Apokalipsa zdaj? Oh ne, jutri

No, lepo, pa smo še v eni verski vojni. Kot da nimamo dovolj težav z našo Cerkvijo, že smo menda v konfliktu z Islamsko državo (IS), ki nam preti s smrtjo. In to vsepovsod. Kalif Abu Bakr al Bagdadi, ki trenutno meša štrene svetovne politike v Iraku in Siriji, je zapovedal, naj se ubija osebke vseh držav, zlasti ZDA in Evrope. Torej smo tarče tudi Slovenci. V Washingtonu so nas uvrstili na seznam držav, ki se menda strinjajo z njihovo »zračno« intervencijo v Iraku proti IS, in kot članica Nata smo samodejno v tem konfliktu. In smo tarče nasprotnika. In nas menda sme vsak musliman ubiti, pokončati kot steklega psa. Kot nevernika, kot popolnoma razčlovečeno bije. Malce shizofreno, ampak treba je biti pripravljen, da ne bo kak norec res razstrelil ljubljanskega WTC.

Nepomembna podrobnost pri tem je, da je naša vlada za sodelovanje Slovenije v »koaliciji voljnih« izvedela iz medijev; Američani nas niso nič vprašali. Smo potemtakem neka ameriška podružnica, ki jo lahko vsak dan vključijo v kako vojno, recimo v Ukrajini, v Rumenem morju ali na tihomorskih otokih?

Ne bojte se, ne bomo moralizirali, ampak obglavljenje britanskega humanitarca Davida Hainesa bi moralo pretresti svet. In obglavil ga je zakrinkan človek, ki je govoril z londonskim naglasom. To pravzaprav pove, da so se živalski nagoni, privzdignjeni z vero, razlezli po vsem svetu; da sveta kot skupnosti ljudi, kultur in civilizacij niti ne obvladujemo več. Za razne humanitarne konvencije ni nikomur več mar.

Ne moremo si kaj, da ne bi citirali »zloglasne« Oriane Fallaci iz njenega samointervjuja Apokalipsa: »Podrobnost, iz katere izluščiš, da je v dobrih družinah iraške prestolnice najljubša zabava ob spektaklu z zvezanim človekom, kateremu v imenu Usmiljenega-in-Togotnega-Boga rablji, zakrinkani in pokriti s kafijo, preberejo smrtno obsodbo in potem prerežejo goltanec ali odrežejo glavo z žagastim nožem. In še veliko bolje, če žrtev, preden žagasti nož prereže glasilke, roti, obupuje, vpije Kim Sun: Nočem umreti.«

Grozljivo. David Haines je z nožem na vratu sredi iraške puščave jadikoval, da je njegove smrti kriv David Cameron, britanski premier. Grozljivo tudi za Camerona. Kje se bo to končalo? In seveda: kje se bo ustavilo to kolesje predčloveškega divjanja, podprtega s sodobnim orožjem, politiko in predvsem religijami? Samuel Huntington bi to lahko razložil s spopadom civilizacij, vendar se zdi, da to niti ni več aktualno; arabska civilizacija, nekdaj naravnost vrhunska, ni več civilizacija, je le še klavrn skupek razpadajočih držav, pravzaprav političnih smetišč; in tudi Evropa se ne zdi več nekaj posebnega; o ZDA, vseprisotni globalni sili, od Iraka in Sirije do Ukrajine, pa seveda in žal ne moremo reči nič dobrega.

In je še pomembno sporočilo iz Pentagona: da vojna z Islamsko državo ni kar tako, da utegne trajati dolgo, več let. Niso pa ameriški generali sporočili, da se vojna utegne maligno razlesti po vsem svetu, saj so prvinski nagoni v kombinaciji z verskim fanatizmom najbolj nevaren eksploziv. In hujši od ebole. Slovenska državica bo tako kot živinče sodelovala še v eni vojni, čeprav prebivalstvo, parlament in vlada o tem niso ne vedeli ne odločali. De facto bo ta vojna tudi na naših tleh, ker se »islamske nevarnosti« ne da odstraniti z orožjem; ohranja se v glavah bradatih fanatikov, kot jih je označila Fallacijeva. In prvi, najlažji cilj za maščevanje in uničevanje je povsem nepripravljena Evropa.

Navsezadnje bi tudi Nobelov nagrajenec za mir Barack Husein Obama lahko doumel, da se na Bližnjem vzhodu miru ne da doseči z vojno, prav to pa kontinuirano počnejo ZDA. Kot da imajo vojno v krvi. Kolega Branko Soban je ob napadu na Irak pred enajstimi leti ugotovil, da je Washington samo po koncu hladne vojne zakuhal že 23 vojn z najmanj 15 milijoni mrtvih: te številke so zdaj seveda bistveno večje.

Zoltan Grossman, profesor na Evergreen State College, se je dokopal do le »delnega« seznama ameriških vojaških posegov doma in po svetu po letu 1890. Sešteli smo, da naj bi jih bilo do letos 146, s sedanjim bombardiranjem Islamske države še en več, lahko pa seveda računamo, da se bo kaj zgodilo še v Ukrajini. Saj res, kaj imajo ameriški vojaki za početi v Ukrajini? Branijo vrednote demokracije? Ne me šlatat za čelo, bi rekel Iztok Mlakar.

Skratka, Bližnji vzhod, tudi Egipt in Libija, Sudan in Somalija – in tako naprej –, so v popolnem razsulu, ker ameriška politika in vojaščina puščata za seboj popolno politično, humanitarno in civilizacijsko razsulo. Tu res ni mogoče govoriti o Huntingtonovem spopadu civilizacij, bolj o brezglavi politiki t. i. globalne velesile, ki očitno napačno razume svojo vlogo svetovnega žandarja in zdaj ruva en temeljni kamen za drugim. Pravzaprav svet še nikoli ni bil tako kaotičen kot zdaj, ko ga po koncu hladne vojne »upravljajo« ZDA. Zdi se popolnoma legitimno, da svojo »odgovornost« spet prevzame Rusija, prav tako Kitajska, Japonska, Indija, Brazilija … Ampak velikan z zahodne poloble se temu krčevito upira. Če neke vojne ne more dobiti v puščavi, pa bombardira vse živo in neživo.

Ta hip je menda na svetu 51 milijonov beguncev, več kot v drugi svetovni vojni.

Zgodovina ZDA se je pravzaprav začela »skromno«. James Monroe je po tem, ko je od Španije l. 1819 kupil Florido, objavil t. i. Monroejevo doktrino, v kateri je zahteval konec vmešavanja evropskih sil v novem svetu in zagotovil nevmešavanje ZDA v evropske zadeve. No, doktrino je pravzaprav spisal John Quincy Adams, šesti predsednik, ampak politična zgodovina ljubi poneverbe in laži. Navsezadnje je tudi George Bush ml. z lažmi in poneverbami »vskočil« v vojno v Iraku, s čimer se je začelo sedanje razsulo tamkajšnjega političnega prostora. No, Monroejeva doktrina se je tako sčasoma po svetu razpasla kot ovčja čreda in ZDA so zdaj povsod, od severnega do južnega pola, od Iraka in Sirije do Ukrajine. In z Mussomelijem kajpak do Slovenije.

ZDA začnejo bombardirati neko državo in mi smo že zraven – ne da bi to vedeli.

Po padcu berlinskega zidu so si mnogi precej naivno predstavljali Ameriko v vlogi dobrega, vestnega svetovnega policaja; verjetno so imeli pred očmi ameriško demokratsko tradicijo, kot jo z žarometi prikazuje Hollywood, je pa ameriško politično realnost pred dvema stoletjema skeptično ocenil že francoski politik Alexis de Tocqueville (Demokracija v Ameriki, dve knjigi). ZDA niti približno ne morejo biti zgled svetu, še bolj pa izgubljajo kredibilnost z vojnami, globalnim vohunjenjem in predvsem z nenačelnostjo.

Seveda v tem članku ne trdimo, da vojaški poseg proti neki Islamski državi, vstali tako rekoč iz srednjega veka, ni potreben. Ampak ta kvazidržava se bojuje z modernim ameriškim orožjem! Vprašajmo se, koliko škode naredi ameriška politika s svojim lomastenjem za seboj. Povsod, kjerkoli. Je to zaradi neizobraženih in nerazgledanih politikov (celo Mussomeliju se je zareklo, da so ameriški študenti manj razgledani od slovenskih), zaradi nekakšne prirojene agresivnosti, zaradi vere …? Mimogrede, kar se tiče agresivnosti, je treba pripomniti, da je Nobelov nagrajenec za mir na zadnjem zasedanju generalne skupščine OZN govoril izrazito militantno. Prav, a ne vem, ali se to spodobi za državnika.

Kar pa se tiče vere, je treba seveda najprej reči, da se Američani gredo povsod vojne predvsem zaradi interesov, ne moremo pa spregledati njihove gorečnosti. Ki je opazna tudi v športu. Američan mora vedno zmagati! In se zahvaliti Bogu. Američani so mnogo bolj verni od Evropejcev, mnogi so celo fanatiki. Ne bo se nam ravno zapisalo, da se gredo zdaj v Iraku in Siriji versko vojno, vendar je vse skupaj bizarno: fanatični islamist prereže grlo nedolžnemu »neverniku«, ki ga pred tem povsem razčloveči, ameriški pilot, ki seveda verjame v Boga, pa potem obstreljuje nekaj skrivajočega se na zemlji, kar naj bi bili menda ljudje. Grozljivo, tehnologija bo nedvomno privedla do še bolj anonimnega medsebojnega ubijanja. Na koncu vsega bo spet kamnita sekira, bi rekel Einstein.

Oriana Fallaci je čustveno pisala o apokalipsi, ampak do apokalipse je še kakšna vmesna postaja. Če ste gledali legendarni film Francisa Forda Coppole (Apokalipsa zdaj), veste, da je do tam treba prepluti mnogo kilometrov po Mekongu navzgor. Zdaj ta reč napreduje navzgor po Tigrisu, Američani jo morda vidijo tudi že na Volgi. In z njimi nas v čolnu.