Tiskane izdaje
Če se ne bo zgodilo kaj presenetljivega, bo krščanskodemokratska voditeljica Angela Merkel 24. septembra še četrtič zmagala na volitvah v evropski gospodarski in politični velesili Nemčiji. 37 odstotkov glasov, kot so jih njeni CDU/CSU v sredo pripisovali pri agenciji Forsa, sicer ni 41,5 odstotka, kolikor jih je konservativna unija dobila na zadnjih volitvah leta 2013. A je leta 2009 prejela le 33,8 odstotka glasov in leta 2005, ko je Angela Merkel prvič zmagala na volitvah, 35,2 odstotka.
Trikratna nemška kanclerka je tudi videti edina, ki bo tokrat sploh lahko sestavila prihodnjo nemško vlado, že četrto svojo. Statistično možnost vsaj za zdaj dajejo le sedanji veliki koaliciji unije CDU/CSU s socialdemokrati ali pa tako imenovani jamajski koaliciji konservativcev z liberalci in zelenimi po črno-zeleno-rumeni zastavi te države. Najresnejšim tekmecem socialdemokratom ankete tudi pod kanclerskim kandidatom Martinom Schulzem dajejo le 23 odstotkov glasov, potem ko jih je SPD še na zadnjih volitvah prejela 25,7 odstotka in leta 2005 s 34,2 le odstotek manj od CDU/CSU. Danes ni veliko bolj priljubljena le kanclerkina konservativna unija, ampak bi Merklova v neposrednem volilnem spopadu prejela 48 odstotkov glasov, za Schulza bi se odločilo le 22 odstotkov vprašanih.
Nekdanji predsednik evropskega parlamenta se je na televizijskem soočenju sicer izkazal za čisto simpatičnega, in kot se spodobi za kanclerskega izzivalca, celo bolj napadalnega, a so gledalci Angeli Merkel z veliko večino prisodili večjo kompetentnost tako rekoč pri vseh vprašanjih in celo pri obravnavanju zgodovinske begunske krize. To je še posebej zanimivo, saj so migranti po poletju 2015, ko se je več kot milijon Sircev, Iračanov, Afganistancev in številnih drugih peš odpravilo proti Nemčiji, dobro premešali politična razmerja v osrednji evropski državi in omogočili vzpon nacionalistične Alternative za Nemčijo, ki bi v sredo dobila devet odstotkov glasov. Deset odstotkov raziskave javnega mnenja pripisujejo Levici, osem zelenim in tudi liberalni FDP, ki se po izstopu na zadnjih volitvah vrača v bundestag.
Nekateri opazovalci domnevajo, da lahko AfD še zaplete račune, saj raziskave javnega mnenja morda ne obsežejo vse njene baze, a tudi v radikalnih razmerah po zgodovinski begunski krizi ne bo dosegla priljubljenosti francoske Nacionalne fronte v njunih najboljših časih ali uspeha britanskega nacionalizma, izraženega v referendumu za izstop iz Evropske unije. Prepričljivo vodstvo krščanskodemokratske kanclerke je še toliko bolj presenetljivo, ker so ji ob izbruhu begunske krize mnogi napovedovali predčasni politični konec. Kanclerkin obstanek na samem političnem vrhu veliko pove o njej, a tudi o njeni državi.
Merklova že dve leti potrpežljivo razlaga svoje prepričanje, da je pozno poleti 2015 šlo za človekoljubni imperativ. Še sredi julija 2015 je jokajoči palestinski deklici v Rostocku odgovarjala, da k sebi pač ne morejo vzeti vseh beguncev, konec avgusta, ko so bile razsežnosti gigantskega migrantskega navala že bolj jasne, pa je na tiskovni konferenci izrekla zdaj že razvpite besede: »Zmogli bomo!« Le nekaj dni pred tem so na avstrijski avtocesti odkrili tovornjak z 71 mrtvimi begunci, in to prav med zasedanjem konference o Zahodnem Balkanu na Dunaju, na kateri je sodelovala tudi kanclerka. Prav nemška diplomacija je leta 2014 v strahu za nestabilno območje sprožila tako imenovani berlinski proces za Zahodni Balkan in kanclerki je bilo tudi jasno, kaj bi pomenilo, če bi to območje pustili osamljeno z milijonom in več beguncev. V zgodnjih jutranjih urah drugega septembra so ves svet pretresle še fotografije trupelca Aylana Kurdija, triletnega sirskega dečka, ki ga je morje naplavilo na turško obalo. Nič čudnega, če ne nemška kanclerka Merklova niti tedanji avstrijski kancler Werner Faymann nista hotela proti beguncem uporabiti sile.
Nasprotniki takšne begunske politike so kanclerko že tedaj začeli zmerjati z izdajalko naroda, a so se mnogi Nemci vseh političnih barv spomnili svojih begunskih valov po drugi svetovni vojni. Nemogoče je preveč poudarjati, da se je Nemčija – oziroma njen zahodni del – med vsemi napadalkami iz druge svetovne vojne najbolj iskreno pokesala za svoje zločine. To je bil kompleksen proces več povojnih generacij, med katerimi si lahko še posebne zasluge pripiše uporna študentska iz šestdesetih let minulega stoletja, ki je svoje starše in stare starše izprašala o sodelovanju z nacističnim režimom ali tihi podpori Adolfu Hitlerju. Ta obračun pomaga razložiti evropsko usmerjenost večine Nemcev in tudi množične izraze človekoljubnosti med begunsko krizo. Mnogi so bili videti presunjeni, da si toliko ljudi želi prav v Nemčijo.
Spolni napadi z migrantskim predznakom so že na silvestrsko noč istega leta hudo prizadeli takšno razpoloženje, prav tako vrsta terorističnih napadov. Celo med največjim ogorčenjem zaradi begunskega vala pa na številnih deželnih volitvah niso zmagovali politiki CDU, ki so se postavili proti kanclerki Merklovi, ki z dogovori s Turčijo in afriškimi državami še naprej poudarja boj proti samim vzrokom krize. Opozarja, da so pred izbruhom krize številne države ignorirale prošnje mednarodnih organizacij za več sredstev, in govori o »ceni globalizacije«, saj v času pametnih telefonov ljudje po vsem svetu vidijo, kako živimo v Nemčiji in Evropi.
A je kmalu po izbruhu begunske krize tudi sama ukinila schengensko ureditev na nemških mejah in ukazala ukrepe za hitrejše dokončanje postopka odločanja o azilu ter izgone tistih, ki do njega nimajo pravice. Notranji minister že omenja prihodnje ukrepe kot ponovno omejitev pravice do priselitve družinskih članov, zavrnitev vseh, ki pridejo s pomočjo tihotapcev z ljudmi, ter nižanje socialnega prispevka za begunce. Celo bolj tradicionalno konservativni krščanski demokrati kot Ronald Koch hvalijo kanclerkino »mirno in jasno držo«, bavarski premier Horst Seehofer, ki je prej najbolj napadal njeno begunsko politiko, pa ugiba že o njenem petem mandatu.
Nemci so kljub vsemu zadovoljni
Ali pa hoče voditelj CSU le nagajati tistim, ki komaj čakajo na upokojitev Angele Merkel v strahu, da v njeni eri ni nobenih možnosti za prevlado drugih? Natančnejši pogled na raziskave javnega mnenja kaže, da je Merklova s človekoljubnim pristopom pridobila številne sredinske volivke, a je hkrati izgubila bolj tradicionalno konservativne moške, ki se zdaj pomikajo k nacionalistični AfD in liberalni FDP. Ne pa tudi k socialdemokratom, ki so videti enako razcepljeni kot med vsemi predvolilnimi kampanjami, v katerih je nastopala Angela Merkel. S spremembo ljudskega razpoloženja do begunske krize si ne morejo pomagati, saj je socialdemokratski prvak Sigmar Gabriel že pred Merklovo izgovoril besede: »Zmogli bomo.« Največja težava stranke nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja pa je, da še danes ne morejo z vsem srcem sprejeti tržnih reform, ki jih je uvedel, medtem ko se večina volivcev zaveda zgodovinske vrednosti uspešnega gospodarstva za državo, ki se res ne more hvaliti z nobeno drugo preteklostjo dvajsetega stoletja.
Schröderjeva Agenda 2010 je za mnoge nadaljevanje prvega nemškega gospodarskega čudeža na temelju socialno tržnega gospodarstva in doktrine urejenega liberalizma, ki naj z upoštevanjem tržnih zakonitosti čim več ljudem zagotovi delo. To se je tudi zgodilo tako pod Ludwigom Erhardom kot po Schröderju, pa čeprav je v času spodnjesaškega socialdemokrata začela delovati tudi skupna evropska valuta, ki je s svojo podcenjenostjo tudi pomagala nemškemu gospodarstvu. Nekateri ekonomisti opozarjajo na hkratni svetovni gospodarski razcvet, ki ga sredi evrske krize in nemškega zavzemanja za omejevanje zadolževanja ni bilo. A se je po padcu berlinskega zidu nenadoma odprl veliko cenejši vzhodnoevropski trg delovne sile, Nemčija pa je veljala za evropskega bolnika. Šele po uvedbi reform se je spet povzdignila v evropsko in svetovno gospodarsko velesilo.
Namesto socialdemokratov pa se lahko zdaj Angela Merkel hvali, da je prepolovila brezposelnost. Kanclerka pa se kiti tudi s socialnimi dosežki iz zadnjega mandata, kot so najnižja zajamčena plača in drugi ukrepi za večjo kakovost dela, ki so jih spodbudili prav socialdemokrati. Angela Merkel upravičeno poudarja, da noben od teh zakonov ne bi mogel skozi parlament brez njenega soglasja, konservativci so tudi sami predlagali nekaj socialne zakonodaje, med njimi višje pokojnine za matere. Njihov najpomembnejši argument pa je vendarle, da hkrati varujejo gospodarsko učinkovitost države: preprečili so višanje davkov, za katero se pogosto zavzemajo levosredinske stranke, država pa se že štiri leta ne zadolžuje več, pa čeprav povečujejo stroške za socialo in so morali obvladati begunsko krizo.
Pred njo je bila najpomembnejša dediščina Angele Merkel zmaga nad evrsko krizo, pa čeprav še čakajo na končanje politike rekordno nizkih obrestnih mer in kvantitativnega sproščanja Evropske centralne banke. Dokler se to ne bo zgodilo, nemški konservativno-liberalni ekonomisti tudi evrske krize ne bodo dokončno pokopali. Z dnevnega reda pa še ne bo tako kmalu izginila niti begunska, pa čeprav je presenetljivo, koliko prišlekov se uspešno uči jezika in pravil življenja v Nemčiji; mnogi pa so si tudi že poiskali delo. A bo že marca potekel odlog za pridružitev družinskih članov tako imenovanim subsidiarnim upravičencem, tistim, ki ne bežijo zaradi političnega ali verskega preganjanja, ampak zaradi vojn. Gre za stotisoče Sircev in Iračanov, medtem pa beležijo vse več beguncev iz Turčije predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. O tem bodo zagotovo potekale še ogorčene razprave in padale bodo tudi obtožbe na račun kanclerke Merklove, po drugi strani pa je Nemčija tik pred volitvami resnično takšna, kot jo opisuje njen predvolilni slogan: država, v kateri se rado in dobro živi.
So še mogoči predvolilni šoki?
Se lahko dober teden pred volitvami še spremeni splošno prepričanje Nemcev, da jim gre dobro? Dvome bi lahko povečal obsežnejši teroristični napad z islamističnim predznakom ali posebej gnusen zločin priseljencev, opazovalci pa še ne izključujejo niti ruskega vmešavanja po zgledu ameriških in francoskih predsedniških volitev. Vdor v elektronsko dopisovanje ameriške demokratske stranke, ki je pomagal pokopati demokratko Hillary Clinton, sledi k istim ruskim hekerskim skupinam, ki so leta 2015 prevzele nadzor nad računalniki nemškega bundestaga, iz česar doslej v javnost še ni prišel niti najmanjši podatek. Rusijo so za hekerske napade tik pred predsedniškimi volitvami obtoževali tudi v stranki predsednika Emmanuela Macrona.
Vsaj v Franciji hekerji niso bili uspešni, v Nemčiji pa se zaradi curljanja elektronskega dopisovanja maje ugled voditeljice ene najbolj proruskih strank, Alternative za Nemčijo. Alice Weidel se sooča z afero e-pošta po starem, saj naj bi njeno elektronsko pismo iz leta 2013 časopisu Die Welt posredovali kar prejemniki dopisovanja, a ni nič manj šokantno. 38-letna ekonomistka, ki danes živi s švicarsko partnerico s koreninami s Šrilanke ter njenima sinovoma, naj bi namreč pisala o poplavi »kulturi tujih« ljudstev, kot so Arabci, Sinti in Romi, za sistematično uničenje meščanske družbe kot protiuteži »sovražnikov ustave, ki nam vladajo zdaj«. Še več, člani tedanje – in sedanje – nemške vlade so bili za voditeljico AfD »svinje, ki niso nič drugega kot marionete zmagovitih sil iz druge svetovne vojne« z nalogo zatiranja nemškega naroda. Vidni člani bavarske CSU, ki je pred nastopom AfD veljala za stranko na skrajnem še sprejemljivem desnem polu nemške politike, Weidlove in njene enačijo z obskurno skupino samozvanih državljanov nemškega rajha, ki ne priznavajo oblasti Zvezne republike Nemčije, zdaj pa Weidlovi še očitajo, da je v svojem švicarskem domu kot snažilko na črno zaposlovala sirsko begunko.
Za zdaj še ni videti, da bi ta odkritja škodila AfD, sredinski Nemčiji pa po volitvah grozijo tudi zunanje nevarnosti – tako zaradi njene moči kot zaradi njenih šibkosti. Močna in vplivna Nemčija še naprej vzbuja odpor marsikje v Evropi, pa čeprav se je vsaj za zdaj evrska kriza pomirila, gospodarsko rast pa dosega celo Grčija. Tako kot ta država pa se tudi konservativno-nacionalistična Poljska vse bolj približuje zahtevam Nemčiji po reparacijah za zločine druge svetovne vojne. Poljski sejm je sklenil, da naj bi se jih leta 1953 odrekli le zaradi pritiska Sovjetske zveze, poleg tega pa naj bi to zadevalo le tedanjo Vzhodno Nemčijo. Vlada premierke Beate Szydło še preverja druga mnenja, a je v načelu pripravljena na akcijo in slišati je govorice o zahtevah v višini najmanj osemsto milijard evrov. Redko katera država je tako trpela pod nemško zasedbo kot Poljska, priznavajo tudi nemški komentatorji, a bi po njihovem prepričanju reparacije zadale usoden udarec evropskemu mirovnemu projektu, ki je odgovor na krvavo zgodovino.
Evropski mirovni projekt je kritično odvisen tudi od Francije, ki se mora po prepričanju konservativno-liberalne Nemčije gospodarsko dvigniti s podobnimi recepti, s kakršnimi je sama obračunala s statusom evropskega bolnika. Da bi pomagala novemu predsedniku Emmanuelu Macronu, je kanclerka pripravljena celo na pogovore o evrskem finančnem ministru in proračunu, pa čeprav si morda to predstavlja drugače od tako imenovanega evrskega sredozemskega krila; že sredi evrske krize je namreč takšen sklad predlagala v pomoč tistim državam, ki uspešno uvajajo strukturne reforme. Za vsak primer iz visokih krščanskodemokratskih krogov prihajajo govorice, da bo Merklova v morebitnem četrtem mandatu za finančnega ministra spet imenovala »železnega« Wolfganga Schäubleja, a je Nemčiji po napovedujočih se sporih s Poljsko še bolj jasno, kako pomembna je nemško-francoska os za mir v Evropi. To je lahko jasno tudi vsakomur, ki vsaj bežno pozna zgodovinske knjige in neštete spopade za prevlado v osrednji Evropi, vse od propada imperija Karla Vélikega.
V Evropi preteklosti so spopadi s prevlado divjali tudi drugje, kot kažejo novi nacionalizmi od Rusije do Velike Britanije, pa se bo evropski projekt soočal s temeljnim vprašanjem, koliko združevanja potrebuje Evropa za uspešno sodelovanje v procesu globalizacije in koliko ga ji lahko le škodi. Medtem ko Evropa – in Nemčija – kritično tehta predloge evropske komisije o še tesnejšem združevanju, se veliko dogaja tudi drugod po svetu. Kitajska z velikimi koraki nadaljuje po svoji začrtani poti razvoja, ki mnogim vzbuja strahove za svoja podjetja visoke tehnologije in celo za vpliv v delih Evrope in sveta, ZDA predsednika Donalda Trumpa kot slon v zahodni trgovini s porcelanom napada nemške izvozne uspehe. S tem v morda naključni sinhronizaciji z Rusijo predsednika Vladimirja Putina maje koncept Zahoda, kakršen je bil po drugi svetovni vojni utemeljen na svobodni trgovini, pravni državi in demokraciji.
Dizel, gorivo zastoja
Nemčija vztraja, da vsaj v njenem primeru ne gre za valutne manipulacije, saj nima več niti svoje valute, kanclerka pa je republikanskemu prvaku, izvoljenemu tudi z glasovi ameriških poražencev globalizacije, poskušala pomagati s predstavljanjem lastnih razvojnih uspehov, še posebej sistema razvitega vajeništva za izučevanje delovne sile za realne potrebe gospodarstva. V nemškem dualnem izobraževalnem sistemu se slaba polovica dijakov usmeri v Ausbildung, ameriške high schools pa ne posredujejo znanj in spretnosti, ki bi jih potrebovalo ameriško gospodarstvo. Rezultat so milijoni brez možnosti za zaposlitev kljub široki ponudbi delovnih mest za številne kvalificirane poklice.
Ni pa še jasno, kako bo nemški »Standort« preživel pretrese, ki se napovedujejo avtomobilski industriji po odkritju Volkswagnove afere z goljufivo programsko opremo za merjenje izpuhov dizelskih motorjev. Ni nujno, da imajo tisti, ki že pokopavajo dizel, prav, saj so v Nemčiji po letu 1990 izpuhe dušikovega oksida zmanjšali za več kot sedemdeset odstotkov in bi lahko v mestih za še večja zmanjšanja poskrbele že drugačne semaforske ureditve. Tudi električni avto ni nesporen, kar kaže tudi njihov minimalen delež kljub visokim premijam. Kupci vedo, da električni avto še ne dosega praktičnosti in dometa tistih na fosilna goriva, strokovnjaki pa opozarjajo, da je lahko tudi proizvodnja električne energije zelo umazana. Kanclerka in drugi visoki nemški politiki zato zagotavljajo, da bo dizelski motor z nami še desetletja – a ni videti, da bi pomirili celo lastne državljane. Center Automotive Research univerze Duisburg-Essen navaja, da se je delež dizelskih avtomobilov med novimi nemškimi nakupi osebnih avtomobilov do julija padel na 22,2 odstotka, še v začetku leta 2016 je štel 32,2 odstotka.
Dizel ni edini problem nemške avtomobilske industrije. Kitajska, ki je izjemno pomemben trg za nemške bencinske avtomobile, načrtuje dokončni obračun z vsemi vozili na fosilna goriva. Nemška kanclerka je pri kitajskemu vodstvu intervenirala že v začetku leta, ko so v Pekingu razmišljali šele o obveznih kvotah za električna vozila. Vedela je, da nemška avtomobilska industrija tega ne bi zmogla. Ob frankfurtskem avtomobilskem sejmu pa je samo Volkswagen napovedal osemdeset novih elektro in hibridnih modelov do leta 2025 ter električne različice za stotine sedanjih modelov le nekaj let zatem, druga podjetja napovedujejo kompaktni električni motor neposredno na avtomobilski osi ter nova vlaganja v vodikove gorivne celice. Strokovnjaki opozarjajo, da odločitev o najboljših prihodnjih pogonskih sistemih še ni končana.
Bo Nemčiji uspel avtomobilski Wir schaffen das (To lahko storimo)? Država s številnimi velikimi industrijskimi šampioni in množico inovativnih, produktivnih malih in srednjih podjetij »Mittelstand« ima seveda tudi druge industrijske prednosti, zadnje besede pa še ni povedala niti avtomobilska. Iz Nemčije prihaja 52 odstotkov vseh patentov za samovozeče avtomobile, med desetimi vodilnimi podjetji na tem področju je šest nemških. Znameniti nemški inženir izumitelj ima tudi zagnan pomladek. Študentje münchenske tehnične univerze so pravkar poskrbeli za takšen rekord pri poskusni vožnji vakuumskega vlaka Hyperloop, da se je idejni oče Elon Musk posebej pozanimal, ali ni narobe slišal devetdeset in devetnajst metrov na sekundo; a ne, študentje bavarske prestolnice so futuristični vagon po poskusni cevi poslali s hitrostjo 324 kilometrov na uro.
A nedavni dizelski vrh v kanclerski palači, že drugi v nekaj mesecih, kaže na strah politike, da bodo nemške izumitelje in proizvajalce prehiteli drugi. Tekma je v polnem teku in zmagovalce bo pokazala šele prihodnost, nekaj pa je jasno že zdaj: tako kot na drugih področjih bi morebitne nemške gospodarske šibkosti odmevale daleč čez meje te države.
***
Članek je povzetek predavanja kolegice
