri tem zdi zabavno, da je bil Fran Milčinski, naš prvi humorist, ki je bil prevelik, da bi ga lahko zatrli, katoličan. Humorista bi pričakoval med liberalci, a so bili ti očitno preveč umetniško ambiciozni za te reči.

Bi zdaj, ko ste napravili globalno monodramo, imeli tudi vi svoj Globe Theatre? In zala dekleta, ki bi se sprehajala okrog njega. Na katerem bregu Ljubljanice – Temze bi ga imeli? In koliko gledalcev bi spravili v njega? V Shakespearjevega jih je šlo tri tisoč.

Ko sanjam, načrtujem svoje zaničniško versko svetišče v prostorih Cukrarne, kjer bi nudili tudi gledališke usluge. Cukrarna je namreč naš sakralni prostor, kjer je umrlo največ naših mučencev. A se zadnje čase nagibam k misli, da bi bilo treba Cukrarno podreti in na njenem mestu narediti park z otokom na Ljubljanici, kot je bil nekoč. Za svoj Globe pa bi bil zadovoljen z občasno normalno uporabo dvorane KUD Franceta Prešerna. Ne samo da sem jaz precej manjši od Shakespearja, tudi Ljubljančanov je precej manj kot Londončanov, javni transport, ki bi nam dostavljal goste od drugod, pa tudi ne deluje idealno.

Lepo bi bilo, če bi zadnji vlak v Ivančno Gorico peljal ob enih ponoči, po Ljubljani pa bi avtobusi vozili celo noč. Sicer pa sta Janković in Koželj odlično poskrbela za center Ljubljane in tudi z javnim transportom se trudijo. Hecno se mi zdi, da Janković popravlja to, kar so komunisti zajebali, ko gre za središče mesta Ljubljane, pa ga imajo ljudje za silo kontinuitete. Ker če so komunisti kaj zajebali v Ljubljani, je to center mesta.

Se vi kdaj bojite (na)smejati se?

Mislim, da ne, in upam, da tako tudi ostane.