Arbitraža kot zgodovinski laboratorij

Zgodovinar Marko Zajc o slovensko-hrvaških odnosih.

sob, 17.06.2017, 06:00

Je zgodovinar (letnik 1975) na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani in avtor knjige Kje se slovensko neha in hrvaško začne: Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. V pogovoru pojasnjuje, kje v zgodovini se največkrat zapletemo in kako majhne zadeve pokažejo več o tem, kako meja funkcionira, kot kaka velika zgodba.

Zdaj, ko smo pred arbitražno razsodbo, in zanima nas predvsem morska meja, se splača spomniti, kako smo prišli do tega. Kdaj, kako so Slovenci sploh prišli na obalo? Ko si v lepih obmorskih mestih, Kopru, Piranu, takoj vidiš, da dediščina ni naša, je italijanska.

Mogoče si vse skupaj preveč predstavljamo tako, kot smo se naučili: nekega dne so prišli Slovani. Hrvaški inštitut za zgodovino ima lepo dvorano, v kateri je narisana celotna hrvaška mitologija 19. stoletja, in tam se lepo vidi, kako Hrvati pridejo na obalo, na hitro so videti kot Asterixovi Galci z meči, in tam se vidi morje. Romantična predstava, a mogoče je treba te stvari malo postaviti ob stran, niso se tako dogajale. Že samo postavljanje tega vprašanja kaže na to, kje v zgodovini se zapletemo. Seveda je bila obala tudi naša, lahko bi rekli slovenska, ampak ne samo in ne predvsem. Šlo je za čas pred modernizacijo, sodobna historiografija postavlja nacionalizem kot moderen fenomen, etničnost pa je splošna značilnost človeških družb; jasno je, da je romanski jezikovni moment, povezan s starim romanskim in beneškim vplivom. Dosti podeželja pa je slovanskega, ne pa nujno. Ravno v Istri se vidi, kako je bilo prisotno neko prebivalstvo, ki ga je težko opredeliti in ga zgodovinarji niti ne smemo opredeljevati. Moramo se vprašati, kaj sploh pomeni slovensko, tako pridemo do konceptualnih vprašanj.

Gre za materialno kulturo teh krajev, arhitekturo ...

To je že nacionaliziranje in zato smo tu zgodovinarji. To ni bilo vprašanje tistega časa. Vprašanje srednjega veka je bilo, kdo ima pravico prevažati in prodajati sol, kje so poti, kdo bo kontroliral promet v času velikih, uničujočih vojn 16., 17. stoletja, ali habsburška monarhija ali beneška republika. Vprašanje je nadalje bilo, kje dobiti ljudi za poselitev opustošenih območij. Govoriti o tem, kaj točno je bilo slovensko in kaj italijansko, je anahronizem, vnašanje tistega preteklega. Zato je tako težko racionalizirati našo zgodbo, to, kar je zdaj. Vprašanje meja, ki so definitivno zgodovinske, poskušamo racionalizirati tako, da zgodovinskosti ne upoštevamo. Zgodovina 19. in 20. stoletja je zgodovina nacionalizma, potencialnih diferenciacij, ki so potekale zapleteno, še zlasti na tem koncu. A bila je veliko več od spopadanja »naših« proti »njim«, obstajal je neki vmesni prostor, v katerem se je dalo živeti.

Dajte, razložite zgodovinski kontekst, Slovencev ni bilo na morju, samo v zaledju, na kraškem robu nad Trstom. Do kod so prišli?

Zakaj je to sploh pomembno? Pomembno je, kot zgodovinski okvir, ampak za današnje meje? Sploh pa, kako določiti prednike? So slovenski predniki zgolj Slovani? Imajo tisti, ki so prišli prej, večje pravice do ozemelj? V našem prostoru so živeli neandertalci že davno pred modernim človekom. Je vse njihovo? Obstaja pravni dokument, ki kaže, da so leta 804 v Rižani že bili prisotni Slovani. Priseljevali so se počasi, podobno kot v Dalmaciji, kjer je počasi prišlo do stapljanja prebivalstva v novo zgodnjesrednjevško strukturo, jasno pa je, da je bil romanski moment prevladujoč.

Zadeve so povezane tudi s pomorsko, ribiško identiteto. Koliko močna je slovenska tradicija navezanosti na morje?

Slovenci imajo čudovito pomorsko zgodovino. Sam sploh težko uporabim besede Slovenci, Hrvati, Italijani za čas pred 19. stoletjem. Pomembna je pomorska zgodovina Slovencev prek habsburške monarhije in Trsta, veliko jih je bilo pomorščakov, prek življenja v okolici Nabrežine poznamo slovensko ribištvo, tam so bili bolj slovensko govoreči kot na Koprskem. To ne kaže toliko, čigavo je, ampak na zapletenost tega. V tistem času se plasti niso toliko teple, pomembnejše so bile nekatere druge stvari: mestna avtonomija, imperialna struktura. V srednjem veku je bilo posebej pomembno dojemanje meja.

Kaj so razlike med srednjeveškim in modernim dojemanjem prostora?

Ne rečem, da v srednjem veku ni obstajala meja na terenu, včasih so jo znali zelo dobro razmejiti, še zlasti mestne avtonomije. Imamo čudovit primer, Štefan Kovač je pisal za trg Središče, v 17. stoletju so vsako leto za praznik peljali naokoli procesijo, mladino so potegnili za ušesa, češ, zapomni si, tu je mejnik. Pisna kultura še ni bila razvita, poteg ušes je po srednjeveško pomenil pomnjenje. Meje v tem kontekstu so bile drugačne. Vladarji niso toliko vladali teritoriju, bolj ljudem z različnimi statusi: če si bil tlačan, si bil vezan na zemljo, plemstvo je bilo internacionalno. Kadar se govori o hrvaških plemičih, ni govora o njihovi narodnosti, ampak o tem, da so spadali pod oblast hrvaškega kralja. Struktura prostora je bila drugačna, njegovo dojemanje linearno, večina vladarjev v visokem srednjem veku niti ni imela nekega središča, spoznavali so svet s konjskega hrbta. Ni bilo kartografije, popularni so bili itinerariji, koliko traja ježa do nekega mesta. Na prostor niso gledali kot na nekaj od človeka ločenega, človek je bil vpleten v prostor, vse je bilo bolj organsko. Prehod v moderno gledanje je bil prehod iz relativnega dojemanja prostora v absolutnega. Meje, ki so obstajale, pa so bile dostikrat nedoločljive. To, da se jih ni dalo natančno določiti, je bil velik problem za mejne spore tistega časa.

Kako so reševali meje?

Tako kot danes, s pomočjo komisij, veliko vrednost je imelo pričevanje starejših, ki so povedali, kje je kaj. Šele po tem, ko je s tehnologijo trigonometrije postalo mapiranje dovolj močno in smo v 19. stoletju dobili katastre, se pojavi začrtovanje meja. Nemški zgodovinar Achim Landwehr je leta nazaj naredil analizo o tem, kakšna je bila razlika med mejnimi spori med beneško republiko in habsburško monarhijo okoli Kobarida v 17. in v 18. stoletju. V 17. stoletju so govorili o mejah v množini, natančno so jih razmejili samo tam, kjer je bilo pomembno, veliko vrednost je v srednjeveški miselnosti imela preteklost, »kar je staro, ne laže«. V drugi polovici 18. stoletja se bolj razvije država in z razmejevanjem pride nov producent vednosti, geometer, to se vidi tudi na slovensko-hrvaški meji. In ta postavlja mejo natančno, z novimi mejami sesuje lokalno ekonomijo, upore je morala celo zadušiti vojska. Annalesovski zgodovinar Lucien Febvre, ki je dosti pisal o mejah, je rekel, kadar govorimo o mejah, se moramo spraševati o državi. Ker meje so država. In v srednjeveškem prostoru je država nekaj drugega, vprašanje javne in zasebne sfere ni natančno ločeno. Raziskovalci pravijo, da je prvi veliki mednarodni sporazum, kjer so bile mape najpomembnejše, šele pariška mednarodna konferenca leta 1919. Šele v 19. stoletju so bili instrumenti dovolj natančni, kar se morja tiče, so šele stvar 20. stoletja. Na naši nedavni konferenci je kanadski raziskovalec Emmanuel Brunet-Jailly, ki vodi velik kanadsko-evropski projekt o mejah, govoril o tem, kdaj v človeški civilizaciji se pojavijo meje v smislu zamejevanja teritorija. Sam trdi, da so se pojavile pred 3600 leti, s prvim dokazanim sporazumom dveh sumerskih mest za razdelitev zemlje, poljedelstva. V tistem času je bil izraz za mejo običajno cona, last frontier, teritorij, kjer se vplivi prebijajo in je zamejitev nemogoča. Natančne pa so bile reke, ki so v pokrajini.

Ukvarjate se s projektom o mejnih rekah. Do česa ste prišli? Koliko reke zapletejo reči?

V zdravorazumskih predstavah se mejna črta ujema z reko v pokrajini, v realnosti pa ni tako. Reka ni pasivna, dobesedno govori sama zase: spreminja strugo, presiha, poplavlja, ruši mostove in nanaša naplavine. Entitete, ki jih mejna reka razmejuje, so se prisiljene ukvarjati s temi problemi: bodo sodelovale? Ali se bodo zapletale v spore? V projektu sodelujemo z geografi z Geografskega inštituta A. Melika na ZRC SAZU, ki so za določene odseke s pomočjo georeferenciranja naredili nazorne prikaze razmerja med reko in mejno črto v zgodovini. Če jih damo skupaj, je videti, kot da se prepleta kače. Po drugi strani so reke žile prometa, življenja, okoli je rodovitna zemlja, reke živijo svoje življenje in terjajo nekaj od tega. O tem je pisal omenjeni Febvre v svoji knjigi Ren (1935). Medtem ko je celoten tedanji historični diskurz posvečen vprašanju Francije in Nemčije in njunih vojn, on podaja neko drugo zgodovino: zgodovino reke, ki povezuje, vzame si reko kot glavno osebo, kot bi pisal roman.

Meja je kompleksna zgodba vsega, od spominov do katastrov. Kako je v slovensko-hrvaškem primeru, teh zgodovinskih nanosov je neskončno veliko. Kako naj mislimo slovensko-hrvaško mejo?

Na vrhu zgodovinskih nanosov se bohoti rezilna protibegunska žica. Mogoče je žica koristna za preigravanje v mednarodnih odnosih, tega ne bi vedel. Je pa nehumana in že s samo prisotnostjo se je zarezala v živo tkivo obmejnih odnosov, zato bi jo morali nemudoma odstraniti. Raziskovalcem meja se ob tem zastavljajo zanimiva vprašanja. Prej omenjeni Brunet-Jailly trdi, da so vidne meje vse manj pomembne. Zaradi napredka biometrije je danes meja v ljudeh samih, vsi smo črtne kode. Zakaj so potrebni novi zidovi v pokrajini? Očitno za ljudi, ki jih biometrija ne spusti naprej.

Koliko so v zgodovini pri določanju meje spraševali ljudi s teritorija, jih vključevali v komisije? Istrski pisec Milan Rakovac mi je nedavno govoril, da je zagovarjal to načelo v slovensko-hrvaških odnosih, a so ga hitro odslovili iz komisije.

Seveda so spraševali ljudi, tudi v 19. stoletju so, ko je bilo treba mejo zarisati, skušali upoštevati lokalce. To se je pojavljalo z zgodnjo modernizacijo, časom Marije Terezije, ravno zdaj je bil simpozij ob 300. obletnici rojstva, pogovarjali so se o obvladovanju teritorija. Pred tem je potekalo partimonialno, od vazala do tlačana, in če je to funkcioniralo, ni bilo treba natančno vedeti, kaj se dogaja v spodnji liniji. Z novo moderno državo pa je postalo jasno, da je potrebna nova, tudi naborniška vojska, treba je povečati donos zemlje, zato so naredili katastre. Pri teh zadevah se zmeraj zaletiš v meje.

Po eni strani so sodelovali z lokalnim prebivalstvom, moj kolega Filip Čuček je napisal čudovite članke, kako so v 19. stoletju regulirali mejo s Hrvaško na Dravi in Sotli, kako so se prepirali, ker je reka nekaj odnesla, pa prestavljali mejnike, lokalci so trdili svoje. Lokalno prebivalstvo je element, ki ga upoštevaš, da imaš mir. Po drugi strani pa je bil proces postavljanja meja na neki način povezan z nasiljem, Nemci bi rekli Gewalt, oziroma z monopolom nasilja v državi. Stvari, ki so prej potekale malo po svoje, bile razdrobljene, so začeli urejati, kar naenkrat so hoteli narediti državo. To, kar smo se učili v šoli, da je Marija Terezija razdelila na okrožja, kresije, zveni dolgočasno, a je zelo revolucionarno; državo razdeliš na funkcionalne enote, ki imajo svoj smisel in svojo mejo, v tej enoti je prebivalstvo, ki ga obvladuješ, najmanjša enota so bile katastrske občine. Proces je bil tudi nasilen, dostikrat je prihajalo do uporov, ljudje niso bili več odvisni samo od svoje gospode, kar naenkrat se država praktično neposredno vtakne v posameznika, zahteva denar, lojalnost. Pri nas je to zanimivo zlasti zato, ker se je država vtaknila v zasebno življenje, preden je nastal slovenski nacionalizem, v bistvu je država starejša od nacionalizma. Upoštevanje lokalnega prebivalstva je seveda nujno, večkrat bi morali pogledati, kako živi in kaj potrebuje. Pri osimskih sporazumih, to pozna kolegica Nevenka Troha, so se baje dosti dobro zmenili pri Goriški. Je primer spora, ki je trajal desetletja, pa se je počasi začel ohlajati.

Kaj je s konceptom administrativne dediščine, ki ga razvijate?

Večina mejnih študij je šla ponavadi v antropološko smer, meje med ljudmi, to je bil trend, sam pa se že nekaj časa ukvarjam z administrativno dediščino. Opazili smo, da so mejne črte veliko bolj arbitrarne. Pri vprašanju katastrskih meja me je fasciniralo, da je recimo leta 1821 mejo postavila habsburška monarhija in več ali manj še danes stoji. Postavi se najmanjši teritorialni gradnik države, potem celo 20. stoletje padajo režimi, ideologije, države, nastajajo nove, vse se spreminja, gradniki ostanejo isti. Te stvari ostanejo, in ko so se v 90. letih pojavili mejni spori med Slovenijo in Hrvaško, je bila katastrska občina pomemben element; ta je tista, ki obstaja. Nekdo jo je naredil s popolnoma drugimi nameni, vendar je ostala. Na študiju v Berlinu pa sem prišel s stik s konceptom fantomskih meja.

Lahko razložite?

To so meje, ki več ne obstajajo, pa še vedno strukturirajo sodobni svet. Čudovit primer je volilni zemljevid Poljske. Če pogledamo na hitro, kdo voli sredinsko in desno, se to približno ujema s staro delitvijo Poljske med Prusijo (Nemčijo), Rusijo in Avstrijo. Zakaj se te meje vračajo in kako se vračajo? Ker kot zgodovinarji ne verjamemo v historično nujnost, je zadevo treba raziskati na več nivojih, kolegi iz Nemčije in Francije so to počeli, veliko prostora so dali akterjem, prebivalcem, vključili ideologije ... Ob soočenju z raziskovanjem slovensko-hrvaških mejnosti, administrativnih meja, sem se spraševal, kaj je fantomsko v realnih mejah. In najbolj fantomska je ravno ta administrativna dediščina, ki je živa in jo vsaka nova država nasledi. Je tam in dobesedno spi. Kdaj postane fantomska? Glede na primerjalne študije lahko rečemo, da v tistem trenutku, ko se spremeni konstelacija političnih prostorov. Ko država razpade in se, na primer, Slovenija in Hrvaška osamosvojita, kar naenkrat pride ven fantomska preteklost. Moja metafora je, da to sicer ni zombi meja, ampak obsedena meja, kar naenkrat postane pomembna neka tehnična stvar, mogoče delovanje policije v Piranskem zalivu. To je bila precej delovna zadeva, ki je funkcionirala, slovenska policija je nadzorovala celoten zaliv, meje ni bilo.

Šlo je, skratka, za upravljanje zaliva.

Ja. Pri delu na memorandumu za arbitražo (2013) smo se zgodovinarji usmerili večinoma na to, kje je včasih bila kaka pristojnost, kako so ljudje živeli in kako so stvari potekale. V nasprotji z nacionalističnimi blodnjami o južni meji Svobodnega tržaškega ozemlja z Umagom in Novigradom, ki sta slovenska, in nimajo smisla. Razvil sem tezo, da če hočemo kot zgodovinarji pomagati državi, moramo izključiti nacionalizem in delati strokovno. Tudi v komisijah smo imeli zgodovinarje ali ljudi blizu zgodovini, ki bi jih lahko označil za aktiviste. Tudi oni so veliko pripomogli z znanjem in zbiranjem dokumentov, nikakor jih nočem podcenjevati, kljub temu njihov nacionalizem ni pomagal, ampak je delo kvečjemu zapletal.

Kako je z mejo v Istri, ta je najbolj problematična. Kako je bilo pod Benečani, pod avstrijsko monarhijo?

Je tipičen primer prostora, v katerem so bile vedno prisotne mejnosti, predvsem meja med habsburškim in beneškim. Zato se je Istra toliko spreminjala, tu so bile velike vojne v 16. in 17. stoletju, prišlo je do tega, da so sekali oljke ... Po napoleonskih vojnah se prej razcepljena Istra pojavi kot enotna dežela pod habsburško oblastjo, vendar zmeraj navezana s Trstom in Goriško v avstrijsko primorje, kasneje je Istra dobila deželni zbor. Tudi v habsburški dobi je bila še dolgo razdeljena, Pazin in vzhodni del je spadal pod nemško zvezo; leta 1848, recimo, so tu imeli volitve za frankfurtski parlament, v delu, ki je spadal pod Benečane, pa ne. V Istri je bila torej vedno neka kompleksnost, število meja in nabor mejnosti okoli Istre so fenomenalni. Sama Istra je bila habsburška, močan je italijanski, hrvaški, slovenski moment, tudi kak manjši, kulturno in gospodarsko je bila navezana na zaledje in hkrati odprta proti morju. Zraven je Trst, ki je neko posebno telo, glavno habsburško pristanišče od 18. stoletja, ima status dežele. Po drugi strani je naprej ogrska stran, hrvaška avtonomija, zraven je Reka kot Corpus separatum, ki spada direktno pod Ogrsko, v bližini je Vojna krajina, ki je pod Dunajem. Tukaj je cel niz zanimivih mejnosti, spomnimo se D'Annunzia in priključitve Reke, vsega, kar se je zgodilo po drugi svetovni vojni. To je prostor, strukturno in politično pod pritiskom različnih držav/imperijev.

Pojavljali so se problemi pri razvrščanju, prej sva se pogovarjala o upravnih mejah, zanimiv problem je Kastav. Po rapalski pogodbi po koncu prve svetovne vojne je Istra pripadla Italiji, Reko pa je priključila Italija leta 1924. Kastav, mestece na hribu s pogledom na Kvarner, je ostal pod Kraljevino SHS. V razporeditvi oblasti je spadal pod Ljubljano, s katero ni imel teritorialne zveze, v dvajsetih letih je bila namreč država razdeljena na oblasti. Šele kasneje mi je padlo na pamet, da zaradi razdeljenosti države na osem pravnih območij v malem okraju Kastavu sploh niso znali poslovati drugače kot avstrijsko, zato so jih lahko vključili zgolj v nekdanjo avstrijsko ljubljansko oblast. Te majhne zadeve lahko več pokažejo o tem, kako zadeve funkcionirajo, kot kaka velika zgodba.

Tudi mi imamo veliko mitov. Kaj je glede slovensko-hrvaške meje največji mit?

Meni se zdi, da jih ni bilo dosti, da je bil mit sodelovanja, to je bila poanta mojega doktorata. Meja je bila zelo zanimiva v 19. stoletju: imamo dva naroda, ki strukturno nastajata, nacionaliste, ki mobilizirajo ljudi in počasi konstruirajo narod. Glavni sovražnik so Nemci in Italijani, s Hrvati pa smo prijatelji, obenem se tudi ločimo. Zato je bil njihov glavni izrek: »Sotla je voda, majhna voda, in ni kri.« To je izrekel August Šenoa na Bleiweisovi slovesnosti leta 1878. Hrvati so bili videni kot zavezniki, s katerimi pa se je težko delalo konkretno politiko, ker so imeli svojo avtonomijo pod Ogrsko – razen istrskih in dalmatinskih Hrvatov, ti so spadali pod Dunaj. Koncept meje ni bil v ospredju, v ospredju je bilo povezovanje. Drug moment je, da so zaradi velikega nemškega pritiska večkrat razmišljali o enem knjižnem jeziku. Ni jim bilo čisto jasno, ali so Hrvati drug narod ali zgolj pleme, te reči so bile zmeraj malo v zraku.

Z zgodovino torej ni mogoče pojasniti, zakaj so Hrvati »naš najljubši sovražnik«?

Stvari se spremenijo leta 1991, v osemdesetih sicer govorimo o meji na Kolpi, ampak to je provokacija oblasti. Če se vrnem k poanti, meja med Slovenci in Hrvati ni bila ospredju niti v 20. stoletju, ko se je dogajalo marsikaj; v politiki vedno niso bili zavezniki, ker so se zmeraj, v klerikalni ali liberalni varianti, pogodili z Beogradom. Meja pa je bila upravna, prehodna, in samo občasno je dobila politično dimenzijo. Po letu 1991 je meja naenkrat postala maček osamosvojitve. Nacionalizem se je lepo zapakiral v evropsko formo, Slovenci, ki smo se lahko identificirali z večjim prostorom, smo se naenkrat počutili majhne, frustrirane. Tu že prehajam na zgodovino medijev: naši vikendi so se znašli v tuji državi, oni imajo toliko obale … Ta ideja je bila vzgojena tudi s slovensko ideologijo, ker se ni nikoli ločilo slovenstva in jugoslovanstva oziroma je bilo jugoslovansko slovenstvo tako, da smo se lahko po potrebi identificirali z večjim ali manjšim prostorom. Kadar je zmagal Križaj, je bila zmaga slovenska, če so v nogometu zmagali »plavi«, pa tudi naša zmaga. Sicer pa vse ideologije tako funkcionirajo. Zanimiv fenomen se mi zdi, zakaj so ta vprašanja tako pomembna, zakaj je važnih tistih nekaj metrov, stvari so vendar tehnične. Kar naenkrat, ko se je politični moment zgostil, so postale pomembne. Da ne bom narobe razumljen, Slovenija kot teritorialna država mora imeti določene meje, prav tako je upravičena zahteva po dostopu do mednarodnih voda, tudi za Piranski zaliv obstajajo močni argumenti, ampak za vsak centimeter pa res ni treba delati drame.

Morje je vedno neko hrepenenje. Midva se pogovarjava o tem, kako ni stvar zgodovine, ampak je stvar psihologije, kajne?

To je pomembno, hkrati pa so imeli slovenski in hrvaški politiki nekaj, s čimer so se lahko ukvarjali, niso se mogli bosti z Italijo, ki je prevelika. Skonstruirali so ta spor, ki je kar gorel in tlel. Zavrtel se je nacionalistični perpetum mobile, a se je na slovenski strani po potrditvi arbitraže na referendumu leta 2010 vendarle umiril. Upam, da je zadeva izzvenela. Zanimivo mi je bilo, kako se je po 1991. pri amaterskih in tudi poklicnih zgodovinarjih, ki so bolj nacionalistični, pojavila nova naracija. Kar naenkrat so začeli vsi odkrivati spore s Hrvati, stereotipe, npr.: Hrvati tati, Prokleti Kranjac … Spor bi bilo treba resno medijsko oziroma zgodovinsko-pojmovno analizirati, kaj pomeni pri konstrukciji slovenskega in hrvaškega nacionalizma.

S približevanjem arbitražne odločitve se bo histerija spet malce obudila.

Morda bolj na Hrvaškem, ker so imeli z arbitražnim sporazumom občutek, da so bili naplahtani. Zato se je 2015. tudi zgodilo, kar se je zgodilo. Je pa arbitražni postopek, sicer dolgotrajen in drag, eden lepših načinov rešitve. Za nas, zgodovinarje, je zanimiva ta določenost 25. junij 1991. Ampak kaj se zgodi, kadar meja ni določena? Kadar obstaja morje in več odsekov, kjer se mejnosti medsebojno prepletajo? Kaj moramo narediti, če se držimo načela nespremenljivosti meja, ki je vsesplošno in potrjeno v mnenju Badinterjeve komisije?

Za zgodovinarja je fascinantno to konstruiranje za nazaj. Ne iščemo, kje je meja zdaj, mi iščemo, kje je bila meja 25. junija 1991. Ker pa je tam takrat ni bilo, se moramo delati, da je bila. Zgodovinarji pravimo, da nimamo laboratorijev in ne vemo, kakšne so alternativne prihodnosti, ker ne obstaja historična nujnost – zgodi se, kar se zgodi, in nič ni nujno, da se zgodi. Arbitraža pa v našem primeru nastopi kot nekakšen zgodovinski laboratorij. To je dosti inteligentna poteza, gre za uradno konstruiranje nove administrativne dediščine in zato je ta tako pomembna. Konec koncev gre za stvar konstrukcije zdravega razuma, da se zmenimo, upoštevamo historične danosti in po drugi strani rečemo, tu živimo, dogovorimo se kot ljudje.

Ali zgodovina ponuja kak recept za implementacijo arbitražne sodbe? Kako so v preteklosti uveljavljali take stvari?

Vedno so možnosti. V mednarodni politiki nekatere stvari potrebujejo čas, mogoče tega ne bo mogoče postaviti zdaj, vsekakor bo arbitražna odločba zelo pomemben moment. Spori trajajo, in to ni novost. Veliki spori so bili na meji na južnem pobočju Gorjancev od 16. do 18., 19. stoletja, ker je Žumberak na drugi strani Gorjancev spadal k Vojni krajini, tam so se naselili uskoki. Po letu 1881 je bilo območje sporno med Kranjsko in Hrvaško. Mejo med Žumberkom in Belo krajino so potegnili po realni posesti, zato je bila povsem razčlenjena in nepraktična. Meja je bila neprestano sporna. Obstaja legenda o krvavem kamnu pod cerkvijo Svete Gere pod današnjim Trdinovim vrhom, ki ima različne verzije. Govori o tem, kako se dve skupnosti hočeta dogovoriti za mejo, vsaka pošlje najboljšega fanta, kjer se dobita, tam bo meja. Ko se srečata, ju po barbarskih običajih tistega časa oba ubijejo in zakopljejo, da bi za vekomaj vedeli, kje je meja. Po teh legendah je videti, da spori vztrajajo, začasne stvari postanejo trajne, se pa vseeno na dolgi rok statusi tudi spreminjajo. Meja severovzhodno od Metlike je še vedno čisto nazobčana, ampak ne tako kot včasih, vse skupaj pa je ostanek neke administrativne dediščine.



Prijavi sovražni govor